Pisateljica, esejistka, literarna kritičarka in urednica Tina Vrščaj je avtorica nagrajenega romana Na Klancu, ki je izšel leta 2022 in ga je za svojega vzela tako strokovna javnost kot ljubiteljsko bralstvo. V njem razgibano prepleta družbene teme, od varovanja okolja do zasvojenosti s tehnologijo, z družinsko in osebno, celo intimno dinamiko zakoncev Eve in Gregorja, ki se pod težo življenja in različnih nazorov ter prepričanj vse bolj razhajata. V že tako krhek odnos se prikrade še finančna nestabilnost in izguba doma na Klancu, kar vodi v neizbežno – razhod, za Evo pa tudi v enostarševsko skrb za dve hčeri. O pisanju, knjigah, kulturi in družbi nasploh sva se s Tino pogovarjali med sprehodom ob Kamniški Bistrici. To je njeno najljubše sprehajališče, je povedala, in sprehod ob reki ji pomaga pri pisanju. »Če se mi kje zatakne, pridem sem in zaradi reke, ki se nenehno premika po svoji poti navzdol, se mi hitro utrne ideja, kako nadaljevati,« pravi Domžalčanka.

Kakšen je vaš odnos do narave in okolja? Vaš roman Na Klancu ima namreč močno okoljevarstveno noto.

Od malega imam zelo rada naravo, pomeni mi ogromno. Težko najdem besede, kaj vse mi pomeni. Nekoliko trpim, ker z družino zdaj spet živimo v mestu, čeprav ima to tudi svoje prednosti, predvsem za življenje z otroki. Moji hčeri sta stari sedem in deset let, in lepo je, da lahko samostojno hodita v šolo. Prej smo živeli na Velikem vrhu nad Litijo, sredi gozda, a za vse je bilo treba uporabljati avto. S partnerjem bi bila le ”taksista”, saj bi morala hčeri voziti na vse dejavnosti. Poleg tega, da imata v mestu družbo, je to razlog za selitev v ”civilizacijo”. A gozd zelo pogrešam.

Kaj pa vidik samote in miru? Mesto je veliko bolj živahno.

Včasih mi mestni vrvež dobro dene. Prej sem se petnajst let privajala na podeželsko samoto, in to obdobje je bilo zahtevno, prilagajanje ni bilo preprosto. Ravno zaradi pomanjkanja stikov z ljudmi sem se toliko bolj navezala na naravo, ker je bilo to edino, kar sem tam imela.

V romanu Na Klancu zgodba poleg okoljevarstvene note opozarja tudi na posledice čezmerne uporabe elektronskih naprav in podivjanega potrošništva na naše odnose. Vse to močno zaznava glavna junakinja Eva. Koliko Tine je v Evi?

Sebe ne morem enačiti z Evo, a njena stališča – predvsem glede okoljevarstva in odnosa do tehnologije – so v bistvu moja razmišljanja, to je moja perspektiva.

»Kulturna dejavnost tega mesta (Kotel) je nakupovanje,« zapišete v romanu. Kako kot kulturnica dojemate odnos Slovencev do kulture?

Uf, ta splošna vprašanja so zame vedno zelo težka. Gibljem se v krogu ljudi, ki jim je kultura pomembna. Zadnjih nekaj let sem zaposlena v založbi Beletrina, kar pomeni, da sem ves čas v stiku z avtorji, berem njihove knjige … Njim knjiga je pomembna, meni je pomembna, naši založbi je pomembna. Lahko bi rekla, da živim v nekem mikrokozmosu, kjer kultura resnično šteje.

Ko pa pogledam situacijo na splošno, me žalosti, da ljudje ne obiskujejo kulturnih prireditev, se ne odzivajo, ne zastavljajo vprašanj in ne kupujejo knjig. Velikokrat imam občutek, da jim je za knjige škoda denarja, medtem ko brez pomisleka zapravljajo za druge stvari. Kljub vsemu sem optimistična in verjamem, da prava literatura vedno najde svojo pot do bralcev.

»Bralce vljudno prosimo, da izklopijo naprave.« Ta prošnja je zapisana v romanu, še preden začnemo brati zgodbo. Ali je bila to vaša ideja?

Popolnoma moja. Dandanes nihče več ne bere tako, kot bi se roman, ki je kompleksna celota, moral brati, torej v enem ali največ dveh neprekinjenih kosih, seveda odvisno od obsežnosti dela, in po možnosti brez prekinitev. Da bi bralec užival in v polnosti razumel delo, ki ga bere, ne bi smel vmes skakati na splet, preverjati pošte, sprejemati klicev … Če želi polno izkušnjo branja, seveda. Zdi se mi, da na to pozabljamo in beremo spotoma, vmes se ustavljamo, prekinjamo branje in tako izgubljamo kakovost ter tisto pravo bralsko izkušnjo.

Kakšni so odzivi bralcev na to uvodno prošnjo?

Nekaterim je bila všeč, drugi so jo morda preprosto spregledali in se ne menijo zanjo. Seveda to ni zapoved, ampak zgolj priporočilo. Marsikdo se ga zagotovo ne drži, ampak kako kdo ravna s svojim časom in svojo bralsko izkušnjo, je povsem njegova odločitev.

Slog pisanja v romanu s kratkimi, preprostimi, a polno pomenskimi stavki je nekoliko filmski, ustvarili ste dinamičen ritem, na trenutke se zdi, kot bi sledili filmskim kadrom. Zakaj ste se odločili za tak slog?

Mislim, da sta za to kriva dva dejavnika. Prvič, moja kilometrina. Pišem že od osnovne šole. Drugič, pomanjkanje časa in življenjski slog, ki pride z otroki. Ko združiš oboje, je ta način pisanja najbolj elegantna rešitev. Kratki stavki omogočajo, da se med pisanjem ne izgubiš v dolgih opisih, ampak ostaneš pri bistvenem. Seveda brez banalizacije – še vedno mora biti vsebina večplastna in pomen poln.

Ali je težje pisati kratko in jedrnato ter preprosto, pa še vedno povedati veliko, čeprav s čim manj besedami?

Zagotovo se mora pisatelj bolj obrzdati, da doseže izčiščen slog. Ker rada pišem, je naravna težnja, da bi povedala čim več, razpredla misli na dolgo in široko. Ustavljanje, brzdanje, iskanje prave mere – to je izziv! Ko znaš pisati, se dolge, kompleksne povedi lažje rojevajo. V svojih esejih pisanje bolj razplastim, to je v moji naravi. A odrezan življenjski stil z mnogo prekinitvami, ki jih prinesejo otroci, telefoni, obveznosti, vsakdanje situacije, ta naš rokohitrski način življenja, me je stisnil v kot: če hočem napisati in dokončati roman, moram to narediti učinkovito. Moj trenutni slog je prilagojen temu ritmu. Seveda to ne pomeni, da je bil roman napisan hitro, temveč so mi kratki stavki omogočali prekinitve in nadaljevanje brez vmesnega izgubljanja misli.

Predvsem pa zaradi kratkih stavkov ni nič manj vsebine, pomena.

Točno tako. Glavni izziv je, kako v kratkih, preprostih stavkih zajeti globino. Tukaj sta pomembni še dve plati. Prva, v mislih sem imela sodobnega bralca. Današnji bralec ni več vajen dolgotrajne koncentracije, zato sem želela, v nasprotju z mojimi prejšnjimi deli, ki so bila bolj gosto, zahtevno napisana, da je besedilo za bralca kot lahkoten sprehod, a kljub temu vsebinsko bogato. Ta misel me je zadovoljila, saj tako bralcu ne dajem potuhe s popolnoma poenostavljenim besedilom, temveč ohranjam kompleksnost. In druga, dandanes se veliko ljudi sporazumeva s kraticami, kratkimi frazami, v jezik se vnaša angleščina, torej nastaja neka novodobna spakedranščina, zreducirana na minimum, ki dostikrat sploh nima pomena. Tega ne maram, zato v romanu poskušam kljub preprostosti ohraniti pomen in vsebino, tako da stavki niso klišejski, ampak večpomenski.

Pred romanom Na Klancu ste napisali dva romana, Zataknjena v pomladi in Odradek, izšla sta leta 2010 in 2012. Zakaj potem desetletni premor od pisanja – vsaj romanov, saj sta vmes izšli dve vaši pravljici za otroke in zbirka kratkih zgodb?

Vsekakor je temu botrovalo dvojno materinstvo in še druge življenjske okoliščine. Nimam potrebe, da bi neprestano objavljala. Vedno pišem, če ne drugega, dnevnik, ni pa mogoče, da bi ves čas ustvarjala dobre romane.

Roman je sicer moja najljubša forma, vendar mora imeti snov zanj pravo težo. Ko me neka ideja povsem prevzame in vidim, da je primerna za roman, zame ni več rešitve. Vem, da bom prej ko slej morala sesti in nekaj let delati na tem.

Že naslov Na Klancu nakazuje na vzporednice s Cankarjevim Na klancu, veliko jih je potem tudi v sami zgodbi. Kaj je bilo prej – naslov ali vsebina? Kdaj se je oboje povezalo v celoto?

Najprej je bil Cankarjev roman, ki sem ga prvič prebrala v srednji šoli. Pustil je močan vtis. Nato je bilo moje lastno življenje “na klancu”, torej na Velikem vrhu nad Litijo. Iz tega življenja v naravi in opazovanja socialne dinamike na vasi sem začela pisati roman Na Klancu. Sprva brez misli na Cankarja, a ko sem se večkrat vračala k podobi klanca, se mi je na neki točki posvetilo: spet smo na klancu. To prepoznanje mi je bilo blizu, prijetno. Od takrat sem določene vzporednice – ne le vsebinske, temveč tudi stilistične in motivne drobce – celo zavestno vpletla. Roman se mora v vsakem primeru začeti iz mene. Z nečim, kar mene tu in zdaj nagovori ali muči. Potem je to res moje delo, šele kasneje se začne prepletanje z literarno izkušnjo iz preteklosti.

Toda Eva, glavna junakinja, ni Francka iz Cankarjevega romana. Kje so vzporednice, kje so razlike? Kako bi vi opisali Evo?

Težko mi je govoriti o tem, ker rada prepuščam bralcem, da sami odkrijejo vzporednice. Eva ni oblikovana po Francki, temveč je sodobna ženska, junakinja, ukoreninjena v sodoben čas. Lahko bi rekli, da nima nič skupnega s Cankarjevo junakinjo, a hkrati se ob dobrem poznavanju romana Na klancu pojavijo določene podobnosti: Evo zapusti mož, je požrtvovalna in predana mati, sooča se s socialno stisko, celo rahlim pridihom revščine. To je bila tudi moja želja – pokazati, kako drugačno je življenje danes v primerjavi s Cankarjevim časom. Njegovo siromaštvo je bilo popolnoma drugačne narave kot Evino. Seveda, tudi danes so brezposelnost, revščina in druge hude okoliščine resne težave, a Eva ima vendarle veliko in popolnoma drugačne možnosti. Ni ji treba sprejeti usode kot nekaj neizogibnega. Sodobni ženski se ni treba vdati v usodo – vedno lahko poišče nove poti, nove priložnosti, s katerimi se izvleče iz neprijetne situacije.

Če pomislimo, da je Cankarjev roman izšel sto dvajset let pred vašim delom, ali lahko trdimo, da se okoliščine, svet spreminjajo v času, naši odnosi, vzorci in ravnanja pa ostajajo podobni?

Imam dvojen odgovor. Po eni strani, ja, globoko sem prepričana, da obstajajo določene univerzalne teme, ki so del človeške narave. To potrjuje tudi literatura. Ko bereš stare knjige, hitro opaziš, da obravnavajo enake težave, s katerimi se srečujemo danes. Velikokrat se mi zgodi, da berem kakšno staro delo in si mislim: »To je točno moja težava!« Ali: »To se dogaja mojemu sosedu.« Recimo, ko sem brala Tolstojevo Kreutzerjevo sonato, me je osupnilo, kako pronicljivo je pisal o poželenju, ljubosumju, telesni strasti. Njegov vpogled v žensko psihologijo je bil neverjetno pronicljiv – bolj poglobljen in drznejši od pogosto zaplankanega sodobnega pisanja.

Po drugi strani pa se mi zdi, da se določene stvari danes res spreminjajo s takšno hitrostjo, da morda že nastaja nova človeška vrsta. Še posebej pri mlajših generacijah opažam spremembe. Večinoma se družim s starejšimi od sebe, a ko opazujem mlade, se mi zdi, da izgubljajo stik z nekaterimi temeljnimi človeškimi vrednotami in načeli. Morda zaradi izgube stika z naravo, s sabo, morda zaradi odvisnosti od tehnologije … Danes je veliko ljudi ves čas priklopljenih na naprave. Te jim neprestano sugerirajo nove informacije, ponujajo vedno nove dražljaje, ki jih možgani začnejo potrebovati. Aplikacije so zasnovane tako, da te nenehno pritegujejo – vedno nekaj novega, vedno vsebina, ki te zanima, ves čas grabijo tvojo pozornost. In tudi če počneš nekaj drugega, te hitro zmoti kakšno obvestilo. Ali pa preprosto samodejno sam pogledaš na telefon, čeprav nimaš za to nobenega pravega razloga. To postaja navada, odvisnost, in mislim, da vpliva na način, kako ljudje danes doživljajo svet in odnose. Ko se človek popolnoma prepusti napravam, se odpove svojim mislim, občutkom, samemu sebi, refleksiji. Izgubi vse tisto, kar bi se mu dogajalo v glavi in srcu, če bi bil res sam s sabo ali v neposrednem stiku z drugim človekom. To je srhljivo.

Poleg tega človek izgublja stik z vsem novim znanjem, kajti algoritmi mu neprestano ponujajo le tisto, kar ga že zanima. Le redko se zgodi, da bi mu pokazali nekaj nepričakovanega, nekaj, o čemer še ni razmišljal, pa bi ga morda zanimalo. Naša obzorja se tako ne širijo, temveč ožijo.

Hkrati se dogaja še nekaj drugega – nekdo si nadene slušalke in se izklopi iz okolja, ne pogleda okrog sebe, ne pozdravi nikogar. Posluša svojo glasbo, svoje podkaste, vedno nekaj po svoji meri. Po eni strani se sam zapira v lasten svet, po drugi aplikacije podpihujejo to, da ostaja v varnem krogu enako mislečih in njemu znanih vsebin, brez potrebe po raziskovanju neznanega. Včasih je bilo drugače, in je še vedno lahko – v avtu si preprosto prižgeš radio in naletiš na raznoliko vsebino, na presenečenja, ne zgolj na tisto, kar si želel slišati. Poslušaš strokovnjake govoriti o medicini, filozofiji, svetovni politiki, ekologiji, ekonomiji – vse je prepleteno. Tako lahko razumeš stvari širše, bolj celovito.

Kot pisateljica imate moč skozi zgodbo opozarjati na pojave, anomalije v družbi. Kako opazujete svet, v katerem živimo; kakšno je vaše mnenje o njem?

To je težko vprašanje. Nočem moralizirati. Prišla sem do točke, ko lahko v zasebnem življenju živim po svoje. Tudi moji bližnji razmišljajo podobno.

Vrniva se k dogajanju na Klancu; zanimivo bi bilo brati tudi Gregorjevo videnje dogajanja.

V knjigi sem se večinoma osredotočila na Evino pripoved, a sem kljub temu poskusila prikazati zgodbo malo bolj kompleksno, da ni črno-belih likov, kjer bi lahko preprosto rekli: »Ta je dober, ta pa slab.« Tega pristopa ne maram. Gregor gotovo ima svojo plat zgodbe in tudi svoje razloge. Nakazano je, kako je bilo v njegovem otroštvu, kaj se je zgodilo ob smrti matere, kakšen je bil njegov odnos z očimom … Veliko je nerazčiščenih zadev, ki ga deloma opravičujejo. Poleg tega je na njegovih ramenih v celoti finančno breme družine, kar ga je, vsaj do neke mere, spremenilo v deloholika. Morda je celo zasvojen s tehnologijo in virtualnim svetom. To je sicer razumljivo, a hkrati prinaša konflikt z resničnim družinskim življenjem ter pričakovanji ženske. To je zelo pogost konflikt v partnerskih odnosih, še posebej, ko pridejo otroci. Gre za univerzalno dilemo – pričakovanja enega in drugega, vprašanje, kaj je sploh realno možno in izvedljivo v omejenem času, in pod kakšnim pritiskom sta oba partnerja. Eva ima nekoliko idealistična pričakovanja o tem, kako bi moralo potekati družinsko življenje – skupni obroki, sprehodi, čas, ki bi ga oče preživel brez naprav, povsem predan otrokom. A realnost je drugačna.

Eva in njen mož Gregor se odtujujeta – tako v svojem odnosu mož-žena kot svetovnonazorsko, na koncu se tudi razideta, kar Evo ”prisili” v selitev v mesto, v dolino, v službo in ponovno vzpostavitev odnosa z mamo, kar ji prinese – vsaj tako se zdi – večje zadovoljstvo kot prejšnje življenje. Ali bi Eva zares lahko našla moč spremeniti tok življenja, če ne bi bila v to prisiljena z Gregorjevim odhodom in izgubo hiše oz. doma?

To je res dobro vprašanje. Zagotovo bi bilo zelo pogumno, če bi že prej prepoznala, da je njuna zveza tako nekompatibilna, da ni več mogoče v njej potrpeti in je najboljša rešitev, da odide. A situacija z otroki, finančna negotovost – vse to je zelo zapleteno. Marsikdo se zatakne v podobni situaciji – ujet v odnosu, ki ga ne osrečuje, a ostaja, ker je tako pač lažje. Včasih je pa prav, da vztrajamo, da ne bo pomote. Odvisno … Evi pač ne preostane drugega, kot da se sama sooči s situacijo, in da najde moč, ki je v njej zaradi otrok.

In ravno zato, ker je bila postavljena – hočeš nočeš – v ta položaj, se je marsikaj razrešilo. Končno je izvedela resnico o očetu, uredila odnos z mamo. Pogosto šele, ko smo prisiljeni v spremembo, zberemo pogum, da resnično ukrepamo. In prav takrat se lahko zgodijo dobre stvari.

Kadar pa nas doletijo strašne stvari, je ključno, da si priznamo resnico, se z njo soočimo in ravnamo po svojih najboljših močeh. V vsaki še tako nemogoči situaciji obstajajo boljše in slabše poteze. To naredi človeka. Prav v takih trenutkih se pokaže, kdo si: ali v težkih trenutkih narediš pravo stvar – včasih to, da odideš, drugič, da ostaneš.

Roman Na Klancu je bil večkrat nagrajen, med drugim z modro ptico, lani je dobil Posebno priznanje Evropske unije za književnost, bil je med finalisti za kresnika. Kaj vam pomenijo nagrade?

Pa še ena lepa novica … Pravkar so me obvestili, da bo roman vključen tudi v maturitetno branje, in sicer, in to je najslajši del, skupaj s Cankarjevim Na klancu. Res sijajno! Večjega poklona si ne morem zamisliti. Zdi se mi, da so se s tem romanom zgodile same lepe stvari, poleg tega pa mi je tudi na pot pripeljal posebno dobre ljudi. Pri tej knjigi se je vse lepo zložilo. Lahko bi rekla, da se je vse zgodilo ob pravem času in na pravi način. Pritisnila sem na sprožilec sreče.

Kako je biti na ”drugi strani”? Tudi sami ste namreč večkrat sodelovali v strokovni komisiji za nagrado kresnik.

Imam vpogled v zakulisje izbora nagrad, kar mi omogoča, da si predstavljam, kako potekajo pogovori in kam bi se lahko nagnila tehtnica. Seveda, to je določen privilegij, saj imam nekaj več informacij, vendar mi omogoča tudi, da na vse skupaj gledam z določeno mero distance. Če dobiš nagrado, je čudovito, sploh kadar si jo zaslužiš. Včasih se pa zgodi, da se kaj noče poklopiti, saj ni vedno ključno le to, katera knjiga je najboljša. Pogosto se uveljavljajo drugi kriteriji, ki z literaturo nimajo nobene zveze.

Kdaj ste začutili ljubezen do pisanja? Ali je imel kdo poseben vpliv na to?

Težko rečem. Mislim, da se je vse začelo iz občutka nerazumljenosti. Že zgodaj, v vrtcu, sem dobila vtis, da govorim neki tuj jezik, ki ga drugi ne razumejo in zato ne pride do sporazumevanja. Ta občutek osamljenosti me je v osnovni šoli pripeljal do pisanja in zatekanja v zgodbe, ki sem jih vzporedno tudi brala, denimo Novohlačnike ali Pet prijateljev, kasneje Karla Maya, zato sem tudi sama takrat spisala nekaj pustolovskih povesti.

Torej vaši zapisi niso bili klasični dnevniki, ampak zgodbe?

Bilo je marsikaj! Pisala sem zgodbe, pa tudi dnevnik. Ta razvada se je v času gimnazije še nevarno okrepila – vsak dan sem beležila dogajanje, včasih tudi po več ur. Vsi dnevi mojega srednješolskega obdobja so popisani. Starši se v to niso vtikali, a če je kdo kdaj pogledal v mojo sobo, se je narahlo zgrozil nad mojim početjem.

Se danes še vračate k tem dnevnikom? Jih kdaj odprete?

Kdaj pa kdaj. Predvsem če potrebujem kakšen podatek, za projekt, ali če me kdo prosi za določene informacije iz tistega obdobja. Večinoma pa ostajajo neprebrani in zaprti v omari. Včasih me skrbi, kaj bi se zgodilo z njimi, če bi zagorelo. So nenadomestljivi. Nekakšni albumi besed, ki lahko kot s čarovnim trikom oživijo preteklost.

Ali iz pisanja dnevnikov izhaja tudi ljubezen do pisanja na roko? Knjige sprva vedno napišete na roko, šele kasneje prenesete v računalniško obliko. Zakaj?

V osnovni šoli sem že zelo hitro dobila prenosni računalnik, saj je moj oče velik ljubitelj tehnologije. Pri nas smo imeli tehnološke novosti vedno hitro na voljo, brata sta to takoj sprejela in se podala na pot programerjev. Jaz sem nekatere svoje prve zgodbe že zgodaj natipkala. Ampak pisanje z roko ostaja zame glavna, primarna oblika razmišljanja. Verjamem, da slogovno in idejno dosežeš vrhunce, ko giblješ roko in si eno s papirjem, s temi vijugami … To je popolnoma drugačna kemija, ki jo zaslon in tipkovnica blokirata. Zame je ključno, da mi stroj ne otopi čuta za navdih.

Letos bo pri Beletrini izšla vaša nova knjiga. Nam poveste več?

To je občutljivo, ker sem sredi ustvarjalnega procesa. Naslov novega romana je Učne ure Eve K., to že lahko povem. Verjetno bo izšel jeseni. Za ljubitelje Klanca pa naj še dodam, da Eva in hčerki živijo dalje. Ukvarjam se z zagonetno simptomatiko šole.

Pisateljica, esejistka, literarna kritičarka in urednica Tina Vrščaj je avtorica nagrajenega romana Na Klancu, ki je izšel leta 2022 in ga je za svojega vzela tako strokovna javnost kot ljubiteljsko bralstvo. V njem razgibano prepleta družbene teme, od varovanja okolja do zasvojenosti s tehnologijo, z družinsko in osebno, celo intimno dinamiko zakoncev Eve in Gregorja, ki se pod težo življenja in različnih nazorov ter prepričanj vse bolj razhajata. V že tako krhek odnos se prikrade še finančna nestabilnost in izguba doma na Klancu, kar vodi v neizbežno – razhod, za Evo pa tudi v enostarševsko skrb za dve hčeri. O pisanju, knjigah, kulturi in družbi nasploh sva se s Tino pogovarjali med sprehodom ob Kamniški Bistrici. To je njeno najljubše sprehajališče, je povedala, in sprehod ob reki ji pomaga pri pisanju. »Če se mi kje zatakne, pridem sem in zaradi reke, ki se nenehno premika po svoji poti navzdol, se mi hitro utrne ideja, kako nadaljevati,« pravi Domžalčanka.

Kakšen je vaš odnos do narave in okolja? Vaš roman Na Klancu ima namreč močno okoljevarstveno noto.

Od malega imam zelo rada naravo, pomeni mi ogromno. Težko najdem besede, kaj vse mi pomeni. Nekoliko trpim, ker z družino zdaj spet živimo v mestu, čeprav ima to tudi svoje prednosti, predvsem za življenje z otroki. Moji hčeri sta stari sedem in deset let, in lepo je, da lahko samostojno hodita v šolo. Prej smo živeli na Velikem vrhu nad Litijo, sredi gozda, a za vse je bilo treba uporabljati avto. S partnerjem bi bila le ”taksista”, saj bi morala hčeri voziti na vse dejavnosti. Poleg tega, da imata v mestu družbo, je to razlog za selitev v ”civilizacijo”. A gozd zelo pogrešam.

Kaj pa vidik samote in miru? Mesto je veliko bolj živahno.

Včasih mi mestni vrvež dobro dene. Prej sem se petnajst let privajala na podeželsko samoto, in to obdobje je bilo zahtevno, prilagajanje ni bilo preprosto. Ravno zaradi pomanjkanja stikov z ljudmi sem se toliko bolj navezala na naravo, ker je bilo to edino, kar sem tam imela.

V romanu Na Klancu zgodba poleg okoljevarstvene note opozarja tudi na posledice čezmerne uporabe elektronskih naprav in podivjanega potrošništva na naše odnose. Vse to močno zaznava glavna junakinja Eva. Koliko Tine je v Evi?

Sebe ne morem enačiti z Evo, a njena stališča – predvsem glede okoljevarstva in odnosa do tehnologije – so v bistvu moja razmišljanja, to je moja perspektiva.

»Kulturna dejavnost tega mesta (Kotel) je nakupovanje,« zapišete v romanu. Kako kot kulturnica dojemate odnos Slovencev do kulture?

Uf, ta splošna vprašanja so zame vedno zelo težka. Gibljem se v krogu ljudi, ki jim je kultura pomembna. Zadnjih nekaj let sem zaposlena v založbi Beletrina, kar pomeni, da sem ves čas v stiku z avtorji, berem njihove knjige … Njim knjiga je pomembna, meni je pomembna, naši založbi je pomembna. Lahko bi rekla, da živim v nekem mikrokozmosu, kjer kultura resnično šteje.

Ko pa pogledam situacijo na splošno, me žalosti, da ljudje ne obiskujejo kulturnih prireditev, se ne odzivajo, ne zastavljajo vprašanj in ne kupujejo knjig. Velikokrat imam občutek, da jim je za knjige škoda denarja, medtem ko brez pomisleka zapravljajo za druge stvari. Kljub vsemu sem optimistična in verjamem, da prava literatura vedno najde svojo pot do bralcev.

»Bralce vljudno prosimo, da izklopijo naprave.« Ta prošnja je zapisana v romanu, še preden začnemo brati zgodbo. Ali je bila to vaša ideja?

Popolnoma moja. Dandanes nihče več ne bere tako, kot bi se roman, ki je kompleksna celota, moral brati, torej v enem ali največ dveh neprekinjenih kosih, seveda odvisno od obsežnosti dela, in po možnosti brez prekinitev. Da bi bralec užival in v polnosti razumel delo, ki ga bere, ne bi smel vmes skakati na splet, preverjati pošte, sprejemati klicev … Če želi polno izkušnjo branja, seveda. Zdi se mi, da na to pozabljamo in beremo spotoma, vmes se ustavljamo, prekinjamo branje in tako izgubljamo kakovost ter tisto pravo bralsko izkušnjo.

Kakšni so odzivi bralcev na to uvodno prošnjo?

Nekaterim je bila všeč, drugi so jo morda preprosto spregledali in se ne menijo zanjo. Seveda to ni zapoved, ampak zgolj priporočilo. Marsikdo se ga zagotovo ne drži, ampak kako kdo ravna s svojim časom in svojo bralsko izkušnjo, je povsem njegova odločitev.

Slog pisanja v romanu s kratkimi, preprostimi, a polno pomenskimi stavki je nekoliko filmski, ustvarili ste dinamičen ritem, na trenutke se zdi, kot bi sledili filmskim kadrom. Zakaj ste se odločili za tak slog?

Mislim, da sta za to kriva dva dejavnika. Prvič, moja kilometrina. Pišem že od osnovne šole. Drugič, pomanjkanje časa in življenjski slog, ki pride z otroki. Ko združiš oboje, je ta način pisanja najbolj elegantna rešitev. Kratki stavki omogočajo, da se med pisanjem ne izgubiš v dolgih opisih, ampak ostaneš pri bistvenem. Seveda brez banalizacije – še vedno mora biti vsebina večplastna in pomen poln.

Ali je težje pisati kratko in jedrnato ter preprosto, pa še vedno povedati veliko, čeprav s čim manj besedami?

Zagotovo se mora pisatelj bolj obrzdati, da doseže izčiščen slog. Ker rada pišem, je naravna težnja, da bi povedala čim več, razpredla misli na dolgo in široko. Ustavljanje, brzdanje, iskanje prave mere – to je izziv! Ko znaš pisati, se dolge, kompleksne povedi lažje rojevajo. V svojih esejih pisanje bolj razplastim, to je v moji naravi. A odrezan življenjski stil z mnogo prekinitvami, ki jih prinesejo otroci, telefoni, obveznosti, vsakdanje situacije, ta naš rokohitrski način življenja, me je stisnil v kot: če hočem napisati in dokončati roman, moram to narediti učinkovito. Moj trenutni slog je prilagojen temu ritmu. Seveda to ne pomeni, da je bil roman napisan hitro, temveč so mi kratki stavki omogočali prekinitve in nadaljevanje brez vmesnega izgubljanja misli.

Predvsem pa zaradi kratkih stavkov ni nič manj vsebine, pomena.

Točno tako. Glavni izziv je, kako v kratkih, preprostih stavkih zajeti globino. Tukaj sta pomembni še dve plati. Prva, v mislih sem imela sodobnega bralca. Današnji bralec ni več vajen dolgotrajne koncentracije, zato sem želela, v nasprotju z mojimi prejšnjimi deli, ki so bila bolj gosto, zahtevno napisana, da je besedilo za bralca kot lahkoten sprehod, a kljub temu vsebinsko bogato. Ta misel me je zadovoljila, saj tako bralcu ne dajem potuhe s popolnoma poenostavljenim besedilom, temveč ohranjam kompleksnost. In druga, dandanes se veliko ljudi sporazumeva s kraticami, kratkimi frazami, v jezik se vnaša angleščina, torej nastaja neka novodobna spakedranščina, zreducirana na minimum, ki dostikrat sploh nima pomena. Tega ne maram, zato v romanu poskušam kljub preprostosti ohraniti pomen in vsebino, tako da stavki niso klišejski, ampak večpomenski.

Pred romanom Na Klancu ste napisali dva romana, Zataknjena v pomladi in Odradek, izšla sta leta 2010 in 2012. Zakaj potem desetletni premor od pisanja – vsaj romanov, saj sta vmes izšli dve vaši pravljici za otroke in zbirka kratkih zgodb?

Vsekakor je temu botrovalo dvojno materinstvo in še druge življenjske okoliščine. Nimam potrebe, da bi neprestano objavljala. Vedno pišem, če ne drugega, dnevnik, ni pa mogoče, da bi ves čas ustvarjala dobre romane.

Roman je sicer moja najljubša forma, vendar mora imeti snov zanj pravo težo. Ko me neka ideja povsem prevzame in vidim, da je primerna za roman, zame ni več rešitve. Vem, da bom prej ko slej morala sesti in nekaj let delati na tem.

Že naslov Na Klancu nakazuje na vzporednice s Cankarjevim Na klancu, veliko jih je potem tudi v sami zgodbi. Kaj je bilo prej – naslov ali vsebina? Kdaj se je oboje povezalo v celoto?

Najprej je bil Cankarjev roman, ki sem ga prvič prebrala v srednji šoli. Pustil je močan vtis. Nato je bilo moje lastno življenje “na klancu”, torej na Velikem vrhu nad Litijo. Iz tega življenja v naravi in opazovanja socialne dinamike na vasi sem začela pisati roman Na Klancu. Sprva brez misli na Cankarja, a ko sem se večkrat vračala k podobi klanca, se mi je na neki točki posvetilo: spet smo na klancu. To prepoznanje mi je bilo blizu, prijetno. Od takrat sem določene vzporednice – ne le vsebinske, temveč tudi stilistične in motivne drobce – celo zavestno vpletla. Roman se mora v vsakem primeru začeti iz mene. Z nečim, kar mene tu in zdaj nagovori ali muči. Potem je to res moje delo, šele kasneje se začne prepletanje z literarno izkušnjo iz preteklosti.

Toda Eva, glavna junakinja, ni Francka iz Cankarjevega romana. Kje so vzporednice, kje so razlike? Kako bi vi opisali Evo?

Težko mi je govoriti o tem, ker rada prepuščam bralcem, da sami odkrijejo vzporednice. Eva ni oblikovana po Francki, temveč je sodobna ženska, junakinja, ukoreninjena v sodoben čas. Lahko bi rekli, da nima nič skupnega s Cankarjevo junakinjo, a hkrati se ob dobrem poznavanju romana Na klancu pojavijo določene podobnosti: Evo zapusti mož, je požrtvovalna in predana mati, sooča se s socialno stisko, celo rahlim pridihom revščine. To je bila tudi moja želja – pokazati, kako drugačno je življenje danes v primerjavi s Cankarjevim časom. Njegovo siromaštvo je bilo popolnoma drugačne narave kot Evino. Seveda, tudi danes so brezposelnost, revščina in druge hude okoliščine resne težave, a Eva ima vendarle veliko in popolnoma drugačne možnosti. Ni ji treba sprejeti usode kot nekaj neizogibnega. Sodobni ženski se ni treba vdati v usodo – vedno lahko poišče nove poti, nove priložnosti, s katerimi se izvleče iz neprijetne situacije.

Če pomislimo, da je Cankarjev roman izšel sto dvajset let pred vašim delom, ali lahko trdimo, da se okoliščine, svet spreminjajo v času, naši odnosi, vzorci in ravnanja pa ostajajo podobni?

Imam dvojen odgovor. Po eni strani, ja, globoko sem prepričana, da obstajajo določene univerzalne teme, ki so del človeške narave. To potrjuje tudi literatura. Ko bereš stare knjige, hitro opaziš, da obravnavajo enake težave, s katerimi se srečujemo danes. Velikokrat se mi zgodi, da berem kakšno staro delo in si mislim: »To je točno moja težava!« Ali: »To se dogaja mojemu sosedu.« Recimo, ko sem brala Tolstojevo Kreutzerjevo sonato, me je osupnilo, kako pronicljivo je pisal o poželenju, ljubosumju, telesni strasti. Njegov vpogled v žensko psihologijo je bil neverjetno pronicljiv – bolj poglobljen in drznejši od pogosto zaplankanega sodobnega pisanja.

Po drugi strani pa se mi zdi, da se določene stvari danes res spreminjajo s takšno hitrostjo, da morda že nastaja nova človeška vrsta. Še posebej pri mlajših generacijah opažam spremembe. Večinoma se družim s starejšimi od sebe, a ko opazujem mlade, se mi zdi, da izgubljajo stik z nekaterimi temeljnimi človeškimi vrednotami in načeli. Morda zaradi izgube stika z naravo, s sabo, morda zaradi odvisnosti od tehnologije … Danes je veliko ljudi ves čas priklopljenih na naprave. Te jim neprestano sugerirajo nove informacije, ponujajo vedno nove dražljaje, ki jih možgani začnejo potrebovati. Aplikacije so zasnovane tako, da te nenehno pritegujejo – vedno nekaj novega, vedno vsebina, ki te zanima, ves čas grabijo tvojo pozornost. In tudi če počneš nekaj drugega, te hitro zmoti kakšno obvestilo. Ali pa preprosto samodejno sam pogledaš na telefon, čeprav nimaš za to nobenega pravega razloga. To postaja navada, odvisnost, in mislim, da vpliva na način, kako ljudje danes doživljajo svet in odnose. Ko se človek popolnoma prepusti napravam, se odpove svojim mislim, občutkom, samemu sebi, refleksiji. Izgubi vse tisto, kar bi se mu dogajalo v glavi in srcu, če bi bil res sam s sabo ali v neposrednem stiku z drugim človekom. To je srhljivo.

Poleg tega človek izgublja stik z vsem novim znanjem, kajti algoritmi mu neprestano ponujajo le tisto, kar ga že zanima. Le redko se zgodi, da bi mu pokazali nekaj nepričakovanega, nekaj, o čemer še ni razmišljal, pa bi ga morda zanimalo. Naša obzorja se tako ne širijo, temveč ožijo.

Hkrati se dogaja še nekaj drugega – nekdo si nadene slušalke in se izklopi iz okolja, ne pogleda okrog sebe, ne pozdravi nikogar. Posluša svojo glasbo, svoje podkaste, vedno nekaj po svoji meri. Po eni strani se sam zapira v lasten svet, po drugi aplikacije podpihujejo to, da ostaja v varnem krogu enako mislečih in njemu znanih vsebin, brez potrebe po raziskovanju neznanega. Včasih je bilo drugače, in je še vedno lahko – v avtu si preprosto prižgeš radio in naletiš na raznoliko vsebino, na presenečenja, ne zgolj na tisto, kar si želel slišati. Poslušaš strokovnjake govoriti o medicini, filozofiji, svetovni politiki, ekologiji, ekonomiji – vse je prepleteno. Tako lahko razumeš stvari širše, bolj celovito.

Kot pisateljica imate moč skozi zgodbo opozarjati na pojave, anomalije v družbi. Kako opazujete svet, v katerem živimo; kakšno je vaše mnenje o njem?

To je težko vprašanje. Nočem moralizirati. Prišla sem do točke, ko lahko v zasebnem življenju živim po svoje. Tudi moji bližnji razmišljajo podobno.

Vrniva se k dogajanju na Klancu; zanimivo bi bilo brati tudi Gregorjevo videnje dogajanja.

V knjigi sem se večinoma osredotočila na Evino pripoved, a sem kljub temu poskusila prikazati zgodbo malo bolj kompleksno, da ni črno-belih likov, kjer bi lahko preprosto rekli: »Ta je dober, ta pa slab.« Tega pristopa ne maram. Gregor gotovo ima svojo plat zgodbe in tudi svoje razloge. Nakazano je, kako je bilo v njegovem otroštvu, kaj se je zgodilo ob smrti matere, kakšen je bil njegov odnos z očimom … Veliko je nerazčiščenih zadev, ki ga deloma opravičujejo. Poleg tega je na njegovih ramenih v celoti finančno breme družine, kar ga je, vsaj do neke mere, spremenilo v deloholika. Morda je celo zasvojen s tehnologijo in virtualnim svetom. To je sicer razumljivo, a hkrati prinaša konflikt z resničnim družinskim življenjem ter pričakovanji ženske. To je zelo pogost konflikt v partnerskih odnosih, še posebej, ko pridejo otroci. Gre za univerzalno dilemo – pričakovanja enega in drugega, vprašanje, kaj je sploh realno možno in izvedljivo v omejenem času, in pod kakšnim pritiskom sta oba partnerja. Eva ima nekoliko idealistična pričakovanja o tem, kako bi moralo potekati družinsko življenje – skupni obroki, sprehodi, čas, ki bi ga oče preživel brez naprav, povsem predan otrokom. A realnost je drugačna.

Eva in njen mož Gregor se odtujujeta – tako v svojem odnosu mož-žena kot svetovnonazorsko, na koncu se tudi razideta, kar Evo ”prisili” v selitev v mesto, v dolino, v službo in ponovno vzpostavitev odnosa z mamo, kar ji prinese – vsaj tako se zdi – večje zadovoljstvo kot prejšnje življenje. Ali bi Eva zares lahko našla moč spremeniti tok življenja, če ne bi bila v to prisiljena z Gregorjevim odhodom in izgubo hiše oz. doma?

To je res dobro vprašanje. Zagotovo bi bilo zelo pogumno, če bi že prej prepoznala, da je njuna zveza tako nekompatibilna, da ni več mogoče v njej potrpeti in je najboljša rešitev, da odide. A situacija z otroki, finančna negotovost – vse to je zelo zapleteno. Marsikdo se zatakne v podobni situaciji – ujet v odnosu, ki ga ne osrečuje, a ostaja, ker je tako pač lažje. Včasih je pa prav, da vztrajamo, da ne bo pomote. Odvisno … Evi pač ne preostane drugega, kot da se sama sooči s situacijo, in da najde moč, ki je v njej zaradi otrok.

In ravno zato, ker je bila postavljena – hočeš nočeš – v ta položaj, se je marsikaj razrešilo. Končno je izvedela resnico o očetu, uredila odnos z mamo. Pogosto šele, ko smo prisiljeni v spremembo, zberemo pogum, da resnično ukrepamo. In prav takrat se lahko zgodijo dobre stvari.

Kadar pa nas doletijo strašne stvari, je ključno, da si priznamo resnico, se z njo soočimo in ravnamo po svojih najboljših močeh. V vsaki še tako nemogoči situaciji obstajajo boljše in slabše poteze. To naredi človeka. Prav v takih trenutkih se pokaže, kdo si: ali v težkih trenutkih narediš pravo stvar – včasih to, da odideš, drugič, da ostaneš.

Roman Na Klancu je bil večkrat nagrajen, med drugim z modro ptico, lani je dobil Posebno priznanje Evropske unije za književnost, bil je med finalisti za kresnika. Kaj vam pomenijo nagrade?

Pa še ena lepa novica … Pravkar so me obvestili, da bo roman vključen tudi v maturitetno branje, in sicer, in to je najslajši del, skupaj s Cankarjevim Na klancu. Res sijajno! Večjega poklona si ne morem zamisliti. Zdi se mi, da so se s tem romanom zgodile same lepe stvari, poleg tega pa mi je tudi na pot pripeljal posebno dobre ljudi. Pri tej knjigi se je vse lepo zložilo. Lahko bi rekla, da se je vse zgodilo ob pravem času in na pravi način. Pritisnila sem na sprožilec sreče.

Kako je biti na ”drugi strani”? Tudi sami ste namreč večkrat sodelovali v strokovni komisiji za nagrado kresnik.

Imam vpogled v zakulisje izbora nagrad, kar mi omogoča, da si predstavljam, kako potekajo pogovori in kam bi se lahko nagnila tehtnica. Seveda, to je določen privilegij, saj imam nekaj več informacij, vendar mi omogoča tudi, da na vse skupaj gledam z določeno mero distance. Če dobiš nagrado, je čudovito, sploh kadar si jo zaslužiš. Včasih se pa zgodi, da se kaj noče poklopiti, saj ni vedno ključno le to, katera knjiga je najboljša. Pogosto se uveljavljajo drugi kriteriji, ki z literaturo nimajo nobene zveze.

Kdaj ste začutili ljubezen do pisanja? Ali je imel kdo poseben vpliv na to?

Težko rečem. Mislim, da se je vse začelo iz občutka nerazumljenosti. Že zgodaj, v vrtcu, sem dobila vtis, da govorim neki tuj jezik, ki ga drugi ne razumejo in zato ne pride do sporazumevanja. Ta občutek osamljenosti me je v osnovni šoli pripeljal do pisanja in zatekanja v zgodbe, ki sem jih vzporedno tudi brala, denimo Novohlačnike ali Pet prijateljev, kasneje Karla Maya, zato sem tudi sama takrat spisala nekaj pustolovskih povesti.

Torej vaši zapisi niso bili klasični dnevniki, ampak zgodbe?

Bilo je marsikaj! Pisala sem zgodbe, pa tudi dnevnik. Ta razvada se je v času gimnazije še nevarno okrepila – vsak dan sem beležila dogajanje, včasih tudi po več ur. Vsi dnevi mojega srednješolskega obdobja so popisani. Starši se v to niso vtikali, a če je kdo kdaj pogledal v mojo sobo, se je narahlo zgrozil nad mojim početjem.

Se danes še vračate k tem dnevnikom? Jih kdaj odprete?

Kdaj pa kdaj. Predvsem če potrebujem kakšen podatek, za projekt, ali če me kdo prosi za določene informacije iz tistega obdobja. Večinoma pa ostajajo neprebrani in zaprti v omari. Včasih me skrbi, kaj bi se zgodilo z njimi, če bi zagorelo. So nenadomestljivi. Nekakšni albumi besed, ki lahko kot s čarovnim trikom oživijo preteklost.

Ali iz pisanja dnevnikov izhaja tudi ljubezen do pisanja na roko? Knjige sprva vedno napišete na roko, šele kasneje prenesete v računalniško obliko. Zakaj?

V osnovni šoli sem že zelo hitro dobila prenosni računalnik, saj je moj oče velik ljubitelj tehnologije. Pri nas smo imeli tehnološke novosti vedno hitro na voljo, brata sta to takoj sprejela in se podala na pot programerjev. Jaz sem nekatere svoje prve zgodbe že zgodaj natipkala. Ampak pisanje z roko ostaja zame glavna, primarna oblika razmišljanja. Verjamem, da slogovno in idejno dosežeš vrhunce, ko giblješ roko in si eno s papirjem, s temi vijugami … To je popolnoma drugačna kemija, ki jo zaslon in tipkovnica blokirata. Zame je ključno, da mi stroj ne otopi čuta za navdih.

Letos bo pri Beletrini izšla vaša nova knjiga. Nam poveste več?

To je občutljivo, ker sem sredi ustvarjalnega procesa. Naslov novega romana je Učne ure Eve K., to že lahko povem. Verjetno bo izšel jeseni. Za ljubitelje Klanca pa naj še dodam, da Eva in hčerki živijo dalje. Ukvarjam se z zagonetno simptomatiko šole.