Béla Szomi, po rodu Madžar, je otroštvo preživel v slikovitem Prekmurju, kjer so ravnice in griči zaznamovali njegov svet in mu vtisnili poseben, melodičen pečat. Ta pokrajina še danes odzvanja v njegovih pesmih. A ni le glasbenik – svoje življenjsko poslanstvo je našel tudi v delu z mladimi. Kot učitelj v Osnovni šoli Domžale in mentor mlade generacije spodbuja k ustvarjalnosti, pogumu in radovednosti.
Kako bi opisali svojo življenjsko pot – od otroštva v Prekmurju do danes?
Rojen sem leta 1960 v hrvaškem Osijeku. Mama izhaja iz Vojvodine, oče pa iz Prekmurja. Moj oče je bil tudi profesor madžarskega jezika, pisatelj in literat. Najprej sem bil aktiven predvsem v glasbi, saj sem tudi pisal in uglasbil prekmursko poezijo – denimo pesmi Karla Turneja, Ferija Lainščka in svojega očeta. Starši mi niso dovolili, da začnem obiskovati srednjo glasbeno šolo, zato sem odšel na gimnazijo in nato na Pedagoško fakulteto v Ljubljano, kjer sem se izobrazil za učitelja fizike in matematike. V Mengšu, ki je glasbeno mesto, živim od leta 2006. Ignac Zaletelj mi je izdelal štiri kitare, mandolino, buzuki in bisernico. Po vojski sem začel učiti fiziko in matematiko v Novih Jaršah ter voditi podaljšano bivanje. Kasneje sem učil v Zalogu, od leta 1998 pa učim na Osnovni šoli Domžale. Še vedno sem zelo povezan s Prekmurjem, vsak konec tedna grem na svoje posestvo v Šalovce.
Že več kot 30 let ste učitelj na Osnovni šoli Domžale. Kakšna je vaša naloga?
Moja naloga je, da predajam raznovrstno znanje. Da ne učim samo fizike, ampak na primer tudi pravilno rabo slovenščine. Učitelji smo le majhna podpora staršem pri vzgoji otrok. Hkrati smo tudi podpora drugim učiteljem s svojim znanjem in izkušnjami. Na šoli vodim tudi krožek za izdelovanje domačih krem iz zelišč in astrofotografski krožek. Napisal sem tudi učbenike in delovne zvezke za fiziko in astronomijo, pa gradivo za nadarjene učence. Bil sem član državne komisije za logiko in matematiko ter avtor številnih nalog. Razvil sem svoje talente, tudi po zaslugi učiteljskega poklica.
Kakšne spremembe ste opazili v letih vašega poučevanja?
Svet se je spremenil in seveda tudi učenci. Več je agresije, pritiska s strani staršev na učitelje. Nekateri učitelji izgubljajo kompas, kaj je prav in kaj ne. Rezultat pa so ocene, ki niso čisto realne. Primer: učenec ima celo leto negativne ocene in potem to zadnji šolski dan popravi. Na učiteljih je, da se takemu odnosu upremo, a velika večina ob pritiskih staršev popusti. Agresivnost staršev se pozna tudi pri otrocih, ki se brez strahu spotikajo, so nasilni ali pa grdo govorijo. Menim, da danes učitelje obremenjuje preveč administracije in vmešavanja staršev. To bi morala država omejiti. Veliko dobrih učiteljev je že obupalo nad tem sistemom in se vdalo spremembam ali pa enostavno izginilo iz prosvete. Nekega dne bo prišlo do družbenega upora učiteljev, preloma – a bojim se, da bo takrat že prepozno.
Osnovne šole ne bomo rešili z zakonom, ki učencem prepoveduje telefone. Bolje bi bilo, če bi zakon določal, da lahko učenci telefon uporabijo, a le za pouk. Včasih smo imeli nekaj učencev z dodatno strokovno pomočjo, zdaj jih ima to pomoč četrtina. Veliko teh učencev ni nesposobnih, ampak preprosto lenih.
Kakšen odnos ste zgradili z učenci?
Z učenci sem zgradil dober odnos. Ogromno tistih, ki gredo z menoj na tabor, želi, da sodelujemo še danes. Verjamem, da sem ohranil več stikov z nekdanjimi učenci kot marsikateri bolj popustljiv učitelj.
To pa zato, ker sem bil vedno korekten pri ocenjevanju. Ocenjeval sem znanje, ne vedenja. Učenec, ki pri meni celo leto ni delal, ne more imeti na koncu dvojke. Sem tradicionalist. Ne dovolim, da me učenci ali sodelavci tikajo. Tisti sodelavci ali učenci s taborov, ki so me resnično česa naučili, pa me lahko tikajo. Na taborih namreč delujemo ob teleskopih kot partnerji pri raziskovanju neba in se učimo drug od drugega. Sedem mojih učencev je trenutno na Fakulteti za fiziko in matematiko.
Znani ste tudi po svojih astrofotografskih taborih v Šalovcih, ki jih vodite od leta 2002. Povejte več o tem.
Imamo pet taborov na leto; na največjem tudi do trinajst teleskopov. Učenci delajo odlične posnetke – nekateri panoramske, drugi globokega neba, tretji pa si čez teleskop objekte le ogledujejo. Ponoči opazujemo nebo, podnevi nabiramo gobe in zelišča za pripravo mazil. Lani smo na taborih vložili več kot 200 kozarcev gob, iz namočenih zelišč naredili zdravilne kreme, čaje in tinkture. Danes tabori štejejo od 25 do 30 udeležencev, večinoma iz Domžal. Seveda ima moja ‘hacienda’ v Prekmurju tudi veliko sadnih dreves, zato naredimo tudi veliko marmelade, kandiranega sadja, za moje odrasle prijatelje pa vsako leto naredim tudi domačo grenčico Twto Pehto. Moji nekdanji in sedanji učenci na taborih napredujejo z velikimi koraki, tako da so že med najboljšimi astrofotografi v Sloveniji. Delamo tudi filme o gibanju zvezd, satelitov, o mrkih, prehodih Merkurja ali Venere čez Sončevo ploskev. Nabiram material, ki je primeren za učenje. V tem trenutku smo začeli gradnjo observatorija.
Za svoje delo ste prejeli tudi veliko priznanj.
Leta 2019 sem prejel državno priznanje za prostovoljstvo, ki ga podeljuje Državni zbor Republike Slovenije. To sem dobil, ker sem leta brezplačno izobraževal številne učitelje na seminarjih, delal z učenci, organiziral tabore in aktivno sodeloval v različnih komisijah – vse to prostovoljno. Delo v komisiji za logiko denimo nikoli ni bilo plačano. Tudi astronomske tabore, ki jih organiziram, vodim povsem prostovoljno. Prejel sem priznanji občine Domžale in občine Lendava za doprinos pri razvoju in promociji kulture ter predajanje znanja iz naravoslovja, matematike in logike. Prejel sem še eno pomembno priznanje s strani DMFA – Društva matematikov, fizikov in astronomov Slovenije. Priznali so mi zasluge za promocijo matematike, fizike, slovenščine, logike in astronomije. Bil sem tudi izbran za mentorja leta, tovrstna priznanja sem prejel že večkrat. Nazadnje, v letu 2024, sem prejel tudi zlato priznanje ZOTKS za prispevek pri razvoju in promociji logike v Sloveniji.
Zakaj ste se začeli ukvarjati z glasbo?
Mama je delala v Indipu, tovarni dežnikov, kasneje pa se je ukvarjala s šivanjem. Zaradi nje sem bil skoraj vsak drugi teden na poroki, saj je šivala poročne obleke, in tudi tam sem moral pogosto kaj zaigrati. Spoznal sem številne prekmurske ljudske glasbenike – na porokah so igrali cimbale, violino, kontrabas, redkeje harmoniko, kitaro ali boben. Zaigrali smo nekaj pesmi, se zabavali in tako mi je ta glasba postala še bližja. To, da sem danes glasbeni multipraktik, izvira predvsem iz Prekmurja. Šest let sem hodil na nižjo glasbeno šolo, kjer je učitelj rekel, da sem največji talent med harmonikarji. To, da sem v življenju multipraktik nasploh, pa izvira iz tega, da sem moral delati vse. Ko sem bil otrok, sem veliko delal na dedkovi kmetiji v Lendavi. Bil pa sem tudi knjižni molj.
Kako se je začela zgodba skupine Kontrabant?
Leta 1991 smo z Janezom Prelogom in Vidom Klančičarjem igrali uspešnice na terasi gostišča, nekje na hrvaški obali pri Novigradu. Tri leta kasneje sva z Urhom Vrenjakom na križarjenju po Jadranu igrala na ladji 24 ur. Kapitan je bil najprej navdušen, nato pa je želel, da naju premestijo, saj sva igrala kar naprej. Z Vidom in Urhom smo kasneje igrali tudi na potovanju okoli Blatnega jezera. Prvi dan so mi ukradli denarnico – ves denar sem taisti dan priboril nazaj z igranjem na ulici. Tako je počasi nastal Kontrabant; od takrat se je zamenjalo že veliko članov. Sedaj v skupini igra tudi eden od mojih sinov, občasno pa zapoje tudi katera od hčera. Naše ustvarjanje je etno obarvano, s pridihi tradicije in zvoka Prekmurja.
S Kontrabantom ste izdali 16 CD-jev, med njimi tudi dva otroška, nekaj kompilacij. Kaj se z glasbeno skupino dogaja danes?
V zadnjih letih smo se vse bolj usmerjali v uglasbeno poezijo. Na zadnjem albumu je več kot polovica moje poezije, nekaj pa je pesmi madžarskih avtorjev, ki sem jih uglasbil. Kontrabant bo počasi svojo glasbeno misijo zaključil, na sceni smo že od leta 1994. Mladi si želijo več komercialnih pesmi, jaz sem pa proti temu. Če bom še ustvarjal, se bom posvetil otroški glasbi ali samostojnemu kantavtorstvu.
Kakšne so pesmi Kontrabanta?
S Kontrabantom smo, verjamem, ohranjali dediščino, predvsem narodov in narodnosti iz Prekmurja: Slovencev, Madžarov in Romov. Uglasbil sem okoli 150 pesmi prekmurskih pesnikov. Ob slovenskih in madžarskih smo ustvarili tudi romske pesmi, celo eno Claptonovo pesem smo poustvarili v romskem jeziku. Na nekaterih albumih smo zaigrali tudi judovske pesmi. Prevedel in uglasbil sem očetove madžarske pesmi. Veliko je tudi pesmi, ki sem jih napisal sam. Ena moja pesem govori o dekletu, ki vsak dan joče ob Muri, ker je naredila splav, kakšna je o minljivosti življenja ali pa o regratu, ki ga hitimo nabirati spomladi. V glasbi se tudi trudimo ohranjati pankovske, s prstom proti nepravični politiki uperjene pesmi in besedila. A gledano manj podrobno – mi smo glasbena skupina, ki ohranja prekmurski zvok in miselnost, oboje je nekaj posebnega. Naša pesem Prekmurje, moje Prekmurje je na vzhodu države že skoraj ponarodela. Pol te pesmi sem na ljudsko melodijo v madžarščini in prekmurskem narečju napisal jaz, pol pa pesnica Barbara Kova.
Koliko pesniških zbirk ste izdali?
Ko sem bil star 59 let, sem izdal svojo prvo pesniško zbirko. Kasneje sem izdal še dve zbirki v slovenščini in dve v madžarščini. Leta 2011 mi je zelo znan madžarski pesnik Lajos Bence, ki živi v Prekmurju, zaupal svoje pesmi, od katerih sem tri prevedel v slovenščino. Za uglasbitev in po zaslugi teh pesmi sem ‘moral’ prevesti antologijo prekmurske madžarske poezije. Od tedaj sem prevedel okoli sedem literarnih del, trenutno prevajam dela prvega madžarskega pesnika Ballasija Bálinta. Imam tudi veliko napisanih pesmi za nove zbirke. Pri izdajah svojih zbirk pogosto sodelujem z likovnimi umetniki, ki mi ustvarijo naslovnico in ilustracije za pesniško knjigo.
V svojih pesmih med drugim pišete o ljubezni, živalih, uporu, ločitvi in tudi o muhavosti človeške narave. Veliko pesmi pa je namenjeno točno določenim osebam, ne samo vašim bližnjim, ampak tudi umetnikom. Kje dobite navdih za svoje pesmi?
Na tem svetu sem že 65 let. V tem času sem videl marsikaj – veliko lepega, pa tudi veliko grdega, krivic, pretiravanj, poveličevanj in praznih zveličanj. Spoznal sem mnogo različnih odnosov med ljudmi. Včasih se preprosto usedem in napišem pesem. Drugič samo opazujem ljudi, jih poslušam in iz tega se rodi verz. Velikokrat navdih najdem v gostišču Shark, ki je prav poseben bar, ki ga večinoma obiskujejo priseljenci iz bivše Jugoslavije in kjer mrgoli socialnih in nacionalnih tem ter trenj. Vsi so se ukvarjali z mojim psom – bil jim je zanimivejši od mene, kar nekaj pove o človeštvu.
Navdih velikokrat pride iz samih trenutkov, iz drobnih utrinkov življenja. Enkrat sem bil pri Muri, na meji med Slovenijo in Hrvaško. Tam sem srečal starejšega gospoda, ki je na star način kosil s koso in se peljal čez Muro z brodom. Te podobe ostanejo v srcu in umu in se iz njih rodi nova pesem.
Katere so vaše najljubše teme v poeziji?
Ena od mojih pesniških zbirk je v celoti posvečena ljubezni – vsebuje sto ljubezenskih pesmi. Rad pišem tudi o krivicah po svetu, o vojnah, odnosih med ljudmi, včasih pa tudi preprosto o živalih ali naravi in okolju.
Pravite, da ste se slovenščine naučili s štirimi leti v vrtcu, sedaj pa pišete v madžarščini in slovenščini. Kaj je težje?
Na to vprašanje težko odgovorim. Jezika sta drugi in tretji jezik v Evropi po bogatem besednem zakladu, zato pisanje ni težko v nobenem. Če pišem v madžarščini, dosežem več ljudi. Na Madžarskem živi 12 milijonov Madžarov, zelo številčni pa sta manjšini na Slovaškem in v Romuniji. V vseh teh državah so moje pesmi že bile objavljene.
Kakšne so še razlike med tem dvema narodoma?
Zdi se mi, da Madžari s svojim delovanjem in vlaganjem veliko bolj sistematično skrbijo za kulturo kot Slovenci. Pri njih obstaja status nekakšnega mojstra v kulturi, ki prinaša tudi plačo. Več je literarnih večerov. Maja sem nastopil v Budimpešti, v Hiši madžarstva – igral sem lastne skladbe in brali so moje pesmi. Nastop sem imel tudi v mestu Pésc, V hiši kulture Madžarov izven meja, kjer predstavljajo Madžare, ki ustvarjajo izven meja matične države.
Na Madžarskem so ljudje na splošno bolj nezadovoljni kot v Sloveniji. Življenjski standard je nižji, kar je posebej opazno na podeželju. V Sloveniji je manj razpadajočih hiš in več urejenosti. Madžari pa so veliko bolj zaščitniški do svojega – do tradicije, jezika, običajev. To se vidi že pri kmetijstvu. Madžarska nima več pravega večstrankarskega sistema – tam že dolgo vlada Orban. Medijska svoboda je v Sloveniji zagotovo večja.
Lansko leto je že 27. potekal Etnorock festival, ki ga vi organizirate. Kako bo letos?
Etnorock sem prenehal organizirati. Letos ga prvič ne bo. Vedno sem se moral boriti za vsak evro, vložil pa sem ogromno dela. Včasih sem od Občine Domžale dobil 8000 evrov, lani pa le dobro polovico. Znesek preprosto ne zadošča, če želiš pripeljati osem kakovostnih glasbenih skupin. Stroški ozvočenja, luči, pogostitev, najema sanitarij – vse je zelo visoko. Sponzor je na dan festivala odpovedal sodelovanje. Kje naj potem vzamem še za honorarje glasbenikom? Tega več nočem kriti sam. Če danes zaveze ne pomenijo nič, potem take podpore niti ne potrebujemo. Včasih je bilo več sponzorjev, danes pa jih je vse manj. Lažje dobim sponzorstvo za organizacijo astronomskih taborov; starši veliko raje podprejo izobraževanje kot pa razvoj kulture.
Širše občinstvo vas pozna kot avtorja pesmi Zelena dežela, ki ste jo napisali za skupino Victory.
To pesem sem napisal že dolgo nazaj. Pogosto se zgodi, da če so besedila preveč umetniška, jih popularne skupine ne sprejmejo. Zeleno deželo so predelali že mnogi. Načeloma bi me morali vprašati, ali jo smejo prirediti, a me niso. Zaradi tega ne delam težav, saj je ta skladbe v vseh verzijah do sedaj bila narejena dobro. Napisal sem tudi skladbo Ljubezen niso metri, ki jo je skupina Victory kasneje predelala v narodnozabavno različico – a ta priredba zame ni presežek niti mi ni všeč.
V poeziji je veliko logike, ki prihaja iz matematike, ki je tudi osnova ritmike. Kaj vam pomeni glasba?
V življenju sem napisal približno 600 pesmi. A glasbe nikoli nisem delal zaradi zaslužka. Glasbo ustvarjam zato, ker imam nekaj za povedati. Pomembna mi je vsebina – s poezijo lahko nagovoriš ljudi, jih povežeš, tudi ozavestiš. Glasba je moj način izražanja. Človeku ni treba podariti velikih daril ali globokih misli, saj pogosto zadostuje že preprosto, iskreno sporočilo, ki pride iz srca.
