Dama, ki te s svojo toplino in odkritosrčnostjo v trenutku zasvoji. Gospa, katere zgodbe bi lahko poslušala ure in ure. Sogovornica, kakršne še nisem srečala. Razigrana, navihana, obenem pa tudi zadržana in sramežljiva. Ženska z močno energijo, a vendar ne v celoti zavedajoč se svojega doprinosa – posamezniku, skupnosti, vsem, ki jim seže v roke in se jim nasmehne. Zinko Kosmač, letošnjo prejemnico zlatega priznanja Občine Trzin, poznamo predvsem skozi njene fotoprispevke, s katerimi plemeniti občinsko glasilo Odsev, čeprav to še zdaleč ni vse, s čimer Zinka prispeva k dobrobiti občine. A ker sva se spoznali skozi fotografijo, je bilo tudi edino smiselno, da tako začneva tudi najin pogovor.
Fotografija je neodtujljiv del vašega vsakdana. Kaj je botrovalo temu, da se je to razvilo v vseživljenjsko strast?
Svoj prvi fotoaparat sem dobila, ko sem imela 12 let. Nisem ga dobila v dar, temveč sem si ga kupila sama. S svojim denarjem, s svojimi prihranki. Že tedaj sem dobivala žepnino, ki sem jo skrbno hranila. Nisem vedela, čemu jo bom namenila, vedela sem le, da je ne želim neodgovorno zapraviti, dokler ne najdem tistega pravega. In to se je pokazalo v obliki fotoaparata, ki sem ga odkupila od bratranca. Zanj sem dala, saj niti ne vem več, mogoče 500 ali 5.000 dinarjev? Vem, da je bila prva števka 5, več se pa ne spomnim. Šlo je za napravo znamke Pioneer, ki je tedaj slovela po kakovosti. Tedaj še nisem sanjala o fotografiji – ne, le bratranca sem občudovala, bil je moj vzor – in če je imel on fotoaparat, zakaj ga ne bi imela še jaz. Seveda smo morali tedaj še kupovati film. Običajno je bil to film za 8 ali 12 posnetkov, zato smo presneto pazili, kaj fotografiramo. Sama sem v tem uživala, a nisem delovala kot danes, ko večina ljudi v stotinki sekunde posname več deset fotografij in se niti ne obremenjuje s kakovostjo. Saj sem tudi sama veliko fotografirala, a sem svoje subjekte vendarle pazljivo izbirala. Doma nismo imeli kmetije, sem bila pa pogosto na obisku pri teti, kjer sem fotografirala naravo, polja. Beležila sem tudi osnovnošolske spomine, v 8. razredu sem tako dokumentirala celoten šolski izlet. Pa spominjam se, da sem tedaj fotografije nosila razvijat še k Majheniču domov – studio je imel namreč še tam. Te fotografije so bile načeloma manjšega formata, še kar nekaj imam shranjenih. Mimogrede, nedavno sem ponovno odkrila še čisto novo, še neodprto torbo s fotoaparatom in fotografskim objektivom, ki sem jo kupila pred leti. Vmes se je očitno nekje založila – zdaj sicer vem, kje je, je pa še vedno neodprta. (smeh)
Dejansko je fotografija postala vaša stalnica in to strast ohranjate še danes.
Vsekakor. Od nekdaj sem imela željo učiti se, raziskovati. Ta žilica nikdar ni poniknila. In ko sem dopolnila 60 let, so mi domači za rojstni dan kupili digitalni fotoaparat. Tedaj se mi je odprl svet. Ja, seveda, dotlej je imela fotografija drugačno vrednost, ker smo, zaradi omejenega števila posnetkov na filmu, vedno pazili, kaj fotografiramo. Z digitalizacijo fotografij pa so slednje, vsaj zame, pridobile spet drugačno vrednost – dale so mi odskočno desko, da sem se pobliže seznanila z urejanjem in popravljanjem že obstoječih posnetkov. Seveda sem imela tudi sama vseskozi željo, da področje dodobra raziščem. Tu sta mi ogromno pomagala tudi vnuka, predvsem starejši, ki je imel v osnovni šoli že naloge, kot denimo pripravo predstavitve v programu PowerPoint. Ker doma še ni imel računalnika, jaz pa sem ga že imela, sva si izmenjevala znanja. On me je podučil o programu, sama sem se potem naučila, kako vstavljati glasbene vložke, kako pripraviti fotopredstavitev in podobno.
Ampak kot vem, ste imeli že na delovnem mestu precej opravka z računalniki, zato vam tovrstno digitalno delo najbrž ni predstavljalo večjega izziva, mar ne?
Z digitalizacijo fotografij se je marsikaj spremenilo. Je pa res, da mi računalniki tedaj že dolgo niso bili več tuji. Tudi danes imam doma tri, saj večino dela še danes opravim prav na računalniku. V službi je bilo pa tako – v letu 1980 sem začela delati v Vrtcu Domžale, kjer sem delovala v računovodstvu. Računalniki so v Slovenijo prodrli nekaj let pozneje. Sama sem pred tem delala za nekega računalničarja v Ljubljani, kjer sem pisala in izdajala račune za oskrbnine. Vse to sem tedaj delala še na roke. V vrtcu sem bila pa pozneje v resnici ena prvih v Sloveniji, ki je začela digitalizirati delo. Prav moj nekdanji nadrejeni, ki je hodil po vsej Sloveniji, me je prišel podučit o novi obliki dela, pozneje pa, kot je rekel sam, se je tudi on marsičesa naučil od mene. Mene je namreč to tako pritegnilo, da sem želela še več. Pogosto sem potem v vrtec zahajala tudi zvečer, celo ob koncih tedna, saj sem želela usvojiti še več znanja in veščin, odkriti še ostale skrivnosti računalniškega sveta. Tedaj so se k meni hodili učit tudi številni drugi, ki so za svoje delo potrebovali računalnik. Včasih je bilo kar naporno, ko so stali v moji pisarni in spremljali vsak moj korak. (smeh) A vendarle je bila to čudovita izkušnja. Mimogrede, z nekdanjim šefom sva se po dolgih letih vnovič srečala. In na kakšen način me je našel, prav zanimivo. Namreč, nekje je zasledil predstavitev v PowerPointu in v podpisu opazil moje ime. Stopil je v stik z menoj in tako sva se ponovno povezala. Hecno, kajne? Danes ima gospod okoli 90 let. Ko je tedaj opazil mojo predstavitev, me je tudi obiskal in me prosil, češ, sam ne znam uporabljati programa, bi me naučila? Prav lepe zgodbe so to.
Računalniško znanje ste usvojili zelo zgodaj, kar je vsekakor zavidanja vredno. Dandanes s prsti tako hitite po tipkovnici, da vas še jaz občasno težko dohajam. Občudujem vašo predanost in predvsem strast, ki jo še danes gojite do tega. A prav zato, ker ste bili tedaj eni redkih, v vrtcu pa edini, ki ste obvladali to področje, si najbrž niste mogli privoščiti daljšega oddiha ali, bognedaj, bolniškega staleža?
Res je. Na začetku je bilo tako, da sem si poleti lahko privoščila dva tedna oddiha, to je bilo pa vse. Delo je, ko me ni bilo, stalo. Nikogar ni bilo, ki bi ga lahko opravil namesto mene. Pa sem imela krasne sodelavce, a tega specifičnega znanja niso imeli. Šele pozneje smo dobili študentsko pomoč, a je trajalo, da sem mladenko uvedla v delo. Ko ga je enkrat usvojila, je bilo pa zame mnogo lažje, saj sem si tudi poleti lahko vzela kakšen dan počitnic več, ker sem vedela, da me bo dekle medtem lahko nadomeščalo. Ko že omenjate poškodbe – sama sem bila od nekdaj zelo dejavna. Pletla sem, šivala, ustvarjala gobeline, med drugim pa sem trenirala tudi akrobatski rokenrol. In na enem od tekmovanj je prišlo do nesreče, soplesalec me je po nerodnosti izpustil, kar se je končalo s hudo poškodbo pete. Seveda me je bolelo, a sem vseeno prav samozavestno odšla domov, rekoč, da ne potrebujem nujne medicinske pomoči. Naslednji dan sem se kljub bolečini odpeljala – tako je, še sama sem vozila (mimogrede, tudi vozila so moja strast, od nekdaj, kar je bilo za tiste čase, predvsem za ženske, huda redkost, tudi avtomobila ni bilo ravno pri vsaki hiši) – v službo in se dobesedno po vseh štirih splazila do svoje pisarne. To je bilo, preden sem imela pomoč. Vedela sem, da nihče ne more opraviti dela namesto mene. Pozneje pa sem bila vendarle prisiljena obiskati bolnišnico, kjer so potrdili zlom pete. A želim povedati, da ko sem imela osemurni delavnik, sem dejansko teh osem ur garala. Pripravljala sem položnice in jih tudi sama tiskala. Zamisli si, kako zmogljiv je moral biti tiskalnik. Ker to je bilo približno 1.500 položnic. Seveda, skrbela sem za vse domžalske in okoliške vrtce. Tedaj je pod moje okrilje sodil tudi Trzin. Ni bilo tako enostavno.
A vidim, da se vaša raziskovalna duša ni umirila niti pod upokojitvi.
Ko sem se leta 1998 upokojila, smo ustanovili Društvo upokojencev Žerjavčki Trzin, kjer sem bila zelo dejavna. Med drugim sem oblikovala tudi društveni prapor, na katerem je upodobljen žerjavček, pomagala sem oblikovati in sestavljati kolaže fotografij, pripravljala sem predstavitve in filme. V letu 2009 sem odprla tudi svoj Youtube kanal (TheTrzinka), kjer objavljam svoje videoposnetke. Do danes ima kanal že več kot 107.000 ogledov. Postavila sem ga tudi zato, ker sem Jožici Valenčak predlagala, da bi se morda tovrstne vsebine objavljale tudi na spletni strani Turističnega društva Kanja Trzin. Tudi za namene tega sem se morala priučiti še marsičesa – med drugim sem se seznanila s programom Movie maker, s katerim sem začela ustvarjati svoje filmske predstavitve. Na spletni strani društva je danes tako več kot 540 objav – videoposnetkov, zapisov, fotografij. Še danes rada fotografiram, a ko me kdo prosi, naj ovekovečim to in to prireditev, si mislim, da je mogoče bolj smiselno, da se da prednost drugim. Toliko vas je, ki ustvarjate krasne fotografije. Zakaj bi morale biti vedno le moje? Očitno sem tudi vse bolj samokritična. (smeh)
Vaše fotografije so izpostavljene z razlogom. Ker so čudovite, ker odražajo srce in dušo subjekta, ki je postavljen pred objektiv. In prav zato je zlato priznanje Občine Trzin, podeljeno na nedavni slavnostni akademiji, nedvomno več kot zasluženo. Vem, da vseskozi ohranjate svojo skromno nrav, a vendarle – kaj vam omenjeno priznanje pomeni?
Nerada se izpostavljam. Seveda mi je že sam predlog za zlato priznanje pomenil ogromno, a mene je potem bremenilo, kaj pa, če se spotaknem in padem? Pa prešinila me je misel, češ, pa spet bom izpostavljena, kaj naj povem? Sem že kar takoj rekla, da govorila ne bom. Ko sem stopila na oder, sem bila res kar nekako zmedena, ljudje so mi čestitali, rekoč, ti si carica, edino ti si zaslužiš to nagrado. Stopim na oder, vrti se mi, kaj naj povem? Ampak veš, ko sem se s priznanjem in nagrado pod roko spuščala z odra, sem pa občutila takšno radost, takšno pristno zadovoljstvo, da je joj. Dokler bom pri zdravi pameti, bom pomagala, z največjim veseljem.
BARBARA KOPAČ
