Martina Šraj z umetniškim imenom Ina Shai je tisto drobno dekle z neverjetnim glasom. Doma je iz Radomelj, a glasba jo je ponesla v London, kjer študira in ustvarja že tri leta. Med tem ko sem pripravljala vprašanja za tale pogovor, sem poslušala njene pesmi, ki v svoji biti nosijo ogenj, čutenje, hrepenenje, moč … vse. Zato ni naključje, da jo je oddaja BBC Introducing in London, v kateri predstavljajo neodkrito glasbo prestolnice, imenovala za izvajalko tedna.
Na Emi 2017 ste nastopili s pesmijo Colour me. Z malček distance, slaba dva meseca je od prireditve, kakšni so občutki?
Je res že minilo dva meseca? Čas res hiti! Ja, občutki so še vedno zelo živi in lepi. Zelo sem bila zadovoljna z organizacijo letošnje Eme in mojo ekipo, ki je res dala vse od sebe. Moj cilj je bil, da se ponovno predstavim slovenski publiki in da slišite kaj ustvarjamo. Poleg vsega tega smo se tudi neskončno zabavali, tako da mi bo celotna izkušnja ostala v zelo lepem spominu.
Veliko komentarjev na Youtubu pravi, da imate neverjeten, angelski vokal, da bi se morali uvsrtiti v finale Eme, eden vam pravi slovenska Adele. Tudi sami ste zapeli Adelino When we were young in Hello … Mene sicer spominjate na Alicio Keys, ki je tudi ena izmed vaših vzornic (berem v Dnevniku). Kakšen komentar?
Hvala! Vse te komentarje je zelo lepo prebirati in seveda si štejem v čast, da me ljudje primerjajo s tema vrhunskima pevkama. Sama sem odraščala ob r’n’b in soul glasbi (Beyonce, Alicia Keys, Aretha Franklin itd.), tako da se ta vpliv zagotovo pozna v mojem vokalu, ki ga je v Sloveniji bolj redko slišati v popularni glasbi. Sama si sicer prizadevam zgraditi lastno identiteto, veliko ustvarjam in pišem lastno glasbo ter puščam svobodo svojemu glasu, da odkrije, kaj vse zmore in kako drugače se še lahko izrazi.
Pod nekaterimi komantarji na Youtubu so tudi vaši komentarji, predvsem zahvale. Ali sicer berete spletne komentarje? Dejansko sami odgovarjate?
Ja, preberem vse komentarje v profilih, ki jih upravljamo z ekipo. Če le lahko, nanje tudi odgovorim, saj se mi zdi pomembno vzpostaviti pristen stik s poslušalci. Konec koncev sem samo dekle, ki deli svoje izkušnje in doživljanja s svetom. Čeprav med samim ustvarjanjem na nek način ignoriram zunanji svet in ne mislim na to, kaj bo večini všeč, mi je še vedno pomembno slišati, kaj ljudje menijo o moji glasbi, in mislim, da je neprecenljivo dobiti direktno kritiko poslušalca, ki je konec koncev tisti, ki bo ali ne bo prišel na moje nastope in kupil moj album.
Ste pa ne Emi nastopili že leta 2010 s pesmijo Dovolj ljubezni, ki je skoraj diametralno nasprotna kot letošnja (tako po ritmu kot po besedilu). Je Martina Šraj odrasla?
Ja, sedem let je minilo od prve Eme in zagotovo se pozna, da sem malce bolj zrela. Študij glasbe je prav tako pripomogel k temu, pa seveda življenjske izkušnje, ki jih je za trohico več kot pa pri mojih sedemnajstih letih. Si pa še vedno prizadevam ostati otrok po duši, tako da v resnici niti nisem tako zelo odrasla (smeh).
Pesem Dovolj ljubezni je nastala v sodelovanju s Kamničanom Simonom Skalarjem. Z njim sta veliko sodelovala na začetku vaše kariere. Kasneje je bil producent dveh skladb Rok Golob. S kom trenutno sodelujete?
Trenutno ustvarjam z glasbeniki, ki sem jih spoznala na univerzi v Londonu, kjer študiram. Producent in aranžer mojega prvega EP albuma je Hans Kristjan Aljas, ki sicer prihaja iz Estonije, nekaj pesmi pa sem napisala s kitaristom Vincenzom Capodiventom, ki je sicer Italijan, tako da je moja celotna ekipa zelo multikulturna in se iz dneva v dan povečuje.

Pesem Colour me je popolnoma vaša – napisali ste tako besedilo kot glasbo. Torej vas veseli tudi pisanje besedil? Ali se bolj najdete v pisanju, ustvarjanju ali na odru in nastopanju?
Ja, besedila in vokalno melodijo za svojo glasbo pišem že od svojega štirinajstega leta. Tudi za prvo pesem z Eme sem jo, tako da je strast do pisanja in ustvarjanja v meni že od nekdaj. Čeprav tudi sama velikokrat zapojem kakšno priredbo, pa se nič ne more primerjati s tem, ko odpoješ svojo lastno pesem. Ko razgališ delček sebe in dobiš nazaj pristne odzive publike – to je tisto, kar me žene, da ustvarjam naprej.
V pesmi vidite tudi črno. Kako pa na splošno v življenju, ste optimistka, pozitivna ali obratno?
Ne vem, od kje imam tak pogled na življenje, ampak že od nekdaj sem zelo pozitivna oseba. Vse, odkar sem ugotovila, da je usoda življenja v mojih rokah in da moje misli vplivajo na moje doživljanje sveta okoli mene, me redko katera stvar vrže iz tira. Pridejo pa trenutki šibkosti, črni trenutki, črnina. Ja. To izlijem na papir in tam vse to najde nove dimenzije. Poskušam osmisliti negativno in če napišem pesem, iz tega nastane nekaj dobrega. Morda zato, ker cenim majhne stvari in poskušam videti večjo sliko od trenutne situacije. Mislim, da je življenje tako veliko lepše.
Trenutno ste v Londonu, in sicer že tri leta. Kaj počnete?
Tu trenutno zaključujem študij glasbe na BIMM Institutu – smer kreativno glasbeništvo na oddelku za vokal. Poleg tega veliko ustvarjam, nastopam, spoznavam nove ljudi in sem še vedno na nek način turist – vsak dan odkrijem kakšen nov kotiček.
Kakšno je na splošno življenje v Londonu, če ga primerjate s Slovenijo?
Jaz lahko primerjam le s svoje perspektive in zame osebno je trenutno življenje v Londonu veliko bolj izpolnjujoče, ker je tu toliko priložnosti, še posebej na glasbenem področju, tako da na nek način nikoli nimaš strahu, da boš obstal na enem mestu. Kar pa se tiče kakovosti življenja (standard stanovanj, kakovost hrane ipd.), pa je Slovenija nedvomno boljša.

Kakšen je v Londonu položaj mladih?
Mladi veliko hitreje najdejo zaposlitev in se lahko vzpnejo na lestvici, če so pridni in zagnani. Sama sem poleg študija tudi zaposlena za delni delovni čas – to mi omogoča, da se že od samega začetka lahko sama preživljam, česar v Sloveniji še lep čas ne bi mogla doseči s statusom študenta. Kljub temu da je življenje v Londonu veliko dražje.
Zakaj ste se sploh odločili za odhod v London?
Zaradi študija in ljubezni do glasbe ter vseh priložnosti, ki jih ponuja to velemesto.
Sami ste nastopali v muzikalu Mamma Mia! Ste ljubiteljica te zvrsti? Katere muzikale ste si že ogledali v Londonu, kateri vam je bil najbolj všeč?
Da, obožujem muzikale! Vsako leto si ogledam enega. Do sedaj sem si ogledala “Wicked” in “Motown”. Je pa na mojem seznamu še “Lion King”, “The Book of Mormon”, “Aladdin”. Se javim čez dobri dve leti, ko si jih ogledam vsaj pet! (smeh)

Kakšni so vaši načrti? Predvsem tujina? Mogoče tudi vrnitev v Slovenijo?
Zaenkrat je moj načrt vsaj še nekaj let ostati v Londonu, kjer bom še naprej ustvarjala in se glasbeno udejstvovala. V Slovenijo se zelo pogosto vračam zaradi nastopov in ostalih glasbenih obveznosti, tako da sem res vesela, da mi dobre letalske povezave to omogočajo in da sem v rednih stikih z domačimi. To mi zelo veliko pomeni.
Vaš prvi EP Album Overload je zunaj pol leta, izdali ste ga lani 1. oktobra. Kako mu gre? Kakšni so odzivi? Kako so ga ljudje sprejeli?
Ljudje in medijski kritiki so zelo lepo sprejeli album, tudi radijske postaje ga veliko vrtijo, kar iskreno nisem pričakovala, saj so pesmi v angleščini. Album je na voljo tudi v fizični obliki na moji Bandcamp spletni strani in odzivi so me res pozitivno presenetili.

Ob izidu ste imeli v Londonu tudi koncert. Kako je bilo?
Bilo je nepozabno in res čarobno. Prišlo me je poslušati zelo veliko ljudi in samo vzdušje je bilo res magično – vsaj zame, saj iskreno nisem pričakovala takšnega odziva. Napolnili smo celotno prizorišče in celotni večer je bil zaradi vsega tega nad pričakovanji.
Oddaja BBC Introducing in London, v kateri predstavljajo neodkrito glasbo prestolnice, je vaše komade že večkrat uvrstila v svoj program, pri njih ste kot prva Slovenka tudi gostovali kot izvajalka tedna. Je to prva stopnička na poti do uspeha?
Ni prva, je pa to zagotovo eden izmed mojih večjih dosežkov tu v Londonu, kar mi daje motivacijo za naprej. Vsega tega ne bi mogla doseči brez moje kreativne ekipe tu v Londonu, v katero spada tudi moja menedžerka Nikki Camilleri, ki že od samega začetka skrbi za mojo kariero in me s svojo vztrajnostjo navdihuje, da ustvarjam naprej. Še veliko stopničk nas čaka in se že veselim vsega, kar je še pred nami.
Po končani gimnaziji v Kamniku ste se vpisali na pravo, potem pa pred tremi leti odšli v London. Kako se spominjate gimnazijskih kamniških dni?
Uh, na gimnazijska leta imam same lepe spomine. Imela sem super sošolce in tudi super učitelje, vedno sem bila polno zaposlena z raznimi obšolskimi dejavnostmi, tako da sem res imela možnost, da se razvijem kot oseba in umetnica z delovanjem v muzikalih, šolskemu parlamentu, vodenjem prireditev itd. Res je bil to zelo prijeten del mojega življenja.

Zakaj ste s prava presedlali na glasbo?
Pravo vprašanje bi bilo – zakaj sem sploh šla študirati pravo. Mislim, da je bila odločitev o smeri študija pri mojih osemnajstih letih ena izmed težjih in sem z njo odlašala do zadnje sekunde – dobesedno. Vedela sem, da si želim ustvarjati glasbo, vedela pa sem tudi, da moram ostati na realnih tleh, nekaj študirati in si s tem zagotoviti bolj sigurno prihodnost. Tako sem se odločila za pravo – seveda, ker sem bila vedno pridna študentka, sem mislila, da bom zraven še vedno lahko ustvarjala glasbo. Sem pa hitro ugotovila, da je sam študij prezahteven za tak podvig. Zmanjkovalo mi je časa za stvari, ki sem jih rada počela, poleg tega pa nisem imela prave motivacije in pravega cilja. Na koncu je pretehtala ljubezen do glasbe in vesela sem, da so me tudi domači podprli pri moji odločitvi.
Kako pa se je pravzaprav začela vaša glasbena pot?
Seveda sem začela peti že zelo zgodaj. Mislim pa, da sem ravno pri trinajstih začela objavljati svoje pevske posnetke na Youtubeu. Takrat je bilo to še zelo nenavadno in novo, tako da sem pritegnila veliko pozornosti, med drugim tudi zgoraj omenjenega producenta in glasbenika Simona Skalarja, s katerim sva nato začela ustvarjati. Sledila je zmaga na festivalu MMC s prvo pesmijo “Jst hočm tebe met”, pa nastop na Emi s pesmijo “Dovolj ljubezni”. Ja, Youtube je bil res prelomen zame. Sicer pa bi morali videti reakcijo mojega očeta, ko je izvedel, da objavljam svoje posnetke na internetu (smeh).
Doma ste iz Radomelj. Se radi vračate v domače kraje?
Ja, zelo rada in zelo pogosto se vračam domov. Na vsake dva do tri mesece. Zaradi vseh socialnih omrežij in rednega stika z domačimi preko Skypa sploh nimam občutka, da sem odšla. Moje srce je še vedno na nek način v Sloveniji.
Ko človek nekaj let živi v tujini, ob vrnitvi domov opazi mnogo stvari, ki jih pred tem ni – se to dogaja tudi vam? Kaj opažate? Pozitivno in negativno?
Uh, ja. Opažam seveda tako pozitivno kot tudi negativno. Negativno bi bilo vsesplošno nezadovoljstvo med ljudmi, še posebej med mladimi, ki morda ne vidijo in niti nimajo dovolj priložnosti, da pokažejo svoje znanje in talent. Pa zaprtost. Vsak se nekako drži zase. Za to je verjetno kriva majhnost. Pozitivna stvar pa je, da je Slovenija res, res prečudovita država. Imamo veliko neokrnjene narave, kakovost življenja je tudi boljša – po večini ljudje tu delajo do 16. ure, tako da imajo vsaj še kaj od dneva in ga lahko preživijo z družino in imajo svoje hobije. To je tu v Londonu malce težje. Da ne omenjam zastonj šolstva in pa študentskega kosila na bone. Uhhh, ja!
Ko ste doma, ali čutite nevoščljivost – sedaj ob uspehu v tujini?
Sama zase sicer še ne bi rekla, da sem uspela, sem pa na pravi poti. Predvsem sem srečna in zadovoljna s svojim življenjem, kar je na nek način moje merilo za uspeh. Sicer pa ne, zaenkrat ne čutim nobene nevoščljivosti.
Kaj pa najbolj pogrešate, ko ste v Londonu?
Mamino in babino kuho! Mljask.
Nastopili ste tudi na slavnostni seji ob domžalskem občinskem prazniku. Ste bili veseli povabila k sodelovanju? S katero pesmijo ste nastopili?
Ja, zelo sem bila vesela povabila in počaščena. Seveda sem se z največjim veseljem odzvala. Zapela sem svojo avtorsko pesem z Eme – Colour me in pa svojo najljubšo slovensko pesem – Poletna noč.
Je lažje, bolje nastopati doma, pred domačim občinstvom, ali v tujini, kjer ste lahko neobremenjeni?
Oboje ima svoj čar. Sama za vsak nastop poskušam biti čim bolj neobremenjena, se vživeti v pesem in dati vse od sebe, ne glede na to ali nastopam v Sloveniji ali kje drugje. Vedno se potrudim maksimalno in mislim, da ljudje to tudi začutijo.
V javnosti se trenutno pojavljata obe imeni – Martina Šraj in Ina Shai. Vam je katero ljubše? Sta si Martina in Ina podobni? Je Ina vaš “alter ego”?
Ja, Ina Shai je že dobri dve leti moje odrsko ime, ki izhaja iz mojega rojstnega imena. Že od nekdaj sem si želela nadeti umetniško ime, ker je Martina na odru malce drugačna kot Martina v zasebnem življenju. Na odru sem veliko bolj samozavestna (no, sedaj se je to ravno zaradi nastopanja kar izenačilo s tem, kako samozavestna sem izven odra). Si pa še vedno na odru več dovolim, se drugače izražam in mislim, da je prav, da nekako razločim te dve osebnosti. Vsi imamo v sebi veliko karakterjev oz. značajev. Včasih si lahko dovolimo, da pridejo na plano, spet včasih ne. Se pa tako Ina Shai kot Martina Šraj v določenih stvareh prepletata in skupaj rasteta, tako da ena brez druge ne obstajata več.
Mateja Štrajhar