Angležinja Lousie Winter se je pred štirimi leti preselila v Slovenijo, pred kratkim pa v Kamnik, za katerega pravi, da je v teh nekaj mesecih postal njen dom. Po poklicu je sodobna umetnica, a se s svojo umetnostjo ne preživlja, za to poskrbi s poučevanjem angleškega jezika. Še pred prihodom v Slovenijo ji je prijatelj kupil knjigo Slovenologija našega stalnega kolumnista, v Kamniku živečega Američana Noaha Charneyja. Prav z njegovo pomočjo sva se seznanili tudi midve in tako je nastal prijeten pogovor o življenju umetnika in tujca v Sloveniji ter Louisinem umetniškem ustvarjanju, s katerim raziskuje pomen spremembe prostora za življenje in identiteto predmeta.
Februarja letos ste se preselili v Kamnik. Kako to? Kje ste našli Kamnik?
Res je. Pravzaprav sem se v Slovenijo preselila že pred štirimi leti. Živela sem v Ljubljani, kjer sem tudi delala, a potem sem se odločila za selitev v Kamnik. Med pandemijo se je večina mojega dela preselila na splet, zato sem želela imeti svoj prostor. Na selitev so seveda vplivale tudi cene najemnine. Ljubljana je zelo draga. Tako sem našla Kamnik in to stanovanje na Šutni. Mesto je lepo, okolica je prijetna. Takoj, ko sem prišla sem, mi je bilo všeč. Seveda pa sem Kamnik obiskala že pred tem.
Kako se počutite v Kamniku? Kakšno je vaše mnenje o življenju v našem mestu?
Zelo mi je všeč. Tukaj se počutim doma. Vsi moji sosedje so zelo prijazni. Pogovarjamo se; čeprav včasih polovica pogovora poteka v angleščini, polovica pa v slovenščini, nam uspeva. Ljudje so zelo zgovorni in mesto se mi zdi veliko bolj prijazno kot Ljubljana. Tukaj sem spoznala več ljudi, ampak najbrž tudi zaradi tega, ker je Kamnik manjše mesto.
Kako to, da ste se preselili v Slovenijo?
Slovenijo imam rada že od nekdaj. Pravzaprav je moja mama Slovenka. Večino poletij, ko sem bila mlajša, smo poleti za nekaj mesecev prihajali sem na obisk k starim staršem, ki so živeli v Šentvidu pri Ljubljani. To je bilo zame vedno posebno mesto. Vmes je minilo dvajset let, ko nisem bila v Sloveniji. Ko sem zopet prišla na obisk, mi je bilo tako všeč, da sem se začela spraševati, če bi živela tukaj, če bi se lahko preselila … Ker imam dvojno državljanstvo, je bil proces lažji.
Vrnila sem se, ker sem se želela ponovno povezati s Slovenijo. Vrnitev je bila nekaj, kar sem morala narediti. Vrnila sem se k svojim koreninam. Moji najbolj srečni spomini v zvezi z odraščanjem, in enako pravita tudi moja sestra in brat, so tisti, ko smo prihajali sem. Zanimivo je bilo, da smo v Slovenijo vedno prišli z avtom. Imeli smo majhen, star avto, mama je vozila, zadaj trije otroci, potovali smo tri dni. Noro! Ampak prišli smo na cilj in se z avtom tudi vrnili v Anglijo. To so bili seveda časi, ko še ni bilo nizkocenovnih letov.
Kakšni se vam zdijo Slovenci?
Ljudje, ki jih srečujem, so prijazni in topli. Slovenci mi pogosto rečejo, da so zaprti, ampak sama nimam tega občutka. Moja slovenščina ni dobra, a ljudje so zelo potrpežljivi. Slovenci so kul! (smeh) Imate pa nekaj navad, ki so za Angleža nenavadne. Ko pridete v čakalnico k zdravniku ali odidete iz nje, vedno pozdravite. Mi tega ne počnemo, samo pridemo in se usedemo. (smeh) Na splošno opažam, da ljudje veliko pozdravljajo, ko nekam vstopijo ali odidejo od nekje. To mi je zelo všeč. Kaj je še takšnega? Ste bolj neposredni od Angležev, ampak mislim, da je to posledica jezika. Ko naročate kavo, preprosto rečete: »Eno kavo!« V Angliji smo pri tem veliko bolj vljudni: »Ali lahko, prosim, naročim kavo?« Vaš način bi bil v Angliji nekoliko nevljuden oziroma neprimeren. Počasi se navajam na te lokalne posebnosti. Eden od prijateljev mi je, na primer, svetoval, naj ne kramljam z ljudmi na avtobusu. V Sloveniji naj bi bilo to čudno, medtem ko je v Angliji običajno, da s popolnimi neznanci na avtobusu poklepetamo o vremenu ipd.
Kakšna se vam zdi slovenščina?
Slovenščina je zelo težka. Ko sem v Slovenijo prihajala kot otrok, sem je znala več. Veliko sem razumela, manj rada sem govorila. Bilo mi je nerodno, saj sem bila sramežljiv otrok. Seveda so se pojavljale tudi smešne situacije. Nekoč mi je babi dejala, naj povoham kamilice, ki jih je sušila za čaj. Povohala sem jih in odvrnila: »Aaaa, smrdi!« Babi je vzkliknila, da ne smrdi. »Druga različica,« sem si mislila, »diši, diši!« Mislim, da sem jo prizadela, ampak v Angliji je za besedi smrdeti oz. dišati le ena. To je “to smell”, potem imamo pa “bad smell”, če nekaj smrdi, in “nice smell”, če nekaj diši. Je pa res, da sem si te besede, pri katerih sem se motila, tudi najbolj zapomnila.
Kaj pa vaši prijatelji v Angliji? Kako so reagirali na vašo selitev?
Vedeli so, da imam rada Slovenijo in da mi je ta država že od nekdaj všeč. Poleg tega tudi v Angliji situacija ni najboljša, zato se je precej mojih prijateljev preselilo v tujino. Še posebej tisti, ki so v tujini tudi študirali oz. opravljali magisterij. Zato moja odločitev niti ni bila nenavadna. Nekaj prijateljev me je že obiskalo tukaj in jim je bilo zelo všeč. Zdaj vidijo, da nisem nora, da je Slovenija prijetna in da tukaj lepo živim.
Ali kaj pogrešate v zvezi z Anglijo?
Niti ne. Pogrešam prijatelje in družino, nekatere kraje, ampak na splošno pa nič posebnega. Morda kakšno hrano, našo čokolado, ribo in krompirček, take stvari. (smeh) Letos avgusta sem prvič po štirih letih, odkar sem se preselila, odšla v Anglijo. Iskreno, ne čutim nobenega obžalovanja. Nisem prišla v Anglijo in premišljevala, da si želim ostati tam. Ob vrnitvi v Kamnik sem bila vesela, saj čutim, da je tu sedaj moj dom.
Prihajate iz mesta Newcastle, kajne?
Pravzaprav prihajam iz mesta Sunderland, ki leži poleg Newcastla. Newcastle je lepo mesto. Tu sem študirala. Veliko je galerij, veliko dogodkov. Pred selitvijo v Kamnik so me ljudje opozarjali, da je to majhno mesto, v katerem se ne dogaja veliko. Spraševali so me, kaj bom počela. Toda zdaj opažam, da je veliko dogodkov, festivalov itd. Skoraj vsak teden se nekaj dogaja, kar je lepo presenečenje. Pa tudi Ljubljana, ki ima veliko kulturnega dogajanja, galerij, sodobne umetnosti, je zelo blizu. Mislim, da je umetnost v Sloveniji zelo dostopna in da imate veliko mest, kjer se človek lahko sreča z umetnostjo.
Ukvarjate se z umetnostjo. Kako je biti tujec in umetnik v Sloveniji?
Pomeni, da si dvojno čuden. (smeh) Zelo čuden, torej. Malo, ker si tujec, nekaj pa tako ali tako, ker se ukvarjaš z umetnostjo. Toda umetnik mora biti neobičajen, kajne? Mora razmišljati o stvareh na drugačen način.
Nekdo mi je rekel, da sem brezdomna oseba. Ampak meni je tako všeč. Tudi v svojem umetniškem delu “spreminjam dom” predmetom, vzamem jih iz originalnega konteksta in dam drugam. Všeč mi je svoboda, da lahko delam kjerkoli.
Ali je v Sloveniji za umetnika težje ali lažje kot v Angliji?
Na začetku je bilo težko. V Angliji sem poznala ljudi, ki so delovali v umetnosti. Študirala sem umetnost, kar pomeni, da poznam ljudi iz univerze, magisterija, poznam ljudi, s katerimi sem sodelovala na razstavah in v različnih projektih. Sčasoma si ustvariš svojo mrežo. V Angliji sem jo imela, s selitvijo v Slovenijo pa nič več. Sedaj počasi sestavljam novo. Sodelovala sem na nekaj razstavah, kjer sem spoznala različne ljudi. Sem članica ZDSLU (Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov). Z umetniki znotraj te skupine skupaj pripravljamo razstave in dogodke. Torej sem začela graditi svojo malo “slovensko” mrežo.
Med festivalom Kamfest ste v svojem domu razstavili instalacijo in na ogled povabili mimoidoče na Šutni. Instalacija je sestavljena iz več desetin na vrvi privezanih kamenčkov, ki visijo s stropa. Ste bili zadovoljni z odzivom javnosti?
Bilo je prijetno. Ljudje so pokazali precej interesa, bili so zelo odprti, prišli so k meni, pogledali instalacijo. Veliko mojih del je v stilu “naredi sam”. Tako sem pred vhodna vrata na Šutni postavila tablo, na katero sem napisala: vabljeni, pridite in si oglejte umetniško delo … in precej ljudi je vstopilo. Super, tako sem spoznala nove ljudi in nekaj novih sosedov. (smeh) Ljudi je zanimalo, saj je instalacija nekoliko nenavadna, toda videti je, da se takoj povežejo z njo. Čeprav ne vedo, zakaj gre pri instalaciji, četudi ne poznajo niti mene niti mojega dela, pravzaprav kljub temu da ne vedo ničesar, se na nek način povežejo z njo. Nekateri so me spraševali o temi instalacije. Ne maram povedati preveč, saj nočem definirati pomena. Želim namreč, da si ljudje ustvarijo svoje mnenje. Razložila pa sem ozadje. Moje delo namreč raziskuje odnose med prostori, torej mestom, kjer najdem material oz. predmete, ki jih vključim v instalacijo, in novim prostorom, kamor odnesem ta material in ga ponovno namestim, s čimer ga na nek način na novo oživim.
Vsi ti kamni, ki sestavljajo instalacijo, so vzeti s poti, po kateri sem včasih veliko hodila s starimi starši. Ob vrnitvi v Slovenijo sem sprva pobrala le enega ali dva kot dragocen spomin na naše sprehode. Potem pa sem vsakič, ko sem se odpravila tja, vzela še kakšnega. Na koncu se jih je nabralo za celo vedro. Prva različica je bila sestavljena iz visečih kamnov, ki so bili videti kot lebdeča pot. V tej drugi različici sem jih postavila v kvadrat in bližje tlom, zaradi česar se premikajo na nenavadne načine. Če zapiha sapica, ko odprem okno ali ljudje le hodijo okoli nje, se instalacija premika, tako da je na nek način živa. Kamni živijo svoje življenje in to je tisto, kar me zanima – animizem, pripisovanje živosti, duše predmetom, stvarem.
Mislila sem, da je instalacija povezana s Kamnikom, saj ima mesto v imenu besedo kamen?
(smeh) Obstaja tudi ta povezava. Ko sem se preselila sem, so mi prijatelji dejali, da prihajam v pravo mesto zame, saj imam rada kamne. Torej je Kamnik tudi s tega vidika popolno mesto zame.
S katerimi predmeti ustvarjate?
Ponavadi s čimerkoli, kar najdem zunaj. V Angliji sem zbirala veliko odvrženih stvari, ki sem jih našla na ulicah. To so bili najdeni predmeti, steklenice, plastika ipd. Vedno zahajam na mesta, s katerimi sem osebno povezana. V Sloveniji grem, denimo, na mesta, kamor sem hodila s starimi starši. Lažje je delati, če obstaja čustvena povezava.
Potem predmetom vdihnete novo življenje? Kakšen je ta proces?
Gre za proces razvijanja ideje. Ko predmet najdem in poberem, še ne vem, kaj bom storila z njim. Vzamem tiste predmete, ki se mi zdijo zanimivi in pritegnejo moje oko. Ko imam materiale, se začnem z njimi igrati. Proces je precej intuitiven. Raziskujem njihove lastnosti in značilnosti: kako se obnašajo, če storim to, kaj se zgodi, če naredim nekaj drugega … vmes ves čas iščem nekaj, kar ta predmet počne na nenavaden način. Torej v procesu odkrijem nepričakovano ali nenavadno lastnost predmeta in na osnovi tega osnujem umetniško delo ali projekt.
Kateri je najbolj nenavaden predmet, s katerim ste delali?
Najdem vse sorte, še posebej pa mi je všeč, če najdem predmet, ki ni cel, da je le delček nekega predmeta, tako da niti ne veš, kaj bi to lahko bilo, del česa je bilo … To je zanimivo. Ta nejasnost predmeta in vprašanja, ki jih poraja, to me privlači. Toda v Sloveniji ni prav veliko stvari, smeti, ki bi ležale naokoli. (smeh) V Angliji sem zavržene predmete našla na vsakem koraku. Poleg tega sem imela nekaj svojih mest, ki sem jih obiskovala prav zaradi zbiranja teh predmetov. Slovenija pa je precej čista. Poleg spomina na stare starše je tudi to najbrž eden od razlogov, zakaj sem se začela ukvarjati s kamni.
Torej bo Slovenija predstavljala naravno obdobje Louise Winter?
Res je, sedaj hodim v naravo po predmete. Odkar sem tu, narava vpliva na moje delo, prej nisem uporabljala naravnih materialov. Instalacija je tudi lepa na pogled, kar ponavadi ni značilno za moje stvaritve. Vedela sem, da se bo s selitvijo spremenilo tudi moje delo. Drugačno okolje seveda vpliva na to. Poleg tega v Angliji te prodnate kamne, ki so v Sloveniji precej pogosti, vidiš le redko. Tukaj pa so v parkih, na poteh, cestah … Ker v Angliji niso vsakdanji, se mi zdijo lepi. »Zakaj nabiraš te dolgočasne kamne, saj so povsod? Koga to zanima?« bi si lahko mislilo veliko Slovencev. A moj pogled je drugačen: res so povsod, vidite jih lahko vsak dan, ampak zdaj imate z mojo instalacijo možnost, da jih ne samo vidite, ampak tudi izkusite na nov način.
Torej delate z že obstoječimi materiali, s čimer želite zabrisati mejo med umetnostjo in vsakdanjostjo, raziskujete poetični potencial vsakdanjih predmetov. Ali je običajno dolgočasno in potrebuje umetnost? Ali tako zanimivo, da je umetnost samo po sebi? Kaj menite?
Običajno ni dolgočasno, je predvsem spregledano. Nečesa, kar videvaš vsak dan, niti ne opaziš več. Kamni so dober primer. Jaz pri svojem delu s temi predmeti ustvarim nekaj novega, posebnega, nekaj, kar v sebi nosi magijo. Torej spreminjam percepcijo vsakdanjosti skozi eksperimentiranje z običajnimi stvarmi. Pri tem je zelo pomemben tudi kontrast, ki se ustvari s premikom predmeta iz okolja v prostor.
Kakšni so načrti za instalacijo s kamni?
Delo s kamni še ni končano. Instalacijo bom še razvila v nekaj drugačnega. Želim si precej povečati njen obseg, ker mislim, da bo tako imela še večji učinek. Poleg tega bom kamne razporedila na različne višine. Torej ne bodo več postavljeni ravno, ampak bodo različno oddaljeni od tal. Rada bi videla, kakšno bo njihovo gibanje v tej obliki. Potem moram razmisliti še o drugih oblikah, kako bi ljudje vzpostavili interakcijo (lahko bi se sprehodili skozi njo, okoli nje …). Vključenost in odziv občinstva je bistven in o tem moram še veliko razmisliti. Nekaj, da mi ne bo dolgčas. (smeh)
Poleg tega za mutirano, torej večjo instalacijo iščem večji prostor, saj bi jo rada postavila na ogled. V Kamniku, Ljubljani, kjerkoli. Z nekaj galerijami sem že stopila v stik, bomo videli, kakšen bo odziv. Do takrat pa ljudje lahko instalacijo vidijo pri meni doma na Šutni, le pišejo naj mi prej (louisewinter2006@yahoo.com) ali me kontaktirajo preko facebookovega profila.
Kdo vas je navdušil za umetnost?
Umetnost obožujem že od otroštva. Moj oče je velik ljubitelj umetnosti. Ko sem bila še otrok, me je vozil na razstave, v muzeje in galerije. Prav on mi je predstavil različne veje umetnosti. Všeč mu je bil David Hockney, angleški slikar.
Umetnost me je vedno zanimala, saj je to področje, kjer lahko svobodno razmišljaš o stvareh, ni predpisanega razmišljanja. Všeč mi je, da ni prave ali napačne interpretacije. Med študijem sem, denimo, imela predmet o grafičnem oblikovanju. To mi res ni šlo, imeli smo navodila, kaj narediti, kako mora biti narejeno in katerim kriterijem mora delo ustrezati. To se mi ne zdi kreativno. Na tak način ne morem delati. Raje imam svobodo, da lahko raziskujem. Ravno zaradi tega se mi zdi umetnost sploh zanimiva.
Sicer pa ste tudi učiteljica?
Res je. Delam kot učiteljica v jezikovni šoli v Ljubljani, precej poučujem tudi preko spleta, imam nekaj učencev, ki jih učim individualno. Poučevanje je moja glavna služba, torej tista, ki mi zagotavlja preživetje. Usposabljanje za poučevanje angleščine kjerkoli po svetu sem naredila še pred prihodom v Slovenijo. Všeč mi je, da lahko poučujem, saj rada delam z ljudmi, hkrati pa med delom spoznam veliko novih ljudi. Poučevanje je hvaležno delo. Večinoma delam z odraslimi in lepo je videti njihovo preobrazbo od prve ure do konca tečaja. Pridobijo novo znanje, s tem pa samozavest. Počutim se, da delam nekaj dobrega in uporabnega. Pri umetnosti se vedno pojavlja vprašanje uporabnosti. Večinoma za svoje umetniško ustvarjanje nisem plačana, torej ne gre za denar. Kakšno vrednost torej ima? Včasih me ljudje vprašajo, če je umetnost moj konjiček. Ne, to je moja strast, nekaj, čemur posvečam večino časa, torej je več kot hobi, čeprav se s tem ne morem preživljati, kar pomeni, da ni niti moj poklic. Sprašujejo me, zakaj se potem ukvarjam z umetnostjo. To imam v krvi, preprosto je tam in to moram početi. Z umetnostjo se ne morem preživljati, v redu, ampak dovolj mi je, da imam možnost, čas in prostor za ustvarjanje.
Kakšen pa je položaj umetnikov v Angliji? Obstajajo pomoči, spodbude s strani države?
Menim, da je položaj umetnikov podoben povsod po svetu in s tega vidika ni razlike, kje delam. V Angliji sem delala v studiu v Newcastlu, kjer nas je bilo 60 ali 70 umetnikov. To je bila nekdanja poslovna zgradba, studio je na tem mestu vzpostavilo nekaj diplomantov univerze v Newcastlu. Odličen prostor, pa še dostopen v finančnem smislu, sploh za tiste, ki ne živimo od umetniškega ustvarjanja. Najemnine so bile nizke in tako smo lahko nadaljevali z ustvarjanjem tudi po koncu študija. Takšnih prostorov je v Angliji precej, kar je dobro, ampak slišim, da se zadnje čase tudi v teh najemnine precej dražijo. Na splošno se držim načela, da ustvarjam, kjer lahko. Ena od mentoric na univerzi mi je svetovala, naj uporabim, kar imam okoli sebe. »Morda nimaš galerije, svojega studia, prostora, ampak uporabi, kar imaš. Morda ni videti veliko, nič zato, uporabi,« je dejala. To je ostalo v mojih mislih. Enostaven nasvet, ampak deluje. Moje stanovanje v Kamniku ni veliko, ampak za mene je dovolj, da lahko delam.
Dobro je, če država pomaga umetnikom, da lahko ustvarjajo. Kultura je zelo pomembna za ljudi. Zdaj še bolj kot kadarkoli. V Angliji imamo Arts Council, tj. neodvisno javno telo, ki med drugim tudi financira umetniške projekte. Če želiš ustvariti nek projekt, se prijaviš; če je komisiji projekt všeč in ustreza kriterijem, lahko dobiš financiranje. Sicer pa umetniki pogosto kar sami in z lastnimi sredstvi organizirajo razstave. Res je, da je angleško tržišče veliko, večje od slovenskega. Pa kljub temu je Slovenija odlična destinacija za umetnika, saj leži v središču Evrope. Od tu lahko delam ali razstavljam kjerkoli.
Kultura je bila eno izmed področij, ki so bila med epidemijo covida-19 najbolj prizadeta. Kako je bilo za vas?
Bilo je težko, tako kot za vse ostale, ampak najbolj pomembno je bilo, da sem lahko še vedno delala kot učiteljica. Če bi izgubila službo, bi bil velik problem, imela sem srečo. Seveda pa ni bilo razstav in ostalih umetniških dogodkov, ki so hrana za dušo in jih človek potrebuje. Ni bilo lahko. Med epidemijo sem sicer razstavljala na spletu, a to ni najboljši način.Moja umetnost potrebuje prisotnost gledalca v prostoru, saj gre za tridimenzionalen predmet, ki se premika, valovi, povezuje … gre za izkušnjo, ki nikakor ni ista, če instalacijo vidiš na spletu. Poleg tega je za moje delo pomembna interakcija z ljudmi. Ljudje pridejo, pogledajo, se zanimajo, razložijo, kaj pomeni njim, in tako prinesejo širino različnih asociacij, povezav, na katere sama niti nisem pomislila. Ljudje dodajo zelo različne pomene, kar instalacijo obogati. Odziv ljudi, njihove misli o mojem delu, ki jih dobim, so neprecenljivi, na spletu pa tega ni.
Kakšni so načrti?
Upam, da bo prihodnje leto prineslo več razstav. Prijavila sem se za program v Layerjevi hiši v Kranju, s Hišo na hribu v Medvodah smo se dogovorili za projekt …
Več o Louisinem delu najdete na https://www.axisweb.org/p/louisewinter/
