Rad pove, kar si misli. Pravi, da ga je v dolgoletni karieri to včasih tudi teplo. »Ne maram ljudi, ki spreminjajo dejstva. Danes tako, jutri drugače. Pri nas velja, da stojiš za svojim mnenjem in svojo besedo. Takšen sem in tako tudi vzgajam sinova,« pravi Gašper Bolhar Gapi, športni novinar, ki se ga mnogi spomnijo tudi še z valov Radia Hit.
Ko sva se pripravljala na ta pogovor, sva prebrskala kar nekaj spletnih strani, a nisva našla veliko informacij o vas; nobenega intervjuja … kako to? Že dolgo let ste medijska osebnost, a se ne izpostavljate?
Pravzaprav nikoli nisem imel želje po pojavljanju v tabloidnih medijih. Pri meni je od nekdaj družina na prvem mestu in zato se nikoli nisem želel oziroma niti nisem imel potrebe, da bi sebe ali njih izpostavljal v medijih.
Nekje na sredi bomo začeli. Pred šestimi leti ste se poslovili od Radia Hit, kjer ste delovali 21 let. Kako se je posloviti od organizacije, službe, ljudi po toliko letih?
Če bi po 21 letih prišlo do sprememb, ker bi lastnik ali podjetje želela preobrazbo, bi mi bilo težko, kajti v tem primeru bi se končalo naenkrat. Zgodba Radia Hit pa je kompleksna, zato težko odgovorim na to vprašanje. Vsi, ki smo delali na radiu, smo z njim rastli in vanj veliko vložili. Sam sem bil najprej urednik, nato športni urednik, direktor projektov in na koncu izvršni direktor. Hitova zgodba je temeljila na ekipi. Če se vodstvo ne zaveda, da je ekipa tista, ki stoji za dosežki in vsebinami, tista, ki je z odnosom in povezovanjem pripeljala podjetje do uspeha, potem je težko. Če meniš, da si vse to ustvaril sam, potem boš tudi sam umrl. Seveda govorim v radijskem smislu.
Radijski ekipi ste se pridružili že v začetku. Kako se je študent kemijske tehnologije znašel na radiu, koliko ste bili stari?
Res je, študiral sem kemijsko tehnologijo, a na koncu diplomiral iz marketinga in odnosov z javnostmi. Kemija je doma v družini in na nek način sem bil potisnjen na Aškerčevo. Radio Hit je prišel naključno in spotoma. Sam sem že med študijem služil – za sproti, poletne počitnice itn. Takoj po koncu vojaške obveznosti sem začel delati. Našel sem se v didžejanju pa tudi v organizaciji dogodkov, s čimer sem se veliko ukvarjal tudi kasneje v življenju.
Leta 1993 se je prva posadka Radia Hit sprla z lastnikom. V treh dneh je radio ostal brez celotne ekipe in ravno takrat sem jaz potrkal na vrata, če potrebujejo koga za delo. »Takoj jutri začneš,« je bil odgovor. Bil sem presenečen, a sem začel. V dveh letih, ki sta sledili, se je nakapljala osnovna posadka, Matej Špehar, Robert Pečnik Pečo, Boštjan Strnad Zlobec, Alenka Resinovič Reza, Princ Valjant, Primož Popelar in jaz, ki je potem deset let ustvarjala radijski program.
Kakšni so bili začetki?
Spomnim se, da smo delali z DAT kasetami, ki smo jih ročno prevrtavali. To ni bila klasična avdiokaseta, bila je manjša, vendar je bilo na njej štiri- ali petkrat več digitalnega zapisa. Moral si jo prevrteti v času reklame, ki se je vrtela v etru. Štele so sekunde. Bilo je noro. Včasih se je pojavila kakšna tišina pa klik ipd. (smeh)
Treba je vedeti, da so bili to časi pred internetom, ko informacije še niso bile tako enostavno dostopne, tako da je vsak za svoj program črpal s področja, ki ga je najbolje poznal. Pri meni sta bila to glasba in šport.
Kmalu ste združili ljubezen do športa in postali športni novinar tako na radiu kot na televiziji. Bili ste eden prvih, ki je v Sloveniji z deloma digitalno tehnologijo spremljal velika športna tekmovanja po svetu. Kako je to potekalo?
Leta 2001 sva s tehnikom Juretom Debeljakom na Radiu Hit razvila sistem, ki mi, po pravici povedano, še danes ni jasen. Šel sem na prvenstvo, posnel in zmontiral besedilo, ga poslal v en računalniški sistem in takoj zatem je šel prispevek v eter. Danes je to smiselno, ampak pred skoraj 20 leti? Ne vem, kako, vendar takega sistema ni imel niti nacionalni radio. Radio Hit je bil v marsičem prvi – prvi smo imeli jutranji program Budilka, že leta 2007 oziroma 2008 smo delali TV-radio, bili smo celo tako sposobni, da se je, medtem ko se je na radiu vrtela pesem, na televiziji predvajal video te pesmi. V marsičem smo bili pionirji.
Ustvarjali ste tudi velike projekte, na primer smučarski Hit pokal, ki je bil prav vaša ideja …
Za Občino Domžale smo v Kranjski Gori organizirali zimski občinski dan. Takrat se mi je porodila ideja, da bi tudi mi na Hitu lahko organizirali nekaj podobnega. Pozimi smo namreč imeli samo program, medtem ko smo bili poleti veliko zunaj – v Domžalah smo organizirali koncerte, 1. aprila smo praznovali rojstni dan, imeli smo glasbeni Hit festival in Pozdrav poletju. Tako smo začeli z veleslalomskimi tekmami, imeli smo jih pet na leto. Že tretje leto Hit pokala smo na prvo tekmo, ki je takrat že potekala v Avstriji, peljali 250 Slovencev, še dodatnih 100 jih je na Turracher Höhe prispelo na dan tekme. Šest let smo tu organizirali tovrsten začetek sezone, bila je nora zabava. S seboj sem imel smuči, ki pa niso videle snega. (smeh) Sicer je Hit pokal trajal 12 let. To je bila najbolj uspešna zimska blagovna znamka v Sloveniji.
Košarkarski maraton v Domžalah je še ena od vaših prireditev. Lani je zabeležila dvajsetletnico. Se bo maraton nadaljeval?
Košarkarski maraton je 15 let nastajal pod okriljem Radia Hit, nato sem nadaljeval sam in vztrajal še pet let. Skupaj 20 let. Kljub temu, da tako po stažu kot številu udeležencev iz vse regije in tudi širše, domžalskemu maratonu ni para, sem se po 20 letih odločil, da je bilo dovolj. Če bi kdo pokazal željo po organizaciji, bi se maraton seveda lahko nadaljeval tudi brez mene. Predvsem imam v mislih Občino Domžale ali pa Zavod za šport in rekreacijo Domžale. Gre namreč za projekt, ki je Domžale v športnem smislu dvignil nad druga mesta, to je bil športni občinski praznik in lahko bi ga podprli, kajti dober je tako za občino kot občane. Če zgodba traja 20 let, s 300 športniki in več v enem dnevu, pa spremljevalci, navijači, potem to nekaj že velja.
Kaj pa šport? Kdaj se je začela ljubezen do športa?
Moj pokojni oče, ki je bil učitelj smučanja, me je vpeljal v smučanje. Začel sem v prvem in smučal do šestega razreda, a nisem bil nič posebnega. Nato sem zajadral v košarko. Sam sem potrkal na vrata dvorane, začel trenirati in se vpisal v klub. Igral sem jo trinajst let, vmes sem imel eno leto premora zaradi zlomljenega gležnja. Takrat sem izgubil stik z vrhom slovenske košarke. Kasneje sem spet igral za Helios in Kamnik.
Ob koncu prvega študija in precej rednega dela je za aktivno košarko zmanjkalo časa. A brez športa nisem želel ostati. Zase sem začel trenirati karate Sankukai in postal košarkarski trener mlajših in starejših pionirjev. V Domžalah sem bil šest let trener in bil tudi prvi, ki je s pionirji dvakrat zapored igral polfinale državnega prvenstva. V teh letih sem bolj redno začel igrati tudi tenis. Sem teniški samouk, a relativno pravilno igram, kar mi je pomagalo pri trenerskem izpitu leta 2014. Preizkusil sem se tudi v jadranju. Leta 1996 sem šel prvič na jadrnico, prejadral ves Jadran in do danes odpeljal približno 30 regat.
Zakaj šport? Ne vem. Sam sem našel pot vanj. Sprejemal sem zrele odločitve in bil samostojen. V šestem razredu sem se vpisal na košarko, sam pripravil torbo in šel na trening ali se peljal z vlakom na tekme, kadar ni bilo organiziranega prevoza. Vse dni sem bil od doma, s prijatelji po travnikih, še več na igriščih. Ko sem prišel domov, sem imel včasih razbita kolena, pa tudi glavo. To samostojnost želim vcepiti tudi mojima otrokoma.
Tudi onadva trenirata košarko, kajne?
Ja, res je. Smo športna družina. Tudi žena Polona je trenirala košarko. Bila je bolj uspešna kot jaz. Bila je kadetska in mladinska reprezentantka. Zato se mi zdi prav, da športni duh vcepim tudi otrokoma. Moja starša nista bila športnika (izjema smučanje), zato sem vse korake v športni karieri napravil sam. Starši, ki nimajo stika s športom, težko sledijo otrokovemu športnemu razvoju. Starši, ki so se sami ukvarjali s športom, lažje dojamejo, čemu se otrok odreka, kako si otrok organizira urnik in postane odgovoren ter usklajuje šolo, treninge in tekme. Lažje ga razumejo, hkrati pa vedo, koliko mu pomeni njihova podpora in pomoč.
Sinova, Ožbej (l. 2003) in Lovro (l. 2006) sta začela s tenisom. Kar ima starš v sebi, kar zna, to preda otrokom. Pri tenisu sem jima pomagal, kolikor sem znal, zato sem tudi šel na tečaj za trenerja tenisa. Sedaj oba trenirata košarko. Zakaj? Ker je tenis špartansko življenje. Sam s trenerjem, sam s forhendom, sam z bekendom … ni družbe, druženja, sproščenosti, potegavščin. Za kolektivni šport sta se sinova odločila sama in tako je prav.
Videla sem, da ste se s košarko zabavali tudi v času koronavirusa …
Z naše ulice, ki je na srečo ravno sedem metrov oddaljena od koša, smo metali trojke. Četrti dan se je koš odlomil. Kaj sedaj? Kaj bomo počeli? Poklicali smo dedija in mu zjutraj peljali koš, da ga je popravil. Dedi ga ni samo zvaril, še ojačal ga je.
Potemtakem z družino veliko igrate košarko?
Marsikdo me heca, če bom otroka izločil iz zapuščine, če ne bosta igrala košarke. (smeh) Seveda bi ju podprl, ne glede na šport, za katerega bi se odločila. Pa vendar vsi štirje igramo košarko. Kamorkoli gremo, igramo košarko dva na dva. Za zabavo. Starejši sin in žena sta levičarja, mlajši sin in jaz pa desničarja. In igramo – levaki in desnjaki.
Tudi na dopustu najprej iščemo košarkarsko igrišče. Drugi dan pa že gledam, če je v bližini kakšno teniško igrišče. Košarkarsko mora nujno biti. Na dopustu nismo pri miru. Vržemo se v morje in posušimo, potem že iščemo kajak in veslamo, nato tečemo do košarkarskega igrišča … ves čas se mora nekaj dogajati. In potem žena reče: »En teden smo že tukaj, pa sem samo pol knjige prebrala.«»Tako družino si izbrala,« ji odgovorim. Otroka imata to po meni. Mi trije smo ves čas na nogah, imamo sto mravelj v riti.
Vašo kariero je zaznamovalo tudi povezovanje košarkarskih tekem Olimpije.
Ena od mojih rdečih niti delovanja v športu, ki mi je v veliko veselje, je povezovanje tekem ljubljanskega košarkarskega kluba. Spiker sem že 22 sezon in mislim, da v Sloveniji ni nobenega spikerja na tem nivoju s tako dolgim stažem.
Upam, da bo Cedevita Olimpija kmalu zopet zaigrala v Evroligi. Dejstvo je, da mora Olimpija biti del poti v razvoju mladih košarkarjev. Sedaj nam mladi uhajajo v tujino, kar je za večino najstnikov prezgodaj. V Sloveniji moramo imeti močan domači klub, kjer bi fantje igrali do 20. ali 22. leta, v tem času postali zrele osebnosti in se šele po tem odpravili v tujino. Jaz sem kot novinar in tudi kot napovedovalec rastel z Union Olimpijo, ki jo je takrat odlično vodil Zmago Sagadin. To je bila zgodba o uspehu. To lahko ponovimo tudi v naslednjih letih. Verjamem v projekt Cedevite Olimpije.
Včasih ste veljali za najbolj zagrizenega športnika med novinarji. Ta konec tedna (pogovor je potekal 16. junija, op.p.) ste ravno zmagali na medijskem teniškem prvenstvu. Radi zmagujete?
Nisem obremenjen s tem, daleč od tega. Kljub temu pa je lepo dvigniti pokal. Prvič zato, ker zaradi počenega zapestja tenisa nisem igral vso zimo. Drugič, ker je imel nasprotnik že tri zaključne žoge, in tretjič, ker sva pred tem igrala samo enkrat, že dolgo je tega, in me je premagal. Dobro je bilo, ker sem čutil podporo ostalih novinarjev. Mogoče, ker je bil moj nasprotnik že 20-krat prvak. Nisem pa obremenjen z zmago. Vseeno mi je, četudi zgubim, če vem, da sem igral tenis, kot ga znam. Včasih je pač nasprotnik boljši, tu ni veliko dodati.
Kako je z veteransko košarkarsko reprezentanco Slovenije, s katero ste zabeležili kar nekaj uspehov. Je projekt še “živ”?
Na evropskem veteranskem prvenstvu leta 2016 smo v kategoriji nad 45 let dosegli srebrno medaljo. Leto kasneje smo igrali v finalu B svetovnega prvenstva. Košarko še vedno lahko igram, ampak prvenstva niso šala, tu gre na nož. In če greš pri petdesetih na nož in narediš eno napako … Rehabilitacija po poškodbi je dolga. Pri štiriintridesetih sem si na košarkarskem maratonu zlomil koleno. Dve leti sta bili potrebni za vrnitev v košarko. Tega nočem več. Ni vredno. Še vedno igram košarko s srcem in predvsem za zabavo.
Sodelovali ste tudi s Teniško zvezo Slovenije, med drugim ste bili vodja komuniciranja na teniškem turnirju ATP Challenger Slovenia Open in v stiku ste z marsikatero vzhajajočo teniško zvezdo.
V sedmih letih smo na TZS ustvarili veliko produktov in skupaj smo spravili komunikacijo, vsaj, kar se tiče turnirjev, reprezentanc in projektov, v slovenskem teniškem svetu na višji nivo.
Zanimivo je, da je veliko tenisačev, ki so danes med prvimi desetimi na svetu, igralo v Portorožu. Pa že prej v Domžalah, ko so igrali številni mladi, ki jih mnogi takrat še niso poznali, danes pa so legende. Najbolj znan je Roger Federer, ki je v Domžalah igral kot 17-letnik in prišel do polfinala. Vsi se spomnimo Bobe Živojinovića, ko je igral, je bil stadion razprodan. Pa Lepe Brene, ki je s helikopterjem prišla v Domžale. Veliko tenisačev je prihajalo v Domžale, čeprav se mi zdi, da je bil ta turnir nekoliko premočen za takratni slovenski tenis.
Tudi v Kamniku je bil turnir serije challenger, na katerem je v finalu zmagal Željko Krajan, do nedavnega hrvaški teniški selektor, ki je s Hrvati osvojil Davisov pokal; Krajan je tudi trener in partner naše najboljše teniške igralke Polone Hercog.
Zdaj imamo turnir v Portorožu, ki je primeren tudi za slovenske igralce. Naj omenim, da je tudi na portoroškem turnirju igralo veliko tenisačev, ki se danes uvrščajo med najboljših deset. Pred dvema letoma je v Portorožu igral Stefanos Tsitsipas, danes šesti igralec na svetu. Imel sem čast, da sem ga kot prvi, in mislim, da tudi edini, Slovenec intervjuval. Je prijazen in skromen. Dejal je, da igra za Grčijo, kajti grški tenis, ki pred tem skoraj ni obstajal, z njegovim vzponom doživlja preporod. Pa Daniil Medvedev je igral pri nas, danes peti igralec na lestvici ATP, in Matteo Berrettini. To so trije, ki danes krojijo svetovni vrh.
V svoji dolgoletni karieri ste se spoznali z mnogo športniki. Kateri vas je najbolj navdušil?
Goran Dragić. Z naskokom. Zaradi njegovega vedenja in prijaznega odnosa, ki ga ima do vseh. On je tako “fejst” fant in ga imam res rad. Enajst let sva hodila po prvenstvih in do danes se ni spremenil. Gogi je tak, kot je bil. Isti. Prijazen. Ima družino, o kateri javnost nič ne ve. Ne izpostavlja niti sebe niti njih. To cenim.
Sedaj ima sicer hišo na obrobju Ljubljane, ampak leta 2013, ko sem ga zjutraj peljal v koseške bloke, je 100 metrov pred vhodom izstopil iz avta, ker se je mlajši par želel z njim slikati. To je bilo po finalu Eurobasketa v Stožicah, ko je bil izbran v najboljšo peterko prvenstva. On je vedel, da bo s tem dejanjem zelo osrečil dva, ki ju sploh ni poznal. In to sredi noči. To je naš kapetan. Da je Slovenija postala evropski prvak 2017, sem najbolj vesel prav zaradi njega.
MATEJA ŠTRAJHAR, MATEJ PRIMOŽIČ
Foto: Mateja Štrajhar in osebni arhiv Gašperja Bolharja
