Bil je v ožji ekipi dr. Toneta Cevca, ki je orala ledino v slovenski arheologiji visokogorja in postavila njene temelje. S sokrajanom Miranom Bremšakom je zaslužen, da imajo v Komendi največ arheoloških najdišč na kvadratni kilometer v Sloveniji. Sodeloval je z Jakom Čopom, utemeljiteljem slovenske gorske fotografije. Izdal je več kot štirideset knjig, ki pričajo o življenju v kamnitih nedrjih gora, fotomonografij Slovenije in nekaterih slovenskih krajev. Kdo je Komendčan, ki je v fotografski objektiv ujel minule čase in jim vdahnil neskončno življenje v knjigah in na razstavah? France Stele z Gore pri Komendi, fotograf in častilec gorskega sveta, ki ga je kot nepoklicnega arheologa pritegnil predvsem z etnološkega vidika, je neutrudni iskalec davnih sledi in pustolovec, ki meni, da se je za boljšo sedanjost in prihodnost treba zavedati svojih korenin in preteklosti, zato jih skrbno raziskuje in dokumentira v sliki in besedi.

V Komendi potekajo arheološka izkopavanja na območju, kjer bo v prihodnje urejeno novo pokopališče. Že takoj na začetku so prinesla bogate prazgodovinske sledi. Ste obiskali območje izkopavanja?

Da, arheologi so me povabili in pokazali res lepe odlomke lončenih posod, ki so jih izkopali. Odstirajo se tančice starosvetnega bivanja na komendskem griču. Gre za čas prvih poljedelskih kultur, ko so ljudje iskali svoj prostor pod soncem, da bi se ustalili in globlje pognali korenine za prihodnje rodove. Seveda pa je moral biti v bližini kak studenec oziroma voda in morda je ime Aplenca (Kaplenca, Kapla vas) že od tedaj? Ko so konec devetdesetih let gradili škarpo za parkirišče nasproti mrliške vežice, smo z dr. Milanom Sagadinom in Miranom Bremšakom našli nekaj črepinj iz obdobja mlajše kamene oziroma bakrene dobe, ki so že nakazovale današnja odkritja. Tudi glineno zajemalko. Na širšem območju je kar nekaj najdišč iz tega časa: Kriški grad, Stiška vas, Apnišče, Homški hrib. Kaže na to, da so bili griči v predgorju zelo pri srcu prvim stalnim naseljencem, ki so v prejšnjih tisočletjih preganjali divjad po kamniškem visokogorju …

Kaj vse te najdbe še govorijo o območju Komende in širše?

Najprej, da je bila ta valovita komendska pokrajina, te prisoje in ravnice, všeč že našim davnim prednikom. Koliko njihovih genov se je ohranilo v nas, je težko reči. V tisočletjih se je veliko mešalo, vendar so se krepili staroselstvo, ljubezen do teh travnikov, njiv in bregov; v srca ljudi se je vtisnil pogled, ki ga kot kulisa dopolnjujejo Grintovci. Vsi, ki smo že dolgo tukaj, si težko predstavljamo kakšno drugačno razporeditev na tej sceni. Pa naš domači jezik! Nemogoče si je predstavljati, da se je tukaj kdaj drugače govorilo kot slovensko, čeprav v kakšni praizvedbi, danes težje razumljivi, vendar: od nekdaj je bila tukaj doma slovenska beseda. Po toponimih lahko sklepamo, da se je slovenščina skozi zgodovino deloma keltizirala in je marsikakšna Gora postala Karn ali Kran(j) … Vse germanizme smo vzeli za svoje, tako kot vse gene, ki smo jih podedovali od obiskovalcev in priseljencev.

Kontinuiteta naseljenosti skozi tisočletja do danes, katere lep primer je območje Komende, je temelj tega, kar smo pred tremi desetletji pod vodstvom etnologa dr. Toneta Cevca začeli odkrivati v visokogorju. Če bi ne bilo tako močnega staroselstva v dolinah, ne bi nihče že tedaj v prazgodovini pasel svojih ovc po obronkih Krvavca, Korena, Dolge njive, Velike planine in drugod po naših gorah. Danes vemo, da je tam gori že tedaj odmevala pastirska pesem, marsikatera spominja na tiste pradavne čase. Teorija o šele zgodnjesrednjeveški prvi naselitvi slovensko govorečega ljudstva v Vzhodnih Alpah je popolnoma zgrešena, plod velikonemštva, žal pa se še vedno ni umaknila iz učbenikov.

S pokojnim Miranom Bremšakom sta zaslužna, da imate v Komendi največ arheoloških najdišč na kvadratni kilometer v Sloveniji. Kako jih prepoznate?

Kjerkoli v Komendi človek koplje, bo kaj našel. Vsaj najdbe iz rimskega obdobja, če ne starejših. Je pa treba dobro poznati značilnosti materiala, predvsem gre za lončene črepinje, ki so se v tisočletjih bolj ali manj ohranile v tleh. Komenda je bilo eno glavnih lončarskih središč v Sloveniji in je že zato vsepovsod polno črepinj, večinoma iz zadnjih stoletij. Tiste ”stare” so bolj mehke, manj ostro se lomijo, najstarejše so izdelane še brez lončarskega kolesa.

Po izobrazbi ste diplomant lesarstva in ne arheolog. Ali vam je bilo kdaj žal, da niste študirali arheologije?

Nikoli. Zanimajo me iskanje in izkopavanja, primerjave z znanimi najdbami – nadaljnje arheološko delo je zame precej duhamorno … V naši družini je bila mizarska tradicija in nekako logično se mi je zdelo, da grem študirat lesarstvo, pa tudi sicer imam rad les. Po diplomi pri Niku Kralju, avtorju znamenitega stola Rex, sem se spomladi 1979 zaposlil v kamniški tovarni Stol, ki je po vsej nekdanji državi slovela po kakovostnem pohištvu in oblikovanju. Kralju sem za diplomsko delo predlagal nekaj s področja stavbarstva pastirskih stanov, bil je navdušen, saj je v preprostem oblikovanju, kot so kozolci, iskal tipične slovenske oblike.

Kako se je začelo vaše sodelovanje z etnologom dr. Tonetom Cevcem, ki je svoje raziskovalno delo posvetil življenju in delu pastirjev in pastirskim bivališčem, tudi na Veliki planini?

Ravno moja diplomska naloga je bila povod, da sva se spoznala. Tone Cevc je prav tisto leto na Inštitutu za slovensko narodopisje začenjal projekt Arhitekturno izročilo pastirjev, drvarjev in oglarjev na Slovenskem. Danes kultna knjiga je potem izšla leta 1984! Na uho mu je prišlo moje delo, zdelo se mu je, da bi lahko kaj sodelovala, predvsem na področju fotografskega dokumentiranja hribovskih stavb. Tako sva šla naslednje poletje 1980 najprej na Veliko planino, nato po bohinjskih in v začetku oktobra na zamejske Ziljske in Ukovške planine. Začelo se je sodelovanje, ki je bilo obojestransko bogato in je trajalo vse do njegove prezgodnje smrti leta 2007.

Čeprav sem ga vseskozi ”zalagal” s fotografijami, predvsem za knjige, pa se je leta 1995 začelo povsem novo poglavje, ki se ga do tedaj ni dalo niti slutiti. Spomladi tega leta je Cevc kot predstojnik organiziral mednarodni simpozij Planšarske stavbe v Vzhodnih Alpah. Malo pred tem se je oglasil pri meni in sam pri sebi na glas razmišljal, kako bi bilo dobro, če bi tudi Slovenci imeli arheološke sledi bivališč v gorah tako kot Avstrijci in Italijani, ki so bili pri tovrstnem raziskovanju že veliko pred nami. To me je tako podžgalo, da sem naslednje jutro dal rovnico v nahrbtnik in se odpravil na Pastirce pod Kamniškim sedlom z namenom, da kaj izkopljem. Prinesel sem celo vrečo črepinj in Tone jih je naslednji dan odnesel arheologom v Ljubljano. Ti so samo zmajevali z glavo, črepinje so bile stare komaj nekaj sto let, kar je samo potrjevalo njihovo prepričanje, da tako visoko ne more biti nič zelo starega. Tiste bronaste sekire in sulične osti, ki so bile že v preteklosti odkrite v gorah, naj bi bile izgubljeni predmeti mimoidočih …

Vendar nisem odnehal. Nato sem šel na Ovčarijo v Kalcah, pa na Mokrico in spet na Pastirce … Čeprav je bila večina najdb nearheoloških, pa je bilo, kot se je potrdilo kasneje, med tistimi izpod previsa v Kalcah in na Pastircih že nekaj kosov provincialne rimskodobne lončenine. Jeseni se je nama s Cevcem pridružil Miran Bremšak, ki ga je tovrstno raziskovanje tudi zelo zanimalo. Takoj ko je na Pastircih naslednje leto skopnel sneg, smo bili na prizorišču v močni postavi, prepričani, da bomo prijeli ”bika za roge”. Nam trem so se pridružili Janez Bizjak, takratni direktor Triglavskega narodnega parka, arheolog Ivan Turk, ki je eno leto prej v Divjih babah odkril neandertalčevo piščal, ter arheologinja Jana Horvat z Inštituta za arheologijo. Ni trajalo dolgo, ko je Miran s pomočjo detektorja za kovine iz zemlje dvignil bronasto rimsko fibulo (sponko). Nastalo je evforično vzdušje, ki je začelo spreminjati poglede na zgodovino visokogorja in zgodovino na splošno. Tisti dan je akademska stroka spoznala, da gre zares, prevzela vodenje visokogorskih raziskovanj in v naslednjih tridesetih letih smo skupaj odkrili več kot sto rimskodobnih in prazgodovinskih lokacij na višinah med 1500 in 2000 metri.

Dr. Cevc je skupaj z ožjo ekipo, v kateri sta bila poleg vas še Miran Bremšak in dr. Jana Horvat, torej postavil temelje slovenski arheologiji visokogorja. Kako je bilo delati z njim? Kako se ga spominjate?

Tone je bil predan raziskovalnemu delu, planšarstvu, stavbarstvu, prepričan je bil, da korenine velikoplaninskega ovalnega stanu segajo globoko v prazgodovino, zato je bil še posebej vesel, ko sva z Miranom junija 1996 v Pečicah izkopala prve črepinje iz pozne bronaste dobe. Bil je gonilna sila, a vendar zelo prijazen. Najbolj je užival, kadar smo odkrili novo lokacijo in je vsak strgal ”svojo luknjo” v pričakovanju, da se pokaže kaj starega.

Od kod pa pravzaprav izvira vaše zanimanje, navdušenje nad arheologijo?

Pri 22 letih me je minila želja, da bi se ukvarjal z alpinizmom. Do tedaj sem preplezal Nemško smer v Triglavski steni, bil dvakrat na Mont Blancu in enkrat na Matterhornu; slednji mi je bil dovolj velika trofeja, da so me začele zanimati še druge plati gora. Tako smo jeseni 1977 s prijatelji fotografi Lubadarji najeli nekaj pastirskih stanov na zapuščeni Planini Vodični vrh nad Bohinjem, da bi imeli boljša izhodišča za fotografske pohode v visokogorju in v želji, da planino ohranimo v svoji starosvetni podobi. To nam do danes še kar uspeva. Les v svoji prvobitni obliki me je že dolgo tudi fotografsko privlačil, tako sem zmeraj globlje lezel v zakonitosti starih bivališč in nekako logično je, da me je začelo zanimati, kaj je bilo pred tem, tisto, kar je že pokrila zemlja.

Kako pa so vaše delo sprejemali poklicni arheologi? Je bilo kdaj težko?

Glede na to, da smo odpirali povsem nova poglavja, kamor do tedaj poklicna arheologija ni segala, nismo bili v prekršku. Kopanje na črno na znanih najdiščih je seveda strogo prepovedano, kar je tudi prav. Tudi v našem primeru je bilo določeno, da takoj po odkritju zaščitimo lokacijo in ne delujemo več, dokler ne pride do uradnih izkopavanj, ki so ponavadi sledila čez kakšno leto. Z leti smo na naših hribovskih turah, tudi večdnevnih, z arheologi stkali prijateljske vezi. Oni so potrebovali nas, mi pa njih, da je bilo vse natančno izmerjeno in dokumentirano. Stroka mi je leta 2004 celo podelila priznanje: častni član Slovenskega arheološkega društva.

Ste tudi fotograf, fotografirate že od 13. leta. Kako ste se srečali s fotografijo?

V sedmem razredu osnovne šole nam je pri tehničnem pouku učitelj Klemen Pibernik pokazal osnove fotografiranja in razvijanja. Bilo mi je zanimivo, kupil sem najcenejši fotoaparat, rusko Smeno 8, in začel. Nato še povečevalnik, da sem sam delal v temnici. Kljub raznim dejavnostim sem začutil, da je fotografija tisto, kar hočem v življenju početi in od tega živeti …

Že petdeset let torej opazujete razvoj fotografije. Kako spremljate njen napredek – od analogne do digitalne fotografije?

Razvoj fotografije je odsev splošnega razvoja. Sčasoma odpadejo odvečne stvari, ki določen čas služijo kot pomagala. V kameni dobi je človek najprej uporabljal težke, komaj kaj obdelane kamne, v zadnjem kamenodobnem stadiju so bila ta orodja že tako fino obdelana in tako majhna, da jih je bilo že težko opaziti. Skozi milijone let se je človek na kamnu učil spretnosti, da ne bi zato porabil preveč bolj dragocenih materialov. Podobno so bile prve fotografske kamere velike omare, nato pa vse manjše. Digitalna doba je odpravila vmesno fazo na filmu z razvijanjem vred, zdaj je fotografija takoj na voljo. Veliko ljudi očara prav to, da fotografijo lahko izbrišejo in če so malo nespretni, se to zgodi kar samo od sebe … Fotografija postaja vse bolj to, kar je beseda v vsakdanji rabi: ko je izgovorjena, odide v eter. Tako je tudi s produkcijo fotografij, hitro so pozabljene in redko kdo jih pogreša. Seveda pa je digitalna fotografija prinesla velik napredek v slikovni komunikaciji, v hitrem prenosu slikovnega materiala in preprosti pripravi za tisk … Prava analogna fotografija na papirju ohranja neko starosvetno lepoto. Zmeraj več je vračanja k starim pristnim podobam, čeprav jih je manj.

V prvi vrsti vas poznamo kot planinskega fotografa. Velik del vašega opusa predstavljajo podobe gora, razgledov z vrhov in podobe življenja v gorskem svetu. Zakaj ravno gore?

Ko sem še študiral, sem imel vedno ob sebi na mizi Čopovo fotografsko knjigo Raj pod Triglavom, natisnjeno v bakrotisku. Še danes mislim, da je to najvišji dosežek planinske fotomonografije. Sanjal sem, kako bi tudi jaz naredil tako knjigo, posvečeno Kamniškim Alpam. Jaka Čop je bil moj fotografski vzornik, bil je naravni talent, mojster kvadratnega formata, vse na sliki je moralo biti v idealnem razmerju, predvsem pa so slike odsevale neko idilično razpoloženje, ki ga ni več. Seveda ga tudi takrat ni bilo, ampak Jaka je znal teren počistiti, da ni nič motilo.

Leta 1983 je pri Državni založbi Slovenije izšla moja prva knjiga Grintovci s črno-belimi fotografijami s kamniškega gorovja, besedilo je napisal dr. Janez Marolt. Že med pripravami sem bil postavljen pred dejstvo, da na bakrotisk ne morem več računati, saj so stroje iz tiskarne že odstranili, le še ofsetni tisk je na voljo, pa še ta daje boljše rezultate v barvah kot črno-bele. Kljub vsemu je bila knjiga na trgu dobro sprejeta. Na knjižnem sejmu sem mimogrede ujel pripombo, da je škoda, ker ni v barvah. Ker se mi je zdelo, da bom imel več nadzora nad izdelavo knjige, sem začel z izdajanjem v samozaložbi, tako je leta 1988 izšla Nalivi svetlobe, kjer sem ob fotografijah objavil tudi kratka besedila. V središču Kamnika je bila predstavitev z recitalom. Poklical me je Jaka Čop, mi čestital in dejal, naj ga pridem obiskat, da mi bo povedal, katere fotografije so dobre in katere ne. Naslednje leto sem ga slučajno srečal na Jesenicah. Ker je bil brez prevoza, sem ga zapeljal domov na Rodine, tam pa mi je razkazal neuresničeni projekt Kraljestvo Zlatoroga, zbirko diapozitivov (formata 6 x 6 cm). Povedal sem mu za možnost, da knjigo lahko s skupnimi močmi pripeljeva do izida, če sva sposobna neko količino knjig vnaprej prodati podjetjem. Takoj je bil za, saj so ga vsi direktorji poznali in jim je bilo v čast podpreti knjigo. Napisal sem besedilo, s katerim je potem osvajal trg. Knjiga je v nekaj tisoč izvodih izšla še pred novim letom. V naslednjih letih sem na podoben način ali samo z nasveti pomagal številnim drugim avtorjem, da so prišli do izdaje knjige. Takrat to še ni bilo tako dostopno kot danes z digitalnim tiskom.

Kaj vam pomenijo gore?

Bolj kot športna plat me je že zelo zgodaj pritegnil etnološki vidik, ljudje, predvsem pastirji, nabiralci zelišč, v gorskem okolju. Vsebinski cilj teh raziskovanj, arheoloških in drugih, vidim v rekonstrukcijah, bodisi bivališč ali objavah v literaturi ali razstavah. To ne sme v pozabo, to so naše korenine.

S fotoaparatom beležite tudi dogajanje v domači Komendi. Ob Juhantovi poti so recimo na ogled vaše fotografije kolesarskega asa Tadeja Pogačarja, tudi take iz njegovega otroštva – ko je s smučmi skakal na Gori, bil pri skavtih, igral nogomet … Imate fotoaparat ves čas s sabo?

Ves čas ne, včasih pozabim nanj. Vse tiste posnetke Tadeja Pogačarja iz otroštva sem posnel bolj po naključju. Moj sin je eno leto mlajši od njega in smo se srečevali na raznih dejavnostih. Seveda nisem vedel, da bo ta fant nekoč najboljši kolesar na svetu. Od leta 2019, ko je že dosegal prve uspehe na svetovni ravni, sem ga bolj načrtno fotografsko spremljal, seveda le na območju Komende.

Časa pa ne beležite le v podobi, temveč tudi v besedi. Lani je pod okriljem Knjižnice Franceta Balantiča Kamnik izšla vaša knjiga Gora in Gorjani, v kateri popisujete zgodovino domače vasi s pomočjo zapiskov Lovra Kerna, Boštarjevega Voranca (1903–1983), ki je zapisoval življenje domačinov z Gore, pred tem (leta 2022; Zavod za Medgeneracijsko središče) Komenda treh vodnjakov z zgodovino domače občine, zdaj pa je tik pred izidom še zbirka zgodb Zgodbe so še kako žive, ki jo pripravlja Knjižnica Franceta Balantiča in v kateri tudi sodelujete. Zakaj je po vašem mnenju pomembno poznavanje lastne zgodovine, pa čeprav tudi zelo daljne?

To so naše korenine. Na osnovi zgodovine si marsikaj lažje razlagaš – tudi za prihodnost. Vaščani so navdušeni nad knjigo Gora in Gorjani, saj večinoma niso vedeli, kako je bilo pred dvema rodovoma, zdaj pa je vse bolj jasno. Boštarjev Voranc je zapisoval, kar so mu povedali starejši, jaz pa sem del njegovih zapisov postavil v okvirje arhivskih podatkov, ki mi jih je priskrbel prijatelj Stane Kočar.

Katere vaše zgodbe bodo objavljene v knjigi Zgodbe so še kako žive?

Mislim, da sem eden od sedmih avtorjev. Napisal sem štiri zgodbe, prva že prej omenjena o Boštarjevi domačiji, v drugi je zgodba mojega starega očeta Andreja, kako se je boril na fronti v prvi vojni, potem o Lahu, ki je v Mokrici kopal zlato, in pa o Plečnikovem mizarju Francetu Koncilju iz Mekinj – ta članek sem že leta 1986 objavil v Naših razgledih v času razstave Plečnikovih del v Parizu.

Bil je v ožji ekipi dr. Toneta Cevca, ki je orala ledino v slovenski arheologiji visokogorja in postavila njene temelje. S sokrajanom Miranom Bremšakom je zaslužen, da imajo v Komendi največ arheoloških najdišč na kvadratni kilometer v Sloveniji. Sodeloval je z Jakom Čopom, utemeljiteljem slovenske gorske fotografije. Izdal je več kot štirideset knjig, ki pričajo o življenju v kamnitih nedrjih gora, fotomonografij Slovenije in nekaterih slovenskih krajev. Kdo je Komendčan, ki je v fotografski objektiv ujel minule čase in jim vdahnil neskončno življenje v knjigah in na razstavah? France Stele z Gore pri Komendi, fotograf in častilec gorskega sveta, ki ga je kot nepoklicnega arheologa pritegnil predvsem z etnološkega vidika, je neutrudni iskalec davnih sledi in pustolovec, ki meni, da se je za boljšo sedanjost in prihodnost treba zavedati svojih korenin in preteklosti, zato jih skrbno raziskuje in dokumentira v sliki in besedi.

V Komendi potekajo arheološka izkopavanja na območju, kjer bo v prihodnje urejeno novo pokopališče. Že takoj na začetku so prinesla bogate prazgodovinske sledi. Ste obiskali območje izkopavanja?

Da, arheologi so me povabili in pokazali res lepe odlomke lončenih posod, ki so jih izkopali. Odstirajo se tančice starosvetnega bivanja na komendskem griču. Gre za čas prvih poljedelskih kultur, ko so ljudje iskali svoj prostor pod soncem, da bi se ustalili in globlje pognali korenine za prihodnje rodove. Seveda pa je moral biti v bližini kak studenec oziroma voda in morda je ime Aplenca (Kaplenca, Kapla vas) že od tedaj? Ko so konec devetdesetih let gradili škarpo za parkirišče nasproti mrliške vežice, smo z dr. Milanom Sagadinom in Miranom Bremšakom našli nekaj črepinj iz obdobja mlajše kamene oziroma bakrene dobe, ki so že nakazovale današnja odkritja. Tudi glineno zajemalko. Na širšem območju je kar nekaj najdišč iz tega časa: Kriški grad, Stiška vas, Apnišče, Homški hrib. Kaže na to, da so bili griči v predgorju zelo pri srcu prvim stalnim naseljencem, ki so v prejšnjih tisočletjih preganjali divjad po kamniškem visokogorju …

Kaj vse te najdbe še govorijo o območju Komende in širše?

Najprej, da je bila ta valovita komendska pokrajina, te prisoje in ravnice, všeč že našim davnim prednikom. Koliko njihovih genov se je ohranilo v nas, je težko reči. V tisočletjih se je veliko mešalo, vendar so se krepili staroselstvo, ljubezen do teh travnikov, njiv in bregov; v srca ljudi se je vtisnil pogled, ki ga kot kulisa dopolnjujejo Grintovci. Vsi, ki smo že dolgo tukaj, si težko predstavljamo kakšno drugačno razporeditev na tej sceni. Pa naš domači jezik! Nemogoče si je predstavljati, da se je tukaj kdaj drugače govorilo kot slovensko, čeprav v kakšni praizvedbi, danes težje razumljivi, vendar: od nekdaj je bila tukaj doma slovenska beseda. Po toponimih lahko sklepamo, da se je slovenščina skozi zgodovino deloma keltizirala in je marsikakšna Gora postala Karn ali Kran(j) … Vse germanizme smo vzeli za svoje, tako kot vse gene, ki smo jih podedovali od obiskovalcev in priseljencev.

Kontinuiteta naseljenosti skozi tisočletja do danes, katere lep primer je območje Komende, je temelj tega, kar smo pred tremi desetletji pod vodstvom etnologa dr. Toneta Cevca začeli odkrivati v visokogorju. Če bi ne bilo tako močnega staroselstva v dolinah, ne bi nihče že tedaj v prazgodovini pasel svojih ovc po obronkih Krvavca, Korena, Dolge njive, Velike planine in drugod po naših gorah. Danes vemo, da je tam gori že tedaj odmevala pastirska pesem, marsikatera spominja na tiste pradavne čase. Teorija o šele zgodnjesrednjeveški prvi naselitvi slovensko govorečega ljudstva v Vzhodnih Alpah je popolnoma zgrešena, plod velikonemštva, žal pa se še vedno ni umaknila iz učbenikov.

S pokojnim Miranom Bremšakom sta zaslužna, da imate v Komendi največ arheoloških najdišč na kvadratni kilometer v Sloveniji. Kako jih prepoznate?

Kjerkoli v Komendi človek koplje, bo kaj našel. Vsaj najdbe iz rimskega obdobja, če ne starejših. Je pa treba dobro poznati značilnosti materiala, predvsem gre za lončene črepinje, ki so se v tisočletjih bolj ali manj ohranile v tleh. Komenda je bilo eno glavnih lončarskih središč v Sloveniji in je že zato vsepovsod polno črepinj, večinoma iz zadnjih stoletij. Tiste ”stare” so bolj mehke, manj ostro se lomijo, najstarejše so izdelane še brez lončarskega kolesa.

Po izobrazbi ste diplomant lesarstva in ne arheolog. Ali vam je bilo kdaj žal, da niste študirali arheologije?

Nikoli. Zanimajo me iskanje in izkopavanja, primerjave z znanimi najdbami – nadaljnje arheološko delo je zame precej duhamorno … V naši družini je bila mizarska tradicija in nekako logično se mi je zdelo, da grem študirat lesarstvo, pa tudi sicer imam rad les. Po diplomi pri Niku Kralju, avtorju znamenitega stola Rex, sem se spomladi 1979 zaposlil v kamniški tovarni Stol, ki je po vsej nekdanji državi slovela po kakovostnem pohištvu in oblikovanju. Kralju sem za diplomsko delo predlagal nekaj s področja stavbarstva pastirskih stanov, bil je navdušen, saj je v preprostem oblikovanju, kot so kozolci, iskal tipične slovenske oblike.

Kako se je začelo vaše sodelovanje z etnologom dr. Tonetom Cevcem, ki je svoje raziskovalno delo posvetil življenju in delu pastirjev in pastirskim bivališčem, tudi na Veliki planini?

Ravno moja diplomska naloga je bila povod, da sva se spoznala. Tone Cevc je prav tisto leto na Inštitutu za slovensko narodopisje začenjal projekt Arhitekturno izročilo pastirjev, drvarjev in oglarjev na Slovenskem. Danes kultna knjiga je potem izšla leta 1984! Na uho mu je prišlo moje delo, zdelo se mu je, da bi lahko kaj sodelovala, predvsem na področju fotografskega dokumentiranja hribovskih stavb. Tako sva šla naslednje poletje 1980 najprej na Veliko planino, nato po bohinjskih in v začetku oktobra na zamejske Ziljske in Ukovške planine. Začelo se je sodelovanje, ki je bilo obojestransko bogato in je trajalo vse do njegove prezgodnje smrti leta 2007.

Čeprav sem ga vseskozi ”zalagal” s fotografijami, predvsem za knjige, pa se je leta 1995 začelo povsem novo poglavje, ki se ga do tedaj ni dalo niti slutiti. Spomladi tega leta je Cevc kot predstojnik organiziral mednarodni simpozij Planšarske stavbe v Vzhodnih Alpah. Malo pred tem se je oglasil pri meni in sam pri sebi na glas razmišljal, kako bi bilo dobro, če bi tudi Slovenci imeli arheološke sledi bivališč v gorah tako kot Avstrijci in Italijani, ki so bili pri tovrstnem raziskovanju že veliko pred nami. To me je tako podžgalo, da sem naslednje jutro dal rovnico v nahrbtnik in se odpravil na Pastirce pod Kamniškim sedlom z namenom, da kaj izkopljem. Prinesel sem celo vrečo črepinj in Tone jih je naslednji dan odnesel arheologom v Ljubljano. Ti so samo zmajevali z glavo, črepinje so bile stare komaj nekaj sto let, kar je samo potrjevalo njihovo prepričanje, da tako visoko ne more biti nič zelo starega. Tiste bronaste sekire in sulične osti, ki so bile že v preteklosti odkrite v gorah, naj bi bile izgubljeni predmeti mimoidočih …

Vendar nisem odnehal. Nato sem šel na Ovčarijo v Kalcah, pa na Mokrico in spet na Pastirce … Čeprav je bila večina najdb nearheoloških, pa je bilo, kot se je potrdilo kasneje, med tistimi izpod previsa v Kalcah in na Pastircih že nekaj kosov provincialne rimskodobne lončenine. Jeseni se je nama s Cevcem pridružil Miran Bremšak, ki ga je tovrstno raziskovanje tudi zelo zanimalo. Takoj ko je na Pastircih naslednje leto skopnel sneg, smo bili na prizorišču v močni postavi, prepričani, da bomo prijeli ”bika za roge”. Nam trem so se pridružili Janez Bizjak, takratni direktor Triglavskega narodnega parka, arheolog Ivan Turk, ki je eno leto prej v Divjih babah odkril neandertalčevo piščal, ter arheologinja Jana Horvat z Inštituta za arheologijo. Ni trajalo dolgo, ko je Miran s pomočjo detektorja za kovine iz zemlje dvignil bronasto rimsko fibulo (sponko). Nastalo je evforično vzdušje, ki je začelo spreminjati poglede na zgodovino visokogorja in zgodovino na splošno. Tisti dan je akademska stroka spoznala, da gre zares, prevzela vodenje visokogorskih raziskovanj in v naslednjih tridesetih letih smo skupaj odkrili več kot sto rimskodobnih in prazgodovinskih lokacij na višinah med 1500 in 2000 metri.

Dr. Cevc je skupaj z ožjo ekipo, v kateri sta bila poleg vas še Miran Bremšak in dr. Jana Horvat, torej postavil temelje slovenski arheologiji visokogorja. Kako je bilo delati z njim? Kako se ga spominjate?

Tone je bil predan raziskovalnemu delu, planšarstvu, stavbarstvu, prepričan je bil, da korenine velikoplaninskega ovalnega stanu segajo globoko v prazgodovino, zato je bil še posebej vesel, ko sva z Miranom junija 1996 v Pečicah izkopala prve črepinje iz pozne bronaste dobe. Bil je gonilna sila, a vendar zelo prijazen. Najbolj je užival, kadar smo odkrili novo lokacijo in je vsak strgal ”svojo luknjo” v pričakovanju, da se pokaže kaj starega.

Od kod pa pravzaprav izvira vaše zanimanje, navdušenje nad arheologijo?

Pri 22 letih me je minila želja, da bi se ukvarjal z alpinizmom. Do tedaj sem preplezal Nemško smer v Triglavski steni, bil dvakrat na Mont Blancu in enkrat na Matterhornu; slednji mi je bil dovolj velika trofeja, da so me začele zanimati še druge plati gora. Tako smo jeseni 1977 s prijatelji fotografi Lubadarji najeli nekaj pastirskih stanov na zapuščeni Planini Vodični vrh nad Bohinjem, da bi imeli boljša izhodišča za fotografske pohode v visokogorju in v želji, da planino ohranimo v svoji starosvetni podobi. To nam do danes še kar uspeva. Les v svoji prvobitni obliki me je že dolgo tudi fotografsko privlačil, tako sem zmeraj globlje lezel v zakonitosti starih bivališč in nekako logično je, da me je začelo zanimati, kaj je bilo pred tem, tisto, kar je že pokrila zemlja.

Kako pa so vaše delo sprejemali poklicni arheologi? Je bilo kdaj težko?

Glede na to, da smo odpirali povsem nova poglavja, kamor do tedaj poklicna arheologija ni segala, nismo bili v prekršku. Kopanje na črno na znanih najdiščih je seveda strogo prepovedano, kar je tudi prav. Tudi v našem primeru je bilo določeno, da takoj po odkritju zaščitimo lokacijo in ne delujemo več, dokler ne pride do uradnih izkopavanj, ki so ponavadi sledila čez kakšno leto. Z leti smo na naših hribovskih turah, tudi večdnevnih, z arheologi stkali prijateljske vezi. Oni so potrebovali nas, mi pa njih, da je bilo vse natančno izmerjeno in dokumentirano. Stroka mi je leta 2004 celo podelila priznanje: častni član Slovenskega arheološkega društva.

Ste tudi fotograf, fotografirate že od 13. leta. Kako ste se srečali s fotografijo?

V sedmem razredu osnovne šole nam je pri tehničnem pouku učitelj Klemen Pibernik pokazal osnove fotografiranja in razvijanja. Bilo mi je zanimivo, kupil sem najcenejši fotoaparat, rusko Smeno 8, in začel. Nato še povečevalnik, da sem sam delal v temnici. Kljub raznim dejavnostim sem začutil, da je fotografija tisto, kar hočem v življenju početi in od tega živeti …

Že petdeset let torej opazujete razvoj fotografije. Kako spremljate njen napredek – od analogne do digitalne fotografije?

Razvoj fotografije je odsev splošnega razvoja. Sčasoma odpadejo odvečne stvari, ki določen čas služijo kot pomagala. V kameni dobi je človek najprej uporabljal težke, komaj kaj obdelane kamne, v zadnjem kamenodobnem stadiju so bila ta orodja že tako fino obdelana in tako majhna, da jih je bilo že težko opaziti. Skozi milijone let se je človek na kamnu učil spretnosti, da ne bi zato porabil preveč bolj dragocenih materialov. Podobno so bile prve fotografske kamere velike omare, nato pa vse manjše. Digitalna doba je odpravila vmesno fazo na filmu z razvijanjem vred, zdaj je fotografija takoj na voljo. Veliko ljudi očara prav to, da fotografijo lahko izbrišejo in če so malo nespretni, se to zgodi kar samo od sebe … Fotografija postaja vse bolj to, kar je beseda v vsakdanji rabi: ko je izgovorjena, odide v eter. Tako je tudi s produkcijo fotografij, hitro so pozabljene in redko kdo jih pogreša. Seveda pa je digitalna fotografija prinesla velik napredek v slikovni komunikaciji, v hitrem prenosu slikovnega materiala in preprosti pripravi za tisk … Prava analogna fotografija na papirju ohranja neko starosvetno lepoto. Zmeraj več je vračanja k starim pristnim podobam, čeprav jih je manj.

V prvi vrsti vas poznamo kot planinskega fotografa. Velik del vašega opusa predstavljajo podobe gora, razgledov z vrhov in podobe življenja v gorskem svetu. Zakaj ravno gore?

Ko sem še študiral, sem imel vedno ob sebi na mizi Čopovo fotografsko knjigo Raj pod Triglavom, natisnjeno v bakrotisku. Še danes mislim, da je to najvišji dosežek planinske fotomonografije. Sanjal sem, kako bi tudi jaz naredil tako knjigo, posvečeno Kamniškim Alpam. Jaka Čop je bil moj fotografski vzornik, bil je naravni talent, mojster kvadratnega formata, vse na sliki je moralo biti v idealnem razmerju, predvsem pa so slike odsevale neko idilično razpoloženje, ki ga ni več. Seveda ga tudi takrat ni bilo, ampak Jaka je znal teren počistiti, da ni nič motilo.

Leta 1983 je pri Državni založbi Slovenije izšla moja prva knjiga Grintovci s črno-belimi fotografijami s kamniškega gorovja, besedilo je napisal dr. Janez Marolt. Že med pripravami sem bil postavljen pred dejstvo, da na bakrotisk ne morem več računati, saj so stroje iz tiskarne že odstranili, le še ofsetni tisk je na voljo, pa še ta daje boljše rezultate v barvah kot črno-bele. Kljub vsemu je bila knjiga na trgu dobro sprejeta. Na knjižnem sejmu sem mimogrede ujel pripombo, da je škoda, ker ni v barvah. Ker se mi je zdelo, da bom imel več nadzora nad izdelavo knjige, sem začel z izdajanjem v samozaložbi, tako je leta 1988 izšla Nalivi svetlobe, kjer sem ob fotografijah objavil tudi kratka besedila. V središču Kamnika je bila predstavitev z recitalom. Poklical me je Jaka Čop, mi čestital in dejal, naj ga pridem obiskat, da mi bo povedal, katere fotografije so dobre in katere ne. Naslednje leto sem ga slučajno srečal na Jesenicah. Ker je bil brez prevoza, sem ga zapeljal domov na Rodine, tam pa mi je razkazal neuresničeni projekt Kraljestvo Zlatoroga, zbirko diapozitivov (formata 6 x 6 cm). Povedal sem mu za možnost, da knjigo lahko s skupnimi močmi pripeljeva do izida, če sva sposobna neko količino knjig vnaprej prodati podjetjem. Takoj je bil za, saj so ga vsi direktorji poznali in jim je bilo v čast podpreti knjigo. Napisal sem besedilo, s katerim je potem osvajal trg. Knjiga je v nekaj tisoč izvodih izšla še pred novim letom. V naslednjih letih sem na podoben način ali samo z nasveti pomagal številnim drugim avtorjem, da so prišli do izdaje knjige. Takrat to še ni bilo tako dostopno kot danes z digitalnim tiskom.

Kaj vam pomenijo gore?

Bolj kot športna plat me je že zelo zgodaj pritegnil etnološki vidik, ljudje, predvsem pastirji, nabiralci zelišč, v gorskem okolju. Vsebinski cilj teh raziskovanj, arheoloških in drugih, vidim v rekonstrukcijah, bodisi bivališč ali objavah v literaturi ali razstavah. To ne sme v pozabo, to so naše korenine.

S fotoaparatom beležite tudi dogajanje v domači Komendi. Ob Juhantovi poti so recimo na ogled vaše fotografije kolesarskega asa Tadeja Pogačarja, tudi take iz njegovega otroštva – ko je s smučmi skakal na Gori, bil pri skavtih, igral nogomet … Imate fotoaparat ves čas s sabo?

Ves čas ne, včasih pozabim nanj. Vse tiste posnetke Tadeja Pogačarja iz otroštva sem posnel bolj po naključju. Moj sin je eno leto mlajši od njega in smo se srečevali na raznih dejavnostih. Seveda nisem vedel, da bo ta fant nekoč najboljši kolesar na svetu. Od leta 2019, ko je že dosegal prve uspehe na svetovni ravni, sem ga bolj načrtno fotografsko spremljal, seveda le na območju Komende.

Časa pa ne beležite le v podobi, temveč tudi v besedi. Lani je pod okriljem Knjižnice Franceta Balantiča Kamnik izšla vaša knjiga Gora in Gorjani, v kateri popisujete zgodovino domače vasi s pomočjo zapiskov Lovra Kerna, Boštarjevega Voranca (1903–1983), ki je zapisoval življenje domačinov z Gore, pred tem (leta 2022; Zavod za Medgeneracijsko središče) Komenda treh vodnjakov z zgodovino domače občine, zdaj pa je tik pred izidom še zbirka zgodb Zgodbe so še kako žive, ki jo pripravlja Knjižnica Franceta Balantiča in v kateri tudi sodelujete. Zakaj je po vašem mnenju pomembno poznavanje lastne zgodovine, pa čeprav tudi zelo daljne?

To so naše korenine. Na osnovi zgodovine si marsikaj lažje razlagaš – tudi za prihodnost. Vaščani so navdušeni nad knjigo Gora in Gorjani, saj večinoma niso vedeli, kako je bilo pred dvema rodovoma, zdaj pa je vse bolj jasno. Boštarjev Voranc je zapisoval, kar so mu povedali starejši, jaz pa sem del njegovih zapisov postavil v okvirje arhivskih podatkov, ki mi jih je priskrbel prijatelj Stane Kočar.

Katere vaše zgodbe bodo objavljene v knjigi Zgodbe so še kako žive?

Mislim, da sem eden od sedmih avtorjev. Napisal sem štiri zgodbe, prva že prej omenjena o Boštarjevi domačiji, v drugi je zgodba mojega starega očeta Andreja, kako se je boril na fronti v prvi vojni, potem o Lahu, ki je v Mokrici kopal zlato, in pa o Plečnikovem mizarju Francetu Koncilju iz Mekinj – ta članek sem že leta 1986 objavil v Naših razgledih v času razstave Plečnikovih del v Parizu.