sobota, 2 julija, 2022
18.9 C
Kamnik
18.9 C
Kamnik
sobota, 2 julija, 2022
18.9 C
Kamnik
sobota, 2 julija, 2022
18.9 C
Kamnik
sobota, 2 julija, 2022
18.9 C
Kamnik
sobota, 2 julija, 2022
DomovPogovoriKatarina Habe in Rok Golob: Družina je na prvem mestu

Katarina Habe in Rok Golob: Družina je na prvem mestu

Glasbeni par, ki stopa po skupni poti že od srednješolskih časov. Po skupnih petindvajsetih letih pravita: »Rada delava skupaj, ker se dopolnjujeva. Seveda se tudi strastno skregava, ampak glasba tako ali tako sama prinese pravo rešitev.« Katarino Habe najbolje poznamo kot pevko v skupini Katrinas, je pa še mnogo več; Roka Goloba pa kot vsestranskega glasbenika tisočerih talentov in navdihov. Kako pleše njuna zemlja, sta nam zaupala v zanimivem pogovoru.

Združuje vaju tudi ali predvsem glasba. Kako se je začela vajina skupna pot?

Spoznala sva se na Srednji glasbeni šoli, kjer sva bila sošolca. Je pa iskra preskočila šele v drugem letniku, ko sem začela peti v Rokovem bendu So what? in spoznala, da se za vedenjem “smejočega klovna”, ki me je večkrat spravljal ob živce;), skrivajo cele dimenzije emocij in ena zlata duša.

Iz zanesljivih virov smo izvedeli, da sta svojo vezo kar nekaj časa skrivala pred očetoma, še posebej pred Katarininim, ki je bil takrat Rokov profesor na Srednji glasbeni šoli?

Aja, kdo pa je bil ta vir? ;) Katarinin oče, moj profesor, je deloval zelo strogo, tako da se spomnim, da sem enkrat Katarino skoraj vrgel po stopnicah pred SGBŠ, tako sem jo odrinil od sebe, ko sem zagledal Tomaža.

Sicer pa sta očeta obeh, tako Jani Golob kot Tomaž Habe, eminenci slovenske glasbene scene starejše generacije. Oba skladatelja, aranžerja, violinista, pedagoga – stanovska kolega. Kako gledata na svoja očeta?

Očeta sta nama velik vzor – dva izjemna glasbenika, hkrati pa tudi osebnosti, ki jima je zelo mar stanje kulture v Sloveniji in na sploh. Hkrati pa tudi zelo družinska človeka, ki sta družino vedno postavljala na prvo mesto.
Katarina Habe in Rok Golob

Je imeti “glasbenega” očeta prednost ali slabost?

Vsekakor je to prednost. Nobeden od naju si ne predstavlja, kako bi bilo odraščati v neglasbeni družini, saj je glasba najin zrak. Oba sva že od malega dihala z glasbo in z velikim občudovanjem spremljala svoja očeta. S svojim zgledom sta naju uvajala v čaroben svet glasbe.

Katarina, vaš oče je pred kratkim praznoval 70. rojstni dan, med drugim je bil tudi dolgoletni umetniški vodja skupine Katrinas. Kako je delati z očetom?

No, to je pa posebna zgodba. ;) Midva z očitom sva imela od nekdaj zelo čustven odnos – zelo sva si blizu, lahko pa drug drugega tudi hitro spraviva ob živce. Jaz sem imela občutek, da želi ves čas nekaj nadzorovati, oči pa je imel na drugi strani verjetno podobne občutke. Polno je bilo vsega; največ smeha, pa tudi solz jeze in žalosti. Ampak vedno sva na koncu našla skupen jezik in rečem lahko le to, kako neskončno hvaležna sem, da mi je bil v tem Življenju poslan kot oče in mi je odstrl vrata v zame najlepše izrazno sredstvo človeka – glasbo. Kar se Katrinas tiče, je postavil naše temelje in nam odprl mnogotera vrata, napisal ogromno skladb, aranžmajev, tekstov za nas, nas spremljal z različnimi zasedbami in še vedno je pomemben del zgodbe Katrinas. Nekatere projekte, kot je bil poleg zimzelenega Slovo tisočletju npr. božični projekt Zimska pravljica, je ustvaril on. Ravno pred kratkim sva se pogovarjala o ponovnem skupnem projektu za naslednje leto.

Na Pedagoški in Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru predavate psihologijo glasbe, ste docentka in doktorica. Kaj predava psihologija glasbe?

Od začetka letošnjega študijskega leta sem končno dobila redno zaposlitev na Akademiji za glasbo, tako da zdaj z univerzo MB sodelujem le pogodbeno. Ja, ohranila pa sem vse predmete, ki se navezujejo na moje ekspertno področje, na psihologijo glasbe. Psihologija glasbe je zelo obsežno interdisciplinarno področje, ki se ukvarja s preučevanjem učinkov glasbe na človeka na eni strani, po drugi strani pa se ukvarja z glasbenikom kot subjektom preučevanja. Jaz osebno se raziskovalno in aplikativno največ ukvarjam z optimalno psihično pripravo na nastop, s poudarkom na obvladovanju treme, pa z doživljanjem zanosa pri glasbenikih in z vplivi glasbe na kognitivno funkcioniranje (Mozartov učinek). V zadnjem času pa me čedalje bolj privlačijo učinki petja na psihično blagostanje posameznika.

Katarina Habe in Rok Golob

Na ljubljanski Akademiji za glasbo pa poučujete predmet Učenci s posebnimi potrebami pri pouku glasbe. Kako se glasba vključuje v to področje?

Glasba je univerzalna govorica, zato zna z njeno pomočjo komunicirati vsak, pa naj bo običajen otrok ali otrok s posebnimi potrebami. Ravno pri otrocih s posebnimi potrebami je glasba tisto področje, kjer lahko zgradijo most med seboj in zunanjim svetom, zato so učinki glasbe izjemni. Naši študenti na AG spoznajo različne skupine OPP in primere dobre prakse na področju dela z njimi.

Ali ste stroga profesorica?

Jaz zase mislim, da ne, ampak bi morali vprašati moje študente. Je pa res, da veliko zahtevam – pri meni morajo precej brati pa gledati dokumentarce pa slediti aktualni pedagoško-psihološki tematiki pa razmišljati o sebi in o snovi, ki jo obravnavamo, jo povezovati s prakso. Skratka – želim znanje, ki je živo in diha v realnosti.

Vaše področje dela je tudi Mozartov efekt. Nam razložite več? Kakšno je vaše stališče?

Mozartov učinek v ožjem pomenu predstavlja nevrofiziološki fenomen, ki se kaže v izboljšanem reševanju nalog prostorsko-časovnega tipa (PČT) (osnova abstraktnemu mišljenju). Enostavno povedano – Mozartova sonata za dva klavirja v D-duru K.448 predstavlja neke vrste možganski fitnes. Če poslušamo 10 minut te skladbe, se naši možgani optimalno “ogrejejo” za reševanje nalog PČT. Izkazalo se je, da je učinek še posebej prisoten pri posameznikih z nižjo ravnjo inteligentnosti, ki so slušni tipi, s celostnim načinom predelave informacij. Navedena sonata ima specifične učinke na pozornost, na splošno pa vsa Mozartova glasba nosi blagodejne učinke, zaradi vsebnosti visokih frekvenc, simetrične strukture in ravnovesja med glasbenimi elementi, ki ustvarjajo sproščenost oz. napetost.

Pisali ste tudi o tremi in izvajalski anksioznosti (IA). Se je to kdaj zgodilo tudi vam? Seveda. J Pri violini sem bila velik tremaš – spomnim se, da sem zares uživala samo v komornih skupinah, v orkestru, solistično pa na zaključnem koncertu. J Pri klavirju, flavti, predvsem pa pri petju, pa sem znala tremo kot kreativen vir energije obrniti sebi v prid. Motivacija za raziskovanje treme in njene patološke “sestre”, izvajalske anksioznosti, je bila predvsem ta, da sem imela priložnost spoznati veliko odličnih glasbenikov, ki so se ravno zaradi IA odločili za drugo poklicno pot.

V intervjuju lani je Janez Majcenovič dejal, da je vsaka glasba taka matematika, da ljudem niti jasno ni. Kako vi kot profesorica (teoretičarka) in glasbenica (praktičarka) gledate na to?

Bi se zelo strinjala. Tako v glasbi kot v matematiki gre za razmerja, zato ni čudno, da so včasih glasbo v šolskem sistemu umeščali poleg aritmetike, geometrije in astronomije. Glasba je tista višja matematika, kjer je nič neskončno.

V naših koncih ste najbolj poznani po sodelovanju in tudi ustanovitvi skupine Katrinas. Pred kratkim ste imele punce tudi Valentinov koncert. Ste zelo zasedene s koncerti in nastopi? Kako usklajujete delo, glede na to da imate vse tri zraven še redne službe? Kdaj lahko pričakujemo še kakšen projekt v naših koncih?

Z nastopi in koncerti smo zasedene ravno prav – izhajamo iz tega, da mora biti pravo ravnovesje med vsem, kar počnemo v življenju. Na prvem mestu je družina, na drugem mestu naše službe, potem pa Katrinas. Usklajevanje vsega je res prava umetnost, a s podporo naših bližnjih nam nekako znese. J Vesele smo, da smo po dolgem času spet imele svoj koncert v domačih koncih, saj so nam vrata precej bolj odprta v štajersko, savinjskem in koroškem delu Slovenije. Upamo, da nas kmalu še kdo povabi k sodelovanju, da nam ne bo treba v domačem okolju vedno organizirati koncertov v lastni režiji.

Vaša skupina je poznana po kakovostni glasbi in vokalih. Dandanašnji je ogromno komercialnih zasedb, nekakovostnih, na prvo žogo, ki iščejo svojih pet minut slave. Kako gledate na to?

Me hodimo po svoji poti in na njej srečujemo sebi podobno misleče, čuteče. Usmerjamo se na tisto, kar nam je všeč, kar nas navdihuje, drugim pa pustimo, da iščejo svoje poti.

Očitno je fast food koncept razširjen povsod. Ali kakovost sploh lahko konkurira tovrstnim zasedbam? Sploh če upoštevamo, da je tudi glasba vse manj glasbena in vse bolj vizualna?

Morda utopično, vendar Katrinke še vedno menimo, da lahko. Kljub vsemu tudi kakovostni glasbeniki polnimo dvorane – je pa to bolj tek na dolge proge, kjer se obrestuje najbolj vztrajnim in vzdržljivim. ;)

V začetku februarja ste imele s Katrinas multisenzorni koncert v Cankarjevem domu. Nam poveste več?

Večkrat so nam različni ljudje, ki se ukvarjajo z energijami, ob različnih priložnostih rekli, kako močna energetska sporočila nosi naša glasba, tako je v meni že dalj časa tlela želja, da se usmerimo na to globljo izpovedno raven. Skupaj z Andrejo Cepuš sva prizemljili to idejo in v 50 minutni zvočno-glasbeno-plesni zgodbi preko besedil Katrinas ustvarili glasbeno zgodbo o krogu življenja. Bilo je prav čarobno. Na odru smo soustvarjali Katrinas, Rok Golob, Andreja (gib) in Tjaša Cepuš (zvok).

S Katrinas ste vedno stilsko dovršene. Kdo skrbi za to?

Sodelovale smo že z različnimi oblikovalci, največkrat s stilistko Metko Albreht in oblikovalko Vesno Mirtelj, pa tudi z Uršo Draž.

Rok, ste multininštrumentalist. Lahko naštejete, katere inštrumente igrate?

Violino, klavir, kitaro, bobne, pa še vse mogoče eksotične inštrumente. ;)

Ste skladatelj, dirigent, aranžer, pa tudi režiser, ki svoje sledi pušča v različnih glasbenih zvrsteh. Katera vloga pa je vam najljubša? In katera glasbena zvrst?

Že nekaj časa najraje igram bobne. Vedno iščem nove izzive. Najbolj zanimivo mi je, če lahko kombiniram med različnimi vlogami. Za glasbeno zvrst bi se težko opredelil, ker se prepuščam trenutnim navdihom; enkrat se bolj gibam v klasičnih vodah, drugič v zabavnih.

Veliko delate v tujini. Kakšen je ta (glasbeni) svet v primerjavi z našim, slovenskim? Predvsem so stvari v tujini na višji profesionalni ravni. Vsak se zaveda svoje vloge in svoje delo odlično opravi, v Sloveniji pa je znotraj posameznih institucij to, da želiš ustvariti dober končni izdelek, npr. kakovosten posnetek, prej tvoj minus kot plus, saj veljaš za komplikatorja, ki si vzame preveč časa in gre v prevelike detalje. A tista presežna vrednost se skriva ravno v detajlih. Moram povedati, da me to večkrat frustrira.

V tujini ste se tudi šolali, bili ste na podiplomskem študiju v Ameriki na University of Southern California v Los Angelesu, kjer ste študirali pri znamenitih komponistih filmske glasbe: Elmerju Bernsteinu, Christopherju Youngu, Davidu Raksinu, Leonardu Rosenmanu… Kakšna je bila ta izkušnja?

Nora!!! Že to, da mi je v tako kratkem času uspelo zbrati sredstva za visoko šolnino, je bil pravi čudež, in potem vse, kar se je tam dogajalo. To je za celo knjigo prigod. Najbolj neprecenljive izkušnje pa so bile ravno v tem, da smo imeli neposreden stik z eminencami svetovne filmske glasbe, ki pa so bili pravzaprav zelo preprosti in odprti.

Ste tudi šef banda King Foo, v katerem igrate bobne. Band je v svoji kratki dobi igranja nanizal same hite. Nastopili boste na letošnji Emi. Kakšna so pričakovanja?

Upam, da bomo zmagali (smeh). King Foo je trenutno moja največja glasbena inspiracija in naša pevka Aleksandra, ki ji zaradi njene energije rečemo kar elektrarnica, je vrhunski vokal in odlična performerka, basist Matej poskrbi za snemanje spotov, meni je prepuščen ustvarjalni in produkcijski del, Pero pa spleta vezi s širšo publiko. Skratka, super se dopolnjujemo, imamo podobne vizije in smo vsak na svoj način nori.

King Foo

Spot za pesem Lebdenje ste snemali v Kamniški Bistrici. Kako je potekalo snemanje? Viseti na vrveh je bilo najbrž zanimivo …

Uuuuuf, s snemanjem Lebdenja smo se kar “ornk” namučili. Snemanje v Kamniški Bistrici je bilo, razen stanja v ledeni vodi, pravi balzam, vse ostalo, vključno z bingljanjem na vrveh, pa je bil pravi podvig.

Poznamo vas tudi po sodelovanju z Big Bandom RTV Slovenija. Novembra ste imeli velik koncert v Ljubljani skupaj s Katrinas, King foo ter Muratom in Josejem. Kje je vaša meja? Koliko glasbenikov naenkrat lahko uskladite?

Meje ni. J In to je ravno tisto najboljše. Rad delam z velikimi zasedbami in se tudi v dirigentski vlogi zelo dobro znajdem. Tale koncert v SI-TI teatru pa je bil prava eksplozija energije.

Lani ste na povabilo obiskali Kitajsko, dogovorili ste se, da boste v zameno ustvarili skladbo za tamkajšnji orkester – kako vam gre?

Ravno pred kratkim sem dobil natančna navodila, tako da moram do julija napisati dve skladbi, jeseni pa me spet čaka pot na Kitajsko na krstni izvedbi.

S katerim projektom se trenutno ukvarjate?

EMA je na prvem mestu, zraven pa pišem še komad za Perpetum Jazzile in Sabino Cvilak, v čakalni vrsti je pa še kar nekaj stvari, pa raje ne mislim naprej.

Katarina in Rok

Kako – kot starša in glasbenika pa tudi kot teoretika in otroka glasbenikov – gledata na glasbeno šolstvo v Sloveniji?

Slovenci smo lahko na svoje dostopno in kakovostno glasbeno šolstvo zelo ponosni.

Zdi se, da je – poleg ukvarjanja z enim športom, učenja enega tujega jezika – nujno za otroke, da se učijo tudi inštrumenta. Kako vidva gledata na to modno muho?

Najin moto je, da bo v življenju še čas za vse in sploh v predšolskem obdobju zagovarjava predvsem to, da ima otrok čas biti otrok, da je čim več zunaj, starši pa naj ga podprejo pri njegovih najmočnejših interesnih področjih, vendar igrivo in brez prisile.

Sicer pa imata dva sina. Glede na vajine številne obveznosti kako usklajujeta družinsko življenje?

Če se odločiš za družino, ti mora biti na prvem mestu. Pridejo sicer tudi bolj intenzivna obdobja, ko sva malo več zdoma, ampak potem si pa vzamemo družinski odklop in vse nadoknadimo. Imava pa tudi čudovite stare starše z obeh strani, pa mojo starejšo sestro, brez podpore katerih midva ne bi mogla ustvarjati, tako kot ustvarjava.

Otroka že kažeta zanimanje za glasbeno udejstvovanje?

Vsak po svoje. Starejši sin precej bolj uživa v igranju košarke, pa velik talent ima tudi za risanje, sva pa vztrajala, da se uči en inštrument in je izbral kitaro, zadnje čase pa nekaj tudi ustvarja svoje komade. Naš štiriletnik pa ima rad bobne, pa za klavir se tudi rad usede, tako da bomo videli.

Živite v Mengšu, vi, Katarina ste Domžalčanka, medtem ko je Rok Ljubljančan. Ste izbrali Mengeš, ker je glasbeno mesto?

J Ne, to sva zvedela šele kasneje. Rok je bil čisto šokiran, da bomo živeli “na vasi”. Namreč pred tem je živel sedem let v Los Angelesu.

Katarina in Rok

Spremljate glasbeno dogajanje v naši regiji? Kakšna (glasbena) ocena?

Iskreno rečeno ne uspeva tako dejavno spremljati glasbenega dogajanja v naši regiji, kot bi si želela, saj gre najin čas za lastne glasbene projekte, sicer pa pri majhnih otrocih potem ne ostane več časa za obiske kulturnih dogodkov.

Vidiva pa, da se veliko dogaja na ljubiteljski ravni – predvsem zborovska dejavnost in pihalni orkestri so zelo aktivni. Kar nekaj odličnih glasbenikov prihaja iz naših koncev.

Mateja Štrajhar

SORODNI ČLANKI

VREME

Kamnik
scattered clouds
18.9 ° C
20.3 °
17.6 °
88 %
0.5kmh
40 %
sob
28 °
ned
30 °
pon
33 °
tor
28 °
sre
20 °

SLEDITE NAM NA

Najbolj brano