»V Motniku imamo močan občutek pripadnosti skupnosti, ki danes pogosto manjka. Smo malce drugačni – in to ne v slabem smislu, » je svoj domači kraj opisala Nina Semprimožnik. Motnik je prostor, kjer se ljudje poznajo, si med seboj pomagajo in z ogromno prostovoljskega dela ustvarjajo okolje, v katerem je resnično veselje živeti. Nina s svojo energijo, predanostjo in vztrajnostjo vodi krajevno kulturno društvo, ki je eden izmed glavnih organizatorjev Križnikovega festivala, ki Motnik v prvem tednu junija spremeni v pravljično deželo.
Ta teden se začne Križnikov festival. Kakšni so poudarki letošnjega programa?
Letošnja osrednja tema so Sledi slovenskih ljudskih pravljic. Temo smo povezali s Pravljično hišo, saj s tem še dodatno krepimo prepoznavnost hiše. V sredo se bodo na dogodku Mladi Križniki v Samostanu Mekinje predstavili osnovnošolci. V četrtek na Vranskem poteka festival Križnik pred Križnikom, veliki prijatelj festivala Boštjan Gorenc Pižama pa bo nastopil na Trojanah.
Vrhunec festivala bo v petek, 6. junija, in soboto, 7. junija, ko se Motnik že tradicionalno prelevi v pravo pravljično vas. Petkov večer bo ob 19. uri postregel z vrhunskim pripovedovalskim dogodkom Jenkret je biv (s temi besedami je svoje zapise začenjal Gašper Križnik). Pripovedovanju bo sledil koncert glasbene zasedbe Počeni Škafi.
V soboto bo večino dogajanja potekalo v Parku pod lipami, kjer je res prijetno. Tu se otroci igrajo, odrasli pa berejo knjige ali preprosto sedijo in uživajo v senci. Obiskovalci bodo lahko sodelovali v ustvarjalnih delavnicah, otroških predstavah, družabnih igrah, knjižnici na prostem, pripovedovanjih za najmlajše. Imamo tudi večer z domačimi, pripovedovalci iz Motnika, ki se pred festivalom tedensko dobivajo, se učijo pripovedovati, obiskujejo druge festivale in so sposobni marsičesa. Zvečer – lokacije še ne razkrijemo – bo potekal poseben večer z naslovom Jenkrat je bila črna, črna noč. Na prostem bodo obiskovalci prisluhnili grozljivkam in strašljivkam. Čez en teden pa bo še zadnji dogodek festivala v Arboretumu Volčji Potok. Festival sofinancira Občina Kamnik, in vprašanje je, če bi ga brez te podpore lahko izpeljali na tako visoki ravni. Podpirajo nas tudi obiskovalci z nakupi sladoleda, kave in prigrizkov. Nastopajoči se radi vračajo. Če so enkrat navdušili publiko, jo bodo še enkrat.
Kakšen je pomen festivala?
Križnikov festival je največji dogodek v Motniku in je zelo prepoznaven tudi v drugih občinah. Motničani živijo s tem festivalom – na njem sodeluje veliko ljudi. Če že ne sodelujejo, pa vsaj pridejo pogledat.
Festival sestavljajo brezplačni dogodki, ki so kakovostni in izpeljani z veliko predanosti. Resnično delamo na kakovostnem programu. Kot predsednica si želim več finančnih sredstev, s katerimi bi festival lahko še naprej razvijali. Naš cilj je, da obiskovalci nekaj doživijo, preživijo kakovosten čas s svojo družino. Želimo si, da bi tukaj preživeli cel dan in v vsem uživali.
Eden glavnih ciljev festivala je tudi ohranjanje dediščine – da pokažemo, kdo je bil Gašper Križnik in kaj je naredil. Zapisoval je pravljice v narečjih, kot so jih govorili. In s tem so se ohranila narečja ter narodno izročilo.
Kakšne so korenine in začetki tega festivala?
Začeli smo z muzejem in postavitvijo motniške turistične poti. Leta 2007 in 2008 smo pripravili simpozij o Gašperju Križniku in takrat smo videli, kako pomemben je bil. Idejo je dobil predprejšnji predsednik kulturnega društva Rafko Goltnik. Prišel je do Brede Podbrežnik Vukmir, direktorice kamniške knjižnice in rekel, da bi v Motniku naredil en festival. Zraven sta bili še strokovni sodelavki Irena Cerar in Ivanka Učakar, in ta festival je potem rastel in rastel. Imeli smo veliko strokovno pomoč iz Knjižnice Franceta Balantiča, kjer res poznajo strokovno plat vsebine. Smo dobra ekipa.
S festivalom, prvi je bil leta 2012, se je Motnik začel prebujati. Vse se je začelo premikati – življenje, dogajanje. Počasi, korak za korakom. Pomembno je, da smo videli potencial in da smo se upali nekaj narediti.
Kakšno je ozadje Križnikovega festivala?
Festival prinese val čustev: pričakovanje, napetost, stres, olajšanje. Ko vidimo, da je vse v redu, pride mir. In potem si rečem: »Saj smo speljali!« In še: »O, kako je bilo dobro.« Stres je res velik, vsi smo utrujeni. A ko vidim zadovoljne izraze obiskovalcev, si rečem: »Hočem drugo leto spet to izpeljati.« Za festival porabimo ogromno ur. Temu namenjam večere, že pred festivalom nekaj ur tedensko. To je že skoraj moja služba – nekaj dni pred festivalom si vzamem tudi dopust.
Lansko leto ste na Križnikovem festivalu odprli Pravljično hiško. Povejte več o njej.
Razstava, ki je zdaj v Pravljični hiški, je bila prej na Ljubljanskem gradu. Moj oče, Marjan Semprimožnik, predsednik Turističnega društva Motnik, se je odločil, da jo odkupimo. Na panojih so predstavljene slovenske pravljice – delo Irene Matko Lukan in Anje Štefan. Tri leta je vse skupaj trajalo, a nam je uspelo. Vodstva, ki jih je veliko, potekajo po predlogu Anje Štefan. Imamo tudi predstavitve knjig. Na dvorišču so bili koncerti, vzdušje je odlično. Otroci so navdušeni. Obiskujejo nas vrtčevske in šolske skupine.
Kaj je bilo v prej tej hiši?
Ta hiša je kot kameleon. Pogovorno se ji reče občina. Pred leti je bila tu poročna dvorana – še moj dedek je tukaj poročal. V zgornjih nadstropjih, kjer je sedaj Pravljična soba, je bil arhiv, v spodnjih nadstropjih pa muzej pritlikavega nosoroga in sejna soba, ki je tam še danes. Po novem je v stavbi tudi pošta, ki je bila tukaj že nekoč.
Pravite, da je Motnik poseben v dobrem smislu. Kje se to vidi?
Že takoj, ko se pripeljete v kraj, opazite dva zvonika, saj imamo dve cerkvi. Drugačni smo tudi v tem, da nimamo vsega na dosegu roke. Imamo vse to kar veliki, samo da smo majhni. Imamo trgovino trafiko, pošto, gostilno in dve cerkvi, potujočo knjižnico, vrtec in šolo do četrtega razreda. Trenutno žal nimamo trgovine, saj je zaprta. Najbližja je na Vranskem. Ker je trgovina zaprta, sedaj samoiniciativno iščemo rešitev. Naša posebnost je tudi veliko število društev in količino dogodkov.
V Motniku imate osem društev (gasilsko, turistično, kulturno, društvo upokojencev, športno društvo, Zvezo borcev, Utrip pod lipo domačo, krajevno skupnost ter lovsko družino). Kakšna je njihova zgodba?
Motniška društva so zelo stara. Turistično društvo je lani praznovalo 90 let, društvo upokojencev 70 let, kulturno letos 115 let. Pred nekaj leti smo razmišljali, da bi združili turistično in kulturno društvo. To so res ena prvih društev v kamniški občini, in ko smo razmišljali, kaj narediti z njimi, smo ugotovili, da jih ne moremo združiti, saj so postavljala standarde v občini.
Društva so prepletena – ker delamo skupaj, je lažje. Smo velika družina, se kdaj tudi skregamo, a smo skupnost. Skoraj vsi prebivalci so vključeni v kakšno društvo – če ne v eno, pa gotovo v gasilsko. Vsa društva so priljubljena in imajo pomembno vlogo. Vsako leto se dobimo predsedniki društev in se dogovorimo, kdaj bodo posamezni dogodki, da se lahko uskladimo – včasih se je namreč zgodilo, da smo imeli več dogodkov na isti dan.
Vsako društvo ima svoje naloge: športno društvo pripravlja športne dogodke, kulturno skrbi za kulturo, turistično za turistično ponudbo in prepoznavnost … A delujemo povezano. To je tista medsebojna pomoč.
Ko se ljudje preselijo sem, pravijo, da so mislili, da prihajajo v miren kraj, nato pa ugotovijo, koliko se tukaj dogaja. Mi smo navajeni, da se veliko dogaja, zunanji obiskovalci pa se čudijo, kako vse speljemo.
Povejte kaj več o Kulturnem društvu Motniku, ki mu predsedujete.
Imamo devetdeset članov. Če so starši naši člani, to velikokrat postanejo tudi otroci. Zelo dobro sodelujemo tudi s šolo, tako da imajo otroci kulturo že v krvi. Upada članov nimamo in želimo, da tako tudi ostane.
Organiziramo abonmajske predstave. V Motniku je včasih delovala dramska skupina, ki je veliko nastopala. Potem je vse skupaj nekoliko zamrlo, a že dolga leta si jo želimo obuditi – in drugo leto jo bomo! Na Prešernov dan bomo imeli premiero, pa tudi nekaj gostovanj imamo že dogovorjenih.
Kakšna je vaša ekipa?
Dobro je imeti ekipo, ki ji lahko rečeš: »To bomo speljali – ne vemo, kako, ampak bomo.« Ekipa mora stati za tabo, ji zaupaš in z njo vztrajaš. Ko jim rečeš, da ne veš, kako bomo to naredili, ti rečejo: »Mi smo s teboj.« Moraš vedeti, da vsem nikoli ne bo vse všeč – kar je normalno. En sam ne bi mogel ničesar narediti. Zato jaz pravim: nekaj norcev potrebuje še več norcev! (smeh).
Pomoč ljudi ni samoumevna, zato jo cenim. Vem, da če nekdo pride pomagat v kulturno društvo, to pomeni, da ni doma pri družini. Vsak, ki pride, se je nečemu odpovedal – in zato sem jim resnično hvaležna.
Kdaj ste se spoznali s kulturo?
Moj dedek je bil več kot štirideset let predsednik kulturnega društva. Moje igrišče je bila kulturna dvorana. Tam sem se preoblačila v kostume in hodila z njim povsod. Ves čas je pripovedoval pravljice – svoje ali druge. Rad je govoril o razbojnikih in žandarjih, kar mi ni bilo tako zelo všeč, saj sem punca (smeh). Vse to kulturno dogajanje mi je bilo položeno v zibelko – že od malega sem bila ob njem in babici.
Dedek me je učil deklamirati. Veliko sva se prepirala, vedno sem jokala, ker sem deklamirala prehitro (smeh). Igrala sem tudi v njegovih igrah. Nisem se zavedala, da mi ves čas predaja znanje. Sama sebi sem govorila, da nisem za kulturo – medtem pa sem končala umetniško gimnazijo, smer sodobni ples. A v bistvu celo življenje delam v kulturi – s kulturo. Ne bi znala početi ničesar drugega. Svoj prosti čas posvečam delu za kraj in v tem uživam. Že od malega sem navajena delati za skupnost. Sedaj pa sta v dvorani ves čas tudi moja otroka in to jima je nekaj naravnega.
Vaš oče, Marjan Semprimožnik, je predsednik Turističnega društva Motnik. Kako poteka to sodelovanje?
Imava tiho rivalstvo. Dobro sodelujeva, a se tudi hitro skregava. Jaz po svoje, on po svoje. Oba sva ustvarjalna. Jaz ga seveda ne poslušam – katera hči pa posluša očeta? (smeh) – a na koncu se zmeniva. Marsikdo pravi, da mi je lažje, ker je oče predsednik, a jaz vem, koliko sem se morala dokazovati, da je bil zadovoljen. Mislim, da sem imela zato še težje delo. Rada se tudi hecava, komu pripada kakšna naloga pri organizaciji dogodkov.
Moj oče je zelo iznajdljiv – vidi se, da je star maček. Ima zelo pogumne ideje, še bolj kot jaz. Pravljična hiša je tu zaradi njega. Za nakup razstave se je odločil leto dni po tem, ko je rekonstruiral motniške noše.
Ste tudi predsednica krajevne skupnosti.
Ja, to je druga plat moje “polovične službe”. Predsedniki krajevnih skupnosti smo podaljšek občine, a smo samostojni. Veliko je izzivov in ovir, ampak gre. Veliko je odgovornosti. Takšna sem, da moram cilj doseči – nima veze, kako, jaz hočem, da mi uspe. Sem znana kot tečka, a le tako lahko dosežem veliko. Poslala sem ogromno dopisov. Treba se je potruditi, da se stvari premikajo. Imamo tudi krajane, ki si želijo izboljšav – pišejo mi, dajejo predloge. Vesela sem, da ti ljudje ne dovolijo, da zaspiš. Če je le v moji moči in v dobro skupnosti, naredimo, kar je treba.
Kaj ste že dosegli v svojem mandatu?
Poleg manjših projektov, kot so sprotna popravila cest in preplastitve, smo v prvem letu praznovali 600-letnico kraja. Lani smo prenovili otroško igrišče. Letos pa poteka izgradnja kanalizacije – to je zares velik projekt. Vmes urejamo tudi pokopališče, ki je prav tako v našem upravljanju. Z Občino Kamnik lepo sodelujemo, a si želimo še več sodelovanja. Če imamo vedno nekaj za uredit, to pomeni, da se kraj in občina razvijata.
Leta 2023 ste bili tudi izvoljeni v občinski svet Občine Kamnik. Kako vam je všeč to delo?
Najprej me je bilo strah, da mi delo občinske svetnice ne bo všeč – zdaj pa mi je vedno bolj. Ne zato, ker sem svetnica, ampak ker lahko z ekipo nekaj naredimo. Na listi sem kandidirala pod pogojem, da lahko povem svoje mnenje in glasujem po svoji vesti. Da res delam za skupno dobro. Čeprav se zaradi trenutne sestave občinskega sveta marsikaj težje spremeni, je dobro, da imamo močno besedo. To pomeni, da dobro delamo – in da bi lahko še več.
Se tudi tam borite za Motnik?
Absolutno. Gledam tudi širše, a Motnik mi je najbolj poznan. Dobro bi bilo, če bi bilo v občini več takšnih Motnikov. Da bi se manjše vasi razvijale in dajale spodbudno okolje mladim družinam, hkrati pa bile primerne tudi za življenje starejših občanov.
Kakšni so vaši razvojni cilji za prihodnost?
Ker stremimo k temu, da bo kraj res zaživel, si ves čas postavljamo nove cilje. Urediti želimo prireditveni prostor v središču kraja. Ta je že lepo urejen, a še vedno manjka večnamenska manjša hiška s sanitarnimi prostori za obiskovalce in prostorom za shrambo. Kasneje bo treba obnoviti tudi šolo in povečati vrtec, saj število otrok v Motniku narašča. Šola je bila sicer že prenovljena, vendar gre za staro stavbo. Radi bi tudi zaščitili grad, saj ima čudovit ambient za dogodke, in ponovno vzpostavili muzej o pritlikavem nosorogu.
Imamo res veliko družin, hiše se kupujejo, obnavljajo, gradijo. Sprejemajo se novi občinski prostorski podrobni načrti za nove stanovanjske objekte. Trudimo se, da bo kraj tak, da bo spodbuden. Jaz si osebno želim, da bi Motnik mladim družinam ponudil odklop od mestnega vrveža, a hkrati bližino in dobro skupnost, v kateri bi se počutili prijetno.
Kaj vam je v kraju najbolj všeč?
Najbolj všeč mi je občutek skupnosti. Čeprav je včasih težko, imamo še vedno zavest in pripadnost skupnosti, ki danes pogosto manjkata. Velikokrat gremo komu v nos, ker smo vztrajni in ambiciozni. Smo malce drugačni – in to ne v slabem smislu. Marsikdo svojega soseda ne pozna, mi pa se poznamo. Vem, da mi bo vsak Motničan pomagal, če bom potrebovala pomoč. Na to sem res ponosna in si ne predstavljam, da bi živela kje drugje. Tukaj vidim, kaj je ena vas zmožna in kako močna je skupnost, ki nas povezuje.
Kje se vidi ta moč?
Pri naših aktivnostih in dogodkih. Lani smo obnovili otroško igrišče v Motniku. Velik del sredstev je prispevala Občina Kamnik, ostalo pa smo zbrali sami z organizacijo piknika za krajane – skupaj smo zbrali 1500 evrov. To, da sem videla, da ljudem res ni vseeno, me je ganilo.
Na predvečer Križnikovega festivala leta 2023 smo imeli pri nas ujmo. En dan pred tem sem odpovedala oder, če ga ne bi ga voda odnesla daleč stran. Naslednji dan, na odprtju festivala je ponovno deževalo in pol ljudi je moralo zapustiti dvorano, saj so bili gasilci in so dobili poziv. Naslednje dopoldne smo čistili festivalski prostor, ga pospravili, da je festival lahko potekal, kot da se ni nič zgodilo. Tu se je res videlo, kaj smo sposobni narediti.
Na predvečer Križnikovega festivala leta 2023 smo imeli ujmo. Dan prej sem odpovedala oder – če ga ne bi, bi ga voda odnesla daleč stran. Naslednji dan je med odprtjem festivala spet deževalo in pol ljudi je moralo zapustiti dvorano, saj so bili gasilci in so dobili poziv. Naslednje dopoldne smo skupaj čistili festivalski prostor in ga pripravili, da je festival lahko potekal, kot da se ni nič zgodilo. Tam se je res pokazalo, česa smo sposobni.
Kje najdete energijo za vse dejavnosti?
Ne vem, kje najdem energijo. Pogosto zaspim že ob osmih zvečer skupaj z otrokoma, potem pa vstanem ob štirih zjutraj, ko hiša še spi, in naredim vse za društvo. Če me kdo vpraša, kako zmorem – nimam pojma. Rečem si, da moram, in naredim. Partner, starši in družina mi pomagajo, da lahko vse izpeljem – in razumejo. Vse te dejavnosti so moj prosti čas. Otroka sta pogosto zraven. Jima je to zabavno – pomagata pospravljati Pravljično hišo, bila sta z menoj pri gradnji igrišča. Tako se tudi to tradicija prenaša iz roda v rod.
Kaj bi svetovali obiskovalcem, kaj obiskati v Motniku?
V Motniku lahko družina zlahka preživi dan. Sprehodite se lahko po Motniški turistični poti – začnete v Parku pod lipami, greste mimo Pravljične hiše in po grajski vzpetini do rudnika. V bližini je tudi gozdna knjižnica, kjer se pogosto pasejo ovce in osli. V okolici je veliko turističnih kmetij. Najlepše je, če pridete prvo soboto v mesecu – zagotovo boste našli koga, ki vam bo razkazal Pravljično sobo. Veliko je tudi kolesarskih in pohodniških poti. Poleti je v Parku pod lipami tudi turistična točka. Gremo v smeri družinskega turizma.
