sobota, 13 aprila, 2024
9.1 C
Kamnik
9.1 C
Kamnik
sobota, 13 aprila, 2024
9.1 C
Kamnik
sobota, 13 aprila, 2024
9.1 C
Kamnik
sobota, 13 aprila, 2024
DomovPogovoriPomlad v cvetju

Pomlad v cvetju

Matjaž Mastnak je v Arboretumu Volčji Potok s prekinitvami zaposlen že od leta 1991. Ukvarja se tako z rastlinami v parku kot tudi z ljudmi. Na začetku pomladi, ko narava v parku diha s polnimi pljuči in ko je vsaka pomladna ura na vrtu vredna dve poletni, smo se z njim pogovarjali o Arboretumu Volčji Potok, o rastlinah in o delu na vrtu.


Kaj počnete trenutno?

Po nazivu sem pomočnik direktorja Arboretuma Volčji Potok. Moja služba je zelo dinamična, v strokovni službi nas je razmeroma malo, zato vsak dela več stvari. Pripravljam dokumentacijo za desetletni načrt za arboretum, ukvarjam se z našimi zbirkami in tudi z ljudmi, s skupinami, s pisanjem, s komunikacijo, se pravi s tem, kako naše vsebine predstaviti ljudem in kako narediti naše vsebine bolj privlačne.

Ste tudi pisatelj. Kaj pišete?

Lani sem napisal novi vodnik po arboretumu, od zadnjega je minilo več kot deset let, treba ga je na vsake nekaj let na novo napisati, saj ko gledaš stvari za nazaj, vidiš, da se res veliko spreminja. Skupaj z gospo Jassmino Marijan sva napisala knjigo Sporočilnost cvetlic na slikah narodne galerije, ki je izšla konec lanskega leta. To je tretji del predstavitve slik iz Narodne galerije, pred tremi leti sva začela s knjigo Cvetje in ženske, potem je sledila knjiga Vrtovi in parki na slikah Narodne galerije, zdaj pa še ta knjiga. Z botanične in vrtnarske strani osvetljujem slike, ki jih umetnostno zgodovinsko predstavi gospa Marijan. To je zanimivo sodelovanje različnih strok, ki ga tudi bralci zelo dobro sprejemajo. Opisano je, kako se roža pojavlja, kdaj so k nam določene rože prišle, v kakšnih vlogah so bile, kakšen je njihov pomen … V naši kulturi je imelo cvetje vedno pomembno vlogo, tudi kadar ga ni bilo, so si ga ljudje sami naredili; recimo sredi zime iz papirja.

V Arboretumu Volčji Potok ste s prekinitvami zaposleni že več kot 30 let. Kako se je park spreminjal v teh letih?

Park se je močno spremenil, ko gledaš slike in članke za nazaj vidiš, kako se je razvijal. Zasadili smo nove nasade, veliko smo spremenili, sčistili. Veliko obiska je tudi na otoškem igrišču, pomembno je, da ko starši pripeljejo otroke, da so zadovoljni otroci, saj so potem tudi starši, in tako jim predstavimo arboretum kot lep prostor. Ne gre samo za enkratni obisk, ampak da ljudi navežemo na park tudi za prihodnja življenjska obdobja. Podobno je tudi s šolskimi skupinami, na leto pride približno 9000 šolarjev in tudi zanje je seveda pomembno, da se nekaj naučijo o naravi in kulturi, še bolj pa je pomembno, da vedo za obstoj arboretuma in da je tu lepo.

Kako raste obiskanost parka?

Obiskanost je po obdobju korone zelo lepa in višja kot v prejšnjih letih, tudi med korono je bilo veliko ljudi. Zelo veliko imamo rednih obiskovalcev, ki prihajajo tudi večkrat na teden, mnogo ljudi ima arboretum za svoj vrt, če so v stanovanju, pridejo sem na sprehod in doživeti naravo. V 30 letih nam je uspelo obisk razporediti po mesecih, edini mesec, kjer je večja vrzel v primerjavi z letnim povprečjem, je februar. Aprila je zelo veliko ljudi, junija pridejo zaradi vrtnic, poleti zaradi sence in svežine v bližini vode, jeseni zaradi razstave buč in naravne predstave barvanja listov; ko imamo odprte oči, nas narava vedno nagovori. Mi želimo imeti zadovoljne obiskovalce, take, ki si vračajo, želimo si imeti park, kjer nisi sam na tem prostranstvu. Redni obiskovalci dajejo vzdušje parku, poleg tega gredo na kavo, stopijo v trgovino. Želimo si, da ljudje spoznajo, kako se da preživljati prosti čas tu, kjer se združujeta kultura in narava.

Čemu se še posvečate v zadnjih letih?

V zadnjih letih se posvečamo drevesom za prihodnost, poletja postajajo čedalje bolj vroča in sušna in vremensko ekstremna, zelo veliko dreves, ki smo jih bili navajeni in bili prepričani, da je njihovo uspevanje zagotovljeno, tega ne zmore več. Želimo obiskovalcem predstaviti vrste, ki so trpežnejše, ki zdržijo več vročine in suše, ki so bolj odporne na močen veter in ta drevesa so nanizana vzdolž betonske poti, ki vodi od vhoda proti pristavi. Ob imenih so na tablicah tudi QR kode, ki uporabnika s pametnim telefonom pripeljejo do dodatnih informacij. Drevesa za prihodnost vključujemo v izobraževanja otrok, strokovnih šol, študentov, vrtnarjev, ki že opravljajo poklic, projektantom … Aktivni smo tudi v arboristiki, ki je strokovna oskrba dreves, od trenutka sajenja do takrat, ko ga je treba podreti. Arboristika ni gozdarstvo; ukvarja se z drevesi v grajenem okolju, v mestih, na javnih površinah, na vrtovih. Imamo strokovnjake na tem področju.

Imate tudi delavnice?

V začetku marca je delavnica o obrezovanju vrtnic, hortenzij, jagodičja … Včasih so bila vsa mesta na delavnicah zasedene, zdaj je manj ljudi, saj je več virov informacij.

Trenutno je Arboretumu Volčji Potok praznik kronic. 16. marca se začne razstava narcis, od 6. aprila naprej pa bo v Arboretumu vse v znamenju spomladanskega cvetja in tulipanov. Lahko poveste kaj več o tem?

Razstava tulipanov je naša stalnica že 30 let; že nekaj let predstavljamo po več 100 vrst tulipanov. Ko zacvetijo, je to praznik pomladi, takrat ljudje pridejo iz stanovanj in obiščejo arboretum in je to res neke vrste praznik. Letos bo nekoliko osvežena razstava narcis, predstavljenih bo 50 vrst. Včasih smo razstavo tulipanov oglaševali spomladi, od 27. aprila do 2. maja, zdaj pa na narcise vabimo že v marcu, prvi tulipani zacvetijo na začetku aprila in potem zadnji vztrajajo do prvih dni maja. To je dogajanje in ne enkraten dogodek, vsak teden je nekaj novega, nekaj drugačnega.

Kako cvetijo narcise?

Narcise imamo radi, ker cvetijo cel mesec, je cvetje, ki je zelo dolgotrajno, tudi posamezen cvet ima barvo sonca. Te barve ljudi nagovarjajo. Poleg bogatih nasadov narcis iz prejšnjih let smo jeseni posadili veliko novih narcis. Pri narcisah vemo, da prvo pomlad po sajenju cvetenje malo zamaknejo, saj rastlina potrebuje malo več časa, da se zaraste, potem pa se uskladi z drugimi. Zato bo cvetna doba narcis v Arboretumu Volčji Potok letos vsaj pol daljša.

Ste raziskovali pomen narcis v dediščini?

Narcisa je cvetlica, ki so jo omenjali že v antiki. Njeno ime je vezano na mitološko zgodbo, v Sloveniji jih poznamo, ker rastejo po Karavankah. Ko jih ljudje vidijo tam, si jih zapomnijo za celo življenje, to je res močno doživetje. Rastejo tudi na Krasu in celo v Prekmurju, pojavljajo se na zelo različnih delih Slovenije.

Kakšna je zgodba tulipanov?

Tulipanov v naravi v Sloveniji nimamo, ker je pri nas podnebje premokro. To je rastlina južne Evrope, divji tulipan najdemo že v Italiji, veliko jih je tudi v Grčiji, od Turčije proti osrednji Aziji pa je njihovo glavno območje razširjenosti. Danes z njimi povezujemo Nizozemce, ampak oni so predvsem dobri trgovci, pri njih ne raste niti en tulipan v naravi; v državo so jih prinesli iz Carigrada, oni pa so jih znali dobro razmnožiti in prodati. Tako so postali svetovni proizvajalci tulipanov, cel zahodni svet kupuje od njih. Dobri trgovci so, dobre vrtnarje imajo in tudi dobre razmere za tulipane, ker imajo peščeno zemljo, kar imajo tulipani mnogo raje od dobre vrtne zemlje, ki je zanje pretežka. Iz domovine poznajo zelo kratko in prijazno pomlad, vroče poletje in dolgo ledeno zimo, če so posajeni v preveč mokri zemlji, čebulice zgnijejo.

Kako poteka skrb za grede v arboretumu Volčji Potok?

Z gredami je veliko dela. Po nekaj letih grede spremenimo nazaj v travnik, da se zemlja spočije in zato se arboretum čez čas spreminja, saj ne želimo enostransko obremenjevati prsti, da bi se utrudila in bi začele cvetlice slabše uspevati; tudi kmet je včasih kolobaril, da ne bil iztrošil zemlje.

Kako skrbite za gozd?

Mi imamo sožitje parka in gozda. V osnovi je gozd kulisa parka in je zato park še lepši, ima pa pri nas gozd smolo, saj je v zadnjih 20 letih bilo toliko neurij, da je že zelo utrujen, ogromno dreves je bilo polomljenih, izruvanih, poškodovanih.  Zdaj moramo poskrbeti za novo generacijo gozda. Želimo pa ga ohraniti takšnega, kot v osnovi je, naraven gozd z naravnimi vrstami. Gozd ni toliko poudarjen, saj so ljudje bolj fascinirani nad cvetočim delom, ampak smo si različni.

Kakšne načrte imate v arboretumu za prihodnost?

Želimo nadaljevati z vzdrževanjem in počasi s prenovo posameznih delov parka. Sodelovati moramo z Zavodom za varstvo kulturne dediščine Slovenije, zato bo prenova šla po delih in počasi, ampak želimo ohraniti duh parka. Preden je to postal arboretum, je bil zasebni park družine Souvan in Leo Souvan je tu zasadil park angleškega tipa praktično po učbeniku, čeprav ni bil šolan za to. Park se spreminja, želimo pa ga tudi ohraniti zanimivega za ljudi, veliko interpretacijskih vsebin se bo moralo prilagoditi generacijam. Mi želimo, da je vedno kaj novega. Treba se je prilagajati ljudem z različnimi interesi in vsem ponuditi dobro izkušnjo.

Kaj pa je vam v parku osebno najbolj všeč?

V vsakem delu parka je nekaj, kar mi je všeč. Všeč mi je cedra, ki je bila posajena okoli leta 1950 ob steno upravne stavbe, ko je bil tam še steklenjak, takrat nobeden ni verjel, da bodo cedre tukaj lahko prezimile, ampak zdaj lepo živi, in če bo šlo vse po sreči, ima pred sabo še veliko let.

Pred petimi leti ste v Domžalah na urbanem sprehodu Jane Walk razlagali o slabi skrbi za drevesa v samem mestnem središču in opozorili na številna obglavljena drevesa. Kako se vam zdi, da občine za drevesa skrbijo danes?

Na občinah so postali bolj ozaveščeni. Mislim, da je pri nas še vedno veliko nestrokovnosti in obglavljenja dreves med lastniki dreves in med nepodkovanimi izvajalci; drevo, ki mu porežeš vso krošnjo stran, bo čez nekaj let enako visoko, čez 15 let pa bo postalo nevarno, saj se bodo veje začele lomiti. Če se za drevo poskrbi strokovno, se komaj pozna, da je bil tam arborist. Treba je odžagati veje, ki so se posušile, odrezati dvojni vrh; če pa je preveliko za prostor, kjer raste, pa pomeni, da ga je pokronal tisti, ki ga je za tja izbiral; drevesa so zelo različnih velikosti. Tisti trenutek, ko se izbere drevo za posaditev, je zelo pomemben. Veliko težav je, ker so ponekod sadili brez premisleka in znanja.  

Kdaj in katera drevesa saditi? 

Ljudi spodbujamo, naj sadijo drevesa, ko se najbolj primejo – to je jeseni. Sadike v loncih in z balami se da saditi celo leto; saditi pa se ne sme, ko se temperature višje od 30 stopinj. Ljudje radi sadijo sredozemska drevesa, ki tukaj obnemorejo. Najboljši odgovor na to, kaj posaditi, je, da posadiš tisto, kar vidiš, da najbolj uspeva v okolici. Najtežje je skrbeti za drevesa, ki drugače v nekem okolju ne rastejo v naravi.

Kdaj posekati drevo?

Če drevo raste v gozdu, ga imajo ljudje za les, saj je to gospodarska dejavnost. Če pa rastejo ob hiši, bloku, vzdolž ceste je prva misel to, da moramo biti mi in naša lastnina varni. Če se podrejo, lahko ljudi poškodujejo in jih je treba obrezati ali posekati. Strokovni pogled arborista je, da naj se drevo seka takrat, ko ni več drugih možnosti. Tudi, če drevo posekajo in nato posadijo, mora posajeno drevo rasti nekaj deset let, da bi imelo tako krošnjo kot posekano drevo, da bo nudilo enako hladno senco ipd.

Kakšne so prednosti dreves v mestnih središčih?

Drevesa poleti v mestih ne samo senčijo, ampak aktivno hladijo. V takih poletjih, kot so sedaj, so drevesa ena redkih stvari, ki nam ostanejo, da je na prostem za ljudi znosnejše. Človeka pogled na drevesa in zelenje sprošča, ko si mlad, greš lahko kamorkoli, vendar ko si starejši, ta lahko že pogled skozi okno sprosti, tudi če greš na sprehod, je prijetneje, če se lahko usedeš na klop v senci. Za vsa mesta je zelenje pomembno, saj ustvarja prijetno vzdušje.

Kako skrbeti za vrt spomladi?

Zelo pomembno je začeti, ko se prst ravno prav osuši. Marčevski dnevi so zelo pomembni posebej za dela na zelenjavnem vrtu, takrat počistimo, porežemo, pognojimo. Obrezovanje okrasnih dreves se lahko opravlja vse letne čase, celo bolje je poletno obrezovanje, saj takrat drevesa aktivno živijo in lažje zaščitijo rane. Vsaka spomladanska ura na vrtu je vredna dve poletni. Najboljše gnojilo pa je motika. Spomladi je smiselno saditi zimzelene rastline.

Ali doma skrbite za svoj vrt?

Doma nimam vrta z rožami, doma uživam v zelenjavnem vrtu, to je nekaj, česar v službi ne delam. Delo na vrtu je tudi terapija, pol ure dela na vrtu ti izboljša razpoloženje. Prst vso zoprnijo potegne vase. Mislim, da človek potrebuje stik z naravo, in tudi vrt je del narave. Narava nam omogoča, da se znebimo zoprnije.

Kako lahko doživimo lepoto rastline?

Če želiš rastlino doživeti, je pomembno, da imaš odnos do nje, da veš, da je to res nekaj izjemnega. Oblike in barve cvetov v osnovi kličejo opraševalce, ampak tudi ljudje pademo na lepoto barv in vonjav. Tudi tulipani in narcise lepo dišijo in to se združi v neko podobo rastline, ki jo ljudje iščemo. Narava je vonj, barvo in obliko izumila zato, da skrbi za potomstvo, mi smo tukaj tisti, ki smo nagovorjeni s to privlačnostjo. Treba si vzeti čas in jim dovoliti, da prevzamejo našo pozornost in nas popeljejo na lepšo stran realnosti.

SORODNI ČLANKI

VREME

Kamnik
clear sky
9.1 ° C
11.8 °
7.9 °
93 %
1kmh
0 %
sob
23 °
ned
26 °
pon
22 °
tor
14 °
sre
11 °

SLEDITE NAM NA

Najbolj brano

DomovPogovoriPomlad v cvetju

Pomlad v cvetju

Matjaž Mastnak je v Arboretumu Volčji Potok s prekinitvami zaposlen že od leta 1991. Ukvarja se tako z rastlinami v parku kot tudi z ljudmi. Na začetku pomladi, ko narava v parku diha s polnimi pljuči in ko je vsaka pomladna ura na vrtu vredna dve poletni, smo se z njim pogovarjali o Arboretumu Volčji Potok, o rastlinah in o delu na vrtu.


Kaj počnete trenutno?

Po nazivu sem pomočnik direktorja Arboretuma Volčji Potok. Moja služba je zelo dinamična, v strokovni službi nas je razmeroma malo, zato vsak dela več stvari. Pripravljam dokumentacijo za desetletni načrt za arboretum, ukvarjam se z našimi zbirkami in tudi z ljudmi, s skupinami, s pisanjem, s komunikacijo, se pravi s tem, kako naše vsebine predstaviti ljudem in kako narediti naše vsebine bolj privlačne.

Ste tudi pisatelj. Kaj pišete?

Lani sem napisal novi vodnik po arboretumu, od zadnjega je minilo več kot deset let, treba ga je na vsake nekaj let na novo napisati, saj ko gledaš stvari za nazaj, vidiš, da se res veliko spreminja. Skupaj z gospo Jassmino Marijan sva napisala knjigo Sporočilnost cvetlic na slikah narodne galerije, ki je izšla konec lanskega leta. To je tretji del predstavitve slik iz Narodne galerije, pred tremi leti sva začela s knjigo Cvetje in ženske, potem je sledila knjiga Vrtovi in parki na slikah Narodne galerije, zdaj pa še ta knjiga. Z botanične in vrtnarske strani osvetljujem slike, ki jih umetnostno zgodovinsko predstavi gospa Marijan. To je zanimivo sodelovanje različnih strok, ki ga tudi bralci zelo dobro sprejemajo. Opisano je, kako se roža pojavlja, kdaj so k nam določene rože prišle, v kakšnih vlogah so bile, kakšen je njihov pomen … V naši kulturi je imelo cvetje vedno pomembno vlogo, tudi kadar ga ni bilo, so si ga ljudje sami naredili; recimo sredi zime iz papirja.

V Arboretumu Volčji Potok ste s prekinitvami zaposleni že več kot 30 let. Kako se je park spreminjal v teh letih?

Park se je močno spremenil, ko gledaš slike in članke za nazaj vidiš, kako se je razvijal. Zasadili smo nove nasade, veliko smo spremenili, sčistili. Veliko obiska je tudi na otoškem igrišču, pomembno je, da ko starši pripeljejo otroke, da so zadovoljni otroci, saj so potem tudi starši, in tako jim predstavimo arboretum kot lep prostor. Ne gre samo za enkratni obisk, ampak da ljudi navežemo na park tudi za prihodnja življenjska obdobja. Podobno je tudi s šolskimi skupinami, na leto pride približno 9000 šolarjev in tudi zanje je seveda pomembno, da se nekaj naučijo o naravi in kulturi, še bolj pa je pomembno, da vedo za obstoj arboretuma in da je tu lepo.

Kako raste obiskanost parka?

Obiskanost je po obdobju korone zelo lepa in višja kot v prejšnjih letih, tudi med korono je bilo veliko ljudi. Zelo veliko imamo rednih obiskovalcev, ki prihajajo tudi večkrat na teden, mnogo ljudi ima arboretum za svoj vrt, če so v stanovanju, pridejo sem na sprehod in doživeti naravo. V 30 letih nam je uspelo obisk razporediti po mesecih, edini mesec, kjer je večja vrzel v primerjavi z letnim povprečjem, je februar. Aprila je zelo veliko ljudi, junija pridejo zaradi vrtnic, poleti zaradi sence in svežine v bližini vode, jeseni zaradi razstave buč in naravne predstave barvanja listov; ko imamo odprte oči, nas narava vedno nagovori. Mi želimo imeti zadovoljne obiskovalce, take, ki si vračajo, želimo si imeti park, kjer nisi sam na tem prostranstvu. Redni obiskovalci dajejo vzdušje parku, poleg tega gredo na kavo, stopijo v trgovino. Želimo si, da ljudje spoznajo, kako se da preživljati prosti čas tu, kjer se združujeta kultura in narava.

Čemu se še posvečate v zadnjih letih?

V zadnjih letih se posvečamo drevesom za prihodnost, poletja postajajo čedalje bolj vroča in sušna in vremensko ekstremna, zelo veliko dreves, ki smo jih bili navajeni in bili prepričani, da je njihovo uspevanje zagotovljeno, tega ne zmore več. Želimo obiskovalcem predstaviti vrste, ki so trpežnejše, ki zdržijo več vročine in suše, ki so bolj odporne na močen veter in ta drevesa so nanizana vzdolž betonske poti, ki vodi od vhoda proti pristavi. Ob imenih so na tablicah tudi QR kode, ki uporabnika s pametnim telefonom pripeljejo do dodatnih informacij. Drevesa za prihodnost vključujemo v izobraževanja otrok, strokovnih šol, študentov, vrtnarjev, ki že opravljajo poklic, projektantom … Aktivni smo tudi v arboristiki, ki je strokovna oskrba dreves, od trenutka sajenja do takrat, ko ga je treba podreti. Arboristika ni gozdarstvo; ukvarja se z drevesi v grajenem okolju, v mestih, na javnih površinah, na vrtovih. Imamo strokovnjake na tem področju.

Imate tudi delavnice?

V začetku marca je delavnica o obrezovanju vrtnic, hortenzij, jagodičja … Včasih so bila vsa mesta na delavnicah zasedene, zdaj je manj ljudi, saj je več virov informacij.

Trenutno je Arboretumu Volčji Potok praznik kronic. 16. marca se začne razstava narcis, od 6. aprila naprej pa bo v Arboretumu vse v znamenju spomladanskega cvetja in tulipanov. Lahko poveste kaj več o tem?

Razstava tulipanov je naša stalnica že 30 let; že nekaj let predstavljamo po več 100 vrst tulipanov. Ko zacvetijo, je to praznik pomladi, takrat ljudje pridejo iz stanovanj in obiščejo arboretum in je to res neke vrste praznik. Letos bo nekoliko osvežena razstava narcis, predstavljenih bo 50 vrst. Včasih smo razstavo tulipanov oglaševali spomladi, od 27. aprila do 2. maja, zdaj pa na narcise vabimo že v marcu, prvi tulipani zacvetijo na začetku aprila in potem zadnji vztrajajo do prvih dni maja. To je dogajanje in ne enkraten dogodek, vsak teden je nekaj novega, nekaj drugačnega.

Kako cvetijo narcise?

Narcise imamo radi, ker cvetijo cel mesec, je cvetje, ki je zelo dolgotrajno, tudi posamezen cvet ima barvo sonca. Te barve ljudi nagovarjajo. Poleg bogatih nasadov narcis iz prejšnjih let smo jeseni posadili veliko novih narcis. Pri narcisah vemo, da prvo pomlad po sajenju cvetenje malo zamaknejo, saj rastlina potrebuje malo več časa, da se zaraste, potem pa se uskladi z drugimi. Zato bo cvetna doba narcis v Arboretumu Volčji Potok letos vsaj pol daljša.

Ste raziskovali pomen narcis v dediščini?

Narcisa je cvetlica, ki so jo omenjali že v antiki. Njeno ime je vezano na mitološko zgodbo, v Sloveniji jih poznamo, ker rastejo po Karavankah. Ko jih ljudje vidijo tam, si jih zapomnijo za celo življenje, to je res močno doživetje. Rastejo tudi na Krasu in celo v Prekmurju, pojavljajo se na zelo različnih delih Slovenije.

Kakšna je zgodba tulipanov?

Tulipanov v naravi v Sloveniji nimamo, ker je pri nas podnebje premokro. To je rastlina južne Evrope, divji tulipan najdemo že v Italiji, veliko jih je tudi v Grčiji, od Turčije proti osrednji Aziji pa je njihovo glavno območje razširjenosti. Danes z njimi povezujemo Nizozemce, ampak oni so predvsem dobri trgovci, pri njih ne raste niti en tulipan v naravi; v državo so jih prinesli iz Carigrada, oni pa so jih znali dobro razmnožiti in prodati. Tako so postali svetovni proizvajalci tulipanov, cel zahodni svet kupuje od njih. Dobri trgovci so, dobre vrtnarje imajo in tudi dobre razmere za tulipane, ker imajo peščeno zemljo, kar imajo tulipani mnogo raje od dobre vrtne zemlje, ki je zanje pretežka. Iz domovine poznajo zelo kratko in prijazno pomlad, vroče poletje in dolgo ledeno zimo, če so posajeni v preveč mokri zemlji, čebulice zgnijejo.

Kako poteka skrb za grede v arboretumu Volčji Potok?

Z gredami je veliko dela. Po nekaj letih grede spremenimo nazaj v travnik, da se zemlja spočije in zato se arboretum čez čas spreminja, saj ne želimo enostransko obremenjevati prsti, da bi se utrudila in bi začele cvetlice slabše uspevati; tudi kmet je včasih kolobaril, da ne bil iztrošil zemlje.

Kako skrbite za gozd?

Mi imamo sožitje parka in gozda. V osnovi je gozd kulisa parka in je zato park še lepši, ima pa pri nas gozd smolo, saj je v zadnjih 20 letih bilo toliko neurij, da je že zelo utrujen, ogromno dreves je bilo polomljenih, izruvanih, poškodovanih.  Zdaj moramo poskrbeti za novo generacijo gozda. Želimo pa ga ohraniti takšnega, kot v osnovi je, naraven gozd z naravnimi vrstami. Gozd ni toliko poudarjen, saj so ljudje bolj fascinirani nad cvetočim delom, ampak smo si različni.

Kakšne načrte imate v arboretumu za prihodnost?

Želimo nadaljevati z vzdrževanjem in počasi s prenovo posameznih delov parka. Sodelovati moramo z Zavodom za varstvo kulturne dediščine Slovenije, zato bo prenova šla po delih in počasi, ampak želimo ohraniti duh parka. Preden je to postal arboretum, je bil zasebni park družine Souvan in Leo Souvan je tu zasadil park angleškega tipa praktično po učbeniku, čeprav ni bil šolan za to. Park se spreminja, želimo pa ga tudi ohraniti zanimivega za ljudi, veliko interpretacijskih vsebin se bo moralo prilagoditi generacijam. Mi želimo, da je vedno kaj novega. Treba se je prilagajati ljudem z različnimi interesi in vsem ponuditi dobro izkušnjo.

Kaj pa je vam v parku osebno najbolj všeč?

V vsakem delu parka je nekaj, kar mi je všeč. Všeč mi je cedra, ki je bila posajena okoli leta 1950 ob steno upravne stavbe, ko je bil tam še steklenjak, takrat nobeden ni verjel, da bodo cedre tukaj lahko prezimile, ampak zdaj lepo živi, in če bo šlo vse po sreči, ima pred sabo še veliko let.

Pred petimi leti ste v Domžalah na urbanem sprehodu Jane Walk razlagali o slabi skrbi za drevesa v samem mestnem središču in opozorili na številna obglavljena drevesa. Kako se vam zdi, da občine za drevesa skrbijo danes?

Na občinah so postali bolj ozaveščeni. Mislim, da je pri nas še vedno veliko nestrokovnosti in obglavljenja dreves med lastniki dreves in med nepodkovanimi izvajalci; drevo, ki mu porežeš vso krošnjo stran, bo čez nekaj let enako visoko, čez 15 let pa bo postalo nevarno, saj se bodo veje začele lomiti. Če se za drevo poskrbi strokovno, se komaj pozna, da je bil tam arborist. Treba je odžagati veje, ki so se posušile, odrezati dvojni vrh; če pa je preveliko za prostor, kjer raste, pa pomeni, da ga je pokronal tisti, ki ga je za tja izbiral; drevesa so zelo različnih velikosti. Tisti trenutek, ko se izbere drevo za posaditev, je zelo pomemben. Veliko težav je, ker so ponekod sadili brez premisleka in znanja.  

Kdaj in katera drevesa saditi? 

Ljudi spodbujamo, naj sadijo drevesa, ko se najbolj primejo – to je jeseni. Sadike v loncih in z balami se da saditi celo leto; saditi pa se ne sme, ko se temperature višje od 30 stopinj. Ljudje radi sadijo sredozemska drevesa, ki tukaj obnemorejo. Najboljši odgovor na to, kaj posaditi, je, da posadiš tisto, kar vidiš, da najbolj uspeva v okolici. Najtežje je skrbeti za drevesa, ki drugače v nekem okolju ne rastejo v naravi.

Kdaj posekati drevo?

Če drevo raste v gozdu, ga imajo ljudje za les, saj je to gospodarska dejavnost. Če pa rastejo ob hiši, bloku, vzdolž ceste je prva misel to, da moramo biti mi in naša lastnina varni. Če se podrejo, lahko ljudi poškodujejo in jih je treba obrezati ali posekati. Strokovni pogled arborista je, da naj se drevo seka takrat, ko ni več drugih možnosti. Tudi, če drevo posekajo in nato posadijo, mora posajeno drevo rasti nekaj deset let, da bi imelo tako krošnjo kot posekano drevo, da bo nudilo enako hladno senco ipd.

Kakšne so prednosti dreves v mestnih središčih?

Drevesa poleti v mestih ne samo senčijo, ampak aktivno hladijo. V takih poletjih, kot so sedaj, so drevesa ena redkih stvari, ki nam ostanejo, da je na prostem za ljudi znosnejše. Človeka pogled na drevesa in zelenje sprošča, ko si mlad, greš lahko kamorkoli, vendar ko si starejši, ta lahko že pogled skozi okno sprosti, tudi če greš na sprehod, je prijetneje, če se lahko usedeš na klop v senci. Za vsa mesta je zelenje pomembno, saj ustvarja prijetno vzdušje.

Kako skrbeti za vrt spomladi?

Zelo pomembno je začeti, ko se prst ravno prav osuši. Marčevski dnevi so zelo pomembni posebej za dela na zelenjavnem vrtu, takrat počistimo, porežemo, pognojimo. Obrezovanje okrasnih dreves se lahko opravlja vse letne čase, celo bolje je poletno obrezovanje, saj takrat drevesa aktivno živijo in lažje zaščitijo rane. Vsaka spomladanska ura na vrtu je vredna dve poletni. Najboljše gnojilo pa je motika. Spomladi je smiselno saditi zimzelene rastline.

Ali doma skrbite za svoj vrt?

Doma nimam vrta z rožami, doma uživam v zelenjavnem vrtu, to je nekaj, česar v službi ne delam. Delo na vrtu je tudi terapija, pol ure dela na vrtu ti izboljša razpoloženje. Prst vso zoprnijo potegne vase. Mislim, da človek potrebuje stik z naravo, in tudi vrt je del narave. Narava nam omogoča, da se znebimo zoprnije.

Kako lahko doživimo lepoto rastline?

Če želiš rastlino doživeti, je pomembno, da imaš odnos do nje, da veš, da je to res nekaj izjemnega. Oblike in barve cvetov v osnovi kličejo opraševalce, ampak tudi ljudje pademo na lepoto barv in vonjav. Tudi tulipani in narcise lepo dišijo in to se združi v neko podobo rastline, ki jo ljudje iščemo. Narava je vonj, barvo in obliko izumila zato, da skrbi za potomstvo, mi smo tukaj tisti, ki smo nagovorjeni s to privlačnostjo. Treba si vzeti čas in jim dovoliti, da prevzamejo našo pozornost in nas popeljejo na lepšo stran realnosti.

SORODNI ČLANKI

VREME

Kamnik
clear sky
9.1 ° C
11.8 °
7.9 °
93 %
1kmh
0 %
sob
23 °
ned
26 °
pon
22 °
tor
14 °
sre
11 °

SLEDITE NAM NA

Najbolj brano