Ivan Resnik je letošnji dobitnik zlatega priznanja Občine Kamnik za uspešno izpeljano obnovo kamniških planinskih koč ter promocijo planinstva v kamniški občini in v Sloveniji. Dolgih 14 let je odločno in uspešno vodil Planinsko društvo Kamnik, ki letos praznuje 130. obletnico. O planinstvu in o svojem življenju pripoveduje z velikim žarom, tako da bi ga človek lahko poslušal ure in ure. Del njegovega življenja vam predstavljamo v spodnjem intervjuju.
Čestitam vam za priznanje. Kaj vam pomeni?
To je veliko priznanje za Planinsko društvo Kamnik. Za priznanje so zaslužni vsi na Planinskem društvu Kamnik; to ni delo samo enega človeka, ampak celotne ekipe, ki je v projekt obnove vložila ure in ure prostovoljnega dela.
Od leta 2008 do lani ste bili predsednik Planinskega društva Kamnik, v delovanje društva pa ste aktivno vpeti že 25 let. Sedaj ste predsednik gospodarske sekcije. Kaj so vam dala ta leta?
Delo v Planinskem društvu me že od nekdaj bogati. Dobim tisto, kar potrebujem za srečno življenje. V tem ni neke posebne filozofije. Tu sem spoznal veliko dobrih ljudi, s katerimi se rad družim. Če imaš za hobi nekaj, kar rad delaš, je to prava sprostitev.
Kako to, da ste sploh postali predsednik?
Ko se je predhodni predsednik, tehnični direktor v tovarni Stol, poslavljal, so iskali novega. Takrat sem bil v alpinističnem odseku. Ker sem se v službi veliko ukvarjal z vodenjem projektov, so mi ponudili vodenje planinskega društva, kar sem po daljšem premisleku sprejel. Čakalo me je veliko dela. Spremeniti sem moral tudi način financiranja; pred tem so namreč kamniška podjetja veliko vlagala v planinstvo – recimo v Titanu in Stolu so zagotovili opremo za koče, takrat pa je ta vir počasi usihal. Začeli smo se prijavljati na razpise in dobivati evropska sredstva. V društvu je bilo vedno dovolj sposobnih posameznikov, tako da smo izpeljali vse projekte. Po več kot desetih letih pa sem začutil, da je čas, da to funkcijo prepustim drugim. Dve leti sem »vzgajal« svojega naslednika Marka Petka, ki je zdaj predsednik. Menim pa, da bodo zaradi vedno večje zahtevnosti vodenja planinskih društev te funkcije kmalu morale postati profesionalizirane.
Katere projekte ste kot predsednik še izpeljali?
Moj prvi projekt je bila organizacija postavitve balvanske plezalne stene v Domu kulture Kamnik. Postavljali so jo plezalci; toliko ur, kot so posvetili izdelavi stene, toliko ur so nato lahko zastonj plezali.
Leta 2011 smo prenavljali kočo na Kamniškem sedlu; šlo je za notranjo obnovo. Prenovili smo restavracijo, naredili nove sobe, ki imajo vsaka svoj tuš in stranišče. Obnovili smo tudi pritličje in zimsko sobo. Spomnim se, da smo imeli pri tej obnovi zunaj cele kupe smeti. V letu 2018 je bila izvedena podobna notranja prenova Cojzove koče na Kokrskem sedlu. Prenovljen je bil novejši del stavbe z moderno kuhinjo, sanitarijami in notranjo opremo ter tehnološki del stavbe.
Na kateri projekt ste najbolj ponosni?
Na vse projekte sem enako ponosen, na nobenega bolj kot na drugega; zelo pa sem ponosen na ljudi – na prijatelje, ki so opravili ogromno prostovoljnih ur in pomagali, saj brez njih ne bi bilo nič. Če se pripravlja akcija, vedno vem, koga poklicati. Na društvu smo enakovredni. Vodja sem bil sam zato, ker sem bolje poznal določene stvari. Vsak dobro izpeljan projekt nam da novo motivacijo za naprej. Spoštujejo nas tudi drugi, saj vedo, da delamo za skupno dobro.
Posvetiva se obnovam planinskih koč; kamniški planinci skrbite za dve visokogorski koči, Cojzovo kočo na Kokrskem sedlu in Kamniško kočo na Kamniškem sedlu. Ti dve koči sta tudi prvi v Sloveniji imeli vetrnice in sončne celice. Pravite, da morate vsako leto na kočah nekaj obnavljati. Povejte kaj več o obnovi koč, ki ste jih izvedli lansko leto.
V letu 2021 smo se prijavili na razpis ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, namenjen energetski in okoljski sanaciji koč. Obnoviti smo želeli obe planinski koči, tako na Kokrskem kot tudi na Kamniškem sedlu. Druga planinska društva so obnavljala le po eno kočo. Jeseni leta 2021 smo izvedeli, da bomo dobili sredstva za prenovo koče na Kamniškem sedlu. Za prenovo Cojzove koče smo prijavo oddali jeseni, decembra pa bi morali zvedeti, če smo bili uspešni. Rezultate smo dobili šele junija, maja pa smo že začeli z obnovo; tako smo torej začeli prenavljati, še preden smo vedeli, ali bomo dobili sredstva povrnjena. Kalkulacij, kako se bo izšlo, je bilo veliko.
Strgala se nam je vlečna vrv žičnice na Kamniškem sedlu, ki je bila zaradi dolgoletne izpostavljenosti udarcem strele poškodovana. Nova vrv je stala 32.000 evrov, kar smo morali takoj plačati. Proti koncu obnove nam je zmanjkalo denarja in nekega računa nismo mogli plačati. Zato sem šel na banko, če nam lahko v enem dnevu odobrijo kredit v vrednosti 80.000 evrov. Najprej je uslužbenka mislila, da se hecam. Morali smo pisno obrazložiti, zakaj točno potrebujemo denar. Kredit so nam odobrili naslednji dan ob treh popoldne, do petih pa smo morali plačati račun. Dali so nam tudi fiksno najnižjo obrestno mero. Konec decembra smo dobili povrnjen nazaj ves denar, ki nam je pripadal preko razpisa.
Kakšni so bili stroški prenove?
Prenova vsake koče je stala približno 300.000 evrov; dve tretjini tega denarja smo dobili na razpis, ostale stroške pa smo pokrili s sredstvi društva. Planinsko društvo Kamnik je namreč podjetje – denar dobimo od prometa planinskih koč in od članarin. Ves denar vložimo nazaj, v obnovo.
Kaj vse ste izvedli v okviru sanacije?
Namestili smo dodatne panele, uredili prezračevanje in prenovili streho. Izboljšali smo tudi toplotno izolacijo koč. Ves ta čas sta bili koči normalno odprti, tako za pohodnike kot za delavce.
Kakšna je energetska poraba koč?
Sončne celice proizvedejo 3 kW električne energije, kar je dovolj velika zaloga energije za en teden oblačnega vremena. Vetrnica proizvede 1 kW električne energije, kar pride prav izven sezone, ko ni sonca. Takrat potrebujemo elektriko za kamere in za to, da se akumulatorji ne izpraznijo. Veter tam gor lahko piha tudi do 180 km/h.
Pomemben del koče sta tudi čistilna naprava in voda. Kako je to urejeno?
Naši koči sta bili prvi v Sloveniji, ki sta dobili čistilni napravi, ki ju je v 60. letih podarila avstrijska firma. Za uporabo v gospodinjstvu uporabljamo deževnico, ki steče skozi proces dezinfekcije preko UV filtra. Voda v kočah ni pitna.
Verjetno ni lahko najti delavcev za delo v gorah. Imate težave, da jih dobite?
Za zadnji projekt smo izbirali le izvajalce, ki smo jih že poznali, ker smo z njimi že sodelovali. V hribe gredo delat le tisti, ki so že po naravi pravi hribovci. Poznajo nas kot korektne naročnike, z njimi se dobro pogajamo za ceno, a če kaj ni dobro narejeno, morajo pač narediti še enkrat. Vsem delavcem zagotavljamo hrano in prenočišče. Pri obnovi so sodelovali tudi prostovoljci PD Kamnik, ki so dobili nagrado.
Koliko ljudi obišče vaše koče?
Lansko leto je bilo primerljivo z najboljšimi leti do sedaj. Pot do koč ni zahtevna, zato jih obišče veliko ljudi. Na Cojzovi koči prespi približno tretjina obiskovalcev. Ker so koče pozimi zaprte, imamo tudi zimske sobe. Iz leta v leto se povečuje obisk tujcev, zadnja leta iz držav zahodno od nas, veliko pa je tudi Čehov, Poljakov in Slovakov.
Ste tudi član gospodarske komisije in komisije za visokogorske koče pri Planinski zvezi Slovenije. Kakšne so tam vaše naloge?
Planinska zveza Slovenije ima več kot 60.000 članov ter veliko društev in koč, problemi v njih pa so si precej podobni. V teh komisijah izkušeni ljudje iščemo primere dobre prakse in na ta način želimo pomagati drugim. Pripravljamo razpise in določamo enotne cene za osnovno prehrano in prenočišča. Letos se bodo vse cene dvignile za deset odstotkov. Tudi v visokogorju je treba gospodariti transparentno.
Kaj vas žene iz projekta v projekt?
Če v prostem času delaš nekaj, kar te veseli, je to sprostitev. Med svojim delovanjem v PD Kamnik sem spoznal veliko dobrih ljudi, ki mi dajejo dodatno energijo. Brez motiviranih ljudi ni rezultatov. In z leti se je v planinskem društvu zbrala skupina takih, ki zmoremo in znamo. Hobi sem postavil pred obveznosti; vanj sem vključil tudi družino in tako je bilo vse lažje.
Kakšne projekte imate za prihodnost?
Obnovili in elektrificirali bomo žičnico. Elektrificirati želimo tudi koče. Še naprej bomo vzdrževali 100 kilometrov planinskih poti.
Kdaj in kako ste se vi srečali s planinstvom?
S planinskim društvom sem šel prvič na izlet , ko sem bil star deset let. Šli smo na Kokrsko sedlo. Alpinist sem postal pri svojih petdestih letih, zato sem vedno plezal z mlajšimi od sebe. V zadnjih letih veliko turno smučam, seveda tudi s samimi mlajšimi od mene. Lani smo bili na Norveškem; pred leti smo bili na Aljaski, na številnih evropskih vrhovih, v Visokem Atlasu, v Andih in seveda tudi v Himalaji. Zahajamo v kraje, kjer ni veliko turistov. Ravno pred kratkim smo se vrnili iz Črne gore, kjer smo bili v neki gorski koči popolnoma sami.
Stari ste 71 let in ste še vedno zelo aktivni. Kako vam uspe dohajati vse mladeniče?
Moj cilj ni vrh, ampak to, da se varno vrnem v dolino. Posebej pri smučanju pazim, da po vzponu ne bom preveč utrujen, saj me nato čaka še pot navzdol; zato nimam težav zaključiti vzpona 200 metrov pod vrhom. Smo zelo vztrajni. Pri vzponu na Ararat je močno snežilo; vodnik je mislil, da bomo odnehali, a mi se nismo dali. Vodnik ni bil dobro pripravljen; obrnili smo se malo pod vrhom in navzdol smučali, on pa je šel peš za nami in je po treh urah prišel v dolino. Tudi na vzponu na Elbrus so vodniki mislili, da bomo odnehali, a nismo.
Ali ste v vseh teh letih obiskovanja gora opazili kakšne spremembe – v vremenu ali pa v obnašanju ljudi?
Podnebne spremembe vplivajo tudi na gorski svet. Včasih je bilo več snega, sedaj pa so močnejši in pogostejši vetrovi, ki tudi pihajo drugače, kot so včasih. Tudi suša se bolj pogosto pojavlja. Povečuje pa se tudi obisk ljudi, ki so čedalje bolje opremljeni.
Posvetiva se še vaši poklicni poti. Dvanajst let ste že v pokoju; delali ste kot elektroinženir, vodili ste številne projekte in bili direktor razvoja. Prosim, povejte nam še kaj o svojem delu.
Bil sem tehnični direktor v več podjetjih; med drugim sem skrbel sem za namestitev TV-oddajnikov po celem svetu. Oddajnike smo postavljali po vsej Sloveniji in nekdanji Jugoslaviji, pa tudi v Rusiji, Italiji, Afriki. Spominjam se, da smo tik pred vojno za osamosvojitev Bosne in Hercegovine namestili oddajnik v Sarajevu. Po vojni sem ga šel pogledat. Bilo je grozljivo, vsepovsod so bila minska polja, z oddajnika pa se je videlo pokopališče. Z vseh teh potovanj po svetu imam veliko zgodb; v Moskvi smo, na primer, podpisali pogodbo ob polnoči, potem ko sem cel dan in noč pil z direktorjem. V Iraku sem delal medtem, ko so bili v vojni z Iranom; med ogledom neke znane mošeje so me skoraj zajeli.
Že celo življenje živite na Bakovniku. Svojo ženo ste spoznali, ko je bila še vaša soseda. Skupaj ste že 50 let. Kakšno se vam zdi življenje v Kamniku?
Tu se mi zdi življenje odlično. Lahko bi se odselil, saj sem imel ponudbe iz tujine. Ampak tu imam prijatelje in družbo, v dveh urah sem na morju, v hribih pa v pol ure.
Veliko ste že doživeli. Imate za konec še kakšen življenjski nasvet?
Naučil sem se, da je za lepo življenje potrebna komunikacija. Tako se že 40 let dobivam s prijatelji iz srednje šole, skupaj hodimo na izlete in na smučanje. Če se razumeš z ljudmi okoli sebe, je to nekaj najlepšega. Nihče ne mara negativcev.
