Katja Jelovčan je direktorica in vodja Zdravilnega gaja Tunjice. Pa še zeliščarka, fizioterapevtka, mama, žena, hči … a vse to so zgolj oznake, vloge; bolj je pomembno, da je ena izmed tistih maloštevilnih ljudi, ki so vedno nasmejani in pozitivni, hkrati pa oddajajo energijo, zaradi katere dobiš občutek, da jim lahko zaupaš vse težave in bodo imeli rešitev. Pogosto jo tudi ima, saj se že vse življenje intenzivno izobražuje na različnih področjih. To bogati njen svet, hkrati pa tudi svetove tistih, ki jih sreča. Midve sva se srečali jutro po poletnem solsticiju in skuhala mi je prav poseben čaj.

Včeraj je bil solsticij in skuhali ste poseben čaj, pravite …

Res je. Ob poletnem solsticiju je dan najdaljši in takrat so posebne energije, zato si je dobro vzeti nekaj časa in ga preživeti v naravi. Tako dobiš veliko sončne svetlobe. Poleg tega sem nabrala še zelišča, ki imajo, nabrana na solsticij, posebno moč.

Še večjo moč kot sicer?

Res je, saj je dan daljši, kar pomeni več sonca in močnejše svetlobe. Po starih izročilih jih je dobro nabrati, že zvečer spiti eno skodelico čaja, eno potem še zjutraj, ostalo pa shranimo za kasneje.

S shranjevanjem ne izgubijo vrednosti?

Zdaj, ko je svežih zelišč dovolj, imam tako prakso, da uporabljam kar sveža. Nekaj jih shranim za zimo, ko je sneg in jih ne morem nabrati. Za zajtrk jih postrežem gostom, ki so pri nas v glamping hišah. Še pred zajtrkom se odpravim na travnik, naberem zelišča in jih dam v šopek. Ko jih prinesem gostom, vedno povem, kaj to je, ker ponavadi mislijo, da sem jim prinesla šopek za okrasitev mize. (smeh) Zato povem, da je to šopek zdravilnih zelišč, iz katerih si lahko naredijo čaj. Škoda se mi zdi, da bi poleti, ko nam narava nudi toliko svežih zelišč, gostom stregla s čajem v vrečkah.

Kako se odzovejo gostje, jim je všeč?

Navdušeni so. Dobro jim je ponuditi nekaj drugačnega, nekaj, česar drugje ne morejo dobiti. Če gostje prenočijo več noči, se potrudim, da vsakič dobijo drugačna zelišča za čaj. Vprašajo, kaj sem jim nabrala, jaz pa jim z veseljem razložim, kaj to je in za kaj je dobro.

Od kje črpate vse to znanje?

Že ves čas se izobražujem. Še vedno se udeležujem raznoraznih izobraževanj, delavnic … od zelišč, barvnih kombinacij do fizioterapije in alternativnih metod zdravljenja. Vse me zanima, saj menim, da mi več znanja, ki ga imam, prinaša širši pogled, hkrati pa tudi lažje pristopim do različnih ljudi in komuniciram z njimi na njihovi ravni. Znam se pogovarjati tako z zdravnikom kot z ljudmi, ki nimajo tega znanja in potrebujejo preprosto razlago. Če človek vlaga v svoje znanje, se to odraža tako na osebni kot poslovni plati. Ko, na primer, izvajam analizo psihofizičnega stanja (slikanje avre s Kirlianovo kamero), moram veliko vedeti, to jemljem kot veliko odgovornost. Pomembno je, da poznam in spremljam vse novosti, denimo. Tako lažje pristopim do človeka, ki vidi, da sem strokovna in poznam stvari ter stojim za svojimi besedami. Zato se stranke rade vračajo, kar mi veliko pomeni.

Vam pri tem pomaga znanje fizioterapije, ki ste jo študirali?

Če bi se morala ponovno odločiti o izbiri študija, bi spet izbrala fizioterapijo. Sicer je bil študij zelo težek. Od 7. do 12. ure smo imeli klinične vaje, nato prosto uro za kosilo, od 13. do 20. ure pa predavanja. Vsak dan. Če je kdo zbolel in en teden manjkal, je moral ponavljati letnik, tako intenzivno je bilo. Res je bilo naporno in tudi učitelji so bili zelo zahtevni, sploh do mene. Vsi moji sošolci so namreč prihajali iz zdravstvenih smeri, jaz pa sem prišla iz ekonomske šole. Malo so me podcenjevali, a na začetku res nisem znala nič. Spomnim se prvega izpita, in sicer pri biokemiji. Profesorica je dejala, da ga ne bom naredila. Odvrnila sem, da ga lahko naredim, če se zavzamem. In ga tudi sem. Bila sem izredno vesela, hkrati pa sem sama sebi dokazala, da zmorem. Če sem naredila biokemijo, o kateri se mi pred tem ni niti sanjalo, bom pa tudi vse ostalo, sem si mislila. In tako je tudi bilo.

Poleg študija sem se ves čas izobraževala še v drugih smereh. Šolala sem se pri Barbari Ann Brennan, kjer smo se učili o čakrah in pretokih energije, v Koreji in Rusiji sem se izobraževala o meridianih, lani sem na Visoki strokovni šoli za kozmetiko in velnes končala program za izvajanje ročne limfne drenaže in maderoterapijo. Rada se izobražujem, zato mi je bilo posebej všeč obdobje koronavirusa. To je bil odličen čas za izobraževanje, saj je bilo ogromno izobraževanj na spletu in mi ni bilo treba v Ameriko, na Japonsko, kamorkoli, ampak sem se udeleževala spletnih tečajev.

Znanje fizioterapije pa vam najbrž pomaga tudi pri medicinskih izrazih?

Seveda, to mi pomaga, da sploh znam prebrati diagnozo in poznam anatomski ustroj človeka, tako da vem, kaj funkcionira in kaj ne. Tudi iz fizioterapevtske stroke ves čas hodim na izobraževanja, imam mapo s tisoč diplomami. Ker nisem želela popolnoma opustiti usvojenega znanja in se ukvarjati zgolj z energetskim in psihičnim, zdaj izvajam fizioterapijo na domu, tako da grem jaz do človeka, ki ne more priti k meni, to je pogosto po kapi ali zamenjavi kolkov. Ostale masažne tehnike in vse ostalo, kar ponujamo, pa izvajam tukaj v Zdravilnem gaju Tunjice.

Moje delo je razgibano in to mi je zelo všeč. Nisem človek, ki bi lahko zdržal zgolj na enem mestu ali vse dni preždel v pisarni, potrebujem razgibane dneve, tako da sem malo tu, malo tam, v gaju in na terenu, sodelujem v različnih projektih.

Prva stvar, ki jo človek začuti, ko pride v zdravilni gaj, je neverjeten mir. Ga vi še vedno čutite?

Seveda ga čutim. Zdaj, na primer, ko sva se dobili, nisem utegnila prižgati radia. Ponavadi predvajam zvoke narave, ampak to, kar slišiva, so ptički, ki zunaj pojejo. Pogosto so celo tako glasni, da me ljudje sprašujejo, ali zvoki prihajajo iz radia ali narave. (smeh)

Ker sem velik del dneva med ljudmi in veliko klepetamo, imam doma rada tišino, da sem v miru in sama s seboj. Vedno sem si tudi želela redno izvajati duhovno prakso. Ampak v dnevu je premalo časa, čeprav se nikoli ne usedem na kavč ali prižgem televizije. Z možem Boštjanom vedno najdeva kaj za postoriti. Vlagava, sušiva rožice, pripravljava zelišča za čaj, izdelujeva tinkture, kreme, vazeline, tudi vsa darila, na primer novoletna, izdelamo sami. Tako hitro pride večer, ura je enajst in treba je v posteljo. Zato sem se odločila, da se bom prej zbujala, tako da že zjutraj meditiram, izvajam dihalne vaje in izrekam afirmacije ter pozitivne misli, grem v regeneracijsko komoro itd. To je moj začetek dneva in potem so moji dnevi odlični. Opažam namreč, da sem zvečer kot rožica, če se že zjutraj naravnam na dan, pa če je urnik še tako naporen. Zjutraj si rečem: »Za vse stvari današnjega dne imam časa na pretek. Srečala bom super ljudi in vse bo potekalo odlično.« In tako potem tudi je. Če pa me že zjutraj kaj spravi iz tira ali pa nimam časa za izvajanje moje duhovne prakse, me dan kar pogoltne.

Da si zjutraj vzamem čas zase, se mi zdi pomembno še z enega vidika. Kovačeva kobila je vedno bosa, kajne? Jaz učim druge, naj si vzamejo čas zase, da si ga morajo vzeti, kaj naj naredijo, delajo … in potem naj mene kdo vpraša, če sama to izvajam. Seveda ne morem reči, da ne. To bi bilo popolnoma nepošteno do mojih strank. Zdi se mi pomembno, da delam na sebi, iz tega izhajam, saj ljudje to tudi začutijo. Ali si tak, kot govoriš? Ali si pristen? Ali nekaj učiš, ko pa se vrata zaprejo, živiš popolnoma drugače?

Torej vi živite, kar učite. Kaj še radi vključite v svoj dan?

Rada se gibam. Dobro je, da človek telovadi in ostaja pri močeh. Veliko mi pomeni narava, rada grem do jezera, tudi pozimi, rada se potopim v mrzlo vodo, rada hodim na izlete, odkrivam nove stvari, ki me zanimajo.

Ko hodite po svetu z odprtimi očmi in vidite različne stvari, ki jih ponujajo, kako se potem odločite, kaj uvesti v gaj?

Odločam se glede na to, kaj po mojem mnenju sodi sem. Določeni rituali v naše okolje sodijo. Tudi ljudi, ki pridejo do mene, da bi v gaju organizirali delavnico, vprašam, kaj bo obsegala, saj nisem pristaš raznih “čarovnij”. Želim, da prostor ostane čist, tako da sem zelo pozorna na to.

Včasih kakšno stvar povzamem, a jo prilagodim našemu okolju. Snopki za masažo prihajajo iz Azije, v njih je riž, sama pa sem jim dodala še zelišča. Snopke izdelujem sama, z njimi masiram in utiram kožo. Na voljo so različni; za vneto, razdraženo, občutljivo kožo z alergijami uporabljam žajbljeve, za sprostitev pa sivkine snopke.

Pozorna sem, da je večinoma vse, kar uporabljam, lokalnega izvora, od zelišč ali gline (za razstrupljanje) do hrane, ki jo uživamo. Zelo sem pozorna, da sem povezana z okoljem, zato prisegam na lokalno samooskrbo in trajnostno naravnanost.

Omenjali ste, da imate jutranji ritual za lepši dan, ampak kljub temu  … kako usklajujete vse te raznolike obveznosti, na eni strani meditacije, masaže, zelišča, na drugi strani sestanki, računi, saj ste direktorica in vodja Zdravilnega gaja Tunjice?

S tem nimam nobenih težav. Sem človek, ki iz hrušča in trušča v trenutku preklopi v popoln mir. Samo zaprem oči in sem tam, ne potrebujem niti pet ali deset minut, ampak se to zgodi takoj. To je praksa. Če res veliko izvajaš meditacijo, se lahko v trenutku umiriš, sprostiš, vodiš delavnico, prideš v sebe, ker si v kanalu in si povezan. Ko si umirjen in zaprosiš, naj vse teče, kot je treba, se besede pojavijo same od sebe. Začutiš, kaj je treba reči, to nisem jaz, ampak so besede, ki prihajajo zaradi sposobnosti, da vidim, kaj je treba reči. Potem mi ljudje rečejo: »Ravno to sem potreboval!« Vem, čeprav ne vem, temveč čutim.

Včasih ljudje pridejo k meni zaradi fizičnih težav, denimo bolečin v hrbtu, pa jim že na obrazu piše, da bolečina izvira od drugje. Tako zaznam, da oseba ne potrebuje fizične obravnave, denimo masaže, temveč drugačno pomoč, da se zopet vzpostavi energijski pretok. Opažam, da vse to lahko začutim, kar je odlično, saj tako lahko preklapljam iz enega v drug svet, iz fizičnega v psihično.

Ali obstajajo stiske, težave, ki se ves čas pojavljajo, ali so kakšne prav značilne za določeno obdobje?

Zdaj je čas, ko se vibracija zemlje zelo dviga, zemlja se prebuja in ljudje so soočeni z vedno večjimi izzivi. Zakaj? Ker zdaj ni več čas za skrivanje. Vse, kar smo skrivali, slabe stvari, ki smo jih naredili, stvari, ki jih nismo povedali in smo jih tiščali v sebi, vse to prihaja na plano, ne moremo biti več tiho. Ljudje vidijo, da je treba živeti resnico in povedati po pravici. Treba je razčistiti za nazaj. Če tega ne upoštevajo, se pojavijo težave. Včasih je ljudi strah povedati po pravici, delovati v skladu z resnico, a če se ozremo na svoje življenje, potem vidimo, kolikokrat smo že zmogli. Ko se stvari razjasnijo, energija zopet steče.

Med epidemijo koronavirusa so stiske privrele na plano, saj so se pokazali pravi odnosi, ki povečini niso bili pristni. Zato zelo poudarjam, kako pomemben je, recimo, partnerski odnos, ves čas ga je treba negovati. Ko so otroci majhni, se ves čas nekaj dogaja, potem pa otroci odrastejo, odidejo, partnerja pa ostaneta, a se ne poznata. Treba si je vzeti čas zase in čas, ki je namenjen drugemu. Zelo pomembno je, da s partnerjem skupaj rasteta. Imam srečo, da Boštjana vse te stvari, ki jih počnem, zanimajo. Oba se rada veliko izobražujeva, oba prej vstajava in meditirava. Če raste samo eden, dolgoročno odnos tega ne prenese, pojavi se razkorak, ki sčasoma postane prevelik. Ko sem bila stara 18 let, sem bila na delavnicah, vsi ostali so bili stari 50, 60. Vsi ločeni, moški sami, ženske same, saj je samo eden v paru duhovno rastel, drugi pa ne. To so težke zgodbe in veliko jih je.

Še eno stvar zelo rada poudarim. Razni pisci svetovnih uspešnic s področja duhovnosti so v življenju doživeli zelo slabe izkušnje, bolezen, rak, ločitve, posilstva, potem so našli duhovno prakso. Jaz tega ne potrebujem, ni mi treba vsega tega doživeti, lahko se učim na izkušnjah drugih ljudi in se jim tako izognem. Veliko je namreč v načinu razmišljanja. Jaz si rečem – življenje je super, srečujem dobre ljudi, dogajajo se mi lepe stvari, vse pride ob pravem času – in tako potem tudi je. Veliko je odvisno od naše naravnanosti in zaradi tega je zelo pomembno, koliko želimo biti odgovorni sami zase. Urejena glava je zelo pomembna za življenje.

Ljudje smo naravnani tako, da nas šele ekstremne preizkušnje zdramijo, da je treba nekaj spremeniti; dokler se ne iztrošimo na tak ali drugačen način, vztrajamo v starih vzorcih.

Ljudje smo zelo kruti do samih sebe. Ne znamo reči ne, nikoli se ne ustavimo, ogromno je izgorelosti. Pri tem je zelo pomembna percepcija. Nekdo ima veliko, a ni zadovoljen, drugi ima malo, pa je vesel in nasmejan. Zato je pomembno, da smo ozaveščeni, delamo na sebi in smo v stiku s samim seboj. Včasih mi kdo reče, da je meni lahko in lepo, ampak naj kar takoj povem, da tudi veliko naredim v zvezi s tem, nič mi ni samoumevno. »Kaj pa ti narediš?« je moje vprašanje njemu.

Na splošno rada širim dobro, saj verjamem, da se to povrne, hkrati pa nimam nič manj, če delam dobro, kvečjemu več. Ljudje sicer napačno pričakujejo, da bo tisti, ki so mu kaj dobrega naredili, to vrnil. To je zmotno razmišljanje, saj ni nujno, da dobro dobiš prav od tega človeka, lahko tudi od koga drugega.

Oba z možem Boštjanom delata v vašem družinskem podjetju. Kako usklajujeta obveznosti? Kako skupno delo vpliva na vajin odnos?

Meni je super. Oba imava dinamično delo, tako da nisva ves čas skupaj v enem prostoru, hkrati je odlično, da si lahko poveva, kako je potekal dan, kaj se je dogajalo, ko se vidiva. Tudi na splošno, če pari ne delajo skupaj, vsem svetujem, naj spalnica ne bo prostor za razreševanje težav. Vsi ti pogovori sodijo za mizo.

Dela v zdravilnem gaju je ogromno, začenši z urejanjem okolice, in si ga razdeliva. Boštjan skrbi za račune, večinoma on odgovarja na elektronsko pošto, skrbi za polnilnico žive vode, njegova so hišna opravila, jaz skrbim za terapije in masaže, veliko sem na terenu. Poleg tega Boštjan zelo rad kuha in ko pridem domov, je vedno skuhano kosilo. (smeh) Vesela sem, da mi ni treba skrbeti za to, čeprav rada kuham. A kuham le, kadar njega ni, ker mi sicer rad popravlja jedi, da so po njegovem okusu, ali pa mi kakšno ušpiči. (smeh) Zamenja posodice, v posodo podtakne kaj drugega, da se mi jed ponesreči, ipd. Potem pa otroci rečejo: »Spet je mami kuhala.« (smeh)

Dolgčas vam potem ni …

Nikoli. Delamo, ustvarjamo, kuhamo … otroci so vedno zraven in pomagajo. Veliko pomagajo, zaradi česar tudi veliko znajo. Otroci nesejo naprej, kar vidijo. Tudi zato se mi zdi izredno pomembna Boštjanova vloga, ko kot vodni somelje hodi po šolah in ozavešča otroke o pomembnosti vode. Odrasle glave je težko spremeniti, otroške pa so odprte za spremembe in tako bodo sčasoma vidne tudi spremembe v svetu.

Vrnili se bova še v preteklost. Leta 1998, ko je vaš oče Drago Vrhovnik odkril zdravilno energijo v Tunjicah, ste bili mladenka. Kako ste gledali na vse, kar se je dogajalo?

Meni je bilo področje energije vedno blizu. Vedno so me zanimale alternativne metode zdravljenja. Tudi moja mami je hodila na duhovno univerzo, ati pa se ji je smejal, češ, zakaj hodiš na to, to ni nič. Potem pa se je ravno njemu zgodilo, čeprav ni verjel v to, da je med kopanjem mivke na tem območju izginila njegova bolečina v rami, čutil je mravljince, zacelila se mu je rana. Postajal je vedno bolj odprt, že prej pa je imel zelo dobro intuicijo in zaradi tega mu je uspelo razviti vse svoje inovacije (tungaj transformer itd.). Zelo dobro zaznava stvari, njemu ne moreš ničesar skriti.

Po odkritju zdravilne energije so k nam v Tunjice začeli prihajati radovedneži in novinarji, med njimi tudi Irena Pan, ki je naredila prispevek za Tednik. Zavedali smo se, da nas ta prispevek lahko uniči ali povzdigne. Ko je televizijska ekipa prišla sem, je bilo tukaj vse skopano, luknjasto, nič urejeno. Irena Pan se je spotaknila in se komaj ulovila. Ati je rekel: »Opleli smo.« (smeh) Tako smo nestrpno čakali na Tednik. Ekipa pa je naredila nekaj, česar nismo pričakovali. Najprej so šli na fakulteto za računalništvo in matematiko k profesorju dr. Igorju Kononenku, ki jim je slikal avre. V prispevku so pokazali slike, nato prišli k nam, od nas pa spet na fakulteto na ponovno slikanje. Zopet so pokazali slike in avre so se popolnoma zapolnile, čeprav so pri nas pravzaprav delali in niso prišli sem na sproščanje. Pokazali so znanstveno dokazljiv učinek in v Tunjice so začele prihajati trume ljudi. Prvo leto smo imeli 20.000 ljudi. Zadnja leta se situacija umirja. Pridejo tisti, ki vedo, zakaj so pri nas, nimamo več radovednežev. Veliko pa je tudi tujcev.

Zdravilni gaj Tunjice je tudi pomemben del ponudbe kamniškega turizma. Kakšno je vaše mnenje o tem, kako se počutite kot del kamniškega turizma?

Ogromno moramo narediti sami, kar je za pričakovati. Velika škoda pa je, in to večkrat povem, da je Kamnik mesto, ki ima ogromno ponuditi, ampak ponudniki, žal, ne znamo sodelovati med sabo. Veliko je teorije o sodelovanju, prakse pa ni. Škoda, da ne naredimo tega preskoka, da se ne odpremo, saj bi imeli vsi več od tega, če bi se povezovali. Rada podam primerjavo s Podčetrtkom. Ko smo bili tam, so nam na vsaki lokaciji, ki smo jo obiskali, priporočali, kam še nujno moramo iti, kaj moramo še videti. Vsak ponudnik nas je poslal k naslednjemu, pa nimajo niti približno take ponudbe, kot jo ima Kamnik. Naše mesto ima toliko ponuditi, ves čas pa je izpostavljena le Velika planina.

Z Zavodom za turizem in šport sicer lepo sodelujemo, so odprti, aktivni in gredo v korak s časom. Pri glavnih ponudnikih pa pogrešam, kot sem že rekla, več povezovanja in srčnosti, saj to po mojem mnenju ni pomembno le zaradi nas, ponudnikov, da bi imeli več, temveč predvsem zaradi dobrega občutka in zadovoljstva ljudi, ki pridejo v Kamnik.

S srčnostjo in dobrimi občutki je povezana še ena dejavnost, s katero se ukvarjate, in sicer imam v mislih zavestno blagovno znamko. Z Jako Lenardičem na podlagi izkušenj, ki jih imata (vi s pristopi za boljše zdravljenje, on z ustvarjanjem blagovnih znamk),  svetujeta pri razvoju blagovnih znamk, ki širijo pozitivne vibracije. Ali je to pot za prihodnost?

Z Jakom sva začela sodelovati, ker ga je zanimala Kirlianova kamera. Kot oblikovalca grafik (spletnih strani, logotipov, oglasov itd.) ga je zanimalo, kaj odzvanja v dobri vibraciji, kaj privablja, kaj je dobro in kaj ne … zato sva se podala na to pot, ampak na njej ugotovila, da ljudje še niso tako zavestni. Očitno čas še ni zrel, spet smo pred svojim časom. Želimo pa si, da bi šlo razmišljanje v to smer, da bi ljudje vedeli, da je vse okoli nas vibracija. Lahko se odločimo in kreiramo tako vibracijo, ki bo prinašala določene koristi. To je dokazljivo s Kirlianovo kamero, s katero slikamo predmete. Naslednji korak bi bil, da bi slikali še ljudi in vpliv določenega predmeta na človeka; pa ne zgolj na enega, ampak na vzorec ljudi, na podlagi katerega bi lahko potegnili določene zaključke. V to smer se razvijamo, to je smer, kamor si želimo iti. Z idejo sva očitno še prezgodnja, ampak ko bodo ljudje pripravljeni, bo stvar na voljo in lahko takoj začnemo.

Katja Jelovčan je direktorica in vodja Zdravilnega gaja Tunjice. Pa še zeliščarka, fizioterapevtka, mama, žena, hči … a vse to so zgolj oznake, vloge; bolj je pomembno, da je ena izmed tistih maloštevilnih ljudi, ki so vedno nasmejani in pozitivni, hkrati pa oddajajo energijo, zaradi katere dobiš občutek, da jim lahko zaupaš vse težave in bodo imeli rešitev. Pogosto jo tudi ima, saj se že vse življenje intenzivno izobražuje na različnih področjih. To bogati njen svet, hkrati pa tudi svetove tistih, ki jih sreča. Midve sva se srečali jutro po poletnem solsticiju in skuhala mi je prav poseben čaj.

Včeraj je bil solsticij in skuhali ste poseben čaj, pravite …

Res je. Ob poletnem solsticiju je dan najdaljši in takrat so posebne energije, zato si je dobro vzeti nekaj časa in ga preživeti v naravi. Tako dobiš veliko sončne svetlobe. Poleg tega sem nabrala še zelišča, ki imajo, nabrana na solsticij, posebno moč.

Še večjo moč kot sicer?

Res je, saj je dan daljši, kar pomeni več sonca in močnejše svetlobe. Po starih izročilih jih je dobro nabrati, že zvečer spiti eno skodelico čaja, eno potem še zjutraj, ostalo pa shranimo za kasneje.

S shranjevanjem ne izgubijo vrednosti?

Zdaj, ko je svežih zelišč dovolj, imam tako prakso, da uporabljam kar sveža. Nekaj jih shranim za zimo, ko je sneg in jih ne morem nabrati. Za zajtrk jih postrežem gostom, ki so pri nas v glamping hišah. Še pred zajtrkom se odpravim na travnik, naberem zelišča in jih dam v šopek. Ko jih prinesem gostom, vedno povem, kaj to je, ker ponavadi mislijo, da sem jim prinesla šopek za okrasitev mize. (smeh) Zato povem, da je to šopek zdravilnih zelišč, iz katerih si lahko naredijo čaj. Škoda se mi zdi, da bi poleti, ko nam narava nudi toliko svežih zelišč, gostom stregla s čajem v vrečkah.

Kako se odzovejo gostje, jim je všeč?

Navdušeni so. Dobro jim je ponuditi nekaj drugačnega, nekaj, česar drugje ne morejo dobiti. Če gostje prenočijo več noči, se potrudim, da vsakič dobijo drugačna zelišča za čaj. Vprašajo, kaj sem jim nabrala, jaz pa jim z veseljem razložim, kaj to je in za kaj je dobro.

Od kje črpate vse to znanje?

Že ves čas se izobražujem. Še vedno se udeležujem raznoraznih izobraževanj, delavnic … od zelišč, barvnih kombinacij do fizioterapije in alternativnih metod zdravljenja. Vse me zanima, saj menim, da mi več znanja, ki ga imam, prinaša širši pogled, hkrati pa tudi lažje pristopim do različnih ljudi in komuniciram z njimi na njihovi ravni. Znam se pogovarjati tako z zdravnikom kot z ljudmi, ki nimajo tega znanja in potrebujejo preprosto razlago. Če človek vlaga v svoje znanje, se to odraža tako na osebni kot poslovni plati. Ko, na primer, izvajam analizo psihofizičnega stanja (slikanje avre s Kirlianovo kamero), moram veliko vedeti, to jemljem kot veliko odgovornost. Pomembno je, da poznam in spremljam vse novosti, denimo. Tako lažje pristopim do človeka, ki vidi, da sem strokovna in poznam stvari ter stojim za svojimi besedami. Zato se stranke rade vračajo, kar mi veliko pomeni.

Vam pri tem pomaga znanje fizioterapije, ki ste jo študirali?

Če bi se morala ponovno odločiti o izbiri študija, bi spet izbrala fizioterapijo. Sicer je bil študij zelo težek. Od 7. do 12. ure smo imeli klinične vaje, nato prosto uro za kosilo, od 13. do 20. ure pa predavanja. Vsak dan. Če je kdo zbolel in en teden manjkal, je moral ponavljati letnik, tako intenzivno je bilo. Res je bilo naporno in tudi učitelji so bili zelo zahtevni, sploh do mene. Vsi moji sošolci so namreč prihajali iz zdravstvenih smeri, jaz pa sem prišla iz ekonomske šole. Malo so me podcenjevali, a na začetku res nisem znala nič. Spomnim se prvega izpita, in sicer pri biokemiji. Profesorica je dejala, da ga ne bom naredila. Odvrnila sem, da ga lahko naredim, če se zavzamem. In ga tudi sem. Bila sem izredno vesela, hkrati pa sem sama sebi dokazala, da zmorem. Če sem naredila biokemijo, o kateri se mi pred tem ni niti sanjalo, bom pa tudi vse ostalo, sem si mislila. In tako je tudi bilo.

Poleg študija sem se ves čas izobraževala še v drugih smereh. Šolala sem se pri Barbari Ann Brennan, kjer smo se učili o čakrah in pretokih energije, v Koreji in Rusiji sem se izobraževala o meridianih, lani sem na Visoki strokovni šoli za kozmetiko in velnes končala program za izvajanje ročne limfne drenaže in maderoterapijo. Rada se izobražujem, zato mi je bilo posebej všeč obdobje koronavirusa. To je bil odličen čas za izobraževanje, saj je bilo ogromno izobraževanj na spletu in mi ni bilo treba v Ameriko, na Japonsko, kamorkoli, ampak sem se udeleževala spletnih tečajev.

Znanje fizioterapije pa vam najbrž pomaga tudi pri medicinskih izrazih?

Seveda, to mi pomaga, da sploh znam prebrati diagnozo in poznam anatomski ustroj človeka, tako da vem, kaj funkcionira in kaj ne. Tudi iz fizioterapevtske stroke ves čas hodim na izobraževanja, imam mapo s tisoč diplomami. Ker nisem želela popolnoma opustiti usvojenega znanja in se ukvarjati zgolj z energetskim in psihičnim, zdaj izvajam fizioterapijo na domu, tako da grem jaz do človeka, ki ne more priti k meni, to je pogosto po kapi ali zamenjavi kolkov. Ostale masažne tehnike in vse ostalo, kar ponujamo, pa izvajam tukaj v Zdravilnem gaju Tunjice.

Moje delo je razgibano in to mi je zelo všeč. Nisem človek, ki bi lahko zdržal zgolj na enem mestu ali vse dni preždel v pisarni, potrebujem razgibane dneve, tako da sem malo tu, malo tam, v gaju in na terenu, sodelujem v različnih projektih.

Prva stvar, ki jo človek začuti, ko pride v zdravilni gaj, je neverjeten mir. Ga vi še vedno čutite?

Seveda ga čutim. Zdaj, na primer, ko sva se dobili, nisem utegnila prižgati radia. Ponavadi predvajam zvoke narave, ampak to, kar slišiva, so ptički, ki zunaj pojejo. Pogosto so celo tako glasni, da me ljudje sprašujejo, ali zvoki prihajajo iz radia ali narave. (smeh)

Ker sem velik del dneva med ljudmi in veliko klepetamo, imam doma rada tišino, da sem v miru in sama s seboj. Vedno sem si tudi želela redno izvajati duhovno prakso. Ampak v dnevu je premalo časa, čeprav se nikoli ne usedem na kavč ali prižgem televizije. Z možem Boštjanom vedno najdeva kaj za postoriti. Vlagava, sušiva rožice, pripravljava zelišča za čaj, izdelujeva tinkture, kreme, vazeline, tudi vsa darila, na primer novoletna, izdelamo sami. Tako hitro pride večer, ura je enajst in treba je v posteljo. Zato sem se odločila, da se bom prej zbujala, tako da že zjutraj meditiram, izvajam dihalne vaje in izrekam afirmacije ter pozitivne misli, grem v regeneracijsko komoro itd. To je moj začetek dneva in potem so moji dnevi odlični. Opažam namreč, da sem zvečer kot rožica, če se že zjutraj naravnam na dan, pa če je urnik še tako naporen. Zjutraj si rečem: »Za vse stvari današnjega dne imam časa na pretek. Srečala bom super ljudi in vse bo potekalo odlično.« In tako potem tudi je. Če pa me že zjutraj kaj spravi iz tira ali pa nimam časa za izvajanje moje duhovne prakse, me dan kar pogoltne.

Da si zjutraj vzamem čas zase, se mi zdi pomembno še z enega vidika. Kovačeva kobila je vedno bosa, kajne? Jaz učim druge, naj si vzamejo čas zase, da si ga morajo vzeti, kaj naj naredijo, delajo … in potem naj mene kdo vpraša, če sama to izvajam. Seveda ne morem reči, da ne. To bi bilo popolnoma nepošteno do mojih strank. Zdi se mi pomembno, da delam na sebi, iz tega izhajam, saj ljudje to tudi začutijo. Ali si tak, kot govoriš? Ali si pristen? Ali nekaj učiš, ko pa se vrata zaprejo, živiš popolnoma drugače?

Torej vi živite, kar učite. Kaj še radi vključite v svoj dan?

Rada se gibam. Dobro je, da človek telovadi in ostaja pri močeh. Veliko mi pomeni narava, rada grem do jezera, tudi pozimi, rada se potopim v mrzlo vodo, rada hodim na izlete, odkrivam nove stvari, ki me zanimajo.

Ko hodite po svetu z odprtimi očmi in vidite različne stvari, ki jih ponujajo, kako se potem odločite, kaj uvesti v gaj?

Odločam se glede na to, kaj po mojem mnenju sodi sem. Določeni rituali v naše okolje sodijo. Tudi ljudi, ki pridejo do mene, da bi v gaju organizirali delavnico, vprašam, kaj bo obsegala, saj nisem pristaš raznih “čarovnij”. Želim, da prostor ostane čist, tako da sem zelo pozorna na to.

Včasih kakšno stvar povzamem, a jo prilagodim našemu okolju. Snopki za masažo prihajajo iz Azije, v njih je riž, sama pa sem jim dodala še zelišča. Snopke izdelujem sama, z njimi masiram in utiram kožo. Na voljo so različni; za vneto, razdraženo, občutljivo kožo z alergijami uporabljam žajbljeve, za sprostitev pa sivkine snopke.

Pozorna sem, da je večinoma vse, kar uporabljam, lokalnega izvora, od zelišč ali gline (za razstrupljanje) do hrane, ki jo uživamo. Zelo sem pozorna, da sem povezana z okoljem, zato prisegam na lokalno samooskrbo in trajnostno naravnanost.

Omenjali ste, da imate jutranji ritual za lepši dan, ampak kljub temu  … kako usklajujete vse te raznolike obveznosti, na eni strani meditacije, masaže, zelišča, na drugi strani sestanki, računi, saj ste direktorica in vodja Zdravilnega gaja Tunjice?

S tem nimam nobenih težav. Sem človek, ki iz hrušča in trušča v trenutku preklopi v popoln mir. Samo zaprem oči in sem tam, ne potrebujem niti pet ali deset minut, ampak se to zgodi takoj. To je praksa. Če res veliko izvajaš meditacijo, se lahko v trenutku umiriš, sprostiš, vodiš delavnico, prideš v sebe, ker si v kanalu in si povezan. Ko si umirjen in zaprosiš, naj vse teče, kot je treba, se besede pojavijo same od sebe. Začutiš, kaj je treba reči, to nisem jaz, ampak so besede, ki prihajajo zaradi sposobnosti, da vidim, kaj je treba reči. Potem mi ljudje rečejo: »Ravno to sem potreboval!« Vem, čeprav ne vem, temveč čutim.

Včasih ljudje pridejo k meni zaradi fizičnih težav, denimo bolečin v hrbtu, pa jim že na obrazu piše, da bolečina izvira od drugje. Tako zaznam, da oseba ne potrebuje fizične obravnave, denimo masaže, temveč drugačno pomoč, da se zopet vzpostavi energijski pretok. Opažam, da vse to lahko začutim, kar je odlično, saj tako lahko preklapljam iz enega v drug svet, iz fizičnega v psihično.

Ali obstajajo stiske, težave, ki se ves čas pojavljajo, ali so kakšne prav značilne za določeno obdobje?

Zdaj je čas, ko se vibracija zemlje zelo dviga, zemlja se prebuja in ljudje so soočeni z vedno večjimi izzivi. Zakaj? Ker zdaj ni več čas za skrivanje. Vse, kar smo skrivali, slabe stvari, ki smo jih naredili, stvari, ki jih nismo povedali in smo jih tiščali v sebi, vse to prihaja na plano, ne moremo biti več tiho. Ljudje vidijo, da je treba živeti resnico in povedati po pravici. Treba je razčistiti za nazaj. Če tega ne upoštevajo, se pojavijo težave. Včasih je ljudi strah povedati po pravici, delovati v skladu z resnico, a če se ozremo na svoje življenje, potem vidimo, kolikokrat smo že zmogli. Ko se stvari razjasnijo, energija zopet steče.

Med epidemijo koronavirusa so stiske privrele na plano, saj so se pokazali pravi odnosi, ki povečini niso bili pristni. Zato zelo poudarjam, kako pomemben je, recimo, partnerski odnos, ves čas ga je treba negovati. Ko so otroci majhni, se ves čas nekaj dogaja, potem pa otroci odrastejo, odidejo, partnerja pa ostaneta, a se ne poznata. Treba si je vzeti čas zase in čas, ki je namenjen drugemu. Zelo pomembno je, da s partnerjem skupaj rasteta. Imam srečo, da Boštjana vse te stvari, ki jih počnem, zanimajo. Oba se rada veliko izobražujeva, oba prej vstajava in meditirava. Če raste samo eden, dolgoročno odnos tega ne prenese, pojavi se razkorak, ki sčasoma postane prevelik. Ko sem bila stara 18 let, sem bila na delavnicah, vsi ostali so bili stari 50, 60. Vsi ločeni, moški sami, ženske same, saj je samo eden v paru duhovno rastel, drugi pa ne. To so težke zgodbe in veliko jih je.

Še eno stvar zelo rada poudarim. Razni pisci svetovnih uspešnic s področja duhovnosti so v življenju doživeli zelo slabe izkušnje, bolezen, rak, ločitve, posilstva, potem so našli duhovno prakso. Jaz tega ne potrebujem, ni mi treba vsega tega doživeti, lahko se učim na izkušnjah drugih ljudi in se jim tako izognem. Veliko je namreč v načinu razmišljanja. Jaz si rečem – življenje je super, srečujem dobre ljudi, dogajajo se mi lepe stvari, vse pride ob pravem času – in tako potem tudi je. Veliko je odvisno od naše naravnanosti in zaradi tega je zelo pomembno, koliko želimo biti odgovorni sami zase. Urejena glava je zelo pomembna za življenje.

Ljudje smo naravnani tako, da nas šele ekstremne preizkušnje zdramijo, da je treba nekaj spremeniti; dokler se ne iztrošimo na tak ali drugačen način, vztrajamo v starih vzorcih.

Ljudje smo zelo kruti do samih sebe. Ne znamo reči ne, nikoli se ne ustavimo, ogromno je izgorelosti. Pri tem je zelo pomembna percepcija. Nekdo ima veliko, a ni zadovoljen, drugi ima malo, pa je vesel in nasmejan. Zato je pomembno, da smo ozaveščeni, delamo na sebi in smo v stiku s samim seboj. Včasih mi kdo reče, da je meni lahko in lepo, ampak naj kar takoj povem, da tudi veliko naredim v zvezi s tem, nič mi ni samoumevno. »Kaj pa ti narediš?« je moje vprašanje njemu.

Na splošno rada širim dobro, saj verjamem, da se to povrne, hkrati pa nimam nič manj, če delam dobro, kvečjemu več. Ljudje sicer napačno pričakujejo, da bo tisti, ki so mu kaj dobrega naredili, to vrnil. To je zmotno razmišljanje, saj ni nujno, da dobro dobiš prav od tega človeka, lahko tudi od koga drugega.

Oba z možem Boštjanom delata v vašem družinskem podjetju. Kako usklajujeta obveznosti? Kako skupno delo vpliva na vajin odnos?

Meni je super. Oba imava dinamično delo, tako da nisva ves čas skupaj v enem prostoru, hkrati je odlično, da si lahko poveva, kako je potekal dan, kaj se je dogajalo, ko se vidiva. Tudi na splošno, če pari ne delajo skupaj, vsem svetujem, naj spalnica ne bo prostor za razreševanje težav. Vsi ti pogovori sodijo za mizo.

Dela v zdravilnem gaju je ogromno, začenši z urejanjem okolice, in si ga razdeliva. Boštjan skrbi za račune, večinoma on odgovarja na elektronsko pošto, skrbi za polnilnico žive vode, njegova so hišna opravila, jaz skrbim za terapije in masaže, veliko sem na terenu. Poleg tega Boštjan zelo rad kuha in ko pridem domov, je vedno skuhano kosilo. (smeh) Vesela sem, da mi ni treba skrbeti za to, čeprav rada kuham. A kuham le, kadar njega ni, ker mi sicer rad popravlja jedi, da so po njegovem okusu, ali pa mi kakšno ušpiči. (smeh) Zamenja posodice, v posodo podtakne kaj drugega, da se mi jed ponesreči, ipd. Potem pa otroci rečejo: »Spet je mami kuhala.« (smeh)

Dolgčas vam potem ni …

Nikoli. Delamo, ustvarjamo, kuhamo … otroci so vedno zraven in pomagajo. Veliko pomagajo, zaradi česar tudi veliko znajo. Otroci nesejo naprej, kar vidijo. Tudi zato se mi zdi izredno pomembna Boštjanova vloga, ko kot vodni somelje hodi po šolah in ozavešča otroke o pomembnosti vode. Odrasle glave je težko spremeniti, otroške pa so odprte za spremembe in tako bodo sčasoma vidne tudi spremembe v svetu.

Vrnili se bova še v preteklost. Leta 1998, ko je vaš oče Drago Vrhovnik odkril zdravilno energijo v Tunjicah, ste bili mladenka. Kako ste gledali na vse, kar se je dogajalo?

Meni je bilo področje energije vedno blizu. Vedno so me zanimale alternativne metode zdravljenja. Tudi moja mami je hodila na duhovno univerzo, ati pa se ji je smejal, češ, zakaj hodiš na to, to ni nič. Potem pa se je ravno njemu zgodilo, čeprav ni verjel v to, da je med kopanjem mivke na tem območju izginila njegova bolečina v rami, čutil je mravljince, zacelila se mu je rana. Postajal je vedno bolj odprt, že prej pa je imel zelo dobro intuicijo in zaradi tega mu je uspelo razviti vse svoje inovacije (tungaj transformer itd.). Zelo dobro zaznava stvari, njemu ne moreš ničesar skriti.

Po odkritju zdravilne energije so k nam v Tunjice začeli prihajati radovedneži in novinarji, med njimi tudi Irena Pan, ki je naredila prispevek za Tednik. Zavedali smo se, da nas ta prispevek lahko uniči ali povzdigne. Ko je televizijska ekipa prišla sem, je bilo tukaj vse skopano, luknjasto, nič urejeno. Irena Pan se je spotaknila in se komaj ulovila. Ati je rekel: »Opleli smo.« (smeh) Tako smo nestrpno čakali na Tednik. Ekipa pa je naredila nekaj, česar nismo pričakovali. Najprej so šli na fakulteto za računalništvo in matematiko k profesorju dr. Igorju Kononenku, ki jim je slikal avre. V prispevku so pokazali slike, nato prišli k nam, od nas pa spet na fakulteto na ponovno slikanje. Zopet so pokazali slike in avre so se popolnoma zapolnile, čeprav so pri nas pravzaprav delali in niso prišli sem na sproščanje. Pokazali so znanstveno dokazljiv učinek in v Tunjice so začele prihajati trume ljudi. Prvo leto smo imeli 20.000 ljudi. Zadnja leta se situacija umirja. Pridejo tisti, ki vedo, zakaj so pri nas, nimamo več radovednežev. Veliko pa je tudi tujcev.

Zdravilni gaj Tunjice je tudi pomemben del ponudbe kamniškega turizma. Kakšno je vaše mnenje o tem, kako se počutite kot del kamniškega turizma?

Ogromno moramo narediti sami, kar je za pričakovati. Velika škoda pa je, in to večkrat povem, da je Kamnik mesto, ki ima ogromno ponuditi, ampak ponudniki, žal, ne znamo sodelovati med sabo. Veliko je teorije o sodelovanju, prakse pa ni. Škoda, da ne naredimo tega preskoka, da se ne odpremo, saj bi imeli vsi več od tega, če bi se povezovali. Rada podam primerjavo s Podčetrtkom. Ko smo bili tam, so nam na vsaki lokaciji, ki smo jo obiskali, priporočali, kam še nujno moramo iti, kaj moramo še videti. Vsak ponudnik nas je poslal k naslednjemu, pa nimajo niti približno take ponudbe, kot jo ima Kamnik. Naše mesto ima toliko ponuditi, ves čas pa je izpostavljena le Velika planina.

Z Zavodom za turizem in šport sicer lepo sodelujemo, so odprti, aktivni in gredo v korak s časom. Pri glavnih ponudnikih pa pogrešam, kot sem že rekla, več povezovanja in srčnosti, saj to po mojem mnenju ni pomembno le zaradi nas, ponudnikov, da bi imeli več, temveč predvsem zaradi dobrega občutka in zadovoljstva ljudi, ki pridejo v Kamnik.

S srčnostjo in dobrimi občutki je povezana še ena dejavnost, s katero se ukvarjate, in sicer imam v mislih zavestno blagovno znamko. Z Jako Lenardičem na podlagi izkušenj, ki jih imata (vi s pristopi za boljše zdravljenje, on z ustvarjanjem blagovnih znamk),  svetujeta pri razvoju blagovnih znamk, ki širijo pozitivne vibracije. Ali je to pot za prihodnost?

Z Jakom sva začela sodelovati, ker ga je zanimala Kirlianova kamera. Kot oblikovalca grafik (spletnih strani, logotipov, oglasov itd.) ga je zanimalo, kaj odzvanja v dobri vibraciji, kaj privablja, kaj je dobro in kaj ne … zato sva se podala na to pot, ampak na njej ugotovila, da ljudje še niso tako zavestni. Očitno čas še ni zrel, spet smo pred svojim časom. Želimo pa si, da bi šlo razmišljanje v to smer, da bi ljudje vedeli, da je vse okoli nas vibracija. Lahko se odločimo in kreiramo tako vibracijo, ki bo prinašala določene koristi. To je dokazljivo s Kirlianovo kamero, s katero slikamo predmete. Naslednji korak bi bil, da bi slikali še ljudi in vpliv določenega predmeta na človeka; pa ne zgolj na enega, ampak na vzorec ljudi, na podlagi katerega bi lahko potegnili določene zaključke. V to smer se razvijamo, to je smer, kamor si želimo iti. Z idejo sva očitno še prezgodnja, ampak ko bodo ljudje pripravljeni, bo stvar na voljo in lahko takoj začnemo.