Vir pri Domžalah vsako leto za nekaj dni postane središče domžalske občine, kjer pravila piše norčavost, oblast pa prevzamejo maske. Na čelu te norčave dežele že 16 let neomajno stoji Peter Kosec – Pipi, človek, ki za pust ne živi le tisti teden v februarju, ampak vseh 365 dni v letu. Zanj pust ni le hobi, ampak način življenja, ki ga je podedoval po starem atu Janezu Hafnerju, in hkrati prekletstvo, ki mu jemlje spanec in mir. V svetu, kjer se zdi, da so ljudje pozabili na skupnost, Peter bije bitko s časom, birokracijo in nerazumevanjem. V spodnjem iskrenem pogovoru nam razkriva, zakaj kljub vsem polenom pod noge ne odneha ter zakaj se mu ob pogledu na nasmejane otroke v povorki še vedno naježi koža.

Letošnji 36. pustni festival na Viru se nezadržno bliža. Kdaj se dežela uradno prebudi in kdo je tisti “Striček”, ki vsako leto prevzame oblast?

Vir okrasimo 14 dni pred pustom. Osrednji lik vsega dogajanja ostaja Striček. To je bil v resnici Pevčev ata, ki je takratne mulce, ki so danes stari 60 ali 70 let, spodbudil k običaju. Hodil je po Viru, tolkel po vratih in vpil: »Pust, pust, širokih ust!« Ko so ti mulci postali starejši in so ustanovili pustno sekcijo, so rekli, da če je kakšna prava maska, je to Pevčev ata, ki so mu rekli Stričko. Karnevali v takem obsegu so se začeli pred 36 leti, čeprav so zametki pusta na Viru obstajali že leta 1936.

Kakšne so vaše korenine v pustu?

Sam sem v pust vpet že od malih nog. Čeprav izhajam iz Mengša, sem se na Vir preselil z 18 leti, kjer sem imel stare starše. Od leta 1990 nisem manjkal na več kot dveh povorkah. V pust me je vpeljal že moj stari ata, ki mi je sam izdeloval maske. Spomnim se, da je preobrazil moped v delfina z ladjico, jaz pa sem bil v njej. Jaz sem bil njegov prvi vnuk, zato se je z menoj še posebej ukvarjal. Stara mama pravi, da sem veselje pusta in dela za družbo podedoval prav po njem. Predsednik pustne sekcije Striček Vir sem postal že s 23. leti. Funkcijo mi je predal takratni predsednik Janez Lavrič – Ičo.

Vaša pustna vlada je precej pestra. Kako deluje ta ekipa?

Pustna vlada je danes drugačna kot pod mojim predhodnikom, ko je bila sestavljena le iz moških pustnih ministrov. Danes nas je 13 ministrov: pet moških in osem žensk. Z ženskami lažje sodelujem.

Pustni ministri niso le z Vira, ampak prihajajo tudi iz Mengša, Moravč in Tunjic, saj ni pomembno, ali si domačin ali ne. Ni vse rožnato, a delamo. Volitev pri nas ni; v šali rad povem, da sem kot Tito, ki je deloval brez opozicije. Rad bi oblast predal komu mlajšemu. Številni pravijo, da bodo odnehali, ko ne bom več predsednik, zato ostajam in držim vajeti v svojih rokah. Sem se tudi spremenil v teh letih, zdaj sta tu družina in lasten posel.

Kaj je glavna značilnost karnevala na Viru?

Naš karneval je znan po tem, da se vedno norčujemo iz aktualnih tem in iz tega naredimo maske in zgodbo. Mi nimamo neke etnološke tradicije. Včasih je vsaka ulica na Viru nekaj naredila za pust, zdaj pa pride veliko mask iz cele Slovenije in tudi iz Avstrije, Hrvaške in Italije. Imamo seveda etnološke maske, kot so orači iz Jablovca, kurenti iz Ormoža in Tminska pustna muzika. Privabljamo tuje maske, da na karnevalu prikažejo svojo tradicijo. Želimo prikazati čim več različnih pustnih mask na enem mestu. Prijave zbiramo do zadnjega dneva, ker smo ljudje pač taki, da se prijavimo zadnji hip (smeh).

Omenili ste, da časi niso rožnati, sploh ko pride do financ in sodelovanja z oblastjo. Kako se borite s temi izzivi?

Če ne bi bil samostojni podjetnik, bi vse to težko speljal. Kot obrtnik lahko sam razporejam svoj čas, moj posel pa temelji na tem, da poznam ogromno ljudi.

Borimo se za vsak evro. Tisti trije evri nedeljske vstopnine niso za zaslužek, ampak da poplačamo stroške, otroci pa imajo zastonj. Ker nas je premalo, nam pomagajo člani skakalnega društva Ihan in virski gasilci. Z zdajšnjo županjo bi lahko sodelovali boljše. Pri organizaciji je veliko improvizacije in hitrih reakcij.  

Letošnja povorka bo nekoliko drugačna. Kaj se bo dogajalo in zakaj letos ne bo sobotne zabave?

Otroška pustna povorka v sodelovanju s TIC-om pride iz Domžal ob treh popoldne na otroški živžav v ogrevani šotor na Viru, ki bo s skupino Osvajalci trajala do večernih ur. Večernega programa v soboto ne bo, ker je sobotna večerna zabava predraga zaradi stroškov varovanja in tudi premalo ljudi pride. Glavna povorka se začne v nedeljo, ob 14. uri in 36 sekund. Norčav čas je, zato tudi ura ne rabi biti po  pravilih. Po njej bo zabava v šotoru s skupino Osvajalci in podelitev denarnih nagrad za maske. Tudi letos se bom peljal na čelu, čeprav ni več pravega voza, ker so nam vsa vozila uničili in razbili. A za predsednika se spodobi, da se pelje.

Vodenje takega festivala verjetno zahteva celega človeka. Kako vam uspeva krmariti med zasebnim in poslovnim življenjem?

Dela je ogromno, ljudi, ki bi bili pripravljeni kaj narediti za družbo, pa vsako leto manj. Ritem življenja nas je pripeljal do tega, da smo obremenjeni sami s sabo in se to vidi tudi v našem kraju. Na vaseh je drugače, ljudje so sproščeni, tu pa nas je okolica povozila. Ljudje si vzamejo čas za izlet ali smučanje, morje; otepajo pa se družbene odgovornosti. Vedno iščemo nove člane, če bi se nam kdo pridružil in s svojo energijo ter idejami prispeval k temu pustnemu dogodku.

Moja družina je vsa vpletena; otroci vedo, da v času pusta očeta preprosto ni. To je moj hobi, moj način življenja, moje prekletstvo in moje vse. Po maškarah potrebujem kakšen mesec, da pride glava na svoje mesto, potem pa že razmišljam, kaj bomo naslednje leto spet ušpičili.

Mnogi mislijo, da se vaše delo začne februarja, a v resnici pust na Viru nikoli zares ne počiva. Kako potekajo vaše priprave?

Priprave trajajo skoraj celo leto. Poleti je sicer malo zatišja, a takrat gremo pogledat druge povorke, da dobimo nove ideje. Zelo so mi všeč letni karnevali na Hrvaškem, pozimi pa je tamkajšnja največja povorka na Reki prava paša za oči. Najbolj sem ponosen na to, da z malo denarja naredimo tako veliko zadevo, česar nobena občina ali firma ne bi zmogla v tem finančnem okviru. Ponosen sem na svoje ministre, da držimo ekipo skupaj.

Kdaj pa je naporno?

Zaboli me, ko vidim, da ljudje nimajo več potrpljenja. Priseljenci včasih sploh ne razumejo, da je pust na Viru doma, zato se jezijo zaradi zapor cest in hrupa. Namesto da bi stopili do mene, pa raje kličejo policijo in inšpekcijo, zato jim polagam na srce, naj raje pokličejo mene (smeh).

 Najbolj me udari, ko nas kdo zaradi pobiranja vstopnine celo zmerja s klošarji, čeprav se v društvu borimo za vsak cent, da bi to tradicijo sploh ohranili. Kljub vsemu stresu in trenutkom, ko bi najraje vse pustil, ostajam pustni predsednik z vsem srcem. Energijo mi dajejo ljudje s svojim aplavzom na povorki in lepimi besedami.

Virski velja za enega največjih karnevalov v osrednji Sloveniji. Kako se razumete z ostalimi organizatorji in kako na vas vpliva vreme, ki je pri dogodkih na prostem vedno ključno?

Dolgo časa smo bili največja pustna povorka v osrednji Sloveniji, zdaj pa so zrasli tudi drugi, recimo v Litiji in Šenčurju. Obiskovalci so se pač razporedili, a mi ostajamo prijatelji. Še posebej s Šenčurskimi godlarji smo tesno povezani; čeprav imajo festival na isto nedeljo kot mi, se razumemo in sodelujemo. Kar se tiče vremena, vsa leta nismo imeli ne dežja ne snega na pustni povorki.

Pred nekaj leti je dopoldne močno lilo. Takrat sem rekel, da gremo v povorko pa tudi če ‘ušpičene prekle padajo iz neba’. Če bi festival odpovedali, financ preprosto ne bi dobili. Na srečo je nato posijalo sonce in vse se je izšlo. (smeh)

Pustna sekcija Vir pa ni dejavna le doma, saj vas srečamo na povorkah po vsej Sloveniji.

Tako je, z ministri hodimo na gostovanja po celi državi. Hodimo v Šenčur, Ormož, Vransko, Dobovo, Cerknico. Soorganiziramo otroška pustovanja v Mengšu in Trzinu. Sobote so za nas izjemno naporne, saj smo včasih na več koncih hkrati, v torek pa je spet cel dan pust. Cel dan hodimo okrog z pustnim župnikom, nunami, pogrebci in tudi pogrebnim ansamblom. Pust pokopljemo na najvišjem virskem hribu.

Kaj pa prihodnost festivala? Kje vidite največje izzive pri vključevanju domačinov in mladih?

Moja največja želja je, da bi bilo na festivalu več domačih mask. Želim si otroških delavnic in večjega sodelovanja šol in vrtcev. Tu pa trčimo ob problem. Vrtci in šole pri nas ne sodelujejo, nihče ne želi prevzeti odgovornosti. V Ribnici je drugače, tam vsak razred naredi svojo masko. Na Viru je veliko priseljencev, ki imajo raje noč čarovnic kot pust. Ni takšne tradicije kot na Ptuju, kjer celo leto celo naselje živi za pust. Moj cilj je tudi, da bi imeli svoje prostore, ki jih zelo potrebujemo za obstanek in razvoj društva.

Vir pri Domžalah vsako leto za nekaj dni postane središče domžalske občine, kjer pravila piše norčavost, oblast pa prevzamejo maske. Na čelu te norčave dežele že 16 let neomajno stoji Peter Kosec – Pipi, človek, ki za pust ne živi le tisti teden v februarju, ampak vseh 365 dni v letu. Zanj pust ni le hobi, ampak način življenja, ki ga je podedoval po starem atu Janezu Hafnerju, in hkrati prekletstvo, ki mu jemlje spanec in mir. V svetu, kjer se zdi, da so ljudje pozabili na skupnost, Peter bije bitko s časom, birokracijo in nerazumevanjem. V spodnjem iskrenem pogovoru nam razkriva, zakaj kljub vsem polenom pod noge ne odneha ter zakaj se mu ob pogledu na nasmejane otroke v povorki še vedno naježi koža.

Letošnji 36. pustni festival na Viru se nezadržno bliža. Kdaj se dežela uradno prebudi in kdo je tisti “Striček”, ki vsako leto prevzame oblast?

Vir okrasimo 14 dni pred pustom. Osrednji lik vsega dogajanja ostaja Striček. To je bil v resnici Pevčev ata, ki je takratne mulce, ki so danes stari 60 ali 70 let, spodbudil k običaju. Hodil je po Viru, tolkel po vratih in vpil: »Pust, pust, širokih ust!« Ko so ti mulci postali starejši in so ustanovili pustno sekcijo, so rekli, da če je kakšna prava maska, je to Pevčev ata, ki so mu rekli Stričko. Karnevali v takem obsegu so se začeli pred 36 leti, čeprav so zametki pusta na Viru obstajali že leta 1936.

Kakšne so vaše korenine v pustu?

Sam sem v pust vpet že od malih nog. Čeprav izhajam iz Mengša, sem se na Vir preselil z 18 leti, kjer sem imel stare starše. Od leta 1990 nisem manjkal na več kot dveh povorkah. V pust me je vpeljal že moj stari ata, ki mi je sam izdeloval maske. Spomnim se, da je preobrazil moped v delfina z ladjico, jaz pa sem bil v njej. Jaz sem bil njegov prvi vnuk, zato se je z menoj še posebej ukvarjal. Stara mama pravi, da sem veselje pusta in dela za družbo podedoval prav po njem. Predsednik pustne sekcije Striček Vir sem postal že s 23. leti. Funkcijo mi je predal takratni predsednik Janez Lavrič – Ičo.

Vaša pustna vlada je precej pestra. Kako deluje ta ekipa?

Pustna vlada je danes drugačna kot pod mojim predhodnikom, ko je bila sestavljena le iz moških pustnih ministrov. Danes nas je 13 ministrov: pet moških in osem žensk. Z ženskami lažje sodelujem.

Pustni ministri niso le z Vira, ampak prihajajo tudi iz Mengša, Moravč in Tunjic, saj ni pomembno, ali si domačin ali ne. Ni vse rožnato, a delamo. Volitev pri nas ni; v šali rad povem, da sem kot Tito, ki je deloval brez opozicije. Rad bi oblast predal komu mlajšemu. Številni pravijo, da bodo odnehali, ko ne bom več predsednik, zato ostajam in držim vajeti v svojih rokah. Sem se tudi spremenil v teh letih, zdaj sta tu družina in lasten posel.

Kaj je glavna značilnost karnevala na Viru?

Naš karneval je znan po tem, da se vedno norčujemo iz aktualnih tem in iz tega naredimo maske in zgodbo. Mi nimamo neke etnološke tradicije. Včasih je vsaka ulica na Viru nekaj naredila za pust, zdaj pa pride veliko mask iz cele Slovenije in tudi iz Avstrije, Hrvaške in Italije. Imamo seveda etnološke maske, kot so orači iz Jablovca, kurenti iz Ormoža in Tminska pustna muzika. Privabljamo tuje maske, da na karnevalu prikažejo svojo tradicijo. Želimo prikazati čim več različnih pustnih mask na enem mestu. Prijave zbiramo do zadnjega dneva, ker smo ljudje pač taki, da se prijavimo zadnji hip (smeh).

Omenili ste, da časi niso rožnati, sploh ko pride do financ in sodelovanja z oblastjo. Kako se borite s temi izzivi?

Če ne bi bil samostojni podjetnik, bi vse to težko speljal. Kot obrtnik lahko sam razporejam svoj čas, moj posel pa temelji na tem, da poznam ogromno ljudi.

Borimo se za vsak evro. Tisti trije evri nedeljske vstopnine niso za zaslužek, ampak da poplačamo stroške, otroci pa imajo zastonj. Ker nas je premalo, nam pomagajo člani skakalnega društva Ihan in virski gasilci. Z zdajšnjo županjo bi lahko sodelovali boljše. Pri organizaciji je veliko improvizacije in hitrih reakcij.  

Letošnja povorka bo nekoliko drugačna. Kaj se bo dogajalo in zakaj letos ne bo sobotne zabave?

Otroška pustna povorka v sodelovanju s TIC-om pride iz Domžal ob treh popoldne na otroški živžav v ogrevani šotor na Viru, ki bo s skupino Osvajalci trajala do večernih ur. Večernega programa v soboto ne bo, ker je sobotna večerna zabava predraga zaradi stroškov varovanja in tudi premalo ljudi pride. Glavna povorka se začne v nedeljo, ob 14. uri in 36 sekund. Norčav čas je, zato tudi ura ne rabi biti po  pravilih. Po njej bo zabava v šotoru s skupino Osvajalci in podelitev denarnih nagrad za maske. Tudi letos se bom peljal na čelu, čeprav ni več pravega voza, ker so nam vsa vozila uničili in razbili. A za predsednika se spodobi, da se pelje.

Vodenje takega festivala verjetno zahteva celega človeka. Kako vam uspeva krmariti med zasebnim in poslovnim življenjem?

Dela je ogromno, ljudi, ki bi bili pripravljeni kaj narediti za družbo, pa vsako leto manj. Ritem življenja nas je pripeljal do tega, da smo obremenjeni sami s sabo in se to vidi tudi v našem kraju. Na vaseh je drugače, ljudje so sproščeni, tu pa nas je okolica povozila. Ljudje si vzamejo čas za izlet ali smučanje, morje; otepajo pa se družbene odgovornosti. Vedno iščemo nove člane, če bi se nam kdo pridružil in s svojo energijo ter idejami prispeval k temu pustnemu dogodku.

Moja družina je vsa vpletena; otroci vedo, da v času pusta očeta preprosto ni. To je moj hobi, moj način življenja, moje prekletstvo in moje vse. Po maškarah potrebujem kakšen mesec, da pride glava na svoje mesto, potem pa že razmišljam, kaj bomo naslednje leto spet ušpičili.

Mnogi mislijo, da se vaše delo začne februarja, a v resnici pust na Viru nikoli zares ne počiva. Kako potekajo vaše priprave?

Priprave trajajo skoraj celo leto. Poleti je sicer malo zatišja, a takrat gremo pogledat druge povorke, da dobimo nove ideje. Zelo so mi všeč letni karnevali na Hrvaškem, pozimi pa je tamkajšnja največja povorka na Reki prava paša za oči. Najbolj sem ponosen na to, da z malo denarja naredimo tako veliko zadevo, česar nobena občina ali firma ne bi zmogla v tem finančnem okviru. Ponosen sem na svoje ministre, da držimo ekipo skupaj.

Kdaj pa je naporno?

Zaboli me, ko vidim, da ljudje nimajo več potrpljenja. Priseljenci včasih sploh ne razumejo, da je pust na Viru doma, zato se jezijo zaradi zapor cest in hrupa. Namesto da bi stopili do mene, pa raje kličejo policijo in inšpekcijo, zato jim polagam na srce, naj raje pokličejo mene (smeh).

 Najbolj me udari, ko nas kdo zaradi pobiranja vstopnine celo zmerja s klošarji, čeprav se v društvu borimo za vsak cent, da bi to tradicijo sploh ohranili. Kljub vsemu stresu in trenutkom, ko bi najraje vse pustil, ostajam pustni predsednik z vsem srcem. Energijo mi dajejo ljudje s svojim aplavzom na povorki in lepimi besedami.

Virski velja za enega največjih karnevalov v osrednji Sloveniji. Kako se razumete z ostalimi organizatorji in kako na vas vpliva vreme, ki je pri dogodkih na prostem vedno ključno?

Dolgo časa smo bili največja pustna povorka v osrednji Sloveniji, zdaj pa so zrasli tudi drugi, recimo v Litiji in Šenčurju. Obiskovalci so se pač razporedili, a mi ostajamo prijatelji. Še posebej s Šenčurskimi godlarji smo tesno povezani; čeprav imajo festival na isto nedeljo kot mi, se razumemo in sodelujemo. Kar se tiče vremena, vsa leta nismo imeli ne dežja ne snega na pustni povorki.

Pred nekaj leti je dopoldne močno lilo. Takrat sem rekel, da gremo v povorko pa tudi če ‘ušpičene prekle padajo iz neba’. Če bi festival odpovedali, financ preprosto ne bi dobili. Na srečo je nato posijalo sonce in vse se je izšlo. (smeh)

Pustna sekcija Vir pa ni dejavna le doma, saj vas srečamo na povorkah po vsej Sloveniji.

Tako je, z ministri hodimo na gostovanja po celi državi. Hodimo v Šenčur, Ormož, Vransko, Dobovo, Cerknico. Soorganiziramo otroška pustovanja v Mengšu in Trzinu. Sobote so za nas izjemno naporne, saj smo včasih na več koncih hkrati, v torek pa je spet cel dan pust. Cel dan hodimo okrog z pustnim župnikom, nunami, pogrebci in tudi pogrebnim ansamblom. Pust pokopljemo na najvišjem virskem hribu.

Kaj pa prihodnost festivala? Kje vidite največje izzive pri vključevanju domačinov in mladih?

Moja največja želja je, da bi bilo na festivalu več domačih mask. Želim si otroških delavnic in večjega sodelovanja šol in vrtcev. Tu pa trčimo ob problem. Vrtci in šole pri nas ne sodelujejo, nihče ne želi prevzeti odgovornosti. V Ribnici je drugače, tam vsak razred naredi svojo masko. Na Viru je veliko priseljencev, ki imajo raje noč čarovnic kot pust. Ni takšne tradicije kot na Ptuju, kjer celo leto celo naselje živi za pust. Moj cilj je tudi, da bi imeli svoje prostore, ki jih zelo potrebujemo za obstanek in razvoj društva.