petek, 14 februarja, 2025
5.7 C
Kamnik
5.7 C
Kamnik
petek, 14 februarja, 2025
5.7 C
Kamnik
petek, 14 februarja, 2025
5.7 C
Kamnik
petek, 14 februarja, 2025
DomovPogovoriGledajoč onkraj meja, bolje razumem svet

Gledajoč onkraj meja, bolje razumem svet

Kemik Marko Jeran je raziskovalec, zaposlen na Institutu ”Jožef Stefan”, Ljubljana. Poklicna pot ga je iz rodnega Laškega sprva vodila v Ljubljano, nato pa v Domžale, kjer živi zadnjih pet let. »V Domžalah se počutim zelo sprejeto in tukaj sem se res našel. Ljudje so odprti in prijazni, lepo so me sprejeli medse,« pravi 34-letnik, čigar vodilo v življenju je vračanje skupnosti, najsi bo v obliki mentorskega dela ali pa organizacije zanimivih pogovornih večerov v Knjižnici Domžale, imenovanih Dober večer, znanost, na katerih s svojimi gosti obravnava raznolike družbene teme, poljudno in zanimivo za splošno javnost. Zakaj naravoslovec hodi v zelje družboslovcem? Ker ga zanima marsikaj in se zaveda, da radovednost in raziskovanje, ki odpirata vrata novim spoznanjem, ne poznata meja. »Ko gledam čez ”planke”, izven meja lastne rutine, bolje razumem svet. Odprtost za nove ideje je tista, ki vodi k napredku,« pravi.


Eno leto in pol v Knjižnici Domžale vodite pogovorne večere z naslovom Dober večer, znanost, v katerih z različnimi sogovorniki osvetljujete družbeno pomembne teme. Kako se je vse skupaj začelo? Od kod ideja za pogovorne večere?

Pogrešal sem druženja, ki bi vključevala intelektualne debate in pogovore o resnih tematikah na poljuden način. Ideja je bila spodbuditi ozaveščanje in navdihovanje drug drugega. Na primer, teme, na katere iščemo odgovore, so pogosto v ospredju pred volitvami, beremo obljube in včasih niti ne poznamo dobro vsebine, sicer pa v javnosti ni veliko debat o določenih temah, ki se dotikajo naših življenj. Zato smo želeli ljudi informirati že vnaprej, ne le enkrat vsaka štiri leta; lahko pa se samo nekaj novega naučijo, saj živimo v družbi, v kateri je to vedno dobrodošlo.

Knjižnica Domžale se mi je zdela odličen prostor za srečanja, saj omogoča dostopnost in odprtost za različna mnenja. Ker nisem imel veliko izkušenj z vodenjem takšnih dogodkov, sem sprva okleval, a so me prijatelji in znanci spodbudili. Tako sem po krajšem premisleku privolil. Glavni cilj je bil ustvariti večer, kjer lahko ljudje z različnimi znanji in izkušnjami prispevajo k razpravam.

Zakaj ime Dober večer, znanost?

Dogodki potekajo ob večerih, ko večina zaključi svoje službene obveznosti. Znanost pa zato, ker se trudimo povabiti goste, ki imajo strokovno ozadje, čeprav so dogodki namenjeni širši javnosti. Srečanja so zasnovana tako, da sta na vsakem vsaj dva sogovornika, ki se aktivno ukvarjata s tematiko, ki jo obravnavamo, drugi pa potem pripomorejo s splošnim uvidom ali izkušnjami iz prakse. Ustvari se mešanica različnih pogledov na določeno tematiko, kar navdušuje obiskovalce. Večkrat mi povedo, da izbiram goste, ki se sicer nikjer drugje ne bi srečali.

Ali so večeri tudi predstavitev ”domače” strokovnosti, saj skoraj vedno gostite vsaj enega sogovornika iz Domžal?

Res je; če ni iz Domžal, je pa iz naše regije. Zdi se mi, da je dobro predstaviti in podpreti domače strokovnjake. A moram priznati, da se včasih to zgodi popolnoma nenačrtovano. Goste izbiram po navdihu oziroma med ljudmi, ki jih poznam ali pa vem, da se ukvarjajo z določenim področjem in so strokovnjaki. Poleg tega je pomembno, da znajo prosto govoriti in njihove besede prihajajo iz srca. Prav tako je pomembno, da ti večeri potekajo v Domžalah in pritegnejo ljudi v knjižnico.

Kako poteka izbor tem in priprava na srečanja?

O čem bi lahko tekla beseda, je pogosto plod skupinskega dela, ki ga vodim sam. Skušam posegati po aktualnih vsebinah na vseh ravneh. Drugače me osebno zanima veliko stvari. Pogosto se pogovarjam z ljudmi, ki so strokovnjaki na določenem področju, in ob tem razmišljam, ali bi bila tema zanimiva za javnost. Teme izbiram po navdihu in skladno s časovno aktualnostjo.

Priprava vključuje iskanje gostov, ki so strokovnjaki na določenem področju. Pogosto vključujem tudi mlade, saj področju prinesejo svežino. Nasploh se trudim poiskati ljudi z navdihom. Večinoma se gostje odzovejo zelo pozitivno, saj vidijo, da njihovo delo, ki ga opravljajo v manjši skupnosti, denimo predavajo študentom, dosega širšo skupnost in pridobiva veljavo. Tako dajemo ugled stroki. Zaenkrat še nisem dobil negativnega komentarja, kvečjemu ljudje pohvalijo moj koncept in me podpirajo.

Katere teme boste še obravnavali do konca spomladanske sezone?

Februarja bomo govorili o družinah kot snovalkah in odstiralkah zgodb. Obravnavali bomo, kaj je v družinah pozitivnega in kakšni so izzivi. Povabili bomo goste z različnimi izkušnjami, od tistih, ki so odraščali v rejništvu in ušli smrti, do strokovnjakov za raziskovanje družinskih odnosov, vključili pa bomo tudi vrhunskega pravnika in tako z različnih zornih kotov pogledali, kaj družina sploh je in kakšen je njen pravni okvir.

Marca je naša pozornost vedno namenjena ženskam. Lani smo se posvetili vlogi žensk v sodobni družbi, letos pa otrokom, temo bomo naslovili Najmanjše nogice pustijo največje sledi. Povabili bomo kolege iz ginekoloških in porodničarskih strok, ki bodo predstavili, kako potekajo priprave na porod, kaj lahko mame v tem času počnejo in še mnogo več, kar nas bo impresioniralo. Tudi o nedonošenčkih bo tekla beseda. Spet bomo pristopili z različnih zornih kotov.

Aprila bomo govorili o demenci. Eden od gostov, znani igralec, bo predstavil metode za krepitev spomina, ob njem pa bodo nevrologi in kognitivni strokovnjaki pojasnili, kako možgane čim dlje ohraniti aktivne. To je izjemno zanimiva tema; v preteklosti smo že govorili o vplivu glasbe na delovanje možganov in obiskovalci so izrazili željo, da s tematikami, povezanimi z možgani, nadaljujemo.

Maja se bomo osredotočili na onkološke bolezni in njihov vpliv na družino. Bolezen ni izziv samo za bolnika, temveč tudi za njegovo okolico. Prisluhnili bomo zgodbam ljudi, ki jim je diagnoza spremenila življenje, in spoznali, kaj pozitivnega jim je prinesla bolezen, ter povabili strokovnjake in znane osebnosti, ki bodo delili svoje izkušnje. Maja se sezona zaključuje, jeseni pa spet začenjamo z novimi temami.

Zanimivo je, da vaši pogovori v Domžalah potekajo predvsem o družboslovnih temah, čeprav ste kemik, torej naravoslovec.

Zanima me marsikaj. Tako bogatim svoje znanje. Ko gledam čez ”planke”, izven meja lastne rutine, bolje razumem svet, in to mi daje smisel. Že od nekdaj je moja največja težava, čemu se posvetiti. Čeprav sem po duši kemik, še ne pomeni, da sem ves čas v laboratoriju, ampak so ljudje moji pripovedovalci zgodb.

Če bi se ponovno rodili, bi bili spet kemik, ste dejali v enem od intervjujev. Zakaj? S čim vas je kemija tako močno prepričala, prevzela?

Zanima me veliko stvari, toda imate prav, kemija je tisto, čemur sem se zapisal in kjer sem se popolnoma našel. Moja radovednost se je začela že v otroštvu, ko sem preučeval delovanje narave. Kot otrok sem na procese v naravi gledal naivno, primitivno. Spraševal sem se, denimo, zakaj poleti vidimo kresničke, ki svetijo. Kaj se z njimi zgodi v preostalih letnih časih, da jih ne vidimo več? Zakopal sem se v knjige in ugotovil, da je v ozadju cela znanost. In koliko tujih strokovnjakov sodeluje pri tem! Tako se je začelo, tovrstne teme so me čedalje bolj zanimale. Prav s tem prvim področjem, ki je pritegnilo mojo otroško pozornost, se ukvarjam še danes, to so fluorescenčni procesi, ki me spremljajo že celo življenje. Ta iskrica je prižgala željo po razumevanju narave.

Zaposleni ste v Institutu ”Jožef Stefan”, Ljubljana. S katerimi projekti se trenutno ukvarjate?

Kot sem že omenil, me že vse življenje spremljajo luminiscenčni procesi. V zadnjem obdobju se veliko udejstvujem tudi v onkologiji, kjer bi lahko z označevanjem ločevali med zdravimi in rakavimi celicami ter označevali genetski material. Moje zanimanje za onkologijo se je poglobilo, ko sem preživljal zadnje dni z očetom, ki je pred enim letom umrl zaradi raka. Ta izkušnja me je spodbudila, da še bolj sodelujem s klinikami in se osredotočam na izboljšanje diagnostike. Zakaj ne bi česa premaknili ali vsaj poskusili, če lahko? Življenje me usmerja v to smer, kajti pred kratkim je za rakom zbolel tudi mlajši član naše družine, kar me je zelo prizadelo, tako da se trenutno precej posvečam tudi otroški onkologiji. Brez srčne podpore predstojnika, prof. Gašperja Tavčarja, tega verjetno ne bi bilo mogoče udejanjati.

Delujem v okviru Odseka za anorgansko kemijo in tehnologijo, ki je v svetu znan predvsem po raziskavah kemije fluora in spojin žlahtnih plinov. Razvijamo nove načine uvedbe fluora v različne molekule, tudi v organske molekule s potencialom farmacevtske uporabe. Pridobljeno znanje prenašamo tudi v procese tehnoloških in okoljskih aplikacij. Raziskujem tudi uporabo naravnih spojin iz rastlin za različne medicinske aplikacije. Nekaj izkušenj smo prenesli tudi na področje sanitarnega inženirstva, ciljno proti bakterijam v različnih obratih živilske industrije in drugih higiensko občutljivih področjih. Tudi sodelovanja z industrijskimi partnerji imajo svoj čar. S kolegi smo aktivni tudi pri pripravi kemijsko ultra ”čistih” produktov iz odpadnih industrijskih procesov. Skušamo zapirati snovne poti in iskati rešitve v trajnostnem razvoju. Vse poteka v sodelovanju s študenti in z ekipo predanih sodelavcev, brez katerih bi bilo vse to težko izvedljivo.

V svoje delo veliko vključujete mlade. Že leta 2020 ste prejeli priznanje Prometej znanosti za odličnost v komuniciranju, in sicer za predano zgodnje seznanjanje mladih z znanostjo. Zakaj se vam zdi pomembno mlade seznaniti z znanostjo – da jih navdušite za delo na tem področju ali predvsem za razvoj kritičnega mišljenja?

Oboje, predvsem pa za spodbujanje kritičnega mišljenja. Mladi so tisti, v katere moramo polagati vse upe, saj bodo oni tisti, ki bodo v prihodnosti nadaljevali razvoj znanja in raziskovanje teh področij. Pomembno je, da jih motiviramo in jim omogočimo razvoj talentov. V tej vlogi se zelo dobro znajdem, to mi mladi pogosto povedo.

Ste tudi mentor številnim mladim raziskovalcem. Tudi sami ste bili nekoč mladi raziskovalec oz. mentoriranec; z dvema samostojnima raziskovalnima nalogama ste tekmovali na srečanju mladih raziskovalcev Zveze za tehnično kulturo Slovenije in osvojili zlati priznanji. Ali z mentorstvom nadaljujete dobro delo svojih mentorjev? Kaj vam daje to delo?

Omenil sem že, da sem bil zelo radoveden otrok in mladenič. Iskal sem sogovornike, ki bi mi pomagali razumeti naravo. Naletel sem na raziskovalce na Institutu ”Jožef Stefan” – zanimivo, danes sem tukaj zaposlen –, ki so mi velikodušno pomagali v svojem prostem času. Še danes sem ganjen, ko se spomnim na to … Da so se bili pripravljeni ukvarjati z mano, me učiti, seveda sem moral tudi sam delati, pa kljub temu – da so me sploh resno jemali, saj sem bil star le 15 let! Ta podpora je bila ključna za moj razvoj, zelo sem bil hvaležen zanjo in že kot srednješolec sem se odločil, da bom nekoč, takoj, ko bo možno, tudi sam vračal družbi. To je bila ena najboljših odločitev v mojem življenju.

Vsi mladi, ki sem jih mentoriral, so našli svoje področje, čeprav ne nujno v kemiji ali naravoslovju. Pomembno je, da so dobili izkušnjo raziskovalnega dela in širili informacije v družbo. To je največje zadoščenje mentorstva: da nekdo uspe in prenaša znanje naprej.

Mladi raziskovalci pogosto odhajajo v tujino, saj v Sloveniji ne morejo opravljati raziskovalnega dela, ki bi si ga želeli in kot bi si ga želeli. Kakšno je vaše mnenje o begu možganov?

Veliko mladih raziskovalcev se odloči za odhod v tujino, s čimer pridobijo nove izkušnje, se izobrazijo in osamosvojijo. Tudi sam sem nekaj časa preživel v tujini in imam zelo lepe spomine. Še vedno sodelujem s kolegi iz drugih držav, bodisi pri projektih bodisi pri izmenjavi vzorcev. Takšne izkušnje so neprecenljive, saj omogočajo širši pogled na probleme in nove pristope. Pomembno pa je, da te mlade raziskovalce po vrnitvi zopet sprejmemo medse in cenimo znanje, ki ga prinesejo. Če želimo obstati v tem hitro razvijajočem se svetu, moramo vnašati svežino, zato je smiselno oditi in pogledati, kaj in kako počnejo drugje. Mladim vedno priporočam, naj izkoristijo priložnosti, kot so programi Erasmus, da spoznajo sebe in se razvijajo, a vedno jim tudi rečem, naj se vrnejo, saj jih tudi v Sloveniji potrebujemo. Poznam veliko primerov mladih raziskovalcev, ki so se po takšnih izkušnjah vrnili s svežimi idejami in novo motivacijo. Seveda se vsi ne vrnejo, vendar jim je kljub temu treba dopustiti, da razvijajo svoje talente, navsezadnje obstajajo tudi drugi tipi sodelovanj, recimo skupni projekti.

Veliko svojih bivših raziskovalcev spodbujam, da sodelujejo v mentorstvu in delijo svoje znanje z mlajšimi generacijami. To je izjemno pomembno za ohranjanje kontinuitete in prenos izkušenj.

Zakaj je vloga mentorjev tako pomembna?

Mlade je, kot sem že rekel, treba čim prej vključiti v raziskovalno delo, hkrati pa so mentorji, strokovnjaki na svojem področju, ključni, saj jih usmerjajo in jim pomagajo izogibati se napakam, ki so jih sami storili. Izkušeni strokovnjaki prenašajo svoje znanje, mladi se ob njih počutijo bolj samozavestno. Brez tega lahko pride do pomanjkanja motivacije ali celo odpora do znanosti. Zato je nujno, da starejši raziskovalci ostanejo aktivni in vključeni. Vidim jih kot prenašalce znanja, ki so izjemno pomembni – potrebujemo jih. To premalo poudarjamo, meni pa se zdijo ključni pri razvoju mlade osebe.

To je dobro razmišljanje, ampak v teh časih, v katerih živimo, morda ne preveč popularno. Hitro bi kdo lahko pomislil, zakaj bi potrebovali nekoga starejšega, ki nam soli pamet, če so vse informacije na dosegu roke z uporabo umetne inteligence.

Tako uveljavljeni raziskovalci v znanosti kot srednji menedžment v podjetjih imajo ključno vlogo v razumevanju novodobnega sveta. Umetna inteligenca res omogoča hitrejši dostop do informacij, toda naša odgovornost je, da vse te informacije kritično preverimo in presejemo. Mlade je treba naučiti filtriranja v poplavi informacij, torej mora uveljavljeni strokovnjak znati mladega človeka usmeriti v pravo smer.

Ali vse te platforme, kot so družbena omrežja, umetna inteligenca ipd., spreminjajo naš odnos do znanosti?

Dobro vprašanje. Včasih smo hodili v knjižnice, brali knjige in članke. Potem je prišlo obdobje, ko je bilo vse to dostopno na spletu, zdaj pa le vprašaš in umetna inteligenca ti ponudi nabor odgovorov. Toda še vedno mora človek sam preučiti ključne vire in pretresti podatke! Pri tovrstnih platformah in njihovem napredku bomo morali biti pazljivi. Vedno, ko so se v zgodovini pojavile nove stvari, je bil na eni strani velik odpor, na drugi pa neverjetno odobravanje. Najboljša pot je vedno srednja: premišljeno, z glavo in počasi.

To so torej orodja, ki nam lahko pomagajo, a jih moramo znati pravilno uporabljati. Čeprav umetna inteligenca nikakor ne more nadomestiti raziskovalnega dela, je zelo koristna za pregled dogajanja na določenem področju. Potem pa mora raziskovalec še vedno obleči haljo in oditi v laboratorij, vedno bo moral v znanost vložiti sebe in svoje delo.

Če se dotaknem še družbenih omrežij, moram povedati, da mi je ljubši pristen osebni stik, pa vendar so ta omrežja dobra platforma za obveščanje o dogajanju, saj dosežemo več ljudi kot sicer, in vabljenju na dogodke.

Hkrati pa s pojavljanjem na družbenih omrežjih lahko pritegnemo tudi mlade ljudi. Ali so eden od načinov, kako znanost približati mladim, jo prikazati kot zabavno, tudi šovi kemijskih in fizikalnih poskusov, ki jih izvajate in s katerimi razlagate naravoslovne koncepte?

Beseda znanost v družbi vzbuja mešane občutke ali celo odpor. Ampak na koncu ugotovimo, da smo vsi po malem znanstveniki. Vsi si zastavljamo vprašanja in iščemo odgovore. Opazujmo otroke! Vztrajajo tako dolgo, dokler ne pridejo do rešitve, bodisi z igro bodisi z drugimi metodami. To je znanost v svojem bistvu. Naš cilj je motivirati mlade k razmišljanju in raziskovanju, hkrati pa želimo pokazati, da so stvari, ki jih znanstveniki počnemo, uporabne, česar se večinoma ljudje ne zavedajo. To dokazujemo tudi s prikazom različnih eksperimentov. S kolegico dr. Evelin Gruden sva recimo sodelovala v standup šovu, kjer je komik Aleš Novak na podlagi življenjskih situacij ustvaril zabaven dialog, midva pa sva njegove ideje podkrepila z znanstvenimi poskusi. Obiskovalci so se zabavali in hkrati učili o kemiji, fiziki in biologiji.

Kaj pa je v okviru znanosti oz. kemije najbolj zabavno vam?

Iz vseh teh silnih eksperimentalnih podatkov potegniti zaključke. Ko dobiš rezultat in vidiš, da vodi v rešitev, je neverjetno. Kdaj pa si kakšne stvari sploh ne znamo razložiti in potem se šalimo, da bo treba narediti še dodaten test, čeprav smo jih delali že eno leto. (smeh)

Motivacijo najdem v pozitivnih rezultatih in v zgodbah ljudi, ki jim lahko pomagam. Ženejo me nova odkritja, poleg tega uživam v sodelovanju z različnimi strokovnjaki v interdisciplinarnih timih, kjer so prisotni strokovnjaki z različnih področij, kot so medicina, biologija, fizika in kemija. To nam omogoča, da vsak problem obravnavamo iz več zornih kotov, čeprav vsi stremimo k istemu cilju. Rezultati so plod skupnega dela in inovativnih pristopov.

Znanost je torej resna, a zato nič manj zabavna.

Naše delo je resno, ampak predstavimo ga lahko tudi na zabaven način, kar počnemo na šolah. Na našem oddelku imamo šolo eksperimentalne kemije, ki deluje že več kot trideset let. Cilj je motivirati učitelje, da bi več eksperimentirali, in otroke, da bi postali radovedni raziskovalci. V dobi družbenih omrežij opažamo, da izginjajo ročne spretnosti in duh ustvarjalnosti, zato jih poskušamo spodbujati skozi praktične dejavnosti. Seveda se učimo, ampak s pomočjo zabavnih eksperimentov, ki so povezani z učnimi načrti, šolarji veliko odnesejo in so navdušeni.

Eksperimentov pa ne izvajate le po šolah, kajne?

Res je. Po diagnozi rak pri mladem članu naše družine sem se spraševal, kaj lahko ponudim, da bodo otroci z rakom začasno pozabili na svojo bolezen in se bolje počutili. Odločil sem se, da prikažem kemijske poskuse na Kliničnem oddelku za otroško hematologijo in onkologijo Pediatrične klinike. Opozorili so me, da bodo to čustveni in naporni trenutki, ampak sem kljub temu šel. Čustveno je bilo morda res naporno, vendar sem se tisti dan počutil izpopolnjenega. Otroci so se smejali, pozabili na terapije in se prepustili zabavni znanosti. Po koncu so me imenovali ”čarovnik” in spraševali, kdaj spet pridem. Prisotni so bili tudi starši, zdravniki, medicinske sestre, psihologi in drugo osebje klinike. Tovrstne izkušnje se človeka resnično dotaknejo.

O dogodku smo napisali članek v znanstveno revijo in tudi zdravniki so bili zelo ponosni. S tem smo pokazali, kako lahko naravoslovje polepša trenutke in motivira za učenje. Kasneje smo dogodek predstavili še na simpoziju in se dogovorili, da bomo nadaljevali s podobnimi projekti. Otroci z rakom se pogosto šolajo na daljavo ali v bolnišničnih šolah, zato so njihove aktivnosti omejene. Naš cilj je, da jim na zabaven način polepšamo popoldneve in jih hkrati nekaj naučimo.

Ali vam ob vseh dejavnostih in projektih, v katere se vključujete, sploh ostaja kaj prostega časa?

Delo znanstvenika je življenjski slog. Vključuje opazovanje, raziskovanje in učenje iz vsakodnevnih situacij. Pomembno je, da ostanemo radovedni in odprti za nove ideje, saj nas prav to vodi k napredku. Sicer pa se v prostem času rad sprehajam ob Kamniški Bistrici, obiščem knjižnico ali grem na kavo. Obožujem klasične koncerte in operna dela. Rad tudi potujem, kjer poleg neznanih krajev obiskujem tudi kolege, s katerimi smo raziskovalno povezani. Prav tako pišem pesmi, kar me sprosti, navdihuje jih dogajanje okrog mene.

Ali je pisanje pesmi, ki niso premočrtne, uokvirjene, protiutež znanstvenemu delu z dokazi, dejstvi?

Morda. V vsakem primeru je zelo pomembno obdržati ravnovesje med obema. Vedno sem bil tudi umetniška duša. Včasih sem plesal in bil aktiven v folklorni skupini, kar mi je dajalo občutek ustvarjalnosti. Mislim, da si znanost in umetnost delita skupno željo po raziskovanju, čeprav to izražata na različne načine. Pomembno je imeti prostor za izražanje in ustvarjanje, saj to bogati tudi znanstveno delo.

SORODNI ČLANKI

VREME

Kamnik
moderate rain
5.7 ° C
5.9 °
4.8 °
97 %
2.6kmh
100 %