Miha Kosec je na smuči stopil kot otrok in že takrat ga je smučanje preprosto zasvojilo. Vse svoje življenje je tako deloval v smučanju, zato ni čudno, da je eden najbolj zaslužnih za ustanovitev Smučarskega kluba Domžale, kjer je bil predsednik, sodnik in smučar. V svojem življenju je prejel mnogo priznanj, zadnjega na letošnji slavnostni seji Občine Domžale, ko je za življenjsko delo na področju športa, posebej pa za prispevek k razvoju smučarske panoge in izdajo monografije Smučanje v Domžalah skozi čas dobil zlato plaketo.
Na smuči ste prvič stopili leta 1938, ko ste bili stari štiri leta. Kako se spomnite prvih smučarskih začetkov?
Prve smučke mi je izdelal stric, ki je bil kolar in je delal smučke za prodajo. Smučati sem začel tako, da sem opazoval druge. Smučali smo v Mengšu, pri Mulavcu pri kamnolomu, na Lizenkovi gazi in skakalnici pri Kržetu. Skakalnica je bila dolga okoli 20 metrov, naredili smo jo otroci. Skoki so bili čudoviti. S Stankom Bloudkom sva se pogovarjala za postavitev skakalnice na Gobavici. Naredil je načrt, a se lastnik zemljišča ni strinjal, občina pa ni reagirala. Bil pa sem zraven pri postavitvi skakalnice na Zalokah. Potem sem se za nekaj časa usmeril v orodno telovadbo, bil sem predsednik TD Partizan Mengeš.
Po služenju vojaškega roka ste prišli v Radomlje in se poročili. Tako ste tudi eden izmed pobudnikov ustanovitve Smučarskega društva Domžale leta 1965. Kakšne spomine imate na ta leta?
Društvo smo ustanovili na pobudo nadobudnih domžalskih smučarjev in domžalskega odbora Zveze za tehnično kulturo. Cilj je bil razvijati smučarsko dejavnost za mladino in odrasle. Prvi predsednik je postal Avgust Orehek. Organizirali smo tečaje po vsej občini od Rov do Podrečja. Predsednik sem postal leta 1968 in to funkcijo opravljal okoli deset let. Zlata leta domžalskega smučanja so bila v 80. letih. Imeli smo več kot 1000 članov, na tečaju je v enem terminu bilo 500 otrok. Vse smo delali prostovoljno in z dušo. Bili smo zelo zagnani in pripadni društvu. Imeli smo tudi surf in tekaško sekcijo.
Za Domžale sta bila še posebej pomembni smučišči Postovka in Veliki vrh. Kakšna je njuna zgodba?
Postovka je smučišče ob cesti Vir – Podrečje, na travnatem pobočju Šumberka. Včasih se je tu brez težav smučalo do konca februarja, organizirali smo veliko tečajev. Člani društva so tu dežurali in omogočali obratovanje prenosne vlečnice.
Veliko več dela smo imeli s smučiščem na Velikem vrhu na Podrečju. To smučišče leži desno ob cesti Podrečje – Krumperk. Sami smo izvajali posek in čiščenja proge. Povprečno smo imeli 40 snežnih dni na leto. S tem smučiščem smo imeli velike načrte. Želeli smo urediti Športno-rekreativni center RŠČ Podrečje, kjer bi uredili zasneževanje, postavili sedežnico, uredili dostop do vode. Center je bil zamišljen kot delniška družba, v kateri bi bili lastniki, vlagatelji in društvo. Ta namera je počasi zamirala tudi zaradi vedno slabših zim. Do leta 2010 smo to smučišče še vedno uporabljali. Vso izgradnjo in vzdrževanje opreme in smučišča smo člani vodili brezplačno.
Ali ste zadovoljni s podporo, ki ste jo kot klub dobivali od Občine Domžale?
Od Občine Domžale bi si želel več posluha. Sodelovati bi morali predvsem z Zavodom za šport, ki pa ga zanimajo bolj objekti kot pa delovanja društev. Z njimi bi lahko imeli boljše odnose. Predstavnike sem kar deset let vabil, da pridejo pogledat progo na Velikem vrhu, a niso prišli. Takrat so rekli, naj sami pridobimo soglasja od lastnikov, a mislim, da nam bi tu morala pomagati Občina Domžale. Malo podpore imajo pa tudi sosednja društva, recimo Smučarski klub Trzin, kjer imajo tudi svoje smučišče Dovga dolina. Vsa ta društva, ki imajo sicer dobro zasnovo, bi potrebovala več medijske podpore. Pomembna so dejanja in ne besede.
Ob 55-letnici ustanovitve Smučarskega društva Domžale ste izdali Almanah SD Domžale: Smučanje v Domžale skozi čas. Zbrali ste številne vire in fotografije. Kako, da ste se odločili za pisanje?
Na družabnem srečanju članov leta 2001 sem sprejel obvezo za pisanje almanaha, v katerem sem natančno popisal celotno zgodovino domžalskega smučanja, tudi iz časov, ko društva še ni bilo. Z delom, ki sem ga pisal več kot 20 let, sem želel ohraniti spomin na naše društvo, saj imamo zelo slab arhiv. Člani društva niso nikamor zapisovali naših dosežkov, pisni viri niso tako nikjer ohranjeni. Bolj je bilo pomembno smučanje. Imel sem velike težave s pridobivanjem virov. Podatke pa sem dobil tudi s pomočjo osebnih pričevanj, podatkov članov društva, Smučarske zveze Slovenije, Športnega arhiva in Univerzitetne knjižnice. Vse sem pisal na roke, zapisal sem vse otroke, ki so tekmovali. V to delo sem vložil več kot 1000 ur, še sedaj pa delam popravke. Člani društva so almanah odlično sprejeli.
Dejali ste, da je ravno pripadnost društva to, zaradi česar se je društvo ohranilo. Kaj si pod temi besedami predstavljate?
Vsi, ki smo bili v društvu, smo bili na to ponosni. Zato smo z veseljem društvu posvetili nešteto prostovoljnih ur. Tudi v Kamniku je bilo uspešno društvo, ki je propadlo, ker ni bilo pripadnosti. Ni bilo več nekoga, ki bi to društvo vodil. Tudi pri nas, pri mladih ni več take pripadnosti. Včasih so društva in druženja v društvih imela večji pomen. Mi smo imeli tombole in plese, ki so bili vrhunska prireditev. Pomembno je tudi odlično sodelovanje in mi v društvu smo ga imeli.
Kaj so vaši najlepši spomini na delovanje v društvu?
Ponosen sem na več stvari. Ena od teh je izvedena tekma troboja Kamnik-Domžale-Mengeš na naši progi na Slalom progi na Velikem vrhu leta 1976. Da smo tekmo lahko speljali, so zaslužni gasilci, ki so dvakrat polivali progo. Lepe spomine imam na smučarske tečaje v Kranjski Gori, ki se jih je udeležilo več kot 500 otrok. Čudovite spomine imam tudi na organizacijo tombol in smučarskih sejmov ter na uspehe Barbare Brlec. Veliko mi pomeni, da so ljudje, ki so z menoj delali, vedno bili pripravljeni na sodelovanje in pomagati. Da smo zdržali vse pritiske na ljudi in društva in smo kot društvo obstali. Ta hip je naše društvo močnejše od ljubljanskega. V mladinskih vrstah so namreč večinoma Ljubljančani.
Društvo je imelo vzpone in padce. Kaj lahko poveste o slabših časih?
Najhujše je bilo v kriznih časih, ko nismo imeli dovolj kadra in denarja. Ukinitev Medobčinske sekcije Kamnik-Domžale-Mengeš nam je leta 1980 vzela velik del financiranja. Leto kasneje so mladi tekmovalci skupaj s trenerjem izstopili iz našega kluba. Veliko mladinskih in otroških kategorij smo ukinili tudi v naslednjih letih. Po letu 2003 je tako delovala le alpska šola in cicibani, a v zadnjih letih se ponovno razvijajo tudi mladinske kategorije. Hudo mi je tudi, da od leta 2015 ni več memoriale tekme za Blažem Hribarjem in Matjažem Pogorelcem, ki sta umrla v prometni nesreči pri vračanju s treninga.
Kaj vam pomeni smučanje?
V smučanje sem preprosto zaljubljen. Dalo mi je voljo in vztrajnost. Veliko smo tudi presmučali s hčerkami in ženo. Najlepše spomine imam na smučanja na Veliki planini pozimi in na čas na Komni in na potovanje s Kotovega sedla. Turno smučanje je zame danes najboljši del smučanja. Predstavlja mi oddih od vsakodnevnega življenja. Vsako leto smučam z Grintovca in s Kamniškega sedla. Veliko sem tudi na Komni.
Kako vidite prihodnost domžalskega smučanja?
Verjamem, da mora vsak kraj, ki ima smučarsko tradicijo imeti alpsko šolo. Želim si, da bi bil pomen smučanja v šolah tako velik, kot je pomen atletike in plavanja. Mi smo morali prositi šole, če lahko organiziramo tekmovanja zanje. Idealno bi bilo, če bi v klubu bilo sto cicibanov.
Stari ste že 88 let, v pokoju ste že od same osamosvojitve. Ali imate kakšne nasvete za dolgo in srečno življenje?
Živim zdravo, z ženo imava zelenjavni vrt in sadovnjak. Proizvajam svoj kis in žganje. Imam tudi čebele. V Biodinamično društvo Ajda sem včlanjen že od 90. let prejšnjega stoletja naprej, zato poznam biološko vrtnarjenje brez gnojil. Čeprav sem delal v kemični industriji, sem bil proti kemiji v poljedelstvu, ker nanj slabo vpliva. Že več kot 62 let sem tudi srečno poročen, sedaj sva skoraj najbolj srečna, drug drugemu sva v podporo. Z ženo greva vsak dan na sprehod. Pomembno je namreč ostati aktiven in biti v naravi. Pri nas imamo toliko lepih kotičkov, vsaka grapa nam lahko da navdih. Pridejo tudi slabi trenutki, a konflikte je treba znati reševati.
Več o bogati zgodovini domžalskega smučanja si lahko preberete v almanahu ali pa v naslednji novički.
