Ko se združita ljubezen in glasba, nastane čudovita melodija, prepletena z iskreno harmonijo, a tudi z grenkimi solzami. Tako zveni ljubezen, vse njene nianse pa je pisatelj Matic Slapšak zajel v svoj romaneskni prvenec Leto ljubezni, v katerem spremljamo glasbeno in intimno dozorevanje mladega kitarista Adama. Roman med bralce prihaja v dveh delih – prvi je izšel konec februarja, drugi v začetku aprila. Skupaj prinašata skoraj devetsto strani dinamičnega branja, ki ga je težko odložiti. »Ljubezen je kot glasba. In to ne pomeni, da za vse zveni in igra enako, temveč da se združi v nekaj čudovitega,« na vprašanje iz naslova odgovarja Kamničan Matic Slapšak.
In nadaljuje: »Ljubezen zveni kot prijetna melodija dveh src, ki bijeta v skupnem ritmu. Ima imeniten uvod, zaradi katerega si nemudoma predan, in tudi ko ta silni uvod izzveni, sledi pripovedovanje zgodbe in dialog. Seveda te preseneti kakšen preobrat, kaj nepričakovanega, še vedno moraš imeti prostor in čas, da se zgodi kakšen dovršen solo, ki ga drugi podpira, ker ve, da ima to svobodo izražanja tudi sam. Predvsem pa ljubezen zveni kot tisto nekaj, za kar si ne želim, da bi se končalo, ampak naj samo igra.«
Prav takšno ljubezen spremljamo skozi glavni lik romana Leto ljubezni. Osemindvajsetletni Adam je profesionalni kitarist. V čarobnem Sarajevu prejme nagrado za filmsko glasbo, obenem pa doživi silovito romanco z domačinko Mirno. Čeprav se oba zavedata, da njuna bližina nima dolgega roka trajanja, ju ta izkušnja neustavljivo zaznamuje. Po profesionalnem razočaranju v domači Ljubljani Adam pobegne v London, kjer ga ljubezen ponovno, tokrat, tako je videti, tudi dokončno, začara – lepa Charlotte je Tista. »Dve pravi ljubezni v tako kratkem času, ali je to sploh mogoče?« se sprašuje Adam, ki obenem – iskreno in brez velikih ambicij – gradi tudi glasbeno kariero, v kateri se mu kot po čudežu odpirajo vsa vrata. »Zgodba o iskanju ljubezni, med katerim najdeš tudi samega sebe,« delo na kratko opiše Slapšak.
Vendar Adamovi romanci nista edini steber knjige. Leto ljubezni upravičuje svoj naslov tudi skozi stranske like, ki v zgodbo prinašajo dodatne plasti čustvovanja: nesrečna ljubezen Adamove sestre Špele, katere sad je kljub vsemu hči Lina, bratsko-sestrska ljubezen, Adamov odnos z družino Hardy ter njegovo prijateljstvo z Jernejem. »Hotel sem ustvariti res lepo ljubezensko zgodbo. Vem, da je taka ljubezen mogoča – brez varanja, ljubosumja, grdih besed, takšnega ali drugačnega nasilja. Zato sem se načrtno izogibal tistemu ”svojemu”, torej temnemu in slabemu,« razlaga Slapšak. Prehod od njegovega raziskovanja človeških blodnjakov v Mračnih labirintih k pisanju o čisti, skoraj idealizirani ljubezni deluje kot avtorjevo osebno očiščenje. Zdi se, da je moral Slapšak najprej prehoditi pot skozi temo, da je lahko s takšno lahkoto ubesedil svetlobo, ki jo prinaša Adamova zgodba. Kamničan se zdaj sprašuje, ali je bila ta mračnost sploh res njegov slog, saj je ideja o ljubezenski zgodbi, navdihnjena tudi z lastno izkušnjo iz mladosti, zelo dolgo tlela v njem. Ideja je dozorela, kot pove Slapšak, ob lanskem obisku Sarajeva, ko se je po prebranem vojnem romanu Crna duša, ki prikazuje brutalnost vojne v Bosni, odločil, da bosanska prestolnica potrebuje protiutež – čudovito ljubezensko zgodbo. »Želel sem povedati to zgodbo, zgodbo ljubezni, in sem jo. In v bistvu mi je bilo najbolj presenetljivo prav to, s kakšno lahkoto sem pisal o ljubezni,« pravi Slapšak.
Kljub vsemu pa Leto ljubezni ni še en klasičen ljubezenski roman, saj v njegovem jedru pravzaprav buhti ljubezen do glasbe. Adam je vrhunski kitarist in Slapšak kot velik poznavalec glasbe bralca zapelje v svet rok’n’rola, soula, bluesa – ne le skozi dogajanje, temveč s spretnim vpletanjem besedil pesmi v pripoved. Bralec tako dogajanje začuti tudi skozi besede različnih znanih pesmi. Za nameček je na koncu knjige dodana še QR koda s povezavo do nabora vseh pesmi, ki so omenjene v romanu. Na vprašanje, ali je bila najprej glasba in se je potem pripoved ovila okoli nje ali je glasba začela zahtevati svoje mesto šele ob pisanju zgodbe, Slapšak odgovarja: »Glasba in knjige sta moji prvi, večni ljubezni. Tokrat sem izkoristil priložnost, da ju spojim. Vse skupaj je šlo z roko v roki. Med pisanjem vedno poslušam glasbo, sicer zelo različno, in nemalokrat se je zgodilo, da sem slišal kakšen verz v prav določenem trenutku, ko sem nekaj pisal, in sem si rekel: ‘Seveda, točno to mora biti v knjigi.’ Veliko stvari pri pisanju te knjige se je zgodilo v točno določenem trenutku in očitno z namenom.« Slapšak dodaja še, da je navdih za takšno formo, v kateri besedila pesmi postanejo del pripovedi, našel v knjigi Drvo, v kateri so kratke zgodbe različnih avtorjev, navdahnjene s pesmimi hrvaškega pevca Gibonnija.
Prvi odzivi bralcev so, pravi Slapšak, zelo pozitivni. Zgodba je zanimiva, skoraj filmska, in se bere hitro, čeprav sta deli precej obsežni – to so najpogostejši komentarji. »Moja želja je, da se ljudje ob branju (in poslušanju) sprostijo, ne razmišljajo preveč, ne iščejo skritih sporočil ali česar koli – ljubezen je na prvem mestu,« se nadeja Slapšak. Leto ljubezni tako ni le roman o iskanju druge osebe, temveč predvsem o iskanju lastnega glasu – tako v glasbi kot v življenju. Kot pravi avtor, se ta melodija še ni iztekla. »Zgodba o ljubezni se bo nadaljevala,« razkriva.
