Polona Pengal, doktorica biologije, je po duši naravovarstvenica. Ustanovila je Inštitut Revivo, kjer lahko počne to, v kar najbolj verjame: varuje okolje. Njena velika ljubezen, ki jo z zanosom prinaša na vse, ki jo poslušajo, so reke. O protipoplavnih ukrepih pravi, da so slabi in da moramo začeti sodelovati med seboj, če želimo, da naslednje poplave uničijo manj domov.
Ste doktorica biologije, ki je svojo pot začela na Zavodu za ribištvo. Zakaj ste se odločili, da ustanovite Inštitut Revivo?
Bila sem preveč ujeta v državne postopke in principe, kjer so mi govorili, da se veliko stvari ne da, zato ker tega niso nikoli delali. Nisem mogla delati tega, v kar res verjamem, kar delam sedaj. Svoje življenje želim posvetiti temu, da bi naravi vrnili čim več prostora in jo ohranjali. A da bodo spremembe res vidne, lahko traja več desetletij.
Inštitut Revivo ste s ciljem doseči spremembo v zavesti ljudi, da narava ni objekt izkoriščenja, temveč vrednota, ki nam omogoča preživetje, ustanovili pred desetimi leti. Kako ozaveščate ljudi?
Veliko delamo z otroki, ki jim želimo pokazati, kako so videti naravne reke, saj imamo toliko reguliranih rek, da sploh ne vedo, kakšna je naravna reka. To se je pokazalo, ko smo imeli likovni natečaj, in so namesto rek risali kanale. Peljemo jih na odseke, kjer so reke naravne in jim razlagamo, zakaj je pomembna obrežna vegetacija, zakaj pregrade niso dobra rešitev. Delamo tudi z odločevalci, z občinami, ministrstvi. Na evropski ravni delujemo kot raziskovalci, iz tujine prinašamo dobre prakse v Slovenijo. Smo pa letos zaposlili dve novi sodelavki, tako da nas je zdaj šest.
Na kateri projekt ste v Inštitutu Revivo najbolj ponosni?
Dobili smo projekt, v sklopu katerega bomo ponovno naselili ribe kečige iz Donave v Muro. To bo naš prvi konkretni doprinos k ohranjanju narave in zato smo zelo ponosni in veseli. Tako daleč nam uspeva. Trudimo se za sistemske spremembe, a to je tek na dolge proge. Ko vidim, da se nekaj premakne naprej, tudi za minimalno, recimo, da dobim elektronsko sporočilo iz delavnice, v katerem nam nekdo napiše, da smo nekomu odprli oči, sem zadovoljna.
V preteklosti ste že trikrat organizirali projekt Ekoreka. Ga boste še kdaj?
Imamo veliko željo. Želimo si, da bi bil to vsakoletni tradicionalni dogodek, a nimamo vedno sredstev. Naslednje leto bo spet, smo bili uspešni na enem izmed razpisov. S temi dogodki poskušamo pokazati, kako izgleda naravna reka, kateri organizmi bi živeli v rekah, če bi bile te bolj naravne.
Junija ste se udeležili posveta Izzivi urejanja voda ob vključevanju na naravi temelječih rešitev, ki ga je organizirala Direkcija RS za vode, med drugimi se ga je udeležil tudi minister za naravne vire in prostor Jože Novak, in predstavniki drugih strok. Kako ste zadovoljni s posvetom?
Na enem mestu so se prvič srečali strokovnjaki različnih strok. Posvet je bil prvi korak v smer drugačnih, bolj naravnih rešitev in prvi korak k razmišljanju. Minister je izrazil željo, da drugi del denarja, ki je namenjen sanaciji po poplavah, porabimo na smiselni način. Rekel je še, da moramo sodelovati bolje in razmisliti, kako naprej. S tem je dal vedeti, da ve, da dosedanji ukrepi niso najboljši. Želja stroke in odločevalčev je, da bi sanacijo delali bolj strateško.
Verjamete v sodelovanje med različnimi strokami. Zakaj se vam zdi to pomembno?
Na vse skupaj gledam interdisciplinarno. Že v Revivu se trudim, da bi imela zaposlene ljudi iz različnih strok. Ko smo bili štirje zaposleni, sva bili dve biologinji, socialni pedagog in ekonomistka. Voda ni samo gradbeni ali ekološki problem, je celovit problem. Ne morem biti pametna, kaj je najboljše iz vidika prostora, lahko pa povem, kaj je najboljše za naravo. Sprejemam, da nimam dovolj znanj iz prostorskega načrtovanja ali gradbenega področja, zato se povezjem s strokovnjaki iz drugih sfer. Imamo pomembna sporočila in ne vem, kako jih spraviti v javnost, zato mi pri tem pomagajo strokovnjaki na Inštitutu za politično ekologijo. Če se bodo stroke povezale, bomo naredili največ za naravo in družbo. Trenutno ima primat gradbena stroka, izgublja pa narava.
Kritični ste do načina vključevanja javnosti v proces odločanja. Zakaj?
Običajno posvetovanja z javnostjo potekajo tako, da institucije objavijo pisni predlog na spletni strani, ki ga nobeden ne vidi. In zato ni odziva. A to ni vključevanje, vključevanje pomeni, da je treba upoštevati predloge in dati ljudem možnost, da sodelujejo pri končni odločitvi. Trenutno se upravlja z vodami in prostorom, kot da niso last ljudi, ki tam živijo, last nas vseh. Če javnost ni vključena pravilno, so na koncu ljudje proti, kar pomeni, da se neki postopek lahko zelo zavleče.
Zdi se, kot da vračanje prostora naravi, ali renaturacija postaja čedalje bolj popularna tema. Kako daleč je tu Slovenija?
Pri nas je renaturacija še zelo v povojih, mislim, da predvsem zaradi pravno formalnih postopkov, ki to onemogočajo. Prehitevajo nas Črnogorci, Hrvati … Pred 30 leti so z renaturacijo začeli že Angleži in Francozi, res pa je tudi, da so imeli zelo uničeno naravo. Ko so videli, kaj vse izgubljajo, so začeli obnavljati. Leta 1992 so v Franciji sprejeli zakon, ki pravi, da se ne sme narediti noben poseg v naravo, ne da bi pri tem izboljšali stanje reke. Ostale države sledijo, mi pa spimo. Sistem, ki ga imamo, je zelo naravnan k temu, da narave ne vidimo več kot del sebe in jo odrivamo. Razvoj razumemo kot vedno več, zato narava izgublja.
Na naravi temelječe rešitve niso posamezni ukrepi, ampak so prostorsko smiselne aktivnosti, ki na vključujoč način zagotovijo koristi za naravo, družbo in ekonomijo in z njimi upravljamo prilagodljivo. Na naravi temelječe rešitve so izjemno kompleksen okvir, ki nam kaže, kako lahko začnemo razvoj in sebe kot družbo gledati na drugačen način. Na način, ki nam bo dolgoročno omogočil preživeti, celo tako velik izziv, kot so podnebne spremembe. Seveda s pomočjo narave. To je v znanosti že nekaj časa jasno.
Kakšne rešitve imate?
Zelo težko je iti izven obstoječih praks, ker jih ljudje ne poznajo. A ko se enkrat, eden izmed sodelujočih kmetov zave pozitivnih posledic ukrepa, mu drugi sledijo. Ljudem je treba dati prostor, da so slišani in razumljeni. Z njimi imamo pozitivne izkušnje, moramo jih je jemati kot enakovredne partnerje. Mi vedno pridemo z idejo, da moramo sodelovati, da bomo skupaj našli rešitve.
Tako sodelovanje vzame polovico časa celotnega projekta, kar je ogromno, a potem je izvedba zelo hitra. Ni se treba spet in spet vračati na začetek, kot se to dogaja sedaj. Na koncu je celoten projekt precej krajši. V svojem delovanju se zgledujemo po konceptu, ki se mu reče na naravi temelječe rešitve, ki narekujejo, da je treba iti do občine, posameznika, in do družbe ter sodelovati.
Katere so na naravi temelječe rešitve na primeru rek?
Na področju poplavne varnosti ta koncept zahteva, da moramo poleg poplavne varnosti zagotoviti tudi druge koristi za ljudi in naravo. Reka potrebuje prostor. Recimo v zadnjih poplavah je Kamniška Bistrica odprla svojo nekdanjo strugo, po poplavah so ta prostor zasuli, a to bo reka pri naslednjih poplavah spet odnesla. Pomembno je, da pustimo reki prostor, postavimo tik ob meji parcele nasip in s tem zaščito, a v prostoru med nasipoma pustimo, da si reka sama reže strugo, kar tudi pomeni, da s tem reka izgublja energijo, rušilno moč. Moramo se tudi pogovarjati in skupaj s prebivalci iskati rešitve. Veliko ljudi na naravi temelječe rešitve razume, kot da naredimo še nekaj za ribe, drugega pa ne. A te rešitve so dosti širše, poskrbijo, da bi bilo za družbo in naravo najbolje.
Sliši se enostavno: pustiti prostor rekam. Ampak ob rekah imamo naselja.
Zelo pomembno je, da bi država odkupovala zemljišča po realni ceni zemljišča ali po realni ceni hiše. Ni res, da ljudje nočejo prodati zemljišč, ampak država jim želi praktično ukrasti, odkupiti po nerealno nizki ceni nekaj, kar so oni celo življenje gradili. Ko so kupovali to zemljišče, niso vedeli, da je poplavno, saj jim ni nihče povedal.
Država jim je dala gradbeno dovoljenje, naj prevzeme odgovornost in plača po realni ceni. Treba je razmišljati strateško. Reke smo uničevali 300 let, toliko časa bo trajalo tudi, da jih oživimo, a ko reko enkrat oživimo, je to toliko pozitivnih posledic, da bi se lahko pogovarjali cel dan.
Katere so negativne posledice reguliranih rek?
Ko so struge zabetonirane, se voda ne more pretakati lateralno in napajati celotne pokrajine in zato so polja manj rodovitna, suše imajo hujše posledice. Reke s poplavami zadihajo, del usedlin tudi odložijo na poplavne ravnice in ravno ti sedimenti so tisti, ki naredijo poplavne ravnice rodovitne. Težave imamo, ker smo narobe naredili mostove, saj temelji mostov nimajo nič delati v rekah. In potem se sliši, da je reka bila zlobna, saj je z drevesi podrla most. Ne, mi smo bili neumni, ker smo naredili temelje v reki. Ne potrebujemo tudi ovir, za katere smo ocenili, da jih imamo Sloveniji približno 60.000, kar je zelo negativno.
Zakaj?
Reka od izvira do izliva prenaša prod. Na začetku so to ogromni balvani, ki se valijo, krušijo in razpadajo, do prodnikov in peska. V prostorčkih med sedimentom in na prodnikih živijo živali – majhne, drobcene žuželke, bakterije, mikro organizmi, ki vodo prečistijo, praktično nam naredijo pitno vodo. Če naredimo pregrado, se premikanje prodnikov ustavi, organizmi odmrejo, samočistilna sposobnost reke se drastično zmanjša. Poleg tega voda stoji in se segreva, kar pripelje do hitrejšega izparevanja vode, kar je še posebej slabo v primeru suše.
Pogosto tudi vidimo gole bregove. Ampak obrežna vegetacija ima veliko koristnih funkcij.
Pomaga pri čiščenju vode, smeti iz okolja se ujamejo na drevesa in ne padejo v reko. Če pride plastika v vodo, se ta razgradi v mikro- in nanoplastiko, ki pride tudi v podtalnico in s tem v našo pitno vodo. Nobena čistilna naprava tega ne očisti popolnoma. Obrežne vegetacije ne bi bilo treba vzdrževati, saj bi visoke vode podrle odmrla drevesa, ki bi se nato počasi razgradila. Tista drevesa, ki ostanejo na brežini, imajo več prostora za rast. A gradbeniki, ki podirajo drevesa, nimajo občutka in podrejo kar vse. S tem se začnejo erozijski procesi, saj so korenine tiste, ki varujejo bregove. Na leto da država 20-25 milijonov evrov za vzdrževanje obrežne vegetacije, dela, ki niso nujno potrebna. Kamniška Bistrica bi morala imeti 40-metrski obrežni pas, manjše reke pa vsaj pet metrski.
Kateri so najboljši protipoplavni ukrepi v mestih?
V mestih je zelo malo prostora, ampak kar lahko naredimo je, da protipoplavne zidove umaknemo čisto do hiš, znotraj tega koridorja pa reka lahko poplavlja. Zelo pomembni so tudi parki, kjer se lahko zadržuje meteorna voda iz neprepustnih urbanih površin kot so ceste, strehe… Več prostora moramo tudi v mestih prepustiti zelenim površinam. V Domžalah in na Viru je še veliko prostora, lahko bi ob reki naredili parke, kjer ne bi bilo težav, če se voda razlije. Nasipi so zdaj tik ob Kamniški Bistrici, a moramo jih umakniti do cest in do hiš, da tako preprečimo nadaljnjo pozidavo poplavnih območij. Sprehajalne poti bi bile lahko čisto ob reki, tako da bi imeli stik z reko, dostop do vode, kar smo zdaj že pozabili, kako je. Vsaka ulica bi morala imeti močna in zdrava drevesa, ki zadržujejo vodo in tudi znižujejo temperaturo v mestih, ki so tudi za štiri stopinje toplejša kot okolica – t. i. učinek toplotnega otoka.
Kako ocenjujete dosedanje poplavne ukrepe na Kamniški Bistrici?
Zelo slabo tako s poplavne varnosti kot iz vidika podnebnih sprememb. Reko smo vračali v prejšnje stanje, namesto da bi stanje izboljševali. Na Homcu si je reka vzela nazaj meander, pri Menini bi morali narediti betonski zid ostalo pa pustiti, saj tam ni nobene hiše. Zdaj je nasip povišan, kar pomeni, da se bo voda razlila nekje drugje. Uničili so prodišče, zmetali stran milijone, uničili biotsko raznovrstnost. In to zakaj? Da bo čez deset let spet vse uničeno. Vračanje v prejšnje stanje kaže, da se nismo naučili nič. Ko postavimo na enem delu toka visoke zidove, kot jih imamo v recimo v Kamniku, samo premaknemo poplavo do Domžal. Zato na Inštitutu Revivo pravimo, da so potrebne dolgoročne rešitve, a za katere je potrebno več časa. A ko je ljudi strah, želijo rešitve takoj, ko vidijo nasipe, se počutijo varne, a velikokrat ni tako, saj lahko že prva višja voda odnese nasip.
Kaj pa zadrževalniki?
Pri zadrževalnikih je zelo pomembno, kako so umeščeni, kako so narejeni. Narava in naravni procesi delujejo mozaično, in ne megalomansko kot naši zadrževalniki. Gradimo take, ki lahko zadržijo od 1 do 20 milijonov kubičnih metrov vode na enem mestu, ker jih najlažje zgradimo. Te pregrade so tudi tvegane, na leto se podre sto jezov po svetu. K nam v Dob so že dvakrat prišli, da se bo pregrada na Gradiškem jezeru podrla, kar pomeni, da vsa voda pride naenkrat.
Kakšna bi bila boljša rešitev?
Na celotnem porečju poiščemo naravne vdolbine, vrtače, kjer se voda naravno zadržuje. Postavimo dve debli in vodo zadržujemo tam, kjer pade na tla. Poplavna varnost se začne na vrhu hriba, kjer voda zelo hitro odteče, zato jo moramo zadržati tam. Ko pride v mesta, je prepozno. V neki vasi, Angliji so z naselitvijo dveh družin bobrov, ki so se kasneje namnožili, znižali poplavni višek za dva centimetra, mi pa delujemo megalomansko. In ne pozabimo, manjši ukrepi so tudi cenejši.
Pred dvema letoma ste okrogli mizi v Knjižnici Domžale dejali, da je Kamniška Bistrica mrtva reka. Ali je to še drži?
Da. Glede na stanje, kakršno bi lahko imeli, v Bistrici praktično ni živih organizmov. V preteklosti je bilo ogromno industrijskih onesnaževalcev, ki morajo zdaj čistiti vodo, ampak je reka še vedno monoton odvodni kanal. Še naprej uničujemo življenjske habitate organizmov. V zdravi reki imamo zaporedje struktur, ki se samodejno vzpostavljajo in to so brzice, tolmuni, laminarni tok. Zdrava reka ima gosti obrežni pas. Vsi ti elementi zagotavljajo, da so v reki območja z različno hitrostjo toka in različno temperaturo vode. Ta raznolikost je pomembna, je podlaga za raznolikost živali, pa tudi za čistilno sposobnost reke. S pregradami ustvarimo stoječe vode, čez katere ribe ne morejo, poleg ostalih težav, ki jih povzročijo in sem jih že prej omenila.
Mrtva je tudi Pšata, v kateri so se nekoč kopali in pili iz nje. Strugo ima večinoma vrezano.
Kakšna je vaša vizija za Kamniško Bistrico?
Vrniti moramo reki prostor in obnoviti obrežno vegetacijo. Potrebujemo dolgoročno strategijo, da bi se počasi odkupovale površine in stare hiše ob strugi po tržni ceni, saj bi tako reki vračali prostor. Reki moramo dati prostor za brzice in tolmune, kjer bi se lahko kopali. Ko še ni bila zregulirana, je bila kot Soča, po njej bi lahko raftali. Na vsake pet kilometrov bi uredili prodišče za ljudi, za plažo.
Imate še kakšne načrte za projekte za na porečju Pšate in Kamniške Bistrice?
Za porečje Pšate smo prijavili projekt, v sklopu katerega bomo šli do ljudi in skupaj z njimi naredili strateški načrt za izboljšanje porečja reke. Ideja je, da bi ustanovili neko posvetovalno telo, forum, kjer bi lahko ljudje dvakrat na leto razpravljali in se pogovarjali. Strokovnjaki in prebivalci bi na vsake pol leta povedali, kaj so opazili. Vsakih pet, šest let bi to potem tudi zapisali v načrt upravljanja, pa potem redno preverjali stanje in prilagajali. Na tak način bi tudi ohranjali stik z ljudmi. Projekt bo trajal tri do štiri leta. Naučili se bomo, kako se to dela in nato bomo celotni projekt prenesli na porečje Kamniške Bistrice.
Je pa pri tem največji izziv sodelovanje občin. Ob Kamniški Bistrici je deset občin, vsaka s svojim prostorskim načrtovanjem. Da se bodo te občine poenotile za protipoplavne ukrepe, je praktično nemogoče. Župani, direkcija za vodo in ministrstva se morajo usesti skupaj in pogledati, kateri ukrepi ne bodo koristili samo njim, ampak tudi sosednjim, dolvodnim občinam. Mogoče to v neki občini pomeni samo več dreves, ki bi varovala drugo občino.
Kaj vam osebno pomeni varovanje okolja?
To je zame način življenja, jaz to živim. Varovanje okolja me izpopolnjuje in mi daje smisel življenja. Imam veliko srečo, da imam tudi tako službo. Vztrajala bom na poti varovanja okolja. Imam 14-mesečnega otroka, to delam zanj in za prihodnje generacije. Če bomo nadaljevali tako kot do sedaj, prihodnje generacije ne bodo imele možnosti za preživetje. Zame je varovanje okolja življenjsko poslanstvo in želim doseči spremembe.
Kaj bo s planetom, če ne dosežemo sprememb?
Narava ima neke meje, in ko jih dosežeš, ko jih presežeš, ne moreš več spremeniti nazaj in mi smo zelo blizu teh mej. Več bo poplav in suš, saj vode ne zadržujemo, ampak pustimo, da odteče in s tem tudi podtalnica. Ekosisteme smo že zelo uničili, ko bomo enkrat presegli meje, se bo vse sesulo, ne vemo, kaj se bo takrat dogajalo. Kar koli bomo naredili, ne bo več pomagalo. Zelo verjetno bomo izumrli.
Kakšno je vaše mnenje? Ali nam bo uspelo obvarovati človeštvo?
To, ali nam bo uspelo doseči spremembe, je moja največja dilema. Sem pesimistična, ne verjamem, da nam bo uspelo, a sama sebe prepričujem, da je upanje in da nam bo uspelo. Verjela bomo, ko bomo začeli delati velike družbene korake, a zaenkrat delamo premalo na vseh področjih. Upam, da ne bomo prepozni, a če bi se vdala, lahko neham živeti, zato se bom borila do konca. Včasih imam izziv, da sama sebe prepričam, da nam mogoče uspe narediti prelom.
Kaj lahko naredimo?
Morali bi gledati, kako in kje se lahko omejimo, kaj je naša želja in kaj je res potreba. Želja ne rabimo vseh upoštevati, potrebe moramo. To pa ne pomeni, da moramo nazaj v jame.
Začnemo lahko z majhnimi spremembami. Namesto s pitno vodo lahko stranišča splakujemo z deževnico. A tega Slovenci ne vedo, zato jim moramo to pokazati in povedati. Trudim biti tudi zgled. S partnerjem sva okoli hiše zasadila veliko medonosnih rastlin in sadno drevje. Zidava na poplavnem območju, a bova naredila hidroizolirano klet, dvignili smo pritličje za več kot 90 centimetrov, v kleti imava jašek in črpalko. Imava tudi lastni agregat in zbirava deževnico s strehe, ki jo uporabljamo za pralni stroj, splakovanje stranišč in pomivanje.
