Neizbrisen pečat je v svoji več kot petdesetletni glasbeni karieri pustil tako na Domžalskem in Kamniškem kot v celotni Sloveniji. Njegova dediščina je bogata in dragocena, a nikakor zaključena, saj je še vedno aktivno vpet v glasbeno dogajanje. Domžalčan Tomaž Habe je glasbi predan že od otroških let: sprva kot glasbenik, kasneje kot pedagog, zadnja leta pa predvsem kot neutruden skladatelj, ki v svojih delih poudarja svojstven izraz in se ne uklanja šablonskemu ustvarjanju glasbe. Tako je bilo v njegovi celotni karieri, ko jo pogosto oral ledino: z božičnimi in novoletnimi koncerti ter stilnimi koncerti v Grobljah, koncerti v naravi ali pa renesanso slovenske popevke. Za svoje izjemno široko razvejano in bogato življenjsko delo na glasbenem področju ter za plodovito udejstvovanje v mnogih glasbenih in kulturnih dejavnostih v domžalski občini je prejel naziv častnega občana Občine Domžale.
Kaj vam pomeni priznanje?
To priznanje mi veliko pomeni, predvsem zaradi osebne povezave – moj oče je bil namreč prvi častni občan občine Domžale in resnično je živel za ta kraj. Mislim, da sem od njega prevzel to pripadnost, in čeprav sem kasneje delal v Ljubljani, sem ves čas ostal tesno povezan z Domžalami. Ne samo aktivno, ampak tudi kot spremljevalec kulturnega dogajanja v občini. Zaradi vpetosti v kulturno življenje se zdi, da me je veliko Domžalčanov že nekaj let videlo kot potencialnega prejemnika tega priznanja; nekateri so celo mislili, da sem ga že prejel. Veliko sem se povezoval tudi s Kamnikom, pravzaprav sem bil ves čas prisoten v širšem slovenskem okolju, ne le v Domžalah.
Omenili ste svojega očeta Staneta Habeta; tudi on je pustil številne sledi na glasbenem področju Domžal. Vam je bila glasba položena v zibko?
Da, zagotovo. Vendar bolj po mamini strani. Oče je sicer bil prepoznaven glasbenik, a mama je imela izjemen glasbeni talent. Njen oče je bil organist, ona je igrala harmoniko in citre ter zelo lepo pela. Verjetno moj glasbeni dar izvira z njene strani. Z očetom sva se zelo dobro razumela, vendar je imel glasbe dovolj že zaradi svojega poklica. Nikoli me ni aktivno spremljal pri napredku – to je bila naloga mame. Odraščal sem ob očetovi zborovski, ljudski glasbi in narodni pesmi.
Vaš oče je bil tudi ravnatelj domžalske glasbene šole, kjer ste poučevali. Kako se ga spominjate?
Starše sem vedno vikal, kar mi je prišlo prav pri delu v glasbeni šoli. Verjetno je oče vplival tudi na mojo karierno pot v tistem času, ko sem igral pri Mladih levih. Takrat sem se moral odločiti – ali pustiti zabavno glasbo, čeprav so se začele odpirati priložnosti za koncerte po vsej Jugoslaviji, ali pa ostati v pedagoškem poklicu. Kasneje smo bili s skupino Prijatelji ravno na uspešni turneji v Rusiji, ponudili so nam pogodbo za celo leto. Takrat sem poklical domov in vprašal, ali lahko dobim študijski dopust, vendar mi je oče odgovoril, da me v glasbeni šoli ne morejo nadomestiti. Po vrnitvi domov sem ostal v pedagoškem poklicu. V naši družini je bilo veliko pedagogov – poleg očeta še stric, ki je bil profesor geografije in zgodovine, znani prvi speleolog dr. France Habe, in teta, ki je bila profesorica matematike in fizike na celjski gimnaziji, pa tudi sestra Minči, profesorica glasbe. Ta pedagoški čut mi je bil očitno dan, zato sem ostal v tem poklicu.
Niste pa poučevali le v domžalski glasbeni šoli …
Po desetih letih dela v glasbeni šoli sem se odločil za spremembo. Delo v glasbeni šoli je potekalo popoldne, zvečer sem imel vaje z zasedbami, ki sem jih vodil, hkrati sem obiskoval podiplomski študij. Čeprav se je žena Vladimira povsem posvetila domu, sem hotel svoj del prispevati tudi sam. Da bi imel več časa za družino, sem se odločil za novo pot in odšel poučevat glasbo na osnovno šolo v Preserje. Po osmih letih sem se iz osnovne preselil na srednjo glasbeno šolo, kjer sem popolnoma na novo vzpostavil teoretski oddelek, predvsem pa program solfeggia. Ker je bilo to področje precej neobdelano, sem ga začel temeljito preučevati. Obdelal sem več kot sto učbenikov celega sveta, da sem lahko vzpostavil sistem in ga tudi nenehno izpopolnjeval. Tako so nastali štirje učbeniki za srednjo stopnjo, ki se uporabljajo še danes.
Ko govoriva o vašem udejstvovanju na glasbenem področju na Domžalskem in Kamniškem, ne moreva mimo Simfoničnega orkestra Domžale-Kamnik, katerega ustanovitelj ste, dolga leta tudi dirigent. Kako spremljate razvoj orkestra, ki deluje že več kot 50 let?
Ko sem poučeval kitaro in violino na domžalski glasbeni šoli, sem vskočil še kot predavatelj violine v glasbeni šoli v Kamniku. Sčasoma sem poleg domžalskega prevzel tudi vodenje kamniškega orkestra, naravno se je razvila povezava in s tem ideja o ustanovitvi Simfoničnega orkestra Domžale-Kamnik. Seveda je bil orkester v tistih časih na precej nižji kakovostni ravni kot danes, saj nismo imeli dovolj izšolanih kadrov. Ena od težav, ki je prisotna še danes, je pomanjkanje stalnega prostora za vaje. V nekem kriznem obdobju nam je svet zavoda glasbene šole odpovedal gostoljubje, čeprav je bil moj oče ravnatelj. Takrat smo morali približno pol leta vaditi kar pri meni doma v garaži. In še vedno je podobno. Orkester je bil vedno odvisen od dobre volje ravnateljev, ki so nam omogočali, da smo imeli vaje v glasbeni šoli.
Danes je ljubiteljskih simfoničnih orkestrov malo. Večina drugih orkestrov deluje projektno ali pa se usmerja v popularno glasbo. Simfonični orkester Domžale-Kamnik ohranja klasični repertoar in deluje kot eden redkih orkestrov s takšno usmeritvijo. To je unikum v Sloveniji.
Poleg pedagoškega dela ste se posvetili tudi skladanju. Za glasbenega neuka je komponiranje precej neznana dejavnost. Kako pravzaprav poteka?
To je proces. Sam ne uporabljam računalnika, tehnologija mi je odveč. Pri delu se zanašam na svoje notranje slišanje in izkušnje. Ko ustvarjam, si najprej zabeležim osnutke in jih nato preverim na klavirju, da vidim, ali to, kar mi zveni v glavi, tudi dejansko deluje. Začetna ideja je ključna, njen zapis, nato pa sledi delo in piljenje skladbe. Ko prvi navdih mine, se kot delo v celoti v procesu združijo znanje, želja in ustvarjalnost. Vsak skladatelj ima svoj način; meni ni važna ura, zelo pomembno pa je, da sem notranje urejen in spočit, saj brez tega težko ustvarjam. Pomembna pa je tudi podpora družine, predvsem soproge, ki ji kot prvi predstavim novo delo.
Glasba se ves čas razvija, prav tako instrumenti, zato je pomembno upoštevati tudi tehnične inovacije in nove pristope. Ne iščem zgolj popolnosti, temveč pogosto prilagajam raven skladbe sposobnostim glasbenikov. Glasba ne sme postati odtujena – ne sme imeti tehničnega pristopa, temveč mora imeti lasten izraz oz. izpoved. Skladatelj mora zagotoviti, da ima vsako besedilo ali glasba nekaj svojstvenega – to je tisto, kar iščem pri svojih delih.
Vaš skladateljski opus je neverjetno obsežen, v njem je več kot 800 del, od tega približno polovica za otroške zborovske zasedbe. Zakaj imajo pesmi za otroke posebno mesto?
Edina stvar v mojem delu, ki me spremlja skozi vsa obdobja, je otroška in mladinska pesem ter instrumentalna literatura za mlade. Nedavno sem izdal že štirinajsto zbirko za otroke, ki nosi naslov Kamenček na kamenček. Trenutno pripravljam novo zbirko za mladinske zbore z naslovom Prazniki so za veselje. Ker je glasba večplastna, želim izvajalcem ponuditi širok repertoar. V njej bodo dela različnih žanrov, od ljudskih priredb do avtorskih umetniško izpovednih in zabavnih skladb.
K otroški pesmi me je sprva pritegnila sestra, ki je v glasbeni šoli vodila cicibane in me je prosila za nove pesmi, saj so se otroci naveličali tistih, ki so jih nenehno prepevali. Tako je nastala moja prva zbirka Katka brez copatka, ki sem jo posvetil hčeri Katarini, zbirka Pesmice za Barbaro je bila posvečena drugi hčeri – pesem Trata iz te zbirke je doživela velik uspeh in izvedbe v Rimu in Pragi. Ustvarjanje otroških pesmi se je torej začelo spontano.
Sodelovali ste s številnimi slovenskimi pisci, kot so Anja Štefan, Ivan Sivec, Neža Maurer, Tone Pavček itd., vendar skladbam za otroške pesmi, ki jih ustvarite, pogoste napišete tudi svoja besedila. Zakaj?
Težko je pisati besedila za mladostnike, saj ne smejo biti banalna, hkrati morajo biti spevna. To je bila odlika tako Toneta Pavčka kot Anje Štefan – njuna besedila so preprosta, a globoka. Vedno sem izhajal iz glasbe same in ne zgolj iz tega, da je nekaj namenjeno otrokom. Kar mi je pripovedovalo besedilo, sem želel prikazati tudi v glasbi. Pogosto pa besedila napišem kar sam, da je pesem enotna, homogena. Pri tem je pomembno vodilo, da znaš prisluhniti otroški duši in dvigniti pesem na ustrezno raven.
Danes nam nove tehnologije omogočajo skladanje in pisanje pesmi z umetno inteligenco. Ali poznate ta orodja in kakšno je vaše mnenje o njih?
Po mojem mnenju je ključen ustvarjalni duh. Če ne vložiš sebe in svojih občutenj v glasbo, ostane le prazna šablona. V tehničnem smislu postane vprašanje, zakaj bi potem sploh študirali solfeggio, harmonijo in kontrapunkt? Te tehnične veščine so bistvene za oblikovanje individualnega izraza skladatelja. Če pustimo tehnologiji, da prevzame ta proces, skladbe postanejo generične – enake, ne glede na to, ali jih ustvari nekdo v Sloveniji, Južni Afriki ali Severni Ameriki. Vsak bo dobil isti vzorec in pravzaprav izgubljamo tisto, kar je bistveno.
In to je?
Vonj po domači zemlji … Vse, kar je naše, slovensko, naše bistvo, korenine. Poučeval sem številne slovenske glasbenike in vedno sem jim poskušal približati lepoto slovenske glasbe ter razviti odnos do nje. Kljub temu jo mladi dojemajo drugače. Globalizacija ima svojo vlogo – a to zavedanje pride, ko je človek nekoliko starejši. Vsi moji programi so vključevali slovensko glasbo in vedno sem poudarjal pomen slovenskih del ter opozarjal, da na določenih področjih dosegamo evropsko ali svetovno raven, čeprav naša umetnost morda nima razkošja in prepoznavnosti nekaterih večjih kultur. Vrednost moramo poiskati v tistem, kar imamo. Tega bi se morali bolj zavedati in znati ceniti. Verjamem, da moramo biti ponosni na svojo dediščino.
