»Zakaj pa ima ‘dvojka’ drugačen dres od preostalih?,« tu pa tam na tribunah v kamniški športni dvorani ob spremljanju prvoligaških odbojkarskih tekem fantov in deklet Calcit Volleya slišimo kakšnega malčka, ki v družbi staršev spodbuja eno izmed elitnih posadk najuspešnejšega kamniškega ekipnega športa. Gre za prostega igralca oziroma igralko, ki ima specifične naloge. V ekipi Calcitovk je prva igralka na tem položaju Kamničanka Zala Špoljarič, ki bo s soigralkami danes, ob 19. uri v domači dvorani proti odbojkaricam Luka Koper Volley lovila finale državnega prvenstva.

Zala Špoljarič, 23-letna poveljnica kamniške obrambe – izven dvorane vedno nasmejana študentka fizioterapije – je ‘otrok kamniškega kluba’. Odbojka jo je začarala v tretjem razredu osnovne šole in postala nepogrešljiv del njenega vsakdanjika.

Pred leti ste odbojkarsko žogo za nekaj časa postavili v kot, a ste se vrnili. Zakaj?
Bilo je naporno in sem se umaknila, a hkrati ugotovila, da brez te moje odbojke zaenkrat pač ne gre. Rada imam ta šport, pogrešala sem odbojkarsko družbo in spoznala, da je disciplina, ki spremlja življenje športnice dodana vrednost, kar potrebujem. In tukaj sem, po lanski osvojitvi naslova z drugo ekipo v 1. B ligi, znova na prvoligaškem parketu.

Z odbojkarsko žogo ste se spoznali že zelo zgodaj, v odbojkarskem Kamniku to sploh ni težko.
Res je. Ko sem bila stara pet let, smo se v Kamnik preselili iz Škofje Loke. Starša sta za starejšo sestro iskala športno aktivnost in začela je trenirati odbojko. Kasneje, prav zaradi sestre, še jaz in moj mlajši brat. V otroških kategorijah smo se imele dekleta odlično, najlepše spomine imam prav na to odbojkarsko obdobje. Tudi rezultati so bili zelo dobri. Barbara Novak in Živa Cof ter nato številnih drugi trenerji in pedagogi so bili z nami ob prvih odbojkarskih korakih ter spoznavanju s skrivnostmi te zanimive igre. Udeleževala sem se tudi klubskih odbojkarskih taborov na Krku ter na domačih igriščih za odbojko na mivki Pod Skalco. Odbojkarska šola našega kluba je odlična, tudi za letošnje poletne počitnice ekipa pod vodstvom trenerke Katarine Vraber pripravlja dva poletna tabora za osnovnošolce. Priporočam!

Očitno spremljate dogajanje v mlajših selekcijah. Mladi upi dobro delajo?
Sicer ne spremljam tako podrobno, ampak vem, da dobro delajo. Morda bi bilo smiselno, da bi v prihodnje vzpostavili še več stika članic in članov z mlajšimi selekcijami. Prepričana sem, da bi bila to dobra spodbuda in dodaten motiv zanje pri treningih in vzpenjanju proti vrhu klubske piramide.

Ta hip ste v ženski ekipi edina Kamničanka, je pa v modrem dresu še nekaj deklet z modronovične regije?
Tako je. Jaz sem Kamničanka z Ljubljanske ceste (smeh). Starša sta se v Maistrovo mesto preselila, nista domačina (Zalin oče je Gorenjec, mama Štajerka, op.p.), ampak moje življenje je od petega leta dalje Kamnik. Vrtec Sneguljčica, Osnovna šola Toma Brejca in nato kamniška gimnazija so bile poleg kluba ključne koordinate mojega odraščanja. Iz Komende prihaja Atena Gojak, ki tako kot jaz igra na poziciji proste igralke, iz Domžal oziroma natančneje Rodice pa podajalka Tina Topič. Vse tri smo zrasle v klubu. Kar nekaj deklet, ki so odraščale v drugih okoljih, pa je z nami že več let, tako da so tudi one že čisto prave Kamničanke.   

Bliža se zaključek dvoranske sezone, vas bomo poleti spremljali tudi na mivki?
Odbojko na mivki bom igrala samo za zabavo, na tekmovanjih me ne boste videli. V mlajših kategorijah je kombiniranje odbojke na mivki z dvoransko odbojko lažje. Menim, da kasneje to zaradi osredotočanja na dvoransko igro ter zaradi številnih treningov in potrebne regeneracije ter ostalih obveznosti, ni več smiselno.

Ob dvoranski odbojki na najvišji ravni ste tudi študentka fizioterapije. Se po karieri tudi na tem področju vidite v športu?
Morda. Ampak ta hip še ne vem. Fizioterapija pokriva številna zanimiva področja, nisem se še odločila, kje bom delovala in katera specifična področja bom poglabljala.

Hvala in srečno na in ob parketu, ‘kamniška dvojka’!

Dobro je vedeti oziroma kdo je odbojkarski libero oziroma prosti igralec?

Gre za posebno vlogo, saj igralec/igralka na tem položaju lahko med tekmo v določenih conah (v zadnjem delu igrišča) lahko brez vednosti sodnika zamenja pozicijo s soigralcem/soigralko. Libero praviloma sprejme začetni udarec. Če servis sprejme podajalec, je libero tisti, ki se prelevi v podajalca oziroma organizatorja napada. Libero ne servira, zato pogosto slišimo poljudni izraz ‘poveljniki obrambe’. Njihove ključne karakteristike? So izredno gibljivi, hitri in odlično tehnično podkovani. Barva dresa je drugačna zgolj za to, da jih sodnik lažje identificira na igrišču. Pa še to: številka 2 je  pogosta izbira prostih igralcev. Tudi kamniška prva libera, Zala Špoljarič pri dekletih in Matevž Karadža Pevc sta tisti ‘dvojki’ po katerih pogosto sprašujejo malčki omenjeni v začetku tega članka.

»Zakaj pa ima ‘dvojka’ drugačen dres od preostalih?,« tu pa tam na tribunah v kamniški športni dvorani ob spremljanju prvoligaških odbojkarskih tekem fantov in deklet Calcit Volleya slišimo kakšnega malčka, ki v družbi staršev spodbuja eno izmed elitnih posadk najuspešnejšega kamniškega ekipnega športa. Gre za prostega igralca oziroma igralko, ki ima specifične naloge. V ekipi Calcitovk je prva igralka na tem položaju Kamničanka Zala Špoljarič, ki bo s soigralkami danes, ob 19. uri v domači dvorani proti odbojkaricam Luka Koper Volley lovila finale državnega prvenstva.

Zala Špoljarič, 23-letna poveljnica kamniške obrambe – izven dvorane vedno nasmejana študentka fizioterapije – je ‘otrok kamniškega kluba’. Odbojka jo je začarala v tretjem razredu osnovne šole in postala nepogrešljiv del njenega vsakdanjika.

Pred leti ste odbojkarsko žogo za nekaj časa postavili v kot, a ste se vrnili. Zakaj?
Bilo je naporno in sem se umaknila, a hkrati ugotovila, da brez te moje odbojke zaenkrat pač ne gre. Rada imam ta šport, pogrešala sem odbojkarsko družbo in spoznala, da je disciplina, ki spremlja življenje športnice dodana vrednost, kar potrebujem. In tukaj sem, po lanski osvojitvi naslova z drugo ekipo v 1. B ligi, znova na prvoligaškem parketu.

Z odbojkarsko žogo ste se spoznali že zelo zgodaj, v odbojkarskem Kamniku to sploh ni težko.
Res je. Ko sem bila stara pet let, smo se v Kamnik preselili iz Škofje Loke. Starša sta za starejšo sestro iskala športno aktivnost in začela je trenirati odbojko. Kasneje, prav zaradi sestre, še jaz in moj mlajši brat. V otroških kategorijah smo se imele dekleta odlično, najlepše spomine imam prav na to odbojkarsko obdobje. Tudi rezultati so bili zelo dobri. Barbara Novak in Živa Cof ter nato številnih drugi trenerji in pedagogi so bili z nami ob prvih odbojkarskih korakih ter spoznavanju s skrivnostmi te zanimive igre. Udeleževala sem se tudi klubskih odbojkarskih taborov na Krku ter na domačih igriščih za odbojko na mivki Pod Skalco. Odbojkarska šola našega kluba je odlična, tudi za letošnje poletne počitnice ekipa pod vodstvom trenerke Katarine Vraber pripravlja dva poletna tabora za osnovnošolce. Priporočam!

Očitno spremljate dogajanje v mlajših selekcijah. Mladi upi dobro delajo?
Sicer ne spremljam tako podrobno, ampak vem, da dobro delajo. Morda bi bilo smiselno, da bi v prihodnje vzpostavili še več stika članic in članov z mlajšimi selekcijami. Prepričana sem, da bi bila to dobra spodbuda in dodaten motiv zanje pri treningih in vzpenjanju proti vrhu klubske piramide.

Ta hip ste v ženski ekipi edina Kamničanka, je pa v modrem dresu še nekaj deklet z modronovične regije?
Tako je. Jaz sem Kamničanka z Ljubljanske ceste (smeh). Starša sta se v Maistrovo mesto preselila, nista domačina (Zalin oče je Gorenjec, mama Štajerka, op.p.), ampak moje življenje je od petega leta dalje Kamnik. Vrtec Sneguljčica, Osnovna šola Toma Brejca in nato kamniška gimnazija so bile poleg kluba ključne koordinate mojega odraščanja. Iz Komende prihaja Atena Gojak, ki tako kot jaz igra na poziciji proste igralke, iz Domžal oziroma natančneje Rodice pa podajalka Tina Topič. Vse tri smo zrasle v klubu. Kar nekaj deklet, ki so odraščale v drugih okoljih, pa je z nami že več let, tako da so tudi one že čisto prave Kamničanke.   

Bliža se zaključek dvoranske sezone, vas bomo poleti spremljali tudi na mivki?
Odbojko na mivki bom igrala samo za zabavo, na tekmovanjih me ne boste videli. V mlajših kategorijah je kombiniranje odbojke na mivki z dvoransko odbojko lažje. Menim, da kasneje to zaradi osredotočanja na dvoransko igro ter zaradi številnih treningov in potrebne regeneracije ter ostalih obveznosti, ni več smiselno.

Ob dvoranski odbojki na najvišji ravni ste tudi študentka fizioterapije. Se po karieri tudi na tem področju vidite v športu?
Morda. Ampak ta hip še ne vem. Fizioterapija pokriva številna zanimiva področja, nisem se še odločila, kje bom delovala in katera specifična področja bom poglabljala.

Hvala in srečno na in ob parketu, ‘kamniška dvojka’!

Dobro je vedeti oziroma kdo je odbojkarski libero oziroma prosti igralec?

Gre za posebno vlogo, saj igralec/igralka na tem položaju lahko med tekmo v določenih conah (v zadnjem delu igrišča) lahko brez vednosti sodnika zamenja pozicijo s soigralcem/soigralko. Libero praviloma sprejme začetni udarec. Če servis sprejme podajalec, je libero tisti, ki se prelevi v podajalca oziroma organizatorja napada. Libero ne servira, zato pogosto slišimo poljudni izraz ‘poveljniki obrambe’. Njihove ključne karakteristike? So izredno gibljivi, hitri in odlično tehnično podkovani. Barva dresa je drugačna zgolj za to, da jih sodnik lažje identificira na igrišču. Pa še to: številka 2 je  pogosta izbira prostih igralcev. Tudi kamniška prva libera, Zala Špoljarič pri dekletih in Matevž Karadža Pevc sta tisti ‘dvojki’ po katerih pogosto sprašujejo malčki omenjeni v začetku tega članka.