Kamniški lokostrelci tudi letos dosegajo odmevne izide, najboljše pa šele prihaja. Na olimpijskih igrah v Parizu bo spet tekmoval Žiga Ravnikar, morda se izide tudi Denu Habjanu Malavašiču in Mihi Rožiču, medtem ko bo na paraolimpijskih igrah nastopila Živa Lavrinc. Vsi so pred kratkim tekmovali tudi na domačem Veronikinem pokalu.
»Videti je preprosto. Primeš lok, napneš in ustreliš. A v resnici je na tisoče podrobnosti, predvsem v tehniki,« o lokostrelstvu pravi Ravnikar, ki ima s tem športom že 17 let izkušenj. No, vsekakor ni prav preprosto z razdalje 70 metrov zadeti v središče tarče in si prislužiti 10 točk. Še manj pa to ponoviti 72-krat, če govorimo o kvalifikacijah ukrivljenega loka. Gre za šport, ki zahteva izjemno tehnično podkovanost, popolno zbranost in vrhunsko psihološko pripravo. V programu olimpijskih iger je vse od leta 1900, le na prvih igrah torej lokostrelci niso tekmovali.
50 tekmovalcev lahko osvoji medaljo
Kdo je najboljši, ni dileme. »Samo na Korejce nočem naleteti v dvobojih, saj že dolgo prevladujejo,« na vprašanje, komu bi se najraje izognil v izločilnih bojih, odgovori Ravnikar. Korejci imajo kar 27 zlatih medalj v zgodovini iger! Vseeno je to šport, kjer je vse mogoče. »To ni atletika ali plavanje, ampak so presenečenja pogosta. To je čar lokostrelstva. 64 nas bo streljalo v Parizu, 50 nas je takšnih, ki smo sposobni osvojiti medaljo.« Daleč od tega, da bi 24-letnik iz Nožic napovedoval medaljo, vsekakor pa je dobrodošlo, da v Pariz odhaja s prepričanjem, da lahko doseže odmeven rezultat. »Vsekakor lahko iztržim več kot v Tokiu. Takrat sem imel le 20 let, šele utiral sem si pot med elito. Medtem sem si nabral precej izkušenj in napredoval tehnično ter tudi psihološko.«
Osebni rekord in 680 krogov v kvalifikacijah
Če bo želel biti v Parizu konkurenčen, bo moral streljati podobno, kot je na Veronikinem pokalu v kvalifikacijah. »Na tekmo smo prišli neposredno s svetovnega pokala v Koreji, zato sem vesel, da sem v kvalifikacijah ostal zbran in postavil svoj rekord na mednarodnih tekmah in prebil mejo 680 krogov. Od 72 strelov sem imel 35 desetk, 34 devetk in tri osmice.« Mimogrede, svetovni rekord znaša 702 točki. Še enkrat: strelja se z razdalje 70 metrov, tekmovalec pa želi puščico čim večkrat poslati v krog premera 12 cm v središču tarče. To je čista desetka ali “bull’s eye”! V dvobojih kamniškega tekmovanja Ravnikarju sicer ni šlo najbolje, posamično je končal na 7. mestu, potem ko ga je v četrtfinalu izločil Francoz.
V Tokiu v olimpijski vasi srečal znanega nogometaša
Razlog za slabšo predstavo v dvobojih je bila morda tudi utrujenost po dolgem potovanju. »Najtežje je na takšnih tekmah ohranjati fokus, psihična obremenitev je velika, po dolgi poti iz Koreje je bilo vse še težje. V kvalifikacijah je še šlo, v petek pa je med ekipnimi dvoboji še nagajal dež, kar mi je pobralo energijo. V tistih nalivih je bilo res zahtevno tekmovati, vse je drselo. Pomembno je namreč, da je roka, s katero držimo tetivo in ščitnik za prste, čim dlje suha. Ker tekmovanje poteka na prostem in ga ne prekinejo niti ob močnejšem dežju, se je treba tudi večkrat preobleči, da te ne zebe,« je za Modre novice še dodal Ravnikar, ki se olimpijskih iger v Tokiu spominja tudi po tem, da je v olimpijski vasi med kosilom srečal španskega nogometaša Marca Asensia.
V Essnu najprej razočaranje …
Na olimpijski nastop upa tudi Den Habjan Malavašič, in sicer v ekipni konkurenci, a najprej bo treba odlično opraviti s tekmo v Antalyi (18.– 24. junij), na kateri bo v slovenski trojici (ob Ravnikarju in Malavašiču) še en član kamniškega kluba Miha Rožič. »Možnosti so realne, v vseh reprezentancah je na takšnih tekmah malo več nervoze, saj se bodo delile zadnje vozovnice za Pariz. Odločala ne bo le strelska kakovost, ampak tudi psihična priprava,« pravi Den Malavašič, 32-letni Domžalčan, ki zadnji dve leti živi v Ljubljani. Bil je blizu, da bi v Parizu nastopil med posamezniki, toda na kvalifikacijskem turnirju v Essnu mu je veselje preprečil ravno klubski prijatelj Žiga Ravnikar, ki ga je izločil v četrtfinalu. »Vesel sem zanj, malo manj pa, ker sem bil jaz osmoljenec. Olimpijske igre vendarle štejejo največ.«
… potem pa veselje ob srebrni medalji.
Tolažba je na srečo prišla zelo hitro, saj je Habjan Malavašič, ki ga v kamniškem klubu že vse od začetka trenira Matej Zupanc, pred enim mesecem postal evropski podprvak v ukrivljenem loku, kar je njegov največji dosežek. »Ta srebrna medalja ima posebno mesto. Po porazu z Žigom Ravnikarjem, kar mi je odneslo olimpijsko vozovnico, sem hitro ujel pravi tekmovalni ritem in prišel do finala, v katerem me je premagal Turek Metej Gazoz.« Dobro je streljal tudi na Veronikinem pokalu, ne toliko v kvalifikacijah (664 krogov; 16. mesto) kot v dvobojih, kjer se je prebil do polfinala. »Čast je, da sem pred domačim občinstvom streljal v malem finalu. Ni bilo enostavno, saj je deževalo, tudi veter je otežil tekmovanje,« je še povedal lokostrelec, ki ima sebe, kot pravi v šali, za resnega amaterja, saj mora ob lokostrelski karieri opravljati še redno službo.
V kamniškem klubu so jo zelo lepo sprejeli
Po olimpijskih igrah bodo v Parizu sledile še paraolimpijske igre, na katerih bo nastopila tudi Živa Lavrinc, še ena članica kamniškega kluba. Na Veronikinem pokalu je v dvobojih streljala dobro in na koncu zasedla 33. mesto med okrog 80 nastopajočimi, nekaj težav pa je imela v kvalifikacijah: »Vremenske razmere so bile neprijetne, streljati v dežju je pač drugače kot v soncu. Nisem imela pripravljene brisače, da bi lahko obrisala grip, posledično je vse drselo.« Živa sicer živi v Švici, a ne pozablja, kje so njene korenine: »V kamniškem klubu so me zelo lepo sprejeli, me vzeli za svojo in imenitno poskrbeli za vse. Tudi Veronikin pokal je bil organiziran na zelo visoki ravni. Lepo je bilo videti, da je v Kamnik spet prišlo toliko ljudi z vsega sveta.«
V Dubaju tretja med svetovno elito
Nastop na paraolimpijskih igrah si je zagotovila že lani, ko je na Češkem le mesec dni po rojstvu svojega prvorojenca Noaha s 7. mestom priborila kvoto. »Res je, da so to paraolimpijske in ne olimpijske igre, a vendarle – občutek je odličen. Ko sem bila stara tri leta in spremljala odprtje olimpijskih iger v Barceloni (1992), sem sanjala, da bom enkrat tudi sama del tega spektakla, seveda kot športnica,« nam je povedala Kamničanka, ki je od nesreče leta 2018 na vozičku. Marca letos je bila na tekmi svetovnega pokala v Dubaju v močni konkurenci kar tretja v olimpijski disciplini ukrivljeni lok (to je bila še zadnja tekma za lovljenje olimpijske kvote), s čimer je napovedala, da bi se lahko tudi v Parizu kosala z najboljšimi. »Seveda so možnosti tudi za medaljo, če bi se mi tisti dan v Parizu vse poklopilo.«
Rojstvo sina na kariero vplivalo zelo pozitivno
Do konca avgusta jo čaka še veliko treninga, enkrat tedensko tudi sodelovanje s psihologom Matejem Tušakom, saj se želi tudi pri psihološki pripravi približati najboljšim paralokostrelkam. »Zelo težko je, saj sem se s paralokostrelstvom prvič srečala šele pred tremi leti. Zame je vse novo, konkurentke streljajo mnogo dlje. Pomembno je, da glava na tako pomembnem tekmovanju ostane mirna. V Parizu moram tekmovati, kot da sem na treningu.« Pri pripravah ji materinstvo ni v breme. Še več, sin Noah močno pozitivno vpliva na njeno kariero. »Izboljšal je mojo učinkovitost, zaradi njega sem veliko močnejša. Trenerka je mislila, da hodim v fitnes, pa sem ji razložila, da je večja moč le posledica tega, da sem morala med nosečnostjo prestavljati svoj trebuh,« nam je v smehu povedala Živa in za konec na kamniško občino naslovila prošnjo, »kadar pridem v klubske prostore, na vozičku zelo težko pridem v prvo nadstropje, zato bi bila zelo hvaležna, če bi lahko tudi nam na vozičkih uredili dostop.«
