Prihod v olimpijsko vas v dolini Antholz je za slovenska biatlonca Ihanca Matica Repnika in Kamničana Lovra Planka pomenil precejšen odmik od uveljavljene rutine svetovnega pokala, saj so ju že na začetku pričakali strogi varnostni protokoli. Matic Repnik je ob prvem stiku z olimpijskim prizoriščem poudaril, da se je postopek razlikoval od vseh dosedanjih tekem. «Že sam prihod se je razlikoval od drugih, saj smo se morali najprej ‘najaviti’ in z osebnim dokumentom prevzeti akreditacijo, kar na ostalih tekmah ni potrebno,» je pojasnil Repnik in dodal, da so športnike na vsakem koraku spremljali varnostni skenerji, ki so v vsakdan vnesli vzdušje, podobno tistemu na letališčih.
Kljub domačnosti prog v Antholzu, ki jih biatlonci dobro poznajo, je bila letošnja izkušnja zaradi razpršenosti prizorišč specifična. Lovro Planko je opazil, da je dogodek kljub nekaterim spremembam v organizaciji ohranil svojo težo. «Seveda ima prihod na olimpijske igre drugačen čar kot prihod na tekme svetovnega pokala. Vseeno pa letos prave olimpijske vasi ni bilo,» je dejal Planko in izpostavil, da so bili na lokaciji v stiku zgolj s kolegi iz svoje panoge, kar je nekoliko omejilo širše olimpijsko druženje.
V tekmovalnem smislu je Lovro Planko na teh igrah zabeležil svoj najboljši olimpijski rezultat doslej, ko je v zasledovalni tekmi zasedel 31. mesto in s štafeto dosegel deveto mesto. Kljub vidnim uspehom pa je Planko ostal kritičen do svojih predstav na strelišču. «S svojimi rezultati nisem preveč zadovoljen. Vem, da sem sposoben narediti več, predvsem na strelišču,» je odkrito priznal in dodal, da se domov vrača z mešanico ponosa in razočaranja, saj je na igrah želel pokazati še več.
Matic Repnik je igre doživljal z nekoliko drugačne perspektive, saj je bil na prizorišču v vlogi rezerve. Čeprav ni dobil priložnosti za neposreden nastop, je bil nad izkušnjo navdušen. «Sem vseeno vesel, da sem bil član olimpijske reprezentance in tako občutil olimpijski duh,» je povedal Repnik, ki je večino časa preživel ob progi in spodbujal ekipo. Oba športnika sta si bila enotna, da je psihološki pritisk na takšnem tekmovanju neprimerljiv z drugimi. Kot je zaključil Planko: «Pritisk na igrah je večji. Potekajo le enkrat na štiri leta in o njih razmišljaš praktično vsak dan.» Iz Italije se oba vračata z veliko mero nove motivacije in jasnim ciljem za prihodnje sezone.
