Špela Pibernik in Klemen Habat sta se kot najstnika spoznala pri Mengeški godbi in začela skupno pot, ki traja že 14 let. Pred dvema letoma sta začela mesiti testo za pice in cimetove rolice z drožmi. Tako se je rodilo družinsko podjetje Love2bake, ki sta ga predstavila v letošnji izvedbi projekta Štartaj Slovenija, kjer so izbrani podjetniki že sedmo sezono dobili priložnost prodaje v poslovalnicah Interspar. In prav v času Šparovih promocij si je Špela vzela čas še za Modre novice in nam zaupala, da kljub vsemu delu na prvo mesto postavljata skrb za svoja štiri dekleta, saj se zavedata, da si otroci zaslužijo le najboljše.
Pravita, da že od nekdaj sanjata, da bi imela svoje podjetje. Kakšni so bili vajini prvi koraki do uresničitve podjetniških sanj?
Dolgo nisva imela prave ideje, dokler nisva pred dvema letoma odkrila droži. Na začetku sva na kuhinjskem pultu imela kozarčke, na katerih sva označevala rast testa. In kar naenkrat je uspelo: droži so bile tu. Najprej sva pekla samo za našo družino, nato pa sva testo začela pripravljala tudi za prijatelje in sorodnike. Kar naenkrat sva imela 50 naročil. Potem sva si kupila malo večji mikser in začela s proizvodnjo; uredila sva si jo kar v kleti, kjer sva sama, s pomočjo družinskih članov, položila nove ploščice, napeljala vodo in elektriko, predvsem pa sva kupila rabljene gospodinjske pripomočke oziroma aparate, ki jih potrebujeva za izdelavo testa. Ker so bili vsi ti pripomočki rabljeni, niso vedno pravilno delali. Nekoč nama je na primer naprava za mešanje testa vse testo vrgla ven, po steni. Začetki so bili zares zabavni, hkrati pa so bili tudi čas učenja. Nato sem bila noseča in sem si zaželela cimet. Tako sva začela izdelovati tudi cimetove rolice z drožmi. Večkrat me vprašajo, zakaj prav cimet in ne čokolada. Odgovor je preprost: ljudem želiva ponuditi nekaj novega.
A sam izdelek še ni dovolj. Treba je imeti tudi podjetniško strategijo. Kako sta si ustvarila/gradila ime?
Na projekt Štartaj Slovenija sva se prijavila že lani, a sva bila zavrnjena. Sporočilo sva prejela prvega aprila, tako da sem mislila, da gre za šalo. Še nekaj dni po zavrnitvi sva bila kar obupana, a sva nato po naključju naletela na podjetniški pospeševalnik Katapult iz Trbovelj, kjer so v nama videli potencial. Najin mentor je postal Rok Starič, lastnik znamke Rok’s nut butter. Že kar kmalu smo ugotovili, da živimo blizu drug drugega, on je iz Ihana, mi pa iz Mengša. Od njega sva se ogromno naučila, dal nama je veliko kontaktov, predvsem pa je bilo pomembno to, da sva se lahko učila na njegovih napakah. Nato sem začela klicati v butične trgovine, če jih zanima prodaja najinih izdelkov. Najprej so se odzvali v Zlati ptički v Kamniku in v Krajčeku v Kranju, danes pa naju iz teh malih trgovin kličejo lastniki kar sami.
Po padcu se je treba pobrati in iti naprej. Vidva sta se po letu dela na vajinem produktu ponovno prijavila na Štartaj Slovenija in bila sprejeta.
Da, letos sva oba najina produkta, pice in rolice, prijavila v zadnjem trenutku. Nekje na sredi aprila sva izvedela, da sva sprejeta – s cimetovimi rolicami. Snemanja za oddajo, ki je bila posvečena samo najinemu izdelku, so potekala poleti, vsa ostala pa so bila v novembru in decembru, ko sva tudi vsak konec tedna imela promocije v enemu izmed poslovalnic Interspara, kjer prodajajo izdelke Štartaj Slovenija. Zadnja snemanja so bila v začetku decembra, ko je bil razglašen hit produkt, se pravi tisti produkt, ki ga je kupilo največ ljudi. Novembra je bila na sporedu tudi oddaja, v kateri so predstavili najino zgodbo. Za ogled te oddaje sva najela dvorano v Kulturnem domu Šmarca. Povabila sva družino, prijatelje, poslovne partnerje in podjetnike iz prejšnjih sezon. Pri peki rolic nama je pomagala cela družina, tako da se je vonj po rolicah širil /vil po celem Mengšu.
Kakšno pomoč sta dobila v projektu Štartaj Slovenija?
Poleg povečanja prepoznavnosti znamke je bila zlata vredna tudi strokovna podpora. Pomagali so nama pri zagotavljanju standardov varne prehrane (HACCP metoda). Z nasveti poskrbijo, da je priprava hrane na najvišji možni ravni, obenem pa želijo, da si tudi sam iniciativen, zato moraš sam k njim priti z vprašanji.
Sta starša štirim majhnim deklicam, imata družinsko podjetje, poleg tega pa Klemen hodi še v službo. Kako vama uspe usklajevati družino in podjetništvo?
S testom se začneva ukvarjati, ko otroci že spijo, ob osmih zvečer, in končava ob enih zjutraj. Sama testo ročno razvaljava, nareževa in pregneteva. Ta čas, ki ga preživa v kleti, je čas samo za naju. Namesto da bi sedela na kavču in gledala serijo, se pogovarjava, delala načrte in se zabavava. Nato greva spat, a se ponoči zbujava in hodiva v klet prestavit vzhajanje rolice v šoker. Seveda pa vsaka noč ni taka. Zjutraj gre Klemen v službo, jaz pa se skupaj z najmanjšo deklico odpravim na dostavljanje izdelkov. Najpomembnejši čas dneva je popoldne, ki ga preživimo skupaj. Otroci so samo enkrat majhni. Delava veliko, a veva, da bo to naši družini omogočilo lepo in varno prihodnost. Ob vsem tem pa je razveseljivo, da postajava vedno hitrejša: na začetku sva v istem času zamesila 200 rolic, danes jih 1200.
V modronovičnih občinah lahko vajine izdelke najdemo v Zlati ptički in Mama Terri v Kamniku ter v domžalskem Guštu, v Mengšu pa v trgovini Sadni vrt. Letos smo vaju lahko srečali tudi na Kul petkih v Kamniku in na domžalski Kuhni na plac. Zaupajte bralcem malo več o tej izkušnji.
Prvič sva bila na Kuhni na plac lansko leto in to samo na zadnji izvedbi. Da bova imela svojo stojnico, sva izvedela le dva dni pred tem; to pomeni, da sva ta čas samo mesila in pekla, saj sva na stojnicah prodajala že narejene izdelke. Prišla sva bila tudi letos; jeseni sva prodala več pic in rolic kot poleti v najhujši vročini. Prijavila sva se še na Kul petke, kjer so naju bili zelo veseli, saj jim primanjkuje ponudnikov s hrano. Na dan sva spekla več kot 100 pic in 200 rolic.
Kakšne načrte imata za naprej?
Med drugim si želiva razvijati nove okuse najinih rolic. Na trgu je že veliko rogljičkov in drugih sladkih stvari, midva pa želiva dati ljudem nekaj posebnega. Že v letošnjem decembru ali pa v začetku leta 2023 boste rolice lahko kupili tudi v butičnih trgovinah, kjer že lahko kupite najino testo za pico z drožmi. Predvsem pa si želiva podjetje dvigniti na tako raven, da bi lahko nekoč delo v njem delno prepustila drugim.
Slovenska podjetniška scena slovi po dobrem sodelovanju. Kaj to sodelovanje pomeni vama? In – imata dober nasvet za nove podjetnike?
Dobro sodelovanje je vsekakor nekaj, pri čemer se mali podjetniki razlikujemo od kooperacij. Če kaj potrebuješ, samo vprašaš in dobiš nasvet. Zares postajamo prava skupnost. Že danes tudi midva številnim svetujeva – predvsem v zvezi z embalažo. Seveda pa pogrešava več podpore mengeške občine, saj se ta za podjetnike sploh ne zmeni, čeprav je tu, v Mengšu, kar nekaj malih uspešnih podjetij. Vsem podjetnikom na začetku poti svetujem, da naj si poiščejo mentorja, saj vam nasveti izkušenih podjetnikov prihranijo marsikateri sivi las. Midva na primer bi kar nekaj tisoč evrov vrgla stran, ko sva skoraj dala tiskati neustrezno embalažo. In pa še to: ne bojte si povedati svojih idej drugim.
Za konec nam je Špela zaupala še nasvet za najboljše rolice. Svetuje, da jih namažemo z mlekom, pečemo pokrite na 170° stopinj ali pa se držimo nasveta, ki je napisan na sami embalaži. Več idej pa lahko najdete tudi na njunem Instagram profiu.
