petek, 1 julija, 2022
16.5 C
Kamnik
16.5 C
Kamnik
petek, 1 julija, 2022
16.5 C
Kamnik
petek, 1 julija, 2022
16.5 C
Kamnik
petek, 1 julija, 2022
16.5 C
Kamnik
petek, 1 julija, 2022
DomovPogovoriTjaša Hrovat in Uroš Steklasa: Je smiselno, je

Tjaša Hrovat in Uroš Steklasa: Je smiselno, je

Da so pravljice možne tudi v realnem življenju, dokazujeta Tjaša Hrovat in Uroš Steklasa, par, ki stopa po skupni poti – tako glasbeno kot zasebno. A kot pravita, njuna zgodba ni nastala z zamahom čarobne paličice, ampak je plod trdega dela. Pred slabim tednom sta svojo ljubezen okronala še s poroko, mi pa jima želimo, da bi se njuna pot tudi nadaljevala kot v pravljicah – živela sta srečno do konca svojih dni.

Kako se je začela vajina skupna pot? Kje sta se spoznala, koliko časa sta par?

Tjaša: Spoznala sva se preko glasbe. Jaz sem pela pri Ansamblu Jureta Zajca, Uroš pri Ognjenih muzikantih. Veliko smo se srečevali, začela sva se družiti in kasneje je to preraslo v ljubezen. Sedaj sva par že štiri leta, kot duet pa nastopava eno leto manj, torej zadnja tri leta prepletava zasebno in poslovno življenje.

Uroš: Duet sva postala spontano. V šali sva posnela pesem in jo objavila na facebooku. Ljudje so ponoreli, bili navdušeni, nato so se začeli vrstiti klici. Tega res nisva pričakovala.

Tjaša: V tistem času sva bila prvi tak duet na sceni, da sva bila še par. Ljudje so nama verjeli in še vedno verjamejo to, kar pojeva, ker midva sva res ljubezen na štirih nogah. (smeh) Ljudje sprejemaju naju in vsak glasbeni projekt, ki sva se ga lotila. Če bo tako tudi v prihodnje, bo super.

Oba sta glasbeno pot začela v narodnozabavnih ansamblih, kot sta omenila. Se še kdaj vidita v takšni skupini, morda celo skupaj?

Uroš: Nikoli ne reci nikoli, vendar zaenkrat nimava takšnih načrtov.

Tjaša: Način dela in urnik, ki ju imava sedaj, nama veliko bolj ustreza. Konci tedna so bili delovni prej in so še sedaj, pa kljub temu so sedaj nastopi bistveno manj naporni. Na poroki na primer zapojeva od tri do šest pesmi, na nastopu narodnozabavnega ansambla je pesmi veliko več. Zdaj v vsem dnevu zapojeva toliko pesmi, kot sva jih prej zgolj v enem delu nastopa.

Uroš: Tudi če imava koncert, ta traja med uro in pol do dve uri, prej je bilo pa osem ur petja naenkrat. To je velika razlika.

Tjaša: Res je. Dvakrat sem imela vozličke, ki nastanejo zaradi prekomerne obremenitve glasilk pri petju. Meni tak način ni ustrezal in dvomim, da se bom kdaj vrnila v narodnozabavni ansambel. Imeti moraš noro dobro pevsko kondicijo, zelo vzdržljive glasilke in predvsem pravo tehniko petja. Ostalo sem osvojila, moje glasilke pa so preveč “mehkužne” za to sceno. Očitno so narejene bolj za pop glasbo.

Foto: Matjaž Kosmač

Vajina zgodba se bere kot pravljica. Lepa, mlada, talentirana, zaročena, poročena. Kdo je hudobna mačeha v tej zgodbi?

Oba: Zaenkrat je ni.

Tjaša: Je pa res kičasto. Tudi na isti dan sva rojena, oba delava iste stvari – delava z ljudmi s posebnimi potrebami, oba sva prej delala v narodnozabavnih ansamblih, oba sinhronizirava risanke. V veliko stvareh sva si podobna, hkrati pa tako različna, da se prav lepo dopolnjujeva. Zlobne mačehe pa ni in upam, da se niti ne pojavi.

Ali kdaj premišljujeta o vseh teh naključjih, ki so vaju pripeljala skupaj? Ali je to usoda?

Tjaša: Ne vem, če je to ravno usoda. Da sva skupaj in se v najinem življenju dogaja toliko stvari, sva nedvomno zaslužna sama, saj trdo delava tako na odnosu kot na talentu in projektih, zato usodi ne pripisujem velikih uslug. Mogoče edino to, da sva se našla, od tu naprej pa sva sama odgovorna za vse, kar se nama dogaja.

Ker sta partnerja tako poslovno kot zasebno, je ohranitev odnosa trdo delo. Kako usklajujeta obe področji? Se kdaj zaiskri tudi med vama?

Tjaša: Seveda se. Vendar se mi zdi, da lepo prepletava zasebno in poslovno plat najinih življenj. Dobro delava skupaj, pa vendar vsak zase počne še toliko drugih stvari, da se čez dan zelo malo vidiva. Zato tiste konce tedna, ko nastopava na porokah in imava nastope ves dan, izkoristiva in sva skupaj, se imava prijetno, pogovarjava se. Tako fino združiva delo s tem, da preživiva nekaj časa skupaj. Seveda, kot pri vseh drugih parih, pa tudi pri nama kdaj pride do nestrinjanj in slabe volje. Ampak ravno zato, ker sva skupaj, lažje in hitreje razrešujeva konflikte.

Uroš: Če pride do konflikta, ga rešujeva takoj, ne da sva en teden tiho in se grdo drživa. Če nekaj ni v redu, se pogovoriva in urediva.

Foto: Happy Moments

Že prej sta omenila, da se lepo dopolnjujeta. V katerih stvareh je tako, v katerih pa se spravljata ob živce, če sploh so tudi kakšne take?

Tjaša: Seveda so. Veliko jih je. Dopolnjujeva se in hkrati spravljava ob živce. To je zanimivo. Uroš je flegmatik, jaz nisem. Tako v določenih pogledih on mene nazaj vleče, da ne kompliciram za napačne stvari, kar je dobro, medtem ko me v določenih pogledih njegova flegmatičnost pošteno moti. Kot se zaradi tega dopolnjujeva, gre včasih tudi čez mejo, zaradi česar pride do težav. Na splošno pa znava poiskati zdravo mejo in drug od drugega pobrati dobre lastnosti.

Ne moremo mimo muzikala Pepelka, v katerem sta nastopala skupaj. Kako je prišlo do sodelovanja?

Uroš: Poklical naju je režiser Nejc Lisjak. Tjaša je z njim že pred tem sodelovala v muzikalu Moje pesmi, moje sanje. V glavnih vlogah si je zamislil naju, ker sva par, saj se ni hotel ubadati z iskanjem in ustvarjanjem kemije med igralci. No, naju je moral pri tem še malo nazaj držati.

Tjaša: Muzikal Pepelka je bil zelo prijeten projekt. Mislim, da še ni bila rečena zadnja beseda, da se bomo s tem muzikalom še vrnili na oder. Omenjala se je turneja po Sloveniji. Ne vem, kaj se bo iz tega razvilo, bi si pa želela, da muzikal vidi čim več ljudi, ker je odličen projekt s super ekipo in sem zelo vesela, da sem bila del njega. Se mi zdi, da je to najboljši muzikal, v katerem sem sodelovala. Poleg Veronike Deseniške in Moje pesmi, moje sanje. (smeh)

Uroš: Za mene je nedvomno najboljši. (smeh)

Tjaša, kako ste se počutili tisti trenutek, ko vas je Uroš kar med samo predstavo zasnubil na odru muzikala Pepelka? Kaj vam je rojilo po glavi?

Tjaša: Nič mi ni bilo jasno. Reševala sem predstavo, saj sem mislila, da je dobra vila pozabila priti na oder. Vsi smo čakali, gledala sem Uroša in se spraševala, kaj se dogaja. Nato sem začela peti pesem dobre vile: »Ni smiselno …«

Uroš: Jaz sem pa dejal: »Je smiselno, je.«

Tjaša: Gledala sem Uroša in si mislila, da se mu je zmešalo. Kaj se dogaja?! Potem je začel s svojim govorom in mi ni bilo nič jasno. To je bila namreč naša zadnja predstava in ves čas se je govorilo, da se nekaj pripravlja. Ponavadi si na zadnji predstavi ekipa nagaja med sabo, na odru se spravljajo v zadrego. Spraševala sem se, kaj mi delajo. Potem pa je Uroš povedal svoj govor, vsi okrog mene so začeli cviliti, ko so dojeli, kaj se dogaja. Tako dobro je bilo! Vsa dvorana je jokala, jaz sem jokala. Uroš je povabil tako mojo kot svojo družino, da so vsi videli najino zaroko. Že med predstavo sem jih videla z odra, a mi ni bilo jasno, zakaj mi niso povedali, da pridejo. Potem mi je bilo jasno, zakaj.

Foto: Happy Moments

Uroš, vi ste vse načrtovali?

Ja. S Tadejem Pustotnikom, ki je v predstavi igral kralja, sva se zmenila in vse naštudirala. On mi je med predstavo tudi dal rdečo škatlico, v kateri se je skrival zaročni prstan. Za presenečenja sta poleg Tadeja vedela samo še dobra vila in dirigent Iztok Kocen, ki je moral ustaviti glasbo. Pred tem je premišljeval, ali naj orkestru pove, da bo ustavil glasbo ali ne. In jim ni povedal. Zato je vmes ves čas upal, da ga bodo v tistem trenutku gledali in da ne bo kdo slučajno začel igrati.

Uroš, kaj vam je rojilo po glavi? Kaj pa, če bi Tjaša rekla ne?

Tjaša: Ah, tega mu ne bi naredila.

Uroš: Sploh nisem pomislil na to. To bi bilo pa slabo.

  1. maja je bila poroka. Kako je bilo?

Tjaša: Poroka je bila sanjska! V sanjski beli obleki me je ob petju Kvatropircev k oltarju pospremil moj oči. Tudi civilna poroka na Zapricah je bila čudovita. Res sva se imela lepo in ta dan je bil samo za naju. Imeti ob sebi toliko ljudi, ki ti iskreno želijo srečo in se veselijo s teboj, pa je neprecenljivo! Hvaležna sva vsem, da nama bo ta dan za vedno ostal v spominu.

Še posebej pa se morava zahvaliti prav tako Kamničanoma Tanji in Gregu Ocepek (Agencija za poroko) za organizacijo in cvetje na poroki. Pa seveda Avtohiši Cerar za izposojo najinega poročnega avtomobila, salonu medinmleko in Martini Švab, da so poskrbeli za moj videz, Sanjski obleki pa za mojo prečudovito poročno obleko.

Že pred vajino sta veliko nastopala na porokah. Ali sta tudi zaradi teh nastopov vedela, kaj na svoji poroki hočeta in česa ne?

Tjaša: Definitivno.

Uroš: Ves čas. Že od nekdaj, ko sploh še nisva načrtovala poroke, sva vedela, kaj nama je všeč in česa sploh ne marava.

Tjaša: Nisva imela težav z usklajevanjem želja. Že prej sva z ansambli veliko nastopala po raznih gostilnah, tako da izbira, kje bova imela ohcet, ni bila težka. Enako odločitev v zvezi z glasbo pa tudi z vsemi ostalimi stvarmi. Že vnaprej sva se strinjala, kaj si želiva in česa ne, ker sva se že spotoma med nastopi na porokah pogovorila, kaj nama je všeč in kaj ne.

Dotaknimo se še malo vajinega glasbenega ukvarjanja. Pred dvema letoma sta izdala svojo prvo pesem Boš znal naprej me ljubiti, od takrat se vajina kariera strmo vzpenja. Kako bi opisala zadnji dve leti?

Uroš: Pesem ima že dva milijona ogledov. Sicer pa je bilo v teh dveh letih veliko dela, ampak nama je tako všeč.

Tjaša: To je prijetno delo. Lepo rasteva.

Uroš: Znava združiti prijetno s koristnim. Če imava v soboto poroko in imava vmes kakšno uro ali dve prosto, greva na kosilo in si vzameva malo časa zase. To mi je všeč.

Tjaša: Nisva pa zaspala v najinem ustvarjanju. Stremiva k več, bolje, ves čas iščeva, kaj še lahko nadgradiva. Vesela sem, da se je Urošu odprlo glede avtorstva. Veliko dela in ima narejenih že veliko novih pesmi. Komaj čakam, da pride priložnost, ko bova te pesmi tudi posnela.

Uroš: Za mene je ustvarjanje najboljši del tega posla. Zaprem se v studio Sama Kališnika in ustvarjam nova besedila in glasbo. Sodelujeva z dobrimi glasbeniki, tako da rasteva tudi na tem področju, kajti nikoli ne gledava, koliko naju bo nekaj stalo. Po najinem mnenju moraš nekaj vložiti, če hočeš dobiti in imeti dober izdelek. Zato studijsko sodelujeva z vrhunskimi glasbeniki, od Matica Smolnikarja, Matije Krečiča, Žige Kožarja, Sama Kališnika, Leona Firšta, Marka Hrvatina in Jureta Rozmana. Kar nekaj izmed njih je tudi Kamničanov.

Tjaša: Res je, sodelujeva z odličnimi glasbeniki in veseli naju, da tudi oni radi sodelujejo z nama. Prihodnje leto bova stopila še stopničko višje, vendar zaenkrat najinih načrtov še ne izdava.

Foto: Happy Moments

Lani sta s pesmijo Odgovor že poznaš nastopila na Slovenski popevki. Bosta še nastopila na kakšnem festivalu?

Uroš: Nisva še rekla zadnje in upava, da bova še kdaj dobila priložnost pesem premierno predstaviti na kakšnem od festivalov.

Tjaša: Je pa Uroš napisal tako življenjsko pesem, ki je naravnost za festival. Za katerega, bomo še videli, definitivno pa so festivali dobra priložnost za predstavitev malo bolj vsebinskih pesmi, saj se nama zdi, da ljudje takrat bolj prisluhnejo temu, kar imaš povedati. Zelo verjameva v pesem in komaj čakava, da pride pravi čas, da jo deliva s poslušalci.

Ne sodelujeta pa samo z glasbeniki z našega konca, ampak tudi v videospotih predstavljata lepote naših krajev. Videospot za pesem Na travniku, ki sta ga objavila 21. aprila, je bil posnet na Veliki planini …

Uroš: Ta spot z Velike planine ima neverjetno gledanost. V dveh tednih 100 tisoč ogledov.

Tjaša: Noro. Noro dobro je bil sprejet. Pravzaprav sva vse tri videospote snemala v Kamniku in okolici: Odgovor že poznaš na Starem gradu, Boš znal naprej me ljubiti na drsališču v Kamniku, Na travniku na Veliki planini, edino S teboj se postaral bom sva snemala na Štajerskem. Kamnik z okolico ima veliko lepih kotičkov. Naju je navdušil in veseli naju, da tudi z videospotom navdušiva ljudi, da obiščejo določeno točko. Spot za Na travniku sva na primer snemala v soboto, še isti dan smo ga zmontirali in v nedeljo zjutraj je bil že objavljen. In v ponedeljek je bila Velika planina polna, sodeč po objavah najinih prijateljev in znancev na facebooku in instagramu. (smeh) Vesela sem, če je koga med njimi za obisk navdihnil prav najin videospot.

Lepa narava Velike planine se ujema s pesmijo Na travniku. Kako izbirata priredbe? Ta je Smolarjeva, tudi hrvaške sta že delala.

Tjaša: Več ali manj po navdihu.

Uroš: Pesem izbereva, če nama je všeč in nama leži.

Tjaša: Za priredbo pesmi Na travniku sva se odločila tudi zaradi tega, ker so na akustičnih koncertih, ki sva jih imela, ljudje hodili do naju in naju spraševali po tej pesmi – kakšen je naslov, čigava je itd. Ugotovila sva, da veliko ljudi te pesmi ne pozna, pritegne pa jih in vedno so navdušeni nad besedilom, zato sva se odločila, da posnameva priredbo.

Uroš: Poklical sem Adija Smolarja in ga vprašal, če lahko narediva priredbo. Odvrnil je, da seveda, naj narediva, saj si pesem to zasluži. Ko je bila objavljena, sem mu to sporočil. Čestital nama je, da je zelo lepa, in dodal, da je ponosen, da je tako lepo izpadla.

Tjaša: Zelo sva počaščena, da je tudi avtorju v ponos.

Tjaša, vi ste odlična pevka. Pa igrate tudi kakšen inštrument?

Narejeno imam nižjo glasbeno šolo iz kitare. Znam prijeti nekaj akordov, ni pa to poslušljivo. (smeh)

Kot spremljevalna pevka ste nastopili na koncertu Magnifica v Stožicah. Kakšna je bila ta izkušnja?

Noro. To je eden boljših projektov, ki se je zgodil v lanskem letu. Zagotovo. Še sedaj velikokrat poslušam ta koncert, prav tako so ga lepo ujeli v video. V čast mi je bilo spoznati Magnifica in peti zanj. Še vedno sodelujemo, kolikor pač lahko. Sicer nisem postala stalna članica njihovega banda, ker nadaljujem najino zgodbo z Urošem, bi pa lahko postala. Zelo sem počaščena, da me je videl v svoji zgodbi. Poleg tega sem zelo vesela, da me še vedno podpira in želi, da pridem na čim več nastopov z njim, čeprav ne moreva redno sodelovati. Prav počaščena sem, da poznam tako legendo naše scene. Res je kralj! Faca in dober glasbenik. Poleg tega ima ta trenutek pri nas najboljši band, same vrhunske instrumentaliste. Na vajah sem velikokrat pozabila peti, kar gledala sem jih in se spraševala, kako so lahko tako dobri. In nisem mogla verjeti, da se z njimi družim, sem del njih. Vsakič znova, ko pridem na koncert, je za mene posebno doživetje in privilegij stati z njimi na odru.

Uroš, vi ste odličen kitarist. Ste samouk ali vas je kdo učil?

Nikjer se nisem učil. Sicer sem naredil nižjo glasbeno šolo iz diatonične harmonike. Ampak po koncu šolanja sem jo za eno leto postavil v kot. Potreboval sem malce predaha. Potem pa me je zopet zagrabilo. Takrat smo sestavili Vesele Podgorce, kjer sem igral harmoniko. Vmes sem spontano prijel za kitaro, začel igrati. Ni bilo sicer ne vem kaj, vendar se je razvijalo naprej. Nadaljeval sem pri Ognjenih muzikantih, kjer sem bil šest let. Igranja na kitaro se še vedno učim. Nimam pa se za ne vem kakšnega kitarista. Poznam nekaj res dobrih in zase tega ne morem trditi.

Ste zabavljač in znani kot zelo navihani. Odraščali ste v Podgorju pri Kamniku. Kaj vse ste ušpičili?

Tak sem. Mami in oči sta imela kar veliko dela z mano. Ne sprašujte, kaj sem ušpičil, raje česa nisem. Ali imate čas? Lahko smo en teden tukaj. (smeh) Ne bom šel v podrobnosti. Zdaj sem se umiril, mogoče tudi po Tjašini zaslugi. Se mi zdi, da zelo dobro vpiva name, da nisem tak havdre, še vedno pa ohranjam otroka v sebi. In upam, da ga ne bom izgubil. Veliko delam na tem, da ne bi v življenju postal to, kar sem videl, da so nekateri postali – odrasli v narekovajih. Ko je treba prevzeti odgovornost ali se nekaj resno zmeniti, ja, sem odrasel, da pa bom ves čas gledal, kaj se spodobi, kaj bodo ljudje rekli, zdaj sem star 30 let, pa ne smem več tega in onega. Lepo vas prosim! Tega res ne maram. Ne obremenjujem se, kaj si bodo ljudje mislili in kaj bodo rekli.

Tjaša, ste potem vi kdaj obremenjeni še namesto njega?

Tjaša: Mislim, da se spreminjam na bolje, odkar sem z Urošem. Veliko preveč sem dala na mnenja drugih. Kaj bodo rekli, kaj se spodobi … ugotovila sem, da lažje živim, če razmišljam na enak način kot Uroš.

Uroš: In nič več ljudi te zaradi tega (ne) mara, če se obremenjuješ.

Tjaša: Oba stremiva k temu, da se brigava zase in delava, kar misliva, da je prav, in ob tem poskušava nikomur škodovati. Če delaš na ta način, se nimaš časa ukvarjati z drugimi ljudmi. Če bi vsi tako počeli, bi bilo veliko lepše.

Foto: Matjaž Kosmač

Tjaša, vi ste odraščali v Dobu. Kakšna pa je bila vaša mladost?

No, nisem bila tako navihana kot Uroš. Od nekdaj sem se ukvarjala z glasbo. Pela sem v glasbeni šoli pa na prireditvah in v šolskem zboru. Glasba je bila ves čas del mojega življenja. Vedno sem vedela, kaj hočem postati – nisem imela točno zastavljenih ciljev, vedela pa sem, v katero smer hočem iti. Deloma sem tudi zaradi tega na tem mestu kot sem. Doma so mi vcepili delovno etiko. Sem deloholik, priznam, in včasih sem izgorela in izčrpana, ampak sem staršema hvaležna, da sta mi vcepila v glavo, da ko se nečesa lotim, to tudi speljem. Hvaležna sem, da sem odraščala v družini, ki mi je omogočila ukvarjanje z glasbo. Parkrat sem se ob tem tudi opekla, vendar sem se iz teh izkušenj veliko naučila, kar mi sedaj prav pride.

Se je tudi v družini kdo ukvarjal z glasbo?

Tjaša: Ne, sicer imajo pri nas doma vsi posluh …

Uroš: Medtem ko pri nas nihče.

Tjaša: … nihče pa se ni resno s tem ukvarjal. Videli so potencial, videli so ga tudi učitelji. Učitelj kitare me je sam prijavil na avdicijo v glasbeno šolo, in sicer za solo petje; Karmen Banko je videla potencial in me spoznala s Tomažem Pirnatom, ki me je povabil v RTV zbor. Lepo je bilo delati z ljudmi, ki so v meni videli potencial in me spodbujali, da sem ga razvijala.

Mateja Štrajhar

SORODNI ČLANKI

VREME

Kamnik
clear sky
16.5 ° C
17.6 °
14.8 °
94 %
0.5kmh
0 %
pet
31 °
sob
27 °
ned
30 °
pon
32 °
tor
29 °

SLEDITE NAM NA

Najbolj brano