torek, 5 julija, 2022
20.5 C
Kamnik
20.5 C
Kamnik
torek, 5 julija, 2022
20.5 C
Kamnik
torek, 5 julija, 2022
20.5 C
Kamnik
torek, 5 julija, 2022
20.5 C
Kamnik
torek, 5 julija, 2022
DomovPogovoriGašper Ribič: Vedno iščem nove poti

Gašper Ribič: Vedno iščem nove poti

Odbojkarska vročica je septembra zajela Slovenijo, seveda tudi Kamnik, ki že več desetletij velja za odbojkarsko mesto. V ekipi slovenske odbojkarske reprezentance je bil ob nedavnem evropskem prvenstvu tudi Kamničan Gašper Ribič, nekoč igralec, danes pa trener pri kamniškem klubu Calcit Volley, ki mu uspehov na trenerski klopi ne manjka, pa kljub temu vedno išče nove poti za izobraževanje in nabiranje novih odbojkarskih izkušenj ter pristopov. Z Gašperjem sva se pogovarjala le nekaj dni po prihodu iz Pariza, kjer so slovenski odbojkarji v finalu evropskega prvenstva osvojili 2. mesto.

Začela bova z najbolj svežo zadevo, in sicer slovensko odbojkarsko reprezentanco, katere vodja oz. team manager ste bili na nedavnem evropskem prvenstvu. Kako je biti del te odbojkarske evforije, ki je zajela Slovenijo?

Super je biti del tega. Počaščen sem, da sem s strani Odbojkarske zveze Slovenije dobil možnost za sodelovanje. Neverjetno je, kaj je to evropsko prvenstvo naredilo za odbojko. Vsi tisti, ki smo že dolga leta del odbojke, smo zelo veseli. Ta evforija in ta energija v Stožicah sta bili neverjetni. Vsakič, ko sem se peljal proti Stožicam, sem bil vzhičen od pričakovanja. Mislim, da je bilo občinstvo, tako kot poudarjajo tudi fantje, sedmi igralec slovenske reprezantance. Fantje so od sebe dali še več, kot so bili sposobni. Zelo lepa zgodba, zato sem hvaležen in vesel ter se še enkrat zahvaljujem vsem navijačem.

Slovenska reprezentanca je doživela neverjetno podporo navijačev v Stožicah, pa potem tudi v Parizu, kar je ekipo poneslo do srebra, in ne nazadnje na sprejemu v Ljubljani. Kako takšna podpora in navdušenje vplivata na vas, ki ste v ozadju? Predstavljata zagon ali pritisk?

Zagon. Predvsem na igrišču, ko so prišli težki trenutki in situacije, so fantje lažje prestopili te ovire. Tudi končni uspeh, uvrstitev v finale, je po mojem mnenju zasluga domače dvorane. Nesporna je tudi kakovost igralcev, toda ta dodatek je bil zelo dobrodošel in od tu si fantje črpali moč. Tudi, ko sem se sam pogovarjal z njimi, so dejali, da v težkih trenutkih ni bilo časa za razmišljanje, ampak so se borili za to neverjetno občinstvo. Fantje so na igrišču pokazali borbenost, borili so se eden za drugega, niso popuščali. Mislim, da so ljudje to videli in začeli ceniti.

Kakšno je pravzaprav delo team managerja? Kako je prišlo do sodelovanja? Ali so vas povabili, glede na to, da ste že sodelovali v reprezentanci?

Res je. Pred leti sem bil pomočnik glavnega trenerja Luke Slabeta, prav tako Andree Gianija, tako da sem nekaj časa preživel z našimi reprezentanti in jih zelo dobro poznam. Predvidevam, da je tudi zaradi tega prišlo do sodelovanja. Naloga team managerja je tehnična podpora, torej predvsem sestanki na evropski zvezi, komunikacija med njimi in našo zvezo, kako bo tekmovanje potekalo, kakšen je protokol, ureditev dokumentacije za delegate, urejanje akreditacij, potnih listov ipd. Poleg mene je sodelovalo še ogromno ljudi in vsak je bil odgovoren za svoje področje.

Omenili ste, da ste bili ste tudi eden od pomočnikov selektorjev Andrea Gianija in Luka Slabeta. Kaj je bilo letos v slovenski reprezentanci drugače od let poprej? Čeprav je bil pod taktirko Gianija končni rezultat isti, energija pa ne.

Res je, energija je bila v prejšnjih letih drugačna. Po mojem mnenju je glavni razlog, da je evropsko prvenstvo potekalo doma. Drugače je igrati doma kot v tujini. To je bil za fante nedvomno dodaten motiv, da se vrhunsko pripravijo in dobro odigrajo, saj so igrali pred svojimi prijatelji, družinami, sorodniki … Po drugi strani pa je ta reprezentanca že dolgo skupaj, za nekatere od njih je bilo to že četrto evropsko prvenstvo, tako da imajo izkušnje, vedo, kako se je treba pripraviti. Ne nazadnje so vedeli, kako so leta 2015 osvojili drugo mesto, tako da so imeli občutek, kaj morajo narediti, da ponovno pridejo do tega.

Kako pa se je sploh začela vaša odbojkarska pot? Baje precej po naključju, pred tem ste igrali rokomet.

Rokomet sem igral kratek čas, eno ali dve leti, in sicer tudi v Kamniku. Ker s strani kamniškega rokometnega kluba nismo imeli informacij, kako se bo nadaljevala naša pot, sem iskal druge možnosti. Odbojka ima v Kamniku res dolgo tradicijo in po naključju sem se znašel v klubu. Začel sem pri mlajših v drugi ligi. Čeprav sem z odbojko začel šele v prvem letniku srednje šole, sem hitro napredoval v prvo ekipo, bil sem med višjimi, in že v tretjem letniku sem treniral s prvo ekipo. K sreči pri odbojki lahko ujameš konkurenco, četudi se priključiš nekoliko kasneje. V Kamniku sem vztrajal do konca svoje tekmovalne kariere, kasneje pa sem tu začel delati najprej kot pomočnik trenerja, potem pa počasi kot glavni trener v klubu – najprej pri ženskah, potem pri moških.

Štirikrat ste s Kamničani dvignili pokal za zmagovalce. Kako se spominjate svoje igralske poti?

Imeli smo srečo, da smo igrali v klubu, ki je imel ambicije postati državni prvak in nas je podpiral, tako da smo se borili za zlato medaljo in jo tudi osvojili. To so bili lepi trenutki. Sploh ob osvojitvi naslova državnega prvaka so spomini in občutki nepozabni. S takratnimi soigralci se še sedaj kdaj pa kdaj dobimo in obujamo spomine. Vse te stvari namreč veliko bolj ceniš, ko si starejši. Čeprav ob naših nastopih ni bilo tako množičnega obiska kot ob igrah reprezentance v Stožicah, je bila kamniška dvorana takrat polna, bilo je približno 2 tisoč obiskovalcev, energija pa podoba tej v Stožicah. Igralci smo bili željni uspeha, do takrat še nismo stali na najvišji stopnički in na igrišču smo dajali vse od sebe. Ljudje so cenili našo željo in nas podprli.

Kako se je igra odbojke spreminjala od takrat?

Pravila so se vmes zelo spreminjala. Ob mojih začetkih smo igrali še z belo žogo. Servis je bil omejen, torej nisi smel servirati v celotni zadnji del polja, temveč zgolj v določen del. Spreminjal se je sprejem. Ko sem začenjal, še ni bilo prostega igralca. Vsi smo igrali na vseh pozicijah oziroma srednji blokerji, kar sem bil tudi sam, smo igrali tudi v obrambi. Drugačno je bilo štetje točk, igralo se je do petnajst.

Včasih smo se malenkost več ukvarjali s tehniko, zdaj pa je poleg tehnike večji poudarek še na moči. Tudi odbojka postaja fizičen šport, igra se hitra odbojka, prav tako je kobinatorika še na višjem nivoju kot v naših časih. Šport na splošno se zelo hitro razvija. V ozadju je veliko podrobnosti, tehnik, znanosti, ki jih gledalci niti ne vidijo. Od prehrane in fizioterapije do psihologije in zdravniške službe. V mojih časih so se vsa ta znanja v tujini že uporabljala, pri nas pa še ne, vse je bilo še v povojih in na teh področjih smo bili precej prepuščeni sami sebi. Zdajšnje generacije pa so že blizu nivoju, kot ga imajo v tujini, kar se pozna tudi na tekmovanjih – tako reprezentančnih kot klubskih.

Po enoinpolletnem premoru ste se letos vrnili na trenersko klop kamniškega Calcit Volleyja. Kako se počutite ob vrnitvi in zakaj ta premor od trenerske pozicije?

Za premor sem se odločil, ker nisem več čutil prave energije. Moja glava je bila preveč polna od vseh teh let, ko sem bil vpleten v klubsko in reprezentančno odbojko. Tudi moja poletja so bila posvečena odbojki, tako da veliko časa za počitek in regeneracijo ni bilo. Tako sem začutil potrebo po umiku, da bi se zopet napolnil z energijo. To leto sem izkoristil za izobraževanje in iskanje novih idej, pogledal sem si nekaj treningov v tujini. Ko se danes oziram nazaj, vem, da je bila odločitev prava.

Letos se mi je ponovno ponudila priložnost za delo z mlajšimi kategorijami v Calcit Volleyju, kjer trenira nekaj zanimivih mladih igralcev. V klubu smo se dogovorili, da bomo poskusili te fante pripeljati čim dlje s ciljem, da bi v prihodnosti igrali v prvi kamniški ekipi, morda kateri od njih celo v reprezentanci ali tujini. To je velik izziv, vendar imam veliko znanja in ogromno izkušenj, zato bi bilo škoda, da tega ne bi delil in predal mlajšim igralcem.

Pred tem ste bili v kamniškem klubu trener ženske ekipe, v klubske vitrine ste pripeljali dva naslova državnih prvakinj ter lovoriko srednjeevropskih prvakinj. Prav tako ste dekleta vodili tudi v sezoni, ko so prvič zaigrala v ligi prvakinj. Kasneje ste prevzeli moško ekipo, s katero ste tudi osvojili slovenski pokal pa drugo mesto v srednjeevropski ligi. Kakšen trener ste bili?

Zelo umirjen. Po pravici, umirjen navzven, navznoter pa ni čisto tako. Moja filozofija ni z vpitjem narediti boljše igralce, ampak jih opazovati in jim pomagati do boljše igre. Pridejo tudi trenutki, ko je treba nekoliko povzdigniti glas, večinoma časa pa z mirnostjo poskušam tudi svojim varovancem dati zaupanje in mir. Že sama tekma je stres, če ga dodatno povzroča še trener, ni dobrodošlo.

V letih 2016 in 2017 ste bili izbrani za najboljšega trenerja v Sloveniji, veljate za enega od najuspešnejših Calcitovih trenerjev, poleg tega pa ste še relativno mladi. Kakšna je vaša formula za uspeh?

Imel sem srečo, da sem imel zelo dobre mentorje. Začetek moje trenerske poti je bil pri ženski sedeči odbojki, kjer je bil takrat trener Adi Urnaut, oče Tineta Urnauta. Tu sem preživel kar nekaj let in on je bil moj prvi mentor, od katerega sem se veliko naučil. S to ekipo smo hodili na evropska in svetovna prvenstva pa tudi na paraolimpijske igre. To so neprecenljive izkušnje; vidiš, kako na teh tekmovanjih stvar deluje, kako igralke razmišljajo.

Ogromno sem se naučil od Luka Slabeta, mojega dobrega prijatelja, s katerim sva skupaj preživela ogromno časa. Ker je študiral v Ameriki, mi je prinesel ameriški način razmišljanja. Z njegovo pomočjo sem dobil drugačen vpogled, veliko pa sem tudi sam hodil na izobraževanja v Ameriko.

Vedno sem hvaležen, kako poteka moja trenerska zgodba. Morebiti tudi zaradi tega, ker sem ogromno vlagal v izobraževanje, razmišljanje o odbojki. Ves čas hočem čim več novega izvedeti o odbojki. Vem veliko, pa še vedno premalo. Nikoli nisem zadovoljen, vedno iščem nove poti. Morebiti je tudi to en del uspeha. Nedvomno pa tudi to, da sem bil ves čas v stiku z najboljšimi odbojkarji, najboljšo mednarodno odbojko, da sem videl, kaj se trenira in dela na najvišjem nivoju ter da sem to lahko prenašal v naše okolje. Mogoče pa na moje trenersko delo vpliva tudi kakšna moja karakterna lastnost. Ker sem bil bloker in sem moral dobro videti, kaj se dogaja na nasprotnikovi strani, še sedaj vidim kakšno stvar več ali pa bolje in na podlagi tega vidim, kako bi morala delati ekipa. Še vedno je največji izziv najti harmonijo v ekipi – kako jo voditi, kako reševati težave, kako igralce pripraviti, da delajo in garajo za mene oziroma za naš skupni cilj.

Kako pa je prvič stopiti v trenerske čevlje? Ali se mogoče spomnite tega trenutka?

Poskušaš se čim bolj pripraviti. Nedvomno je prisotna trema, pa dvom, kako bo stvar delovala. Ampak zanimivo, moj cilj nikoli ni bil zmagati na prvenstvu, temveč sem posamezne ekipe vedno hotel čim več naučiti, jim dati čim več znanja. Na koncu so vsi uspehi prišli kot posledica tega. Kolikor vložiš v igralce in ekipo, toliko se ti potem tudi vrne.

Je kakšna razlika med biti trener ženske ali moške ekipe?

So razlike. V tehničnem in taktičnem smislu niti ne, ampak v osebnostnem pa nedvomno. Pri dekletih je več psihologije, več se je treba pogovarjati o določenih zadevah, paziti, da nameniš vsem igralkam enako časa in pozornosti. Pri fantih se z določenimi stvarmi ne ukvarjaš, rešujejo jih sami. Tudi na igrišču fantje delujejo drugače kot punce, imajo svoje ideje, dekleta pa moraš kdaj voditi, kaj morajo v določeni fazi narediti. So pa dekleta nedvomno bolj delovna. Ko enkrat verjamejo in zaupajo v trenerja, bodo sledila, poslušala, garala brez pritožb. Pri fantih je pa ravno obratno. Večkrat bodo potarnali.

Sedaj, ko ste pri delu lahko opazovali Alberta Giulianija, trenerja slovenskih reprezentantov, ali ste kaj spremenili pri svojem trenerskem delu?

Nisem bil toliko prisoten, da bi kaj več odnesel. Mogoče bo kdaj v prihodnosti še priložnost, da bom bolj podrobno lahko opazoval Giulianija pri delu. Moral bi biti pomočnik trenerja, da bi imel vpogled v celotno zadevo. Obiskal sem nekaj treningov, vendar je bilo evropsko prvenstvo že pred vrati, tako da so na treningih ogromno uigravali določene situacije. Iz tega lahko vidiš, kako trener razmišlja, kakšen sistem hoče vzpostaviti.

Na splošno pa počasi ugotavljam, da je delo na najvišjem nivoju zelo podobno, le od trenerja pa je odvisno, kako zna prepoznavati določene situacije, reševati težave znotraj ekipe in jo voditi. Na najvišjem nivoju je trening sicer zelo pomemben, še bolj ključen pa je psihološki faktor – kako igralce spraviš v ravnovesje, kako jih vodiš do skupnega cilja, kako jih taktično pripraviš na nasprotnika.

Najbrž je to tudi ena od razlik med treningom članov in mlajših ekip, ki jih v Calcit Volleyju vodite sedaj. Mlajše je treba še veliko učiti …

Res je. Pri mlajših je poudarek na osnovnih elementih, od spodnjega odboja do servisa, sprejema servisa itd. Nato osnove nadgradimo. Če je dobra osnova, potem je lažje igrati tudi na višjem nivoju.

Ali tudi zato vodite tako kadete, mladince in drugo člansko ekipo?

V teh treh ekipah so dejansko isti fantje, ki bodo igrali v vseh teh kategorijah, razen dveh starejših, ki mi bosta pomagala, da bo malo lažje, ker imata že izkušnje z igranjem v ligi. V drugi ligi bomo nabirali izkušnje, saj bomo igrali proti starejšim, močnejšim, tistim z nekaj več znanja, kot ga imamo mi; pri mladincih in kadetih pa imamo tudi tekmovalne ambicije.

Že prej sva omenjala cilje, ki jih ima kamniški odbojkarski klub z mladimi. Ob neverjetni bazi otrok, ki v Kamniku trenirajo odbojko in se bo sedaj ob uspehih odbojkarske reprezentance najbrž še povečala, je zanimivo, da nimamo bolj “kamniške” članske ekipe, hkrati npr. nimamo niti enega reprezentanta? Kje se zatika? Zakaj nastaja vrzel med mladinskimi in članskimi selekcijami?

Preskok je vedno težek. Imamo ogromno otrok, še več po ženski strani, veliko deklet trenira, dobimo pa malo. Iskati moramo visoke igralce, to je prva stvar. Višina je pomemben faktor. Kot drugo pa moramo začeti sistemsko postavljati stvari. O tem se sedaj pogovarjamo v klubu. Moja osebna želja je, da bi v nekaj letih naredili sistematizacijo treningov glede na kategorijo. Torej sistem, kaj morajo znati dekleta ali fantje do starejših deklic/dečkov, kaj morajo znati kot kadeti/kadetinje oziroma mladinci/ mladinke, in kaj potrebujejo, da bodo lahko nekoč igrali v prvi članski ženski ali moški ekipi. Ne glede na to, kdo je trener pri katerikoli kategoriji, hočemo vzpostaviti  pot, kaj morajo znati, tako da se lahko delo ob menjavi trenerja neprekinjeno nadaljuje. Podobno kot v šoli. Moja naloga je postaviti ta sistem, čeprav je to velik in zahteven zalogaj, ki bo zahteval veliko časa. Pa vendar menim, da ni nemogoče, in tu vidim še en izziv, ki bi ga rad uresničil v kamniškem klubu. Upam, da na podlagi tega dobimo še kakšnega igralca več, kajti naša želja je, da pride čim več igralcev iz domačega kluba v prvo ekipo.

To pomeni, da bo delo bolj sistematično?

Seveda. Razmišljanja trenerjev in njihovi pogledi so različni, kar je sicer prav, vendar bomo imeli letos precej sestankov s trenerji, na katerih bomo predebatirali različne vidike, vsak bo dodal svoje in na koncu se bomo odločili za eno pot, način, kako hočemo podajati in graditi znanje o prvinah, elementih odbojke na vseh nivojih in kako pripeljati igralca do konca.

Koliko časa potrebujete, da bo sistematizacija zaživela v praksi?

Dve ali tri leta zagotovo. To je dolg proces. Najprej je treba postaviti dobre temelje, potem pa jih prenesti in uporabljati v praksi.

Vsekakor je delo z mlajšimi najbrž bolj odgovorno, saj je trener njihov vzornik. Katere so tiste vrednote, ki jih želite prenesti na kamniško odbojkarsko mladino?

Skromnost. Ne glede na zmage moraš vedno stopiti nazaj na realna tla. Ko misliš, da so najboljši, ti šport hitro poreže krilca. Vsak dan, vsak trening, vsak dotik, ki ga narediš, moraš narediti miselno, in trenirati še več, kot si pred osvojitvijo lovorike. Ko začneš razmišljati, da si dovolj dober, je prepozno, to je že napačna smer. Spoštovanje drug drugega na igrišču. Spoštovanje nasprotnikov. Pravi odnos. Vse to hočem vcepiti svojim fantom. Da se ne kregamo na igrišču, ker s tem ne pomagamo ekipi. Pomagamo drugače: če je na primer sprejemalec slabše sprejel žogo, naj jo podajač poskuša popraviti in podati lepo žogo; če podajač ne poda lepe žoge, naj napadalec poskuša pomagati, da bo to žogo vseeno dal na nasprotnikovo stran. Na ta način lahko rastemo kot ekipa. Največji problem je, če se kaže s prsti drug na drugega in išče krivca drugje. Vedno moramo najprej pogledati vase, poiskati, kaj smo naredili dobro, kaj slabo. Samoanaliza je izredno pomembna. Torej, vse vrednote, ki so enake mojim: poštenost, delavnost, spoštovanje.

Na splošno ne maram trenerjev, ki vpijejo in uporabljajo žaljivke. Tega vidim ogromno pri mlajših kategorijah. Sam menim, da ne smeš vpiti, ampak učiti. Svojim varovancem moraš dati znanje, da sploh vedo, kaj lahko v določeni situaciji naredijo. Če jih tega nisi naučil, potem ne moreš od igralca zahtevati, da bo to naredil. V mlajših kategorijah dostikrat vidim, da imajo trenerji preveč osebnih ambicij, sam pa trdim, da tekmovalni motiv sicer mora biti, vendar nikakor ni prioriteta. Ja, želimo si zmagovati, ampak bolj pomemben je razvoj tekmovalca tako v odbojkarskem kot osebnostnem smislu. Včasih gresta tekmovalnost in želja po zmagi preko tiste meje, ki je še zdrava. Tu se morajo trenerji ustaviti in spregledati, da otroci, pa tudi mladostniki potrebujejo čas, da pridejo do nekega nivoja.

Kakšne pa so vaše trenerske želje in ambicije? Je med njimi tudi selektorski stolček?

Ja. (smeh) Ne bom bežal od tega, seveda sem tudi na to že pomislil. Grem v to smer, upam. Morda ne članske, čeprav tudi, zakaj pa ne, ampak nekoč bi se nedvomno rad preizkusil kot selektor morda mlajše selekcije. Tu trenutno še nisem aktiven, vendar sem že imel pogovore, tako da mogoče se na tem področju kdaj kaj odpre. Zagotovo bi bil pripravljen sprejeti ta izziv.

Sicer pa imam tudi ostale ambicije – z moško ekipo Calcit Volleyja še nismo osvojili državnega naslova, tako da je to cilj, če mi bodo še kdaj dali možnost. Nedvomno pa je moja želja, da bi se kdaj preizkusil tudi na trenerski klopi tujega kluba. Če bo kdaj možnost … Je pa težko, Slovenci smo kot trenerji premalo poznani v odbojkarskem svetu in potrebuješ človeka, da te vzame v tujino ali te priporoči. Ali če reprezentanco pripelješ do velikega uspeha, je možnost, da te kdo povabi v svojo ekipo kot trenerja. Vendar je bolj enostavna ali pa realna pot, da prideš kot pomočnik k že uveljavljenemu trenerju, z njim preživiš nekaj časa, da vidiš, kako poteka delo na najvišjem nivoju, kako razmišljajo igralci itd., potem pa na podlagi tega prevzameš kakšno ekipo. Bomo videli. Želje so, kaj se bo zgodilo in kaj bo možno, bo pokazal čas.

Ko niste trener, ste učitelj športa v Osnovni šoli Stranje. Kako so vas otroci sprejeli ta teden, ko ste se vrnili iz Pariza? So bili navdušeni, so imeli veliko vprašanj?

Malo več me pozdravljajo. (smeh) Bolj sem v središču pozornosti, sicer pa nič posebnega.

Kaj pa zasebno – kaj radi počnete, ko niste v šoli ali na trenerski klopi?

(smeh) Ukvarjam se s športom. Grem v hribe, poskušam čim več časa preživeti v naravi, to mi daje energijo, v naravi se umirim, kakšna ideja se kdaj porodi med kolesarjenjem. Pozimi je moja velika strast smučanje. Rad obiščem koncert klasične glasbe.

Mateja Štrajhar // Foto: OK Kamnik

SORODNI ČLANKI

VREME

Kamnik
scattered clouds
20.5 ° C
21.9 °
18.7 °
73 %
2.6kmh
40 %
tor
20 °
sre
27 °
čet
27 °
pet
24 °
sob
26 °

SLEDITE NAM NA

Najbolj brano