Je Trzinčan, ni Trzinec, ampak odkar se je z družino pred dvema letoma preselil sem, je navdušen nad krajem, vsemi možnostmi, ki jih ponuja, predvsem pa dejstvom, da tu še obstaja pristno povezana skupnost. »Če boš v težavah, ti bo sosed priskočil na pomoč,« iz prve roke pove Uroš Bitenc, čigar hiša je bila v lanski ujmi poplavljena, a mu je s pomočjo sosedov in prijateljev zelo hitro uspelo sanirati nastalo škodo. Poznamo ga kot radijca, zadnja leta sicer ne v etru, saj ustvarja videovsebine za radijska družbena omrežja, moderatorja številnih prireditev, vplivneža in glas iz risank, poleg vsega tega pa je tudi predan oče, mož in navdušen rekreativni športnik, ki se ne ustraši tudi malce bolj norih izzivov. »Le enkrat se živi. Zakaj ne bi poskusil?« pravi 34-letnik, čeprav dodaja, da se je v zadnjih letih tudi njegovo življenje nekoliko umirilo, »ne denar na bančnem računu, čas je najbolj dragocena dobrina in treba ga je pametno razporediti.«
Pred dvema letoma ste se z družino preselili v Trzin. Kaj je bil razlog za selitev? Kako se počutite tukaj?
Z ženo Anteo sva kakšnih šest ali sedem let živela v Komendi. Jaz sicer prihajam iz Tržiča, Antea je Štajerka, Kozjanka, tako da sva se našla nekje na sredini, no, bolj na gorenjski strani. (smeh) Po naključju sva v Komendi kupila stanovanje, kjer sva se odlično počutila. Oba, še posebej pa Antea, imava zelo rada živali, tudi zdaj imamo psa, mačko in zajca, pa še ena muca se nam bo kmalu pridružila. V stanovanju v Komendi sva imela dva kužka, a sva si želela več prostora. Tako sva po spletu okoliščin našla hiško v Trzinu in jo takoj začutila. Lokacija je fantastična, blizu Ljubljane, ampak vseeno ni Ljubljana. Popolnoma sva navdušena nad življenjem v Trzinu. Okolje je vrhunsko, imava odlične sosede. Že pred poplavami smo se dobro razumeli, po njih so se dobri odnosi samo še okrepili. Zelo sva srečna tukaj.
Lani so modronovične kraje prizadele poplave, tudi vaša hiša v Trzinu je bila poplavljena. Imate že vse sanirano?
Trenutno je edina stvar, ki še ni dokončana, fasada, ni pa tako kritično, da ne bi mogli počakati. Sanacije sva se precej hitro lotila, pljunila sva v roke in začela delati. Šefi na radiu so razumeli situacijo, tako da sem imel dovolj prostih dni za delo na hiši. Malo sem delal doma, malo v službi, nekaj so pomagali tudi drugi. Bil sem zelo motiviran. Sanacija je trajala do septembra oz. oktobra, pri čemer je bilo zelo dobrodošlo, da sva imela pomoč prijateljev in sosedov.
Ko sva se preselila v Trzin, sva najprej prenovila notranjost hiše, okolica pa še ni prišla na vrsto. Imela sva veliko načrtov, a nisva vedela, kje začeti. Po poplavah je bilo treba hitro ukrepati, tako da je zdaj urejena tudi okolica. To delo mi je bilo res v veselje.

Ali ste že prej znali opravljati vsa ta dela?
Moj oče je bil soboslikar, priden in poznan po dobrem delu. Tudi sicer je bil zelo spreten, doma je veliko stvari postoril sam. Pogosto sem ga opazoval in mu pomagal. Toda sam sem imel druge prioritete, drugačno službo in zanimanja, tako da nikoli niti nisem imel veliko priložnosti česa narediti sam. Potem pa so prišle poplave in pokazala se je priložnost, da se naučim novih veščin. Malo sem se posvetoval, gledal Youtube in raziskoval. (smeh) Zdi se smešno, a veliko stvari najdeš tam. Veliko sem se naučil tudi iz lastnih napak. Ko smo se po štirih mesecih prenove vrnili v našo hišo, sem začel pomagati drugim, tako da so se mi zdaj kar same od sebe začele pojavljati priložnosti za taka dela. Sprejmem jih z odprtimi rokami, saj to rad delam, hkrati pa na tak način vračam, ker so po poplavah tudi drugi pomagali meni.

Kaj pa psihološki vidik? Eno so stvari, stavba, popravila, stres, ki ga taka naravna nesreča povzroči, pa je nekaj drugega. Opažate posledice?
Po naravi nisem človek, ki bi bil zaskrbljen. Že med samo poplavo sem bil zelo miren. Edina sprememba zaradi poplav, ki sem jo opazil, je, da se ne obremenjujem več z materialnimi stvarmi. Izgubili smo marsikaj, a sem ugotovil, da ničesar od tega ne pogrešam. Vse, kar je pomembno, je, da smo mi v redu. Stvari se sanirajo. Čeprav bo morda še kdaj poplavljalo, vem, da bom zmogel nadaljevati.
Strah me ni, čeprav, priznam, ob večjem nalivu opazujem vreme. A vem, da je bilo lansko dogajanje bizaren splet okoliščin. Seveda spremljam, kaj se dogaja s protipoplavnimi ukrepi. Vesel sem, da je Občina Mengeš dobila sredstva od loterijskega dobitka, in upam, da bodo pomagala pri ukrepih. Nočem pa živeti v strahu, zato se ne obremenjujem preveč. To je zavestna odločitev. Ne bom dal moči strahu.
Omenili ste, da ste iz Tržiča, živeli ste tudi v Komendi, zdaj ste v Trzinu. Kako bi primerjali kraje?
Komenda in Trzin sta si zelo podobna; še vedno obstaja skupnost, imata vaški, ruralni pridih. Tržič je bolj mesten, čeprav to zveni nekoliko čudno, ampak je res drugače. Tule na vasi, ko potrebuješ pomoč, pokličeš soseda in ti bo pomagal. V Tržiču pa, seveda, tudi tam imaš lahko srečo, ampak se mi zdi, da je to vse bolj redko.
Trzin mi je všeč. Je precej velik, čeprav na prvi vtis ne deluje tako. Ko se pelješ mimo, vidiš samo industrijsko cono in ne dobiš občutka, da je tako obsežen in ima toliko narave.
Veliko naših bralcev vas pozna po povezovanju športnih prireditev; tako letos kot leta 2021 ste povezovali sprejem Tadeja Pogačarja v Komendi. Kako je biti na odru pred večtisočglavo množico, ki sprejme Tadeja Pogačarja v domači Komendi?
Prvič leta 2021 sem bil na sprejemu Tadeja Pogačarja veliko bolj živčen. Takrat je prireditev potekala na hipodromu, bilo je veliko ljudi. Pred tremi leti nihče ni niti pričakoval, da bo Tadej zmagal. Nisem vedel, kaj pričakovati, saj Tadeja še nisem dobro poznal. Pravzaprav ga do te prve zmage na dirki po Franciji ni poznalo prav veliko ljudi. Bil je zelo mlad in nekoliko zadržan, nisem vedel, kako se bo odzival na vprašanja. Letos pa je bilo vrhunsko, počutil sem se kot na veselici, zelo domače. Tudi Tadej je bil sproščen in vesel, ponosno se je udeležil dogodka v domačem kraju. Ko mi je župan pisal, ali bi lahko prišel, sem bil zelo počaščen. Bilo je tik pred koncem dirke, urniki so bili natrpani, a se nam je vseeno uspelo dogovoriti.
Nasploh pa se na tovrstnih prireditvah vedno poistovetim z množico. Vprašam se, kaj bi si jaz želel slišati ali videti, če bi bil med občinstvom. Iz tega črpam ideje, veliko se šalim in se prilagajam trenutku. To že nekaj časa počnem, imam izkušnje, zato sem zelo sproščen.

V Kamniku ste znani tudi po sodelovanju z odbojkarskim klubom. Povezujete članske tekme Calcit Volleyja, poleg tega ste lani začeli s snemanjem podkasta o kamniškem športu. Ali boste v prihajajoči sezoni nadaljevali s tem?
Ideja o ustvarjanju podkasta je v meni tlela že dlje časa. Všeč mi je, da podjetje Calcit že tako dolgo podpira kamniško odbojko in tudi ostale športe. Zdelo se mi je, da bi lahko s podkasti, ki so čedalje bolj popularni, izpostavili določene zgodbe in povečali prepoznavnost kamniškega športa. Lani smo začeli tik pred koncem odbojkarske sezone, za letošnjo še ne vem, ali bomo nadaljevali. Osebno si želim, da bi, a moramo videti, če bo klub imel posluh in željo za nadaljevanje.
Ste navdušen rekreativni športnik. Kateri športi so vaši najljubši?
V zadnjem letu sem malo zmanjšal športne aktivnosti, ker imam veliko več fizičnega dela. (smeh) Ampak še vedno veliko kolesarim. Izkoriščam bližino Trzina in Ljubljane ter se v službo vozim s kolesom. To je približno uro na dan in je zelo prijetno, hkrati se nabere kar nekaj kilometrov. Veliko kolesarim po Rašici, saj je čisto blizu. Rad tudi tečem po gozdu in hribih, najraje tu, na našem koncu.

Kateri so vaši priljubljeni športni kotički v naših krajih?
Rašica mi je zelo ljuba. Ko smo se preselili, sem imel navado vsako nedeljo preteči 17-kilometrski krog čez polje do Mengša na Mengeško kočo, od tam po grebenu do Rašice in nato v Trzin. To mi je bilo zelo všeč. Rad bi si šel pogledat še Sračjo dolino, za katero mi vsi govorijo, da je zelo lepa. Kamniške Alpe so razred zase. Kamniško sedlo je zelo dobro za resen trening. Tudi Velika planina je na mojem seznamu, še posebej s kolesom. Imamo srečo, da je v naši okolici res veliko možnosti za rekreacijo. Cesta, hribi, gozd, vse je tu. Sanje vsakega kolesarja.
Ogled dirke po Franciji, ki ste jo obiskali lani, tudi to so sanje vsakega kolesarja. Kako je bilo?
Odgovorni v podjetju Škoda so me vprašali, ali bi šel v Francijo na dirko, in za njihova družbena omrežja ustvarjal vsebino. Seveda, da bi šel, z veseljem, nič nisem spraševal, zanimalo me je samo, kdaj in kako. Dve noči sva z ženo z njihovo ekipo prespala v hotelu, z njihovimi avtomobili sva se vozila v kolesarski karavani, startali smo pred kolesarji, potem počakali, da nas ujamejo, s helikopterjem sva letela nad njimi … Nekaj posebnega, nepozabno. Lepo je videti, da je vsako let več Slovencev na vseh teh tekmovanjih. Pozna se Pogi in Rogla učinek. Zagotovo se še vrnemo, ko bo hči nekoliko starejša. Že zdaj je Pogijeva oboževalka, ker pač mora biti, čeprav kolesarstva še ne razume najbolje.

Radi imate nevsakdanje izzive. Recimo, osemindvajsetkrat ste se povzpeli na najvišji vrh Komende v enem dnevu? Zanimivo! Kateri sploh je najvišji vrh Komende?
Koseški hrib. (smeh) Tam je lep razgled, vidi se letališče, lepo se odprejo Kamniško-Savinjske Alpe. Ni visok, ni strm, a če greš tolikokrat, se nabere skoraj toliko kilometrov, kot bi pretekel maraton, in tudi zelo veliko višinskih metrov. Rad imam take izzive. Šel sem tudi desetkrat v enem dnevu na Šmarno goro in deset krogov okoli Blejskega jezera, ampak v dveh dneh.
Pa tudi iz Trzina v Tržič ste tekli?
Letos sem imel žal druge obveznosti, ampak tek iz Trzina v Tržič sem začel kot tradicijo v spomin na očeta, ki je pred dvema letoma umrl. Odločil sem se, da bom na njegov rojstni dan tekel do Tržiča na njegov grob. To nanese skoraj štirideset kilometrov. Zanimivo je, da se z dolžinami pogosto gibljem blizu, prav maratona, 42 kilometrov, pa še nisem pretekel.
Zakaj pa se sicer lotevate tovrstnih izzivov, nenavadnih podvigov?
Zdi se mi zabavno. Preizkusim sam sebe, ali zmorem. Včasih na ta način tudi podprem dobrodelne akcije. 28-krat na Koseški hrib je bilo zaradi 28-urnega dobrodelnega maratona Radia Ena. Rad se igram s številkami in drugačnimi idejami.
Ali je na vidiku že nov podvig?
Zdaj se že dolgo nisem ničesar takega spomnil, lahko bi spet kaj novega ušpičil. (smeh)Bom počakal, ideje še prehitro pridejo do mene. Zadnje leto rajši več časa namenim družini, sebi, počitku. Lani sem doživel, kako je, ko telo še zmore, a glava reče – dovolj je. Ne vem, ali je to izgorelost, ki je popularen izraz, vsekakor pa je utrujenost zahrbtna blokada, ki te lahko popolnoma ustavi. Včasih se človek izčrpa, življenje, delo, stres terjajo svoj davek. Počitek je nujno potreben.
Kako pa se odraža ta utrujenost pri vas?
Kot veliko pomanjkanje motivacije. Ponavadi se mi to zgodi po akciji Deželak junak. Ko imam pred seboj en sam velik cilj in sem ves čas osredotočen nanj, po njegovem dosegu začutim praznino. Pred tem sem na višku, poln adrenalina, potem pa pridejo dnevi, ko ne vem, kaj bi počel. Kot sem že rekel, imam srečo, da me ideje same najdejo, zato se mi zdi, da je v teh trenutkih pomembno, da si vzamem čas zase in počivam ter dovolim, da se misli umirijo. Delati nič, počitek, tudi to je del dela. Tega me je naučila Antea, saj sem bil pred tem včasih brez obstanka. Ko sem bil mlajši, je še šlo, zdaj pa ne več. Naučil sem se, da je pomembno, da znaš postaviti meje in si vzeti čas zase.

Včasih je najbrž treba postaviti meje tudi pri izzivih. Kot vplivneža vas namreč tudi najamejo za tovrstne podvige. Ali je kakšna stvar, ki se je ne bi lotili, četudi je takšna želja naročnika?
Nočem si obriti brade. (smeh) Tudi to so mi že predlagali, ampak sem se odločil, da si raje obrijem noge. Bolj pogosto je, da sam predlagam ideje, ki mi ustrezajo. Tako je najlažje za vse. Poleg tega se naročniki zavedajo, da bo vsebina veliko boljša, če bo v skladu z mojimi vrednotami, in mi le redko predlagajo stvari, ki mi ne ustrezajo. Ne bom, recimo, hodil v čevljih z visoko peto, če mi ni do tega … čeprav morda pa … (smeh) Večinoma imam srečo, da delam s strankami, ki spoštujejo moje mnenje in mi zaupajo. Tako delamo stvari, ki so vsem v zadovoljstvo.
Kaj pa adrenalinski izzivi? Ali vas je česa strah?
Veliko se o tem pogovarjamo tudi doma, a resnično me ni ničesar strah. Rad bi poskusil vse. Edino, ko me zaskrbi za lastno varnost, je zaradi hčere. Zdaj se bolj pogosto vprašam, ali se res želim izpostavljati nevarnostim. Kaj pa, če gre kaj narobe? Po drugi strani pa si mislim, da je nepozabno doživetje, torej, zakaj pa ne. Moje vodilo je, da če ti je namenjeno, ti je namenjeno. Enkrat se živi, treba je živeti, ampak z neko zdravo mero.
Otrok prinese malo več premisleka, kajne?
Res je, prav zavoro dobiš – zares in v prenesenem smislu. To sem opazil tudi pri kolesarjenju. Ko sem imel cestno kolo, sem zelo užival v hitrih spustih, zdaj pa raje upočasnim in kakšen ovinek odpeljem bolj previdno.
Ali imate na kakšen podvig še posebej lep spomin?
Moja fantovščina. Bilo je res noro. Najprej sem si moral z ”avtoštopom” priskrbeti prevoz iz Ljubljane do Trojan, od koder sem moral teči po trojanskem klancu navzgor z ogromnim plišastim konjem, ki sem ga moral spraviti do Kozjega do Anteje. Na Trojanah sem pojedel krof z Deželakom, s čimer sem si zaslužil njegovega ponija, da sem se na njem spustil do Celja. Tam so mi dali ”specialko” s priklopljenim polnim vozičkom, ki sem ga moral s kolesom vleči za sabo po tistih hribih. Zadnji del sem spet tekel, in sicer do Pilštanja, kjer smo se združili z Anteino dekliščino. Imel sem Bitenctlon. Fantje so se ves čas vozili za mano s kombijem in glasno glasbo. Bilo je naporno, na koncu sem imel že krče, malo sem se očitno precenil, ampak tudi zelo zabavno ter konec koncev tudi vredno in uspešno.

Kako se je začela vaša pot na radiu?
Začel sem na Radiu Gorenc v Tržiču kot študent. Iskal sem službo, in ko sem videl, da Radio Gorenc išče nove kadre, sem si mislil: »Rad imam muziko, radio je blizu, to je priložnost.« Tako sem pred petnajstimi leti začel delati na radiu in se zaljubil vanj. Obiskoval sem študij videoprodukcije, a delo na radiu me je popolnoma prevzelo, vrteli smo glasbo, se zabavali, bilo je res dobro, tako radijsko vzdušje. Pot me je potem vodila v Ljubljano, kjer sem nadaljeval delo na Radio Antena. Tu sem spet lahko razvijal svoje ideje, čeprav takrat še niso bile usmerjene v športne izzive, a so bile vseeno zanimive. Na koncu se je oboje – radio in videoprodukcija – povezalo in eksplodiralo.
Zdaj delate na Radiu 1? Ekipa je dobra, videti je, da se zelo zabavate.
Nimam se kaj pritoževati. (smeh) Obstajajo službe, kamor prideš in kjer točno veš, kaj se bo tisti dan ali teden dogajalo. Pri nas ni tako. Nikoli ne veš, kaj te čaka. Pridejo tudi dolgočasni dnevi, ko se ne dogaja nič posebnega, potem pa pridejo dnevi, ko naredimo kaj norega. Na primer danes, kot vidiš, imam roza barvo po rokah. Sodelavcu smo namreč pobarvali kuhinjske stene na roza. Zabavna potegavščina, ampak on pa ni bil najbolj vesel. (smeh) Vse smo posneli in bo kmalu tudi objavljeno. Takšen je bil danes moj dan. Veliko se šalimo in imamo dobre odnose. Vse delamo kot ekipa, vsak nekaj prispeva. Imamo en velik, odprt skupni prostor, kjer si ves čas izmenjujemo ideje in razvijamo nove projekte. Šefi so tudi malo “usekani”, v pozitivnem smislu, seveda, da nam pustijo toliko svobode. (smeh)
Poleg radia in povezovanja prireditev se ukvarjate tudi z družbenimi omrežji, sinhronizirate risanke, tudi na televiziji smo vas že videli. Ostaja še kakšna neizpolnjena želja v zvezi z delom?
Ne razmišljam veliko o tem. Nimam liste želja. Veliko stvari lahko ustvarim sam – lahko snemam, nimam težav biti za kamero ali pred njo, in objavim. Ni več tako kot nekoč, ko si za to moral imeti oddajo na televiziji. Če pa bi se pojavila kakšna priložnost in bi me poklicali, jih najbrž ne bi zavrnil. (smeh)
Sinhronizacija risank je zelo zabavna, čeprav težka. Mirko Medved iz Domžal, s katerim večinoma delam, je zelo talentiran, veliko glasov prispeva, in zna odlično voditi proces. Pri sinhronizaciji risanke Korgi: kraljevski kuža z velikim srcem sva imela pravi izziv, saj ima moj lik tudi kratek pevski vložek, težava pa je, da nimam posluha. Ta del sva z Mirkom prihranila za konec, saj sva vedela, da bova potrebovala več časa. Tisti dan sem povabil še Anteo, ki zelo lepo poje, da mi je pomagala. Smešno je bilo, zanju tudi naporno, saj sta me ves čas usmerjala, popravljala, predlagala, kaj še lahko izboljšam, toda bila sta uvidevna. (smeh)
Nasploh pa je sinhronizacija zelo shizofrena izkušnja. Ne gledaš namreč cele risanke, ampak samo svoje dele. Potem poslušaš originalen glas, gledaš, kdaj bo lik odprl usta, da bo usklajeno, gledaš besedilo, kaj moraš povedati, in se poslušaš, da pač boš povedal to, kar je treba in kot je treba … Toliko stvari naenkrat se dogaja, da je noro. Najbolj uživam v medmetih, ki posnemajo zvoke – aaa, uuh, ččč, khh, v tem sem najboljši.
Z vsemi temi projekti (videoprodukcija, radio) pride tudi prepoznavnost, hkrati precej stvari delite s svojimi sledilci na družbenih omrežjih. Ali je prepoznavnost breme ali uživate v njej?
Všeč mi je, da sem ravno na neki vmesni točki. Nisem zelo prepoznaven, ni pa tako, da me ne bi nihče prepoznal in imam tudi kdaj kakšne prednosti zaradi tega. (smeh) S tem nimam težav. Večkrat sem že razmišljal o prepoznavnosti in sem opazil, da se ravno zaradi tega v javnosti lepše obnašam. Ves čas sem pod drobnogledom, zdi se mi, da me vsi poznajo, in moram paziti, kako se obnašam. Opažam, da sem to ravnanje zelo ponotranjil, čeprav se zavedam, da me največkrat skoraj nihče ne prepozna. To zelo vplivalo na mojo osebnost, tako da sem zaradi tega boljša različica sebe. V javnosti sem ves čas pozitiven, nikoli se ne razburim, sem energičen in nasmejan, ko pa pridem domov, sem veliko bolj umirjen.

In kaj potem spravi v slabo voljo ali pa razjezi vedno nasmejanega Uroša Bitenca?
Krivica. Te ne prenesem in me največkrat spravi v slabo voljo ali razjezi. Sploh nerazložljiva, nelogična krivica. Zakaj, se sprašujem, zakaj je tega treba? Družine, otroci in živali, če se jim godi krivica, me prizadene. Toda tudi tukaj sem vklopil blokado: nima smisla, da se vznemirjam zaradi stvari, na katere nimam vpliva, rajši pomagam tam, kjer lahko kaj spremenim.

Kaj pa negativni komentarji na družbenih omrežjih; ali vas ujezijo, če so negativni ali nesramni? Jih sploh berete?
Berem jih, ampak se največkrat smejim. Imam vodilo, da ničesar ne jemljem osebno. Ljudje, ki me ne poznajo, me ne morejo prizadeti. Na primer, med lanskimi poplavami sem veliko snemal, saj sem vedel, da je to dogajanje pomembno dokumentirati. Snemanje je bila moja prva reakcija, ustvarjanje videovsebine je moje delo, kot da bi bil električar, ki najprej pomisli na varovalko. Posnetke sem objavil, saj sem menil, da bodo zanimivi tudi za druge. Pojavili so se različni komentarji, tako pozitivni kot negativni, med slednjimi tudi, da vse, kar delam, delam zaradi snemanja in objavljanja videovsebin. (smeh) Vem, kakšen je bil moj namen, zato se ne obremenjujem, ampak negativne komentarje sprejmem kot mnenja drugih, ki me ne zadevajo.
Sicer pa moram reči, da dobivam zelo malo negativnih komentarjev. Dobro, nekaj so članki na spletnih portalih, a na mojih kanalih, kjer imam svojo bazo sledilcev, so odzivi večinoma pozitivni. Rad delam vsebino, rad jo delim in znam oboje. Imam še veliko neuresničenih idej, le časa mi primanjkuje. Treba je najti ravnotežje med družino, delom in časom zase. Čas je najbolj dragocena dobrina. Kdor ga ima, je bogat, ne tisti, ki ima veliko na bančnem računu.