Košarkarji Kansai Heliosa so dobro vstopili v novo sezono, za zdaj imajo samo en poraz, v regionalni ligi Aba 2 so si hitro zagotovili nastop med najboljših osem. Pričakovali bi, da bo v ”hiši” mir, toda direktor kluba Matevž Zupančič ima višje ambicije: »Trudimo se, preizkušamo različne trženjske pristope, a na majhnem trgu to ni enostavno. Pravega odziva lokalne skupnosti ni, kar je za nas po verižnih uspehih zadnjih sezon razočaranje.«
Kansai Helios je bil vedno znan po dobri košarkarski šoli. V Domžalah so se kalili številni obetavni igralci, ki so tu iskali odskočno desko za selitev k Olimpiji ali v tujino. Klub je vedno dajal prednost mladim, z ameriškimi okrepitvami pa segel tudi v slovenski vrh, potem ko je v sezonah 2006/07 in 2015/16 postal državni prvak. Tudi v zadnjih sezonah ohranja stik s slovenskim in jadranskim vrhom. Cedevita Olimpija je seveda nedosegljiva, a Domžalčani so v prejšnjih treh sezonah vendarle igrali v velikem finalu državnega prvenstva, kar je skrita želja tudi letos. »Osnovni cilj je polfinale, a v prejšnjih sezonah nam je uspelo presenetiti Krko, ki je finančno močnejša od nas. Že nekaj let zapored presegamo sami sebe, sistem očitno deluje, kljub menjavam trenerja imamo dobre rezultate na domačem in tudi mednarodnem prizorišču,« pravi Zupančič.
Jure Močnik dobro dela z mladimi upi
Na trenerskem položaju sta bili v zadnjem obdobju dve menjavi, potem ko je Dejan Jakara Kansai Helios vodil skoraj pet sezon, kar je v današnji klubski košarki izredno dolgo obdobje. Jakara je spisal lepo zgodbo, se strinja Zupančič: »Zelo veliko je naredil za domžalsko košarko, bili smo sekundo od lige Aba 1. Razšli smo se v zelo prijateljskem vzdušju, ”Deki” je potreboval nove izzive. Začutil je, da dlje ne bo šlo, in prav je imel. Nasledil ga je Damjan Novaković, ki je stopil v velike čevlje, vseeno pa iz ekipe iztisnil maksimum in izpolnil vse cilje. Zaradi usmeritve kluba, da se še dodatno pomladi moštvo in da se klub še bolj približa lokalnemu okolju, ali ob svoji 75-letnici vrne h koreninam, smo se pred letošnjo sezono odločili za domačega trenerja Jureta Močnika. Močnik svoje delo opravlja z odliko, igra naše ekipe ima razpoznaven pečat izjemne borbenosti, obrambe in všečne igre v napadu. Za zdaj smo doživeli le en poraz v tej sezoni, seveda pa se končna ocena podaja meseca junija.«

Motor ekipe še vedno Blaž Mahkovic
Pred dvema mesecema je bila Krka v Novem mestu boljša s 86:66, potem ko je bilo po tretji četrtini še vse odprto (56:54). V desetčlanski ligi (brez Olimpije, ki se bo pridružila v končnici) je bil Helios po tretjini prvenstva tako na vrhu skupaj s Krko, obe moštvi sta imeli izkupiček 8-1. Igra sloni predvsem na kapetanu Blažu Mahkovicu, nekdanjem občasnem slovenskem reprezentantu, ki v Domžalah (z izjemo kratke epizode pri Krki leta 2018) igra od leta 2017. Je tudi daleč najizkušenejši košarkar, saj je ekipa večinoma sestavljena iz slovenskih igralcev, rojenih po letu 2000. Mladci se kalijo tudi v mednarodni konkurenci, saj Kansai Helios uspešno nastopa v ligi Aba 2, kjer si je po štirih zmagah že zagotovil preboj med najboljših osem. Na papirju je kar nekaj ekip bolj favoriziranih, izstopata Vojvodina in Sutjeska, a vseeno se vodstvo kluba spogleduje tudi s končno zmago v ligi Aba 2.
Med elito bi trpeli, a preživeli
Spomnimo, da se je že lani ponudila enkratna priložnost, da se domžalska košarka povzpne stopničko višje in zaigra v elitni jadranski druščini. Domžale so namreč sredi aprila 2023 gostile zaključni turnir lige Aba 2, na katerem se je Kansai Helios prebil v finale, kjer je po dramatični končnici izgubil s Krko. Po podaljšku je bilo 82:83 za Novomeščane, ki so si zagotovili igranje v ligi Aba 1. Bi takrat en koš Heliosa več (Austine Luke je v zadnjih sekundah neuspešno polagal in z zmago ni bilo nič) spremenil tok dogajanja v Domžalah? Zupančič: »Težko verjamem. Šli bi v ligo Aba 1, te priložnosti seveda ne bi spustili. Tam bi jih najbrž nekajkrat dobili pošteno po glavi, a preživeli. No, tudi če bi izpadli, bi imeli spektakel, morda bi gostovanja ekip, kot so Crvena zvezda, Partizan, Budućnost, Split, Zadar in Cedevita Olimpija, prebudila mesto in bi se pojavil nekdo, ki bi prepoznal svoj interes v polni dvorani, vseh tekmah v TV-prenosih in nas podprl. Da ne bo pomote – imamo odličnega glavnega pokrovitelja, ki pa bi za stopničko višje potreboval še kakšnega močnega partnerja. Naravno bi bilo, da bi bila to občina.«
»Občina, kot da je mrtva.«
Direktor Zupančič ob tem navrže številna dejstva, ki bi jih po njegovem pomembni odločevalci morali upoštevati. »Ne bom ovinkaril. Dosegli smo raven, ki jo bo težko vzdrževati. V tujini, kjer je rezultat kluba ob zavedanju proračuna izjemno spoštovan, nam v žargonu radi rečejo, da smo ”obrnili igrico”. Že po predlanskem zaključnem turnirju v Domžalah, ko smo za en koš zgrešili uvrstitev v ligo Aba 1, sta uprava in glavni sponzor pričakovala odziv okolja. Žal se ni nič zgodilo, občina – kot da je mrtva. Nobenega odziva. Nasprotno, podpora je vedno manjša. Po navadi smo prišli vsaj do kakšnega sofinanciranja prevozov, sedaj naj sredstev za to ne bi bilo več. Načini pomoči so bili predstavljeni večkrat. Ne pričakujemo čudežev. Občine pomagajo klubom s souporabo kombijev, sofinancirajo delo domačih trenerjev, gredo na roke s popusti za uporabo objektov. Tega Domžale ne poznajo. Preverjenih praks od drugod ne želijo ali ne znajo prezrcaliti na t. i. prostor zadovoljnih ljudi. Streha športne dvorane dobesedno razpada, ob deževju lovimo vodo s ”kahlami”, predpotopne izvlečne tribune trohnijo. Pravi škandal je, da so v lastni dvorani podrli ravno pred kratkim postavljen moderen bar, ki je služil za prireditve, in ga preuredili v pisarno za izposojo koles. Domžalčan torej na tekmi ali koncertu ne more več do osvežilne pijače, prigrizka. In mi naj poslušamo pravljice o logistični podpori?«
»Država se premika prepočasi.«
»Po drugi strani je ”bermudski trikotnik” Domžale – Trzin – Kamnik gospodarsko močan tudi v zasebnem sektorju,« nadaljuje Zupančič. »Tukaj je treba s prstom pokazati na državo, ki je sicer končno šport prepoznala kot gospodarsko panogo, kar že ima pozitivne učinke. Žal še ne na ravni klubov in domačih lig. Trudimo se, preizkušamo različne trženjske pristope, a na majhnem trgu to ni enostavno. Seveda se bomo trudili naprej, ne bomo se predali, je pa realno pričakovati, da bodo v takšnih razmerah rezultati slabši. Zdi se, kot da se v klubski šport v Sloveniji ne splača vlagati. Ni davčnih olajšav na sponzorstva, slabo je urejen status športnika kot delavca, trg je premajhen in bi potreboval sistemsko pomoč, veter v hrbet s strani države, kot to počnejo marsikje v tujini. Finančno breme tega vira je še vedno prestavljeno na spretnost občin in preprosto diskrecijo, v katero panogo je zaljubljen posamezen župan ali županja. Večina klubov v prvi košarkarski ligi sploh ne bi preživela brez pomoči občin. Prek Zavoda za šport in rekreacijo Domžale sicer seveda dobimo določena sredstva, za kar smo še vedno lahko hvaležni, a je treba vedeti, da iz tega vse najeme še kako dobro plačamo.«
Trudijo se za dobro slovenske košarke
Rekreativni šport v Domžalah je dobro urejen, profesionalen šport absolutno ne, meni Zupančič: »Financiranje klubov, ki Domžalam prinašajo promocijo tudi v mednarodnem smislu, bi moralo biti sistemsko urejeno. Občina bi seveda lahko izražala pomisleke, zakaj si košarkarji ali pa nogometaši zaslužimo več, ampak – dobro vemo, koliko veljave ima domžalska košarka v Sloveniji in širše, po čem so poznane Domžale – po košarki, nogometu in tovarni. Smo zdrava sredina z zglednimi odnosi, z vrhunskim sponzorjem v tujem lastništvu, ki od nas zahteva poslovno odličnost. Poslujemo odgovorno, nikoli ne prekoračimo svojega proračuna. Dvakrat smo bili državni prvaki, v zadnjem času vzgojili reprezentante, kot sta Bine Prepelič in Tibor Mirtič. Klub v letošnji sezoni praznuje 75-letnico svojega obstoja, generalni sponzor je v imenu kluba več kot 40 let, kar je eden izmed rekordov v športnem sponzorstvu v globalnem smislu. Skratka, veliko izzivov bo treba rešiti, če želimo, da se bo v Domžalah še igrala košarka na visoki ravni in če želimo, da naš slogan ”Brez vas ni nas” ne postane samo prazna floskula. Vse to pa naj ne zveni kot izključno pritoževanje, pač pa odraz ambicije po rasti tega kluba, ki ne želi stati na mestu ali stagnirati. Rast mora biti želja vsakega kolektiva. Tudi to je športna tekma,« pogovor za Modre novice sklene Matevž Zupančič.
M. O.