Mengšan Jošt Franko s fotoaparatom lovi zgodbe ljudi, za katere se zdi, kot da je nanje pozabil ves svet. Fotograf, ki je za svoje delo dobil že številne nagrade in je razstavljal po znanih svetovnih galerijah, verjame, da se lahko veliko naučimo, če imamo odprto srce za sprejemanje vsega okoli nas.
Kdaj ste se spoznali s fotografijo?
Fotografija se je v moje življenje prikradla v osnovni šoli in takrat sem tudi kaj hitro spoznal, da bo v mojem življenju za vedno ostala.
Vaš prvi mentor je bil Peter Škrlep, pomagal vam je tudi Dušan Letnar. Kakšne spomine imate na te čase?
Neizmerno lepe, saj je bil to kljub odraščanju čas brez pretiranih skrbi, ki jih prinaša kasnejša življenjska (in profesionalna) pot. Vlogi Petra in Dušana pričata tudi o tem, kako pomembni so posamezniki in društva (npr. KDFJM v Mengšu in Foto klub Kamnik), ki v lokalnem okolju pogosto brez resnih sredstev spodbujajo in gojijo kulturo; znanja in izkušnje pa nesebično delijo z drugimi.
Živite v Mariboru. A svoj arhiv hranite v Mengšu, ki so ga lani avgusta prizadele poplave. Ali so se poškodovale tudi vaše fotografije?
Lani avgusta so nas kot mnoge druge v regiji prizadele poplave, pri čemer je bil poškodovan oz. izgubljen velik del moje opreme in arhiva. Na tisoče negativov so mi takrat dneve in noči pomagali reševati kolegice in kolegi iz Foto kluba Kamnik.
S svojimi fotografijami govorite pozabljene, nevidne in utišane zgodbe. Tako v fotografski seriji Nicht Fallen, za katero ste kot edini Evropejec doslej prejeli štipendijo The Aftermath Project, zbirate, beležite in prikazujte skupnosti in pokrajine, ki jih je zaznamovala in marginalizirala vojna v nekdanji Jugoslaviji. Skupaj z Meto Krese pa sta tudi raziskovala pot bombaža od nabiranja v Burkini Faso do končne proizvodnje v Bangladešu. Kje dobite ideje za projekte?
Veliko berem, do sveta okoli sebe poskušam pristopati odprtega uma in srca. Skozi leta sem spoznal, da nam pogled odpirajo pogovori z ljudmi, včasih mimoidočimi, s katerimi lahko (na videz) nimamo veliko skupnega. Veliko se lahko naučimo o svetu in ljudeh, s katerimi si ta svet delimo, če se naučimo poslušati. Projekti, ki se jih lotevam, pa so moj poskus naslavljanja družbenih krivic in izraz moje želje po bolj egalitarnem svetu.
Kaj želite s svojimi fotografijami sporočiti svetu in ali mislite, da ste pri tem uspešni?
Zagonetno vprašanje. Verjetno je odvisno od tega, kaj razumemo kot uspešnost. Mogoče lahko tudi svojo zadržanost pri tem odgovoru ponazorim z nedavno prigodo, ki se mi je zgodila v eni izmed skupnosti razseljenih ljudi v bivši Jugoslaviji, kamor se vračam že od leta 2017 (projekt Nicht Fallen). Eden od sogovornikov se je spraševal, zakaj se že leta vračam k njim, nato pa je dejal: »Poznaš zgodbo, ko je v soseščini zagorela hiša? Ogenj je opazovala jata golobov, dokler ni eden izmed njih vzel vedra in na požar začel stresati vode. Drugi golobi so ga opazovali in ga spraševali, zakaj to počne. Vsaj poskušam, je bil odgovor goloba.«
Vsi, ki danes delamo v dokumentarizmu, moramo seveda razumeti, da se je moč podob v zadnjih 50. letih (še bolj drastično pa v zadnjih 20.) zelo spremenila in drastično okrnila. Zaradi tega se mi osebno zdi premalo samo hoditi na teren in fotografirati. Poskušati je treba na različne načine, zato vselej verjamem, da je projekt, ki želi biti družbeno kritičen in hkrati odgovoren dober takrat, ko ga je mogoče predstaviti v različnih prostorih in situacijah – kot pamflet na ulici, zgodbo v medijih, postavitev v muzeju … Od tod tudi skupnostni časopisi (Memory Without Evidence in Until I Become Home), s pomočjo katerih sem želel vzpostaviti načine, kako lahko begunci sami pišejo in urejajo zgodbe (in moje fotografije) ter so zato tudi plačani.
Kako poteka vaše delo na terenu? Kako navežete stik z marginaliziranimi skupinami ljudi, kot so begunci na balkanski poti ali pa kmetje v Gazi, da vam dovolijo, da jih fotografirate?
Pridem, si okoli vratu nataknem fotoaparat, četudi ne fotografiram, in se z ljudmi začnem pogovarjati. Seveda spoštujem, če se nekdo ne želi fotografirati ali participirati v pogovoru, ampak načeloma so ljudje pripravljeni deliti svoje zgodbe. Zagotovo k temu pripomore dejstvo, da se k istim ljudem in skupnostim vračam leta.
Kakšne zgodbe se vas najbolj dotaknejo ali pretresejo? Kako so vaša potovanja kot fotoreporter vplivale na vas kot osebo?
Vse kar slišiš in vidiš, ostane s tabo. In ker z ljudmi in skupnostmi delam zelo dolgo časa in naši odnosi postanejo osebni, prijateljski, se vsa radost in tegoba, ki jo ljudje delijo z mano, zasidra še bolj globoko.
Mogoče bi omenil eno najlepših naključij, ki so se mi v zadnjih letih zgodile, in sicer ponovno srečanje z Etaf, socialno delavko, ki sem jo spoznal v Gazi. O slednjem Etaf piše tudi v našem skupnostnem časopisu A Memory WIthout Evidence. Po več kot desetih letih sva se namreč po naključju srečala na ulici v Ljubljani, ravno ko je Etaf v Sloveniji dobila azil.
Ali kot fotograf ohranjate profesionalno distanco? Verjetno vam ni lahko spremljati vojne v Gazi, saj ste tam leta 2014 in nato še leto kasneje fotografirali palestinske kmete.
Ne, ne ohranjam. Sebe razumem prvo kot človeka, potem kot fotografa. Zato me navidezna objektivnost pristopa ni nikoli zanimala. Praviloma sem v stiku ostal (ali vsaj poskušal ostati) z vsemi, s katerimi sem kadarkoli sodeloval. Genocida v Gazi ni lahko spremljati.
.
Kaj vam pomeni fotografija?
Delo me je pogosto zapeljalo v zelo nevarne situacije, hkrati pa sem zaradi tega, kar počnem, spoznal zelo veliko srčnih, predanih, kolegialnih, toplih ljudi, ki jih drugače ne bi. Zaradi dela, ki ga opravljam, in ljudi, ki sem jih ob tem spoznal, sem doživel neizmerno veliko in verjamem, da je moje življenje zaradi tega polno.
S čim se boste še ukvarjali v prihodnje?
Trenutno smo začeli s koncipiranjem tretjega skupnostnega časopisa. Moje delo je na ogled na Trienalu sodobne umetnosti v Moderni galeriji v Ljubljani, v novembru pa bom del razstave Poetics of Power v Kunsthaus Graz. Pišem pa tudi doktorat na dunajski univerzi uporabnih umetnosti.
