Kamničan Peter Ribič je že v otroštvu odkril svoje življenjsko poslanstvo – med raziskovanjem godiških gozdov je vzljubil delo z naravo. Izučil se je za vrtnarja, kasneje diplomiral na Oddelku za agronomijo ljubljanske Biotehniške fakultete s področja hortikulture, danes pa je zaposlen v Biotehniškem centru Naklo. A Slovenci ga najbolj poznamo po krasitvi bazilike sv. Petra v Vatikanu. Skupaj s floristko dr. Sabino Šegula in vatikanskimi vrtnarji sodeluje pri postavitvi dekoracij ob božiču in veliki noči. Ravno v tem času sta s Sabino spet v Vatikanu, kjer se Peter odlično počuti – tako osebno, saj obožuje umetnostno zgodovino, kot strokovno, saj so med prazniki oči celotne svetovne javnosti uprte v Vatikan, in čeprav simbolen, pomemben del predstavlja tudi okrasitev, ki jo že vse od leta 2011 urejata prav Slovenca.
Velikonočni prazniki so pred vrati. Bodo tudi letošnji cvetlični aranžmaji v baziliki sv. Petra v Vatikanu Sabinino in tvoje delo?
S kolegico Sabino tudi letos okrašujeva baziliko, to je za naju že petindvajseto okraševanje. Trenutno sva v Vatikanu, najino delo se bo zaključilo v nedeljo, 20. aprila, z avdienco pri papežu Frančišku, če bo ta letos sploh potekala glede na njegovo zdravstveno stanje. Zaradi slednjega je bilo letos do prihoda v Vatikan vse skupaj zavito v tančico negotovosti, kar je pričakovano. A Vatikan deluje po ustaljenem redu. Pričakujemo, da bodo velikonočne slovesnosti potekale v vsakem primeru.
Kako se je začelo vajino sodelovanje s Svetim sedežem?
Leta 2011 sem v časopisu prebral članek o nizozemski krasitvi Trga svetega Petra. Poklical sem kolegico, ki je takrat delala na zunanjem ministrstvu, in ji povedal, da bi si kot človek s tega področja okraševanje rad ogledal od blizu. Svetovala mi je, naj pišem na slovensko veleposlaništvo pri Svetem sedežu, in tako sem tudi storil. Nekaj dni pred veliko nočjo sem prejel odgovor: »Lahko pridete, uredili smo vam ogled.« S kolegico Sabino sva odpotovala v Vatikan, kjer naju je sprejel Gregor Frank, takratni zaposleni na slovenskem veleposlaništvu pri Svetem sedežu. Peljal naju je do vatikanske vrtnarije in naju predstavil tamkajšnjim vrtnarjem. Sprva smo se malo čudno gledali, potem so naju vprašali, ali bi pomagala pri delu. Orodja nisva imela, niti nisva bila primerno oblečena za delo, saj sva mislila, da gre le za ogled. Odločila sva se, da pomagava, in tako je delo steklo. Nihče od vrtnarjev ni govoril angleško, midva ne italijansko. S pomočjo slik so nama razložili, za kateri del bazilike urejamo cvetje, in začela sva delati – hitro in po slovensko. (smeh) Ko sva končala, so spet pokazali sliko in razložili, kaj bomo delali sedaj. Prinesli so posode, cvetje in tako se je nadaljevalo ves dan.
Ali niso bili obveščeni, da prihajata na ogled?
Moram poudariti, da naše Veleposlaništvo pri Svetem sedežu po diplomatski poti vsakokrat uskladi najin obisk z Governatoratom vatikanske vlade, potem pa slednja javi v vrtnarijo, da prideta dva profesorja iz Nakla. Vrtnarji seveda niso vedeli, kaj je Naklo, kje je Naklo, kje je Slovenija, toda ko so videli, da sva iz stroke, so naju sprejeli za svoja. Po prvemu dnevu so naju povabili, naj prideva še naslednji dan in dan za tem; ko je bilo delo končano, pa vprašali, ali bi prišla spet prihodnje leto … In tako se je začelo.
Kako se je sodelovanje v skoraj 15 letih nadgrajevalo?
Vatikanska vrtnarija zaposluje približno dvajset oz. petindvajset vrtnarjev, ki skrbijo za park, obrezujejo drevje in grmovnice, čistijo, krasijo in zasajajo po uradih. Med drugim urejajo tudi številne krasitve, ki jih med letom ni malo. Ker sva s Sabino prihajala vsako leto, smo se spoprijateljili. Danes seveda še vedno prihajava preko Veleposlaništva RS, a predvsem zato, ker imava z vatikanskimi vrtnarji prijateljski odnos. Vsi vedo, kdo sva, kaj delava, in zdaj nama pustijo tudi nekaj svobode pri ustvarjanju. Vatikan je sicer institucija, ki ne mara velikih sprememb. Pri dekoracijah so določene omejitve glede širine, višine in uporabe barv. Nekaj svobode imava pri grupiranju cvetja in postavitvi, a vse v okviru določenih pravil. Sodelovanje se je nato iz velikonočne razširilo še na božično krasitev. Sprejeli so naju in razvili smo dober prijateljski odnos kljub jezikovnim oviram. Midva poskrbiva za strokovni del, ostalo, recimo odločitev, da bo država Slovenija podarila cvetje ipd., ureja ambasada.
Kako potekajo priprave?
Kadar Slovenija daruje cvetje –za božično krasitev je trikrat darovala božične zvezde in dvakrat orhideje za velikonočno okraševanje – je ogromno logistike. Kdo bo dal cvetje, kdaj bo prispelo v Vatikan, kam se bo postavilo. To usklajuje veleposlaništvo. V Vatikanu vedno radi sprejmejo naše cvetje in cenijo delo, a je ključno, da se vse vnaprej dogovori: kdaj bo prispelo cvetje, katero cvetje bo uporabljeno, kakšne bodo barve cvetja, kdaj bova prišla midva itd. To se usklajuje že mesece pred samo postavitvijo. V Vatikanu so glede tega zelo previdni, saj so v prazničnih dneh oči celega sveta uprte vanje in ni prostora za napake.
Imaš kakšno zanimivo zgodbo s teh okraševanj? Je kdaj šlo kaj narobe?
Ravno narobe ne, a moram omeniti leto 2012, ki je bilo res naporno, saj sva devetdeset odstotkov krasitve naredila sama. Vrtnarji so dobili informacijo, da prideva, in so nama prepustili vse – prinašali so zelenje, cvetje in drugo, midva pa sva sestavljala, urejala, usklajevala, okraševala … takrat sva se dobesedno kopala v znoju. (smeh)
Ko sta bila prvič v Vatikanu, sta bila vržena v delo, tako da najbrž posebne nervoze ni bilo. Kako je danes ob prihodu v Vatikan?
V Vatikanu se zelo dobro počutim. Sicer nimam želja po službovanju v tujini, a če bi lahko izbiral, bi izbral Vatikan. Nervoza je vedno, še posebno ko prihaja naše cvetje … Ali bo prispelo pravočasno? Ali se bodo vsi vpleteni držali dogovorjenih regulativ? Ali bo shranjeno na pravi temperaturi? Ali ga bo dovolj? To so trenutki, ko sva s Sabino vedno malce na trnih. Do sedaj se je še vedno vse izšlo, kot je bilo treba. Treba je vedeti, da gre za ogromne razsežnosti, s katerimi tudi v stroki nimamo opravka ravno vsak dan. Okoli vsakega Berninijevega stebra v baziliki sv. Petra je recimo osem metrov dekoracije. Koliko je to orhidej? Koliko vrtnic bo poleg? To so vprašanja, s katerimi se je ukvarjala predvsem Sabina, in vse to je res treba premisliti in preračunati vnaprej.
Podobno napeto je bilo leta 2020, ko je Slovenija Vatikanu podarila smreko, ki je morala biti visoka 30 metrov, ker smo obeleževali 30 let Slovenije. Sprva smo vse preračunali: koliko okraskov potrebujemo, kakšna bo postavitev, ornamenti … se pravi, koliko bo posameznih elementov na kvadratnem metru … Deset ogromnih škatel okrasja smo imeli! Na koncu se je vse izšlo, a vedno je bolje pripraviti kaj več, kot da na koncu ugotoviš, da česa manjka. Potem pa še logistične napetosti. Vatikan je poslal specifikacije: smreka naj bo visoka do trideset metrov, dodatno potrebujemo še dvainštirideset manjših dreves, od tega točno določeno število šestmetrskih, enako štirimetrskih in dvometrskih. Vse je moralo biti dostavljeno do konca novembra, saj je bilo odprtje smreke 10. decembra. A to je bil šele začetek. Ko so bila vsa drevesa in okrasje dostavljeni, se je začelo okraševanje. S Sabino sva dva tedna garala s polno paro, brez počitka. Usklajevanje, pregovarjanje, prilagajanje z vatikanskimi vrtnarji, lučkarji in vsemi ostalimi vpletenimi … Na koncu se je Slovenija predstavila svetu na izjemno lep način.
Omenil si že, da so med prazniki vse oči uprte v Vatikan. Slovenci vajino delo že dobro poznajo, kakšni pa so odzivi iz tujine?
Čeprav sva imela intervjuje tudi že za tuje medije, več odzivov dobiva iz domovine. A niso le pozitivni, nekateri so tudi zelo negativni. Ne glede na to, kakšen odnos ima posameznik do Cerkve, je Vatikan del tega kulturnega prostora. Praznične verske obrede spremlja in gleda svetovna javnost, verni in neverni, takšni in drugačni, in država si z darili Vatikanu ustvarja mednarodno prepoznavnost. To je promocija za državo, ne le za naju. Z dobrim delom, vztrajnostjo in povezovanjem se nam je uspelo vključiti v krasitve. Šlo je skozi šivankino uho, ampak nam je uspelo. In lahko rečem, da sem zelo ponosen na ta projekt.
Upoštevaje logistiko, jezikovne ovire, usklajevanja, ali imaš kdaj dovolj?
Prvih deset let sva se v Rim vozila z avtom in ob vrnitvi domov sva bila izmučena. Bilo je naporno in kdaj se je komu od naju zdelo, da bi bilo bolje odnehati. Pa ga je drugi prepričal, da nadaljujeva. In obratno. Zdaj sva prišla do petindvajsetega krašenja in je dober občutek, pa čeprav je to pomenilo, da za praznike nisva nikoli bila doma. Preživela sva jih skupaj in tudi najini družini sta se navadili, da velikonočni zajtrk pojemo na velikonočni ponedeljek. Hkrati je pomembno poudariti, da so prazniki v Vatikanu, kjer se zberejo verniki s celega sveta, od Amerike, Avstralije do Azije, Afrike in Evrope, res nekaj posebnega.
Kako doživljaš baziliko sv. Petra, ki je največja cerkev na svetu, veličastna in mogočna, ko krasiš dele, ki že sami po sebi jemljejo dih, poleg tega pa si v njej skoraj sam, brez trum turistov?
Neverjetno! Okrasitev bazilike traja pet dni – dva dni pot, trije dnevi dela. V sredo potujemo, v četrtek, petek in soboto delamo v vrtnariji, nato se v nedeljo vračamo. Dva dneva smo samo v vrtnariji, kjer pripravljamo dekoracije. Na veliko soboto vse skupaj prepeljemo v baziliko in dokončamo okrasitev. V baziliki vse dni velike noči potekajo obredi, tako da ne moremo delati na licu mesta. Dekoracijo začnemo prinašati v soboto dopoldan, ko je bazilika že zaprta. Prisotnih nas je okrog deset vrtnarjev, poleg nas pa številni drugi, ki pripravljajo vse skupaj za slovesnost. Na koncu je v baziliki kakšnih dvajset, trideset ljudi. Prazno! Midva sva baziliko prehodila po dolgem in počez, videla vse možne kotičke.
A še bolj posebno je urejati dekoracijo na balkonu, s katerega papež poda tradicionalni blagoslov mestu in svetu, Urbi et orbi. To je zagotovo jagodni izbor v floristiki. Balkon se namreč krasi samo dvakrat letno – za veliko noč in božič. Za veliko noč ga krasijo Nizozemci, saj oni postavljajo dekoracijo celega Trga svetega Petra, za božič pa ponavadi midva z vrtnarji. Krasitev balkona pa je zagotovo še posebno doživetje.
Užitek je videti tudi apostolsko palačo, uradno rezidenco papeža, vse te vatikanske prostore in sobane. Zelo uživam, saj obožujem umetnostno zgodovino. Neprecenljivo! V Vatikanu so ustvarjali največji mojstri, freske v apostolski palači so ogromne, olja na platnu še veličastnejša. Umetniške stvaritve so osupljive. Tega ne znam opisati, lepo, nimam drugih besed.
Kako poteka krašenje balkona?
Da krasimo balkon, je pokazatelj naše strokovnosti, pridnosti in povezanosti z vatikanskimi vrtnarji. Midva bi takrat prvič, leta 2011, lahko prišla, opravila delo, videla vse skupaj in odšla domov. Vendar ni bilo tako. Dali so nama priložnost in naju sprejeli. Če si prijateljski, ti pomagajo. To ni samoumevno in ne pride zlahka.
Balkon je ogromen, čeprav ni videti, ko ga gledaš s trga. Okrašujemo ga na božično ali velikonočno jutro. Običajno smo tam že dopoldan, ko ima papež mašo. Medtem uredimo balkon in nato počakamo na sprejem pri papežu, ki vedno sledi blagoslovu Urbi et orbi. To so res posebni trenutki.
Kako je na avdienci?
Papeža počakamo v dvorani Benedizione, ki je nad vhodom v baziliko in je tudi nekaj posebnega. Po izreku blagoslova Urbi et orbi se sreča z nami. Na avdienci nas je približno dvajset, če so prisotni še Nizozemci, nas je okrog petdeset. Vse skupaj je zelo neformalno, saj ne gre za uradno avdienco, ampak papež preprosto sprejme nas, vrtnarje. Podamo si roko; če znaš italijanščino ali španščino, lahko z njim spregovoriš, sicer pa si zaželimo vesele praznike. Do sedaj sva se s papežem Frančiškom osebno srečala osemkrat. Najbrž sva s kolegico Sabino Slovenca, ki sta ga srečala največkrat. (smeh)
Ali so verniki že zbrani na trgu, ko krasite balkon?
Balkon je visoko, tako da nas ljudje ne vidijo, a mi že lahko vidimo množico na trgu. Ko papež izreče blagoslov Urbi et orbi, stojimo za njim, le nekaj metrov smo umaknjeni v prostor. Tega ne doživiš ravno vsak dan, edinstvena izkušnja. Po avdienci nemudoma pospravimo dekoracijo z balkona, medtem ko v sami baziliki ostane do naslednjega dneva.
Kako si spremljal novice o papeževi resni bolezni?
Veliko sem spremljal novice in vesel sem, da se je vse dobro izšlo. A kot sem že omenil, v Vatikanu, kjer se čuti, da je velika noč največji in najbolj pomemben krščanski praznik, vse poteka po ustaljenem ritmu, Cerkev nadaljuje vse obrede, seveda pa deloma prilagojeno.
Prej si omenil, da je krašenje balkona eden izmed vrhuncev dela v vaši stroki. Ali imaš še kakšno drugo takšno željo?
Zagotovo bi bil izziv videti dunajsko dvorano Musikferein, ki se krasi za koncert dunajskih filharmonikov prvega januarja. Sicer pa sem v umetnosti krašenja videl veliko in sem povsem zadovoljen. Zame krašenje v Vatikanu ni le delo, ampak sprostitev. Delamo s cvetjem, kar je že samo po sebi čudovito. Seveda je naporno, ampak hkrati je tudi svojevrstno doživetje. Ne gre za dosežek, kjer nihče drug ne bi mogel sodelovati, daleč od tega, a zaradi dobrega sodelovanja krasimo dvakrat na leto, že skoraj petnajst let. To pa je zagotovo dosežek.
Vrnila se bova v preteklost. Kako se je začela tvoja ljubezen do cvetja, vrtnarstva? Ali je kdo v tem smislu vplival nate?
Ljubezen do cvetja in vrtnarstva izvira iz otroštva. Ko smo se z družino preselili v Godič, smo imeli okrasni vrt, ki ga prej ni bilo, ko smo živeli v mestu. Ogromno časa sem preživel v gozdu, na travnikih, ob potokih. Lahko sem raziskoval, sadil, okopaval, spoznaval okolje. Spomnim se, kako smo s prijatelji plezali po drevesih, pasli krave, lovili rake v potoku, nosili domov mrest in mah za jaslice pa mlade rastline. Starša sta mi pustila popolno svobodo, kar najbolj cenim. Ko sem odraščal, smo začeli urejati vrt, in tako se je moja strast do narave še okrepila. Imel sem čas in možnost raziskovati naravo in se učiti iz nje, česar so današnji otroci v mnogočem oropani.
Danes, ko delam v izobraževanju, vidim ogromno otrok, ki jih starši silijo v določene poklice ali konjičke, ki niso zanje. To je velika napaka. Imel sem srečo, da sta mi starša pustila, da sam odkrijem, kaj me veseli, in to neizmerno spoštujem. Imel sem dobre ocene in lahko bi se vpisal na gimnazijo, a sem čutil, da to ni zame, zato sem kolebal med ekonomsko šolo v Kamniku in vrtnarsko šolo. Slednja je bila takrat le v Celju. Moji starši so podprli mojo željo in to je bil veter v moja jadra. Pri petnajstih letih iti v dijaški dom ni preprosto – niti danes, kljub vsem povezavam in tehnologiji, kaj šele v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Moja mama je imela izkušnjo z dijaškim domom in je bila zelo odprta glede tega.
Ali si po vpisu na srednjo vrtnarsko šolo hitro vedel, da je bila odločitev prava?
Zagotovo. Vedno me je veselilo delati z rastlinami, a floristika kot taka me ni toliko pritegnila, bolj mi je všeč kombinacija cvetličarstva in vrtnarstva. Zanimajo me predvsem drevesa. Sicer poznam floristično delo, tudi opravljal sem ga, a drevesa so mi večji izziv. Predstavljajo mogočnost. Razmišljaš, kam jih posaditi, kako bodo rasla. Cvetje je minljivo, drevo pa pusti pečat v okolju. Otroci se igrajo pod njim, mamice z otroki iščejo senco, starejši posedajo. Drevo postane del skupnosti in to mi je najbolj všeč.
Zaposlen si v Biotehniškem centru Naklo kot vodja oddelka za izobraževanje odraslih, predavatelj in učitelj. Kako spremljaš razvoj stroke, kakšno stanje?
Poučujem že 20 let. Ob začetku kariere sem učil marsikaj, danes poučujem predvsem vrtnarje, tehnike vrtnarstva ter nekaj malega inženirje hortikulture. Moje področje je dendrologija (okrasna drevnina), torej drevesa, ki so zahtevna in težka tema. Treba je veliko vedeti in preučiti, saj gre za enega najtežjih, a hkrati tudi najbolj temeljnih delov stroke.
Kar se tiče vrtnarske stroke, smo Slovenci na nekaterih področjih napredovali, na drugih pa nazadovali. Danes je ogromno uvoza, ker vse temelji na trgovini in prodaji. Kar zadeva parkovno umetnost, opažam pozitivne spremembe. Od devetdesetih let se zavedanje o urejenem okolju povečuje. Ljudje se vedno bolj zavedajo pomena lepo urejenih teras, vrtov, predvrtov. In to je zagotovo korak naprej.
Če pa govorimo o pedagoški stroki, je slika drugačna. Ko sem se vpisoval v srednjo šolo, smo prihajali tja z določenim predznanjem – več smo bili v naravi in to se je poznalo predvsem pri motoriki. Danes so mladi drugačni, dostopnost do znanj pa je večja preko spleta. Na splošno v družbi raste zavedanje o pomenu rastlin v bivalnem prostoru, tako znotraj kot zunaj. A hkrati izgubljamo znanja, ki so bila nekoč samoumevna.
Tisti mladostniki, ki se odločijo za hortikulturo, morajo predvsem imeti radi naravo. To je osnova. Poleg tega je pomemben občutek, saj gre za delo z živimi bitji. Danes pa je veliko mladih, ujetih v šablone, kar je posledica globalizacije, ki vpliva na vse vidike našega življenja. V okoliščinah, v katerih delujemo danes, se moramo prilagajati in iskati nove poti, kako ohraniti temeljna znanja in spretnosti.
Odnos do cvetja, dreves in okrasnih rastlin se kaže tudi v zasaditvah na javnih mestih (parki, krožišča …). Kakšno je tvoje mnenje o teh zasaditvah v modronovičnih občinah?
Te občine se hitro urbanizirajo in temu primerno urejajo tudi svoje zelene površine. Menim, da je to zgledno urejeno. Kot vrtnar oz. človek iz stroke menim, da je, upoštevaje podnebne spremembe, ključnega pomena, da v prostor vnašamo čim več rastlin, saj znižujejo temperaturo, lepšajo okolico, nudijo zavetje, privabljajo divje opraševalce in ptice. Cvetje je dobrodošlo, če so na voljo sredstva, sicer pa je pomembno predvsem, da je v prostoru veliko trajnega zelenja.
Krožišča so oblikovana po slovenskih standardih … za moj okus kdaj celo preveč. Pri tem se pogosto zgledujemo po Avstriji, sam pa se v vrtni umetnosti bolj nagibam k italijanski renesansi – malo, a lepo. Brez razkošja, torej, a z dovolj zelenja in dreves. Če bi imel besedo pri urejanju prostora, bi dal prednost zelenju pred cvetjem, kar bi bilo idealno za javne površine in ljudi. Hkrati je pomembno, da so urejene tudi poti in imajo ljudje možnost hoditi, posedati in uživati v senci, da so na čistem. To je bistveno, ne potrebujemo več. Kot na primer pot ob Kamniški Bistrici, kjer je prostor za rekreacijo in druženje, ki se razteza od Kamnika vse do Domžal.
Katero je tvoje najljubše drevo?
Moje najljubše drevo je Sequoiadendron ali mamutovec. Gre za ogromno drevo, ki prihaja iz Amerike, in predstavlja stabilnost ter trdnost. Najbolj me privlačijo iglavci, kot so cedra, mamutovec in sekvoja; to so drevesa s patino, zgodovino in vrednostjo. Seveda imam rad tudi druga drevesa, vendar so iglavci tisti, ki mi vzbujajo občutek mogočnosti in spoštovanja.
Drevesa imaš zasajena tudi na svojem balkonu. Katero rastlinje sicer priporočaš za balkonski vrt?
Ker nisem ves čas doma in ne morem redno skrbeti za rastline, sem se odločil za nekaj dreves na balkonu: oljko, cedro, sekvojo, kriptomerijo, cipreso in podobna drevesa. Ta potrebujejo le vodo in so večinoma zelena. Kaj ljudje sadijo na balkone, je odvisno od njihovega življenjskega sloga. Možnosti je ogromno. V vsakem primeru je lepo ozeleniti prostor, kjer bivamo ter preživljamo svoj prosti čas, in ustvariti bivalni kotiček, saj smo na ta način bolj povezani z naravo.
