Poljak Michał Moskal je že skoraj leto dni prostovoljec v okviru Evropske solidarnostne enote. V Mladinskem centru Kotlovnica je pridobil številne nove izkušnje, zato je prostovoljstvo ostalo ena izmed najbolj dragocenih izkušenj v njegovem življenju. V Kamniku bo ostal do konca marca, nato pa se bo vrnil domov, obogaten s številnimi zgodbami in doživetji.

Zakaj ste se odločili za prostovoljstvo?

Odločitev je bila precej spontana. Med študijem mi je prijatelj omenil to možnost, a ji nisem posvečal veliko pozornosti. Šele, ko sem zaključil dodiplomski študij, sem se začel resneje spraševati, ali bi nadaljeval študij ali si poiskal zaposlitev. Namesto da bi se odločil za običajno pot, sem izbral nekaj drugačnega. Všeč mi je ideja pomagati drugim in podpirati smiselne projekte – točno to sem našel v prostovoljstvu.

Zakaj Slovenija?

Ko sem se odločil za prostovoljstvo, sem se prijavil na uradni portal Evropske solidarnostne enote. Veliko je projektov, zato se je težko odločiti. Prostovoljce so iskali tudi v Mladinskem centru Kotlovnica (MC Kotlovnica). Stopili so v stik z menoj in mi ponudili priložnost za sodelovanje. Odločil sem se, da jo sprejmem. Pred prihodom v Slovenijo nisem vedel, kaj pričakovati. Brez veliko raziskovanja sem sprejel izziv in pustil, da me izkušnja preseneti – do zdaj me je le pozitivno.

Kakšno je življenje prostovoljca?

Preprosto, a zabavno. Prostovoljstvo ni komercialne narave, a seveda vsak dobi nekaj sredstev za preživetje. Vsak mesec prejemam žepnino in dodatek za hrano. Kriti so tudi moji potni stroški v domovino in nazaj. Poleg tega imam brezplačno bivanje v prostovoljski stanovanjski enoti v Domu kulture Kamnik, ki si jo delim z drugim prostovoljcem (prej dvema). Imam tudi veliko prostega časa, ki ga izkoristim za osebne interese, druženje s prijatelji in potovanja.

Bi prostovoljstvo priporočili drugim?

Program Evropske solidarnostne enote (ESE) bi toplo priporočil vsakemu, ki želi pridobiti delovne izkušnje v tujini. Seveda je prostovoljska izkušnja odvisna od posameznega projekta in delovnega okolja. Če prostovoljcu nekaj ne ustreza, lahko program kadarkoli prekine brez neprijetnih posledic. Zato spodbujam mlade, da izkoristijo priložnosti, ki jih ponuja Evropska unija, kot so izmenjave preko Erasmus+ ali sodelovanje v  Evropski solidarnostni enoti,  ki je program, ki mladim do 30. leta ponuja možnost za pomoč širši skupnosti v Evropi in zunaj nje. Preden sem prišel sem, sem bil tudi na Erasmus izmenjavi v Belgiji, kar me je dobro pripravilo na to izkušnjo. Seveda je bilo drugače, saj sem moral opravljati izpite in študirati. Vedno je treba nekaj vložiti, a se tudi veliko pridobi.

Kaj delate kot prostovoljec?

Delo v mladinskem centru pomeni, da sem predvsem vključen v organizacijo dogodkov. Pomagam tam, kjer me potrebujejo. Organiziramo koncerte, različne delavnice, stand up večere, kvize in izmenjavo oblačil. Pomagam tudi pri tehničnih opravilih, kot so priprava prizorišča, upravljanje odrskih luči in občasno pomagam v baru.

Poleg tega izdelujem promocijske materiale, kot so plakati in grafike za družbena omrežja, kar mi je še posebej pri srcu, saj rad ustvarjam. Pripravljam tudi video vsebine za družbena omrežja. Med Kamfestom sem bil odgovoren za snemanje posnetkov za prihodnje promocijske materiale. Prav tako sem pomagal pri postavljanju in pospravljanju prizorišča, kar pomeni, da sem bil cel dan na nogah.

Kako spoznavate ljudi kot prostovoljec?

Biti prostovoljec je precej drugače kot biti Erasmus študent, ker si kot študent ves čas obkrožen z drugimi študenti, zato je lažje sklepati nova poznanstva. Kot prostovoljec srečujem manj ljudi. Spoznavam jih predvsem preko sodelavcev v Kotlovnici.

Spoznal sem tudi druge prostovoljce. Vsi, ki sodelujejo v programu Evropske solidarnostne enote, morajo opraviti dve usposabljanji, kjer se med seboj spoznamo. Nekaj je tudi Slovencev, ki prostovoljijo v Sloveniji, večinoma pa so iz tujine. Večina jih je program že zaključila, a z nekaterimi še vedno ohranjam stik; nekateri so še vedno tu.

Kaj vam je prostovoljstvo dalo?

Na tehničnem področju sem se naučil uporabljati odrske luči in mešalno mizo za zvok. Z oblikovanjem plakatov in grafik sem izboljšal svoje znanje v programih Adobe Photoshop in Illustrator. Od lokalnega striparja Ivana Mitrevskega sem se naučil nekaj osnov ustvarjanja stripov.

Poleg tega sem pridobil tudi življenjske veščine – življenje v tujini te postavi izven cone udobja. Postal sem bolj prilagodljiv, samozavesten in neodvisen.

Ste preko prostovoljstva našli odgovor na to, kaj želite početi v življenju?

Zaenkrat še nimam konkretnih načrtov. Imam nekaj idej, a nič dokončnega. Ne maram preveč načrtovati. Trenutno ne želim preveč razmišljati o prihodnosti – želim uživati v sedanjem trenutku. Najprej želim dokončati ta program, potem pa bom videl, kam me bo pot vodila.

Katera izkušnja v Sloveniji vam je bila najljubša?

Celotna izkušnja življenja v Sloveniji je zelo zanimiva, najljubši del pa mi je preprosto to, da sem tukaj in raziskujem. Najljubši kraj mi je Tolmin, še posebej dolina, kjer se Tolminka izliva v Sočo. Zelo sem užival tudi v Bohinju.

Decembra smo v MC Kotlovnica lahko ogledali vašo razstavo risb. Kaj vam pomeni ta razstava?

Risanje me spremlja že od otroštva – vedno je bil moj najljubši hobi. Že dolgo sem si želel pripraviti razstavo, a nisem imel dovolj del. Tukaj sem končno zbral svoja najboljša dela in jih predstavil občinstvu. Originale sem povečal, natisnil in razstavil. Veliko mojih prijateljev je prišlo na otvoritev in imeli smo čudovit večer.

Seveda ni šlo vse gladko – nekaj dni po odprtju so se risbe začele padati. Po nekaj poskusih, da jih ponovno pritrdim, sem se odločil, da jih preprosto pustim pasti. Zdaj jih hranim v svojem stanovanju. Razstava mi je dala samozavest in morda bom podobno organiziral tudi na Poljskem.

Prijahate iz mesta Janów Lubelski, ki leži na jugovzhodu Poljske in ima približno toliko prebivalcev kot Kamnik.  Kako bi primerjali Poljsko in Slovenijo?

Težko ju je primerjati. Poljska je precej večja država. Ob prihodu v Slovenijo nisem doživel kulturnega šoka. Obstaja poseben občutek, ki povezuje obe državi – morda način življenja ali ljubezen do žara (smeh).

Kaj pa jezik?

Struktura stavkov in nekatere besede so podobne. Opazil pa sem tudi nekaj lažnih prijateljev (besede, ki so podobne, a imajo drugačne pomene). Na primer, “stol” v slovenščini pomeni “stol”, v poljščini pa pomeni “miza”.

Kako vam je všeč Kamnik?

Kamnik je majhno, a očarljivo mesto. Ima staro mestno jedro in mirno vzdušje. Res mi je všeč pogled na gore in gradove na bližnjih hribih.

Poljak Michał Moskal je že skoraj leto dni prostovoljec v okviru Evropske solidarnostne enote. V Mladinskem centru Kotlovnica je pridobil številne nove izkušnje, zato je prostovoljstvo ostalo ena izmed najbolj dragocenih izkušenj v njegovem življenju. V Kamniku bo ostal do konca marca, nato pa se bo vrnil domov, obogaten s številnimi zgodbami in doživetji.

Zakaj ste se odločili za prostovoljstvo?

Odločitev je bila precej spontana. Med študijem mi je prijatelj omenil to možnost, a ji nisem posvečal veliko pozornosti. Šele, ko sem zaključil dodiplomski študij, sem se začel resneje spraševati, ali bi nadaljeval študij ali si poiskal zaposlitev. Namesto da bi se odločil za običajno pot, sem izbral nekaj drugačnega. Všeč mi je ideja pomagati drugim in podpirati smiselne projekte – točno to sem našel v prostovoljstvu.

Zakaj Slovenija?

Ko sem se odločil za prostovoljstvo, sem se prijavil na uradni portal Evropske solidarnostne enote. Veliko je projektov, zato se je težko odločiti. Prostovoljce so iskali tudi v Mladinskem centru Kotlovnica (MC Kotlovnica). Stopili so v stik z menoj in mi ponudili priložnost za sodelovanje. Odločil sem se, da jo sprejmem. Pred prihodom v Slovenijo nisem vedel, kaj pričakovati. Brez veliko raziskovanja sem sprejel izziv in pustil, da me izkušnja preseneti – do zdaj me je le pozitivno.

Kakšno je življenje prostovoljca?

Preprosto, a zabavno. Prostovoljstvo ni komercialne narave, a seveda vsak dobi nekaj sredstev za preživetje. Vsak mesec prejemam žepnino in dodatek za hrano. Kriti so tudi moji potni stroški v domovino in nazaj. Poleg tega imam brezplačno bivanje v prostovoljski stanovanjski enoti v Domu kulture Kamnik, ki si jo delim z drugim prostovoljcem (prej dvema). Imam tudi veliko prostega časa, ki ga izkoristim za osebne interese, druženje s prijatelji in potovanja.

Bi prostovoljstvo priporočili drugim?

Program Evropske solidarnostne enote (ESE) bi toplo priporočil vsakemu, ki želi pridobiti delovne izkušnje v tujini. Seveda je prostovoljska izkušnja odvisna od posameznega projekta in delovnega okolja. Če prostovoljcu nekaj ne ustreza, lahko program kadarkoli prekine brez neprijetnih posledic. Zato spodbujam mlade, da izkoristijo priložnosti, ki jih ponuja Evropska unija, kot so izmenjave preko Erasmus+ ali sodelovanje v  Evropski solidarnostni enoti,  ki je program, ki mladim do 30. leta ponuja možnost za pomoč širši skupnosti v Evropi in zunaj nje. Preden sem prišel sem, sem bil tudi na Erasmus izmenjavi v Belgiji, kar me je dobro pripravilo na to izkušnjo. Seveda je bilo drugače, saj sem moral opravljati izpite in študirati. Vedno je treba nekaj vložiti, a se tudi veliko pridobi.

Kaj delate kot prostovoljec?

Delo v mladinskem centru pomeni, da sem predvsem vključen v organizacijo dogodkov. Pomagam tam, kjer me potrebujejo. Organiziramo koncerte, različne delavnice, stand up večere, kvize in izmenjavo oblačil. Pomagam tudi pri tehničnih opravilih, kot so priprava prizorišča, upravljanje odrskih luči in občasno pomagam v baru.

Poleg tega izdelujem promocijske materiale, kot so plakati in grafike za družbena omrežja, kar mi je še posebej pri srcu, saj rad ustvarjam. Pripravljam tudi video vsebine za družbena omrežja. Med Kamfestom sem bil odgovoren za snemanje posnetkov za prihodnje promocijske materiale. Prav tako sem pomagal pri postavljanju in pospravljanju prizorišča, kar pomeni, da sem bil cel dan na nogah.

Kako spoznavate ljudi kot prostovoljec?

Biti prostovoljec je precej drugače kot biti Erasmus študent, ker si kot študent ves čas obkrožen z drugimi študenti, zato je lažje sklepati nova poznanstva. Kot prostovoljec srečujem manj ljudi. Spoznavam jih predvsem preko sodelavcev v Kotlovnici.

Spoznal sem tudi druge prostovoljce. Vsi, ki sodelujejo v programu Evropske solidarnostne enote, morajo opraviti dve usposabljanji, kjer se med seboj spoznamo. Nekaj je tudi Slovencev, ki prostovoljijo v Sloveniji, večinoma pa so iz tujine. Večina jih je program že zaključila, a z nekaterimi še vedno ohranjam stik; nekateri so še vedno tu.

Kaj vam je prostovoljstvo dalo?

Na tehničnem področju sem se naučil uporabljati odrske luči in mešalno mizo za zvok. Z oblikovanjem plakatov in grafik sem izboljšal svoje znanje v programih Adobe Photoshop in Illustrator. Od lokalnega striparja Ivana Mitrevskega sem se naučil nekaj osnov ustvarjanja stripov.

Poleg tega sem pridobil tudi življenjske veščine – življenje v tujini te postavi izven cone udobja. Postal sem bolj prilagodljiv, samozavesten in neodvisen.

Ste preko prostovoljstva našli odgovor na to, kaj želite početi v življenju?

Zaenkrat še nimam konkretnih načrtov. Imam nekaj idej, a nič dokončnega. Ne maram preveč načrtovati. Trenutno ne želim preveč razmišljati o prihodnosti – želim uživati v sedanjem trenutku. Najprej želim dokončati ta program, potem pa bom videl, kam me bo pot vodila.

Katera izkušnja v Sloveniji vam je bila najljubša?

Celotna izkušnja življenja v Sloveniji je zelo zanimiva, najljubši del pa mi je preprosto to, da sem tukaj in raziskujem. Najljubši kraj mi je Tolmin, še posebej dolina, kjer se Tolminka izliva v Sočo. Zelo sem užival tudi v Bohinju.

Decembra smo v MC Kotlovnica lahko ogledali vašo razstavo risb. Kaj vam pomeni ta razstava?

Risanje me spremlja že od otroštva – vedno je bil moj najljubši hobi. Že dolgo sem si želel pripraviti razstavo, a nisem imel dovolj del. Tukaj sem končno zbral svoja najboljša dela in jih predstavil občinstvu. Originale sem povečal, natisnil in razstavil. Veliko mojih prijateljev je prišlo na otvoritev in imeli smo čudovit večer.

Seveda ni šlo vse gladko – nekaj dni po odprtju so se risbe začele padati. Po nekaj poskusih, da jih ponovno pritrdim, sem se odločil, da jih preprosto pustim pasti. Zdaj jih hranim v svojem stanovanju. Razstava mi je dala samozavest in morda bom podobno organiziral tudi na Poljskem.

Prijahate iz mesta Janów Lubelski, ki leži na jugovzhodu Poljske in ima približno toliko prebivalcev kot Kamnik.  Kako bi primerjali Poljsko in Slovenijo?

Težko ju je primerjati. Poljska je precej večja država. Ob prihodu v Slovenijo nisem doživel kulturnega šoka. Obstaja poseben občutek, ki povezuje obe državi – morda način življenja ali ljubezen do žara (smeh).

Kaj pa jezik?

Struktura stavkov in nekatere besede so podobne. Opazil pa sem tudi nekaj lažnih prijateljev (besede, ki so podobne, a imajo drugačne pomene). Na primer, “stol” v slovenščini pomeni “stol”, v poljščini pa pomeni “miza”.

Kako vam je všeč Kamnik?

Kamnik je majhno, a očarljivo mesto. Ima staro mestno jedro in mirno vzdušje. Res mi je všeč pogled na gore in gradove na bližnjih hribih.