Zgodovina Domžal se prepleta z zgodovino slamnikarstva. Na prelomu iz 18. v 19. stoletja so jih prodali tudi več kot milijon na leto. Po zaprtju še zadnje domžalske tovarne Univerzale v letu 2003, se je morda čutilo, kot da slamniki odhajajo iz domžalske zgodovine. A z odprtjem Slamnikarskega muzeja je njihova zgodba počasi spet začela živeti, danes pa lahko z gotovostjo trdimo, da so slamniki spet našli svojo pot v pogovorih Domžalčanov in tudi na njihovih glavah, predvsem po zaslugi novodobne slamnikarice Ane Cajhen, ki s svojo vztrajnostjo in vizijo skrbi, da se zavedamo, da so slamniki več kot samo poletno pokrivalo.

V časih hitrega napredka in globalizacije se včasih zdi, da smo premalo ponosni na svojo lastno kulturno dediščino. Kako ste vi odkrili ljubezen do slamnikarstva?  

Sama ljubezen do naše lokalne zgodovine in slamnikarstva ima precej daljše korenine in sega v moje osnovnošolske dni, ko me je sila zanimala zgodovina in nasploh lokalna zgodba, o kateri se je redko govorilo in to je vzbujalo interes v samo panogo, ki je bila tako posebna v avstro-ogrskem prostoru, pa v času socializma nekako prezrta. Zanimanje za zgodovino me je peljalo tudi na študij zgodovine na ljubljansko Filozofsko fakulteto. V srednji šoli sem začela z dijaškim delom v KDFB Domžale, sprva kot hostesa in kasneje kot vodja hostes, kjer se počutim prijetno še danes, skoraj 20 let kasneje. Ko se je leta 2012 odprl Slamnikarski muzej Domžale, sem občasno vodila različne skupine, in ko se je organiziral tečaj šivanja, nisem kolebala, saj se mi je zdela ideja, da med vodenjem po muzeju sedem za šivalni stroj in prikažem domžalsko magijo, nadvse genialna. Začetki tečaja, ki sta ga organizirala Slamnikarski muzej in Občina Domžale, so bili težki in sem neizmerno hvaležna naši Joži Košak, mentorici tečaja in zadnji šivilji slamnikov iz Univerzal, ki predaja svoje znanje, za teoretsko znanje, bodrenje in veliko pomoč pri prvem slamniku.  Brez njene začetne spodbude se ne bi poglobila v praktično vajo šivanja, ki je trajala več kot dve leti, da je bil produkt primeren za tržišče, raziskovanje materialov, uvoza slamnate kite, kar je stalo celotne moje prihranke in nakupa mašine, ki je 120 let stara šiviljska eksotika. Dandanes slamnikarstvo združuje vse moje strasti in poslovne poti, med katerimi sem se odločala kot mlado dekle, saj se ukvarjam z oblikovanjem, rokodelstvom, umetnostjo, modo, podajanjem zgodovinskih vsebin in ne nazadnje podjetništvom, samo šivanje pa me pomirja, saj lahko, za šivalnim strojem, hitro pobegnem v neko drugo obdobje, stran od hitrega vrveža sodobnega življenja.

Po uspešnem zaključnem tečaju šivanja ste se odločili za izdelavo slamnikov za prodajo. Zakaj?  

Preprosto zaradi povpraševanja ljudi po dobrih, pravih, modnih slamnikih in ker sem slamnikarstvo prepoznala kot dobro poslovno priložnost. Pred desetimi leti se je slovenska miselnost začela ozirati v trajnostno prihodnost; »new age« gibanje je nakazovalo na mentaliteto, ki bo zavrnila hiperprodukcijo ter masovno potrošništvo in ki bo delovala po načelu več kvalitete in manj kvantitete, na vseh področjih življenja. Sama sebi sem si dala priložnost, da sledim svoji viziji o slamnikarstvu, če mi ne uspe, grem še vedno lahko v klasično službo, a nikoli v življenju ne bom obžalovala in cinično gledala na pretekle odločitve, da si nisem drznila slediti ideji in postati novodobna slamnikarica.

S svojimi slamniki želite ljudi izobraziti o kulturni dediščini Domžal.  Ali se vam zdi, da vam je to uspelo in kaj vam pomeni ohranjanje več kot 300-letne tradicije slamnikarstva

Ohranjanje te plemenite in lokalno pomembne panoge se mi zdi privilegij in sem neizmerno vesela, da tudi okolica dojema moje delovanje v takem duhu in s spoštovanjem.

Prva ideja je bila, da z izdelkom, ki ga ponujamo v Slamnikarskem muzeju Domžale, pritegnem ljudi, ki nikoli ne stopijo v kake muzejske ustanove, in da vzbudim interes javnosti za spoznavanje naše lokalne in hkrati globalne zgodbe. Sledili so mediji, ki se jim je zdela sama zgodba nadvse interesantna in dandanes združujem več okolij, kjer slamnikarstvo vabi k spoznavanju, od kulturnih dogodkov, modnih revij, obrtniških združevanj in rokodelskih centrov.

Ker sem presegla svoje najbolj optimistične napovedi o lastnem malem podjetju, ki je posvečeno stari obrti in tako samo po sebi ni konkurenčno hiperprodukciji menim, da mi je uspelo.

Največji pokazatelj tega uspeha je miselni preskok Domžalčanov in Domžalčank, saj me pogreje pri srcu, ko slišim kako gospo, ki se pohvali, da je v Univerzale šivala slamnike, čeprav je še nekaj let nazaj tiho, plašno in skromno dejala, da je delala v Univerzale. Menim, da sem uspešno pripomogla k povrnjeni ljubezni do naše lokalne posebnosti, na kar sem sila ponosna.

Nekoč so slamnike izdelovali iz vrste pšenice, ki danes pri nas zaradi nedonosnosti ne raste več. Kito iz te pšenice lahko naročite samo še na Kitajskem. Izdelujete pa tudi slamnike iz domače pšenice. Kako to vse poteka?

Na začetku je treba ročno požeti pšenico, prebrati bilke in jih sortirati po debelini. Povprečen slamnik iz prave slamnate kite je izdelan iz približno 30 metrov ročno pletene slamnate kite, širine 8-9 mm in za to pletenje potrebujem eno uro po metru kite, torej je v takem slamniku 30 ur ročnega dela.

Danes ponujam dva tipa slamnikov; klasične iz kupljene slamnate kite, ki sem jo uvozila iz Kitajske, saj je to še edina država na svetu, ki jo proizvaja v industrijske namene, in drugi model imenovan »made in Domžale«, kjer pšenica ali pira zraste na polju v občini Domžale, in celoten postopek pletenja, šivanja, oblikovanja proizvedemo v okviru našega kraja. Cenovno se seveda zelo razlikujeta in žal Slovenci nismo ekonomsko dovolj močni, da bi posegali po tem tipu slamnika, kjer bi plačali tudi pletenje izpod lokalnih rok. Večino teh mojih slamnikov tako kupijo tujci – iz Anglije, skandinavskih in drugih zahodnih držav.  So pa tudi že pred več kot sto leti naši industrijski tovarnarji ravno zaradi dragih stroškov in prihranka pri času uvažali surovino, torej kite iz Kitajske in Japonske, pa tudi preko evropskih posrednikov.

Oba tipa slamnikov sta seveda zašita na šivalnem stroju, ki so ga izdelali po naročilu slamnikarskih tovarnarjev, in sicer od nekje leta 1880 do 1910, po tradicionalnem postopku šivanja kite na kito in ročnem oblikovanju na mašini, z vlaganjem v kalup, da se čimbolj približam želeni formi in številki. Ko imam pripravljen material, mi šivanje in oblikovanje vzame eno uro do končnega produkta, z notranjim in zunanjim trakom.

Kakšne cilje še imate za prihodnost? Ali razmišljate o prenašanju obrti slamnikarstva na mlajše rodove?

Moji naslednji cilji so povezani s širitvijo dejavnosti, v smislu domačega pridobivanja surovine in neodvisnosti od kitajskega tržišča  v smeri izobraževanja dodatnih kadrov in ne nazadnje v »worldwide« spletni trgovini, ki bo vabila k spoznavanju naše kulturne dediščine po celotni zemeljski obli. Rada bi ustanovila socialno podjetje, kjer bi proizvedli dovolj surovine za povečani obseg »made in Domžale« slamnikov, saj je pletenje kot ročna veščina precej terapevtska.

Glede prenosa znanja naj povem še to, da se že nekaj časa trudim, da bi izobrazila kake mlade kadre, a začetno navdušenje pri nadobudnežih kmalu izplahni, saj smo danes navajeni na hitre recepte in bližnjice, pri slamnikarstvu pa žal ne moremo zaobiti prakse, ki lahko traja tudi leta. Glede na dejavnosti in pozornostjo, ki ga slamnikarstvo dandanes žanje, pa verjamem, da bom lahko svoje znanje uspešno prenesla in da bo slamnikarstvo zaživelo v našem kraju, ravno tako kot je živelo nekoč.

Kakšne izdelke še izdelujete iz slame?

Izdelujem še razne šatulje za nakit, hranilnike v obliki živali, pujske in lisičke, torbice in torbe, senčnike za svetila v sodelovanju z Jugošik Nino Savič in Lui kolekcijo torbic in cekarjev v kombinaciji z usnjem in v sodelovanju z Barbaro Izda – Bubalina design studio. Naj ne pozabim še nakita, verižic, prstanov, zapestnic in uhanov,  kjer v epoksi smolo ujamem drobce slame in slamnate kite.

Radi se tudi povezujete s slovenskimi oblikovalci in z njimi ustvarjate raznolike izdelke ter modne kolekcije.  Ali bi kakšna sodelovanja posebej izpostavila in zakaj se vam zdijo taka sodelovanja pomembna?

Zdi se mi zelo pomembno, da ljudje sodelujemo, in ne samo v poslu, tudi na osebnih relacijah, v politiki in na vseh segmentih življenja, le tako se bomo oddaljili od egocentrično  tekmovalnih teženj in suvereno šli naprej v prihodnost. Sodelovanje z modnimi oblikovalci in ljudmi, ki se trudijo v kreativnem sektorju mi je prineslo velike uspehe in prava pristna prijateljstva. Rada bi izpostavila sodelovanje z JKH identity, Julio Kajo Hrovat, lansko pomlad sva se udeležili ljubljanskega tedna mode in osvojili WOW nagrado za trajnostni razvoj. Pri srcu mi je tudi Vili van style projekt, ki je kombi, ki ga dobesedno vozita JKH identity in David Bacali in ki združuje slovenske modne oblikovalce, izpostavila bi tudi  že omenjeno sodelovanje z Bubalino design studio in »slamtenec« z Jugošik Nino, ki je tudi Domžalčanka. Dobro  sodelujem tudi z Obrtno zbornico Slovenije, rokodelskimi centri, Slovenskim etnografskim muzejem, kjer skupaj ozaveščamo, kako pomembno je, da družbeno ne prezremo rokodelcev, malih obrtnikov in ljudi s posebnim, skoraj izumrlim znanjem in veščinami.

Ali se vam zdi, da v občini Domžale naredijo dovolj za ohranjene tradicije in kaj bi vi naredili, da bi se ta tradicija  še bolj ohranjala?

To je relativno vprašanje in težko opredelim, če je dovolj, a sem mnenja, da moramo goreče gojiti tisto, kar nas razlikuje od drugih mladih mest in to je slamnikarstvo, ki je krivo za za razvoj mesta iz štirih malih vasic. Zgodba je močna, kar lahko zagotovim, saj redno videvam navdušene turiste, odzive novinarjev in medijev, ki me poprosijo za intervju in odzive srečnih strank, ki uživajo na soncu pod senco slamnika. Želela bi, da bi Občina Domžale finančno okrepila sredstva za Slamnikarski sejem, ki ga tradicionalno organiziramo prvo soboto v juniju. Sejem je že danes dobro organiziran in obiskan, vendar ima resnično potencial, da postane pomemben sejem ne le na državni, temveč mednarodni ravni in tako v Domžale privede butične turiste.  Prav tako bi si želela, da bi v protokolarne namene Občine Domžale vključila obisk muzeja raznih obiskujočih delegacij in nenazadnje, da bi gostje prejeli nekaj pravega, slamnatega, ko odidejo iz našega mesta.

Letos ste prevzeli organizacijo modne revije na Slamnikarskem sejmu. Kako vam je všeč to delo?

Idejni vodji modne revije na Slamnikarskem sejmu sta sodelavec Roman Kos in Mateja Kozina, ki sta vsa leta pridno vodila in kreirala celotni projekt. Letos pa je prišla priložnost, da sem organizacijo prevzela jaz in postavila nov koncept, ko sem povabila k sodelovanju različne  oblikovalce oblačil in zastavila novo zgodbo o povezovanju.

Zdi se mi pomembno, da predstavimo dobre lokalne zgodbe, zato sem na prvi izhod povabila Lup.jeans Društva verjamem vate in Elviro Rošič Ključanin z blagovno znamko Odbita babita, Fakulteto za dizajn, ki je sodelovala s študenti drugega in tretjega letnika in v zadnjem delu priznane modne oblikovalce JKH identity, Davida Bacalija in Bubabina design studio. Rdeča nit vseh izhodov so bili moji slamniki in ideja, da pravi slamnik paše povsod. Delo organizacije mi leži še iz časov, ko sem vodila hostesno službo KDFB in mi je bilo prav prijetno, kako se je na koncu sinhrono zvrstilo preko 50 akterjev v 45ih minutah in kako smo iz kaosa v zaodrju naredili krasno revijo. Posebna hvala tudi dekletom, ki povečini niso profesionalni modeli, kako dobro in ponosno so predstavile kreacije!

Vaši slamniki so primerni tako za modne revije kot tudi za delo na soncu. Dobro se podajo vsakemu oblačilu. Imate kakšen nasvet za naše bralke in bralce, kako naj si izberejo pravi slamnik?

Preprosto je, dajte si slamnik na glavo in če vam občutek pravi, da je pravi, potem verjetno je. Oblikovno morda le nasvet o sorazmernem izboru širine krajcev s telesno višino, višji si, večji krajec si lahko privoščiš.

Kakšna pa je razlika med slamnikom, ki ga naredite vi, in tistim iz drugih materialov, ki jih za par evrov dobimo v trgovini?

V veliki večini ponudniki naglavnih pokrival ponujajo izdelke iz celuloze ali po domače papirja, ki ni obstojen in ga ne moremo primerno umiti z vodo, saj se stopi in je začasna, sezonska rešitev. Pod njim nam je tudi lahko zelo vroče, kar nam pod pravim slamnikom ni nikoli.

Drug segment so običajno umetne mase, ki ustvarjajo efekt plastične vrečke in potem tretji  – poletna pokrivala iz naravnih materialov.

Slama pa je za naše podnebje ultimativen material, saj veže vlago nase, je trajnosten material, saj zdrži leta in ne nazadnje ga lahko umijemo pod vodo in celo likamo z likalnikom, če se nam oblika kakor koli deformira.

Foto: arhiv Ane Cajhen

Slamnike Ane Cajhen lahko kupite v Slamnikarskem muzeju.

Zgodovina Domžal se prepleta z zgodovino slamnikarstva. Na prelomu iz 18. v 19. stoletja so jih prodali tudi več kot milijon na leto. Po zaprtju še zadnje domžalske tovarne Univerzale v letu 2003, se je morda čutilo, kot da slamniki odhajajo iz domžalske zgodovine. A z odprtjem Slamnikarskega muzeja je njihova zgodba počasi spet začela živeti, danes pa lahko z gotovostjo trdimo, da so slamniki spet našli svojo pot v pogovorih Domžalčanov in tudi na njihovih glavah, predvsem po zaslugi novodobne slamnikarice Ane Cajhen, ki s svojo vztrajnostjo in vizijo skrbi, da se zavedamo, da so slamniki več kot samo poletno pokrivalo.

V časih hitrega napredka in globalizacije se včasih zdi, da smo premalo ponosni na svojo lastno kulturno dediščino. Kako ste vi odkrili ljubezen do slamnikarstva?  

Sama ljubezen do naše lokalne zgodovine in slamnikarstva ima precej daljše korenine in sega v moje osnovnošolske dni, ko me je sila zanimala zgodovina in nasploh lokalna zgodba, o kateri se je redko govorilo in to je vzbujalo interes v samo panogo, ki je bila tako posebna v avstro-ogrskem prostoru, pa v času socializma nekako prezrta. Zanimanje za zgodovino me je peljalo tudi na študij zgodovine na ljubljansko Filozofsko fakulteto. V srednji šoli sem začela z dijaškim delom v KDFB Domžale, sprva kot hostesa in kasneje kot vodja hostes, kjer se počutim prijetno še danes, skoraj 20 let kasneje. Ko se je leta 2012 odprl Slamnikarski muzej Domžale, sem občasno vodila različne skupine, in ko se je organiziral tečaj šivanja, nisem kolebala, saj se mi je zdela ideja, da med vodenjem po muzeju sedem za šivalni stroj in prikažem domžalsko magijo, nadvse genialna. Začetki tečaja, ki sta ga organizirala Slamnikarski muzej in Občina Domžale, so bili težki in sem neizmerno hvaležna naši Joži Košak, mentorici tečaja in zadnji šivilji slamnikov iz Univerzal, ki predaja svoje znanje, za teoretsko znanje, bodrenje in veliko pomoč pri prvem slamniku.  Brez njene začetne spodbude se ne bi poglobila v praktično vajo šivanja, ki je trajala več kot dve leti, da je bil produkt primeren za tržišče, raziskovanje materialov, uvoza slamnate kite, kar je stalo celotne moje prihranke in nakupa mašine, ki je 120 let stara šiviljska eksotika. Dandanes slamnikarstvo združuje vse moje strasti in poslovne poti, med katerimi sem se odločala kot mlado dekle, saj se ukvarjam z oblikovanjem, rokodelstvom, umetnostjo, modo, podajanjem zgodovinskih vsebin in ne nazadnje podjetništvom, samo šivanje pa me pomirja, saj lahko, za šivalnim strojem, hitro pobegnem v neko drugo obdobje, stran od hitrega vrveža sodobnega življenja.

Po uspešnem zaključnem tečaju šivanja ste se odločili za izdelavo slamnikov za prodajo. Zakaj?  

Preprosto zaradi povpraševanja ljudi po dobrih, pravih, modnih slamnikih in ker sem slamnikarstvo prepoznala kot dobro poslovno priložnost. Pred desetimi leti se je slovenska miselnost začela ozirati v trajnostno prihodnost; »new age« gibanje je nakazovalo na mentaliteto, ki bo zavrnila hiperprodukcijo ter masovno potrošništvo in ki bo delovala po načelu več kvalitete in manj kvantitete, na vseh področjih življenja. Sama sebi sem si dala priložnost, da sledim svoji viziji o slamnikarstvu, če mi ne uspe, grem še vedno lahko v klasično službo, a nikoli v življenju ne bom obžalovala in cinično gledala na pretekle odločitve, da si nisem drznila slediti ideji in postati novodobna slamnikarica.

S svojimi slamniki želite ljudi izobraziti o kulturni dediščini Domžal.  Ali se vam zdi, da vam je to uspelo in kaj vam pomeni ohranjanje več kot 300-letne tradicije slamnikarstva

Ohranjanje te plemenite in lokalno pomembne panoge se mi zdi privilegij in sem neizmerno vesela, da tudi okolica dojema moje delovanje v takem duhu in s spoštovanjem.

Prva ideja je bila, da z izdelkom, ki ga ponujamo v Slamnikarskem muzeju Domžale, pritegnem ljudi, ki nikoli ne stopijo v kake muzejske ustanove, in da vzbudim interes javnosti za spoznavanje naše lokalne in hkrati globalne zgodbe. Sledili so mediji, ki se jim je zdela sama zgodba nadvse interesantna in dandanes združujem več okolij, kjer slamnikarstvo vabi k spoznavanju, od kulturnih dogodkov, modnih revij, obrtniških združevanj in rokodelskih centrov.

Ker sem presegla svoje najbolj optimistične napovedi o lastnem malem podjetju, ki je posvečeno stari obrti in tako samo po sebi ni konkurenčno hiperprodukciji menim, da mi je uspelo.

Največji pokazatelj tega uspeha je miselni preskok Domžalčanov in Domžalčank, saj me pogreje pri srcu, ko slišim kako gospo, ki se pohvali, da je v Univerzale šivala slamnike, čeprav je še nekaj let nazaj tiho, plašno in skromno dejala, da je delala v Univerzale. Menim, da sem uspešno pripomogla k povrnjeni ljubezni do naše lokalne posebnosti, na kar sem sila ponosna.

Nekoč so slamnike izdelovali iz vrste pšenice, ki danes pri nas zaradi nedonosnosti ne raste več. Kito iz te pšenice lahko naročite samo še na Kitajskem. Izdelujete pa tudi slamnike iz domače pšenice. Kako to vse poteka?

Na začetku je treba ročno požeti pšenico, prebrati bilke in jih sortirati po debelini. Povprečen slamnik iz prave slamnate kite je izdelan iz približno 30 metrov ročno pletene slamnate kite, širine 8-9 mm in za to pletenje potrebujem eno uro po metru kite, torej je v takem slamniku 30 ur ročnega dela.

Danes ponujam dva tipa slamnikov; klasične iz kupljene slamnate kite, ki sem jo uvozila iz Kitajske, saj je to še edina država na svetu, ki jo proizvaja v industrijske namene, in drugi model imenovan »made in Domžale«, kjer pšenica ali pira zraste na polju v občini Domžale, in celoten postopek pletenja, šivanja, oblikovanja proizvedemo v okviru našega kraja. Cenovno se seveda zelo razlikujeta in žal Slovenci nismo ekonomsko dovolj močni, da bi posegali po tem tipu slamnika, kjer bi plačali tudi pletenje izpod lokalnih rok. Večino teh mojih slamnikov tako kupijo tujci – iz Anglije, skandinavskih in drugih zahodnih držav.  So pa tudi že pred več kot sto leti naši industrijski tovarnarji ravno zaradi dragih stroškov in prihranka pri času uvažali surovino, torej kite iz Kitajske in Japonske, pa tudi preko evropskih posrednikov.

Oba tipa slamnikov sta seveda zašita na šivalnem stroju, ki so ga izdelali po naročilu slamnikarskih tovarnarjev, in sicer od nekje leta 1880 do 1910, po tradicionalnem postopku šivanja kite na kito in ročnem oblikovanju na mašini, z vlaganjem v kalup, da se čimbolj približam želeni formi in številki. Ko imam pripravljen material, mi šivanje in oblikovanje vzame eno uro do končnega produkta, z notranjim in zunanjim trakom.

Kakšne cilje še imate za prihodnost? Ali razmišljate o prenašanju obrti slamnikarstva na mlajše rodove?

Moji naslednji cilji so povezani s širitvijo dejavnosti, v smislu domačega pridobivanja surovine in neodvisnosti od kitajskega tržišča  v smeri izobraževanja dodatnih kadrov in ne nazadnje v »worldwide« spletni trgovini, ki bo vabila k spoznavanju naše kulturne dediščine po celotni zemeljski obli. Rada bi ustanovila socialno podjetje, kjer bi proizvedli dovolj surovine za povečani obseg »made in Domžale« slamnikov, saj je pletenje kot ročna veščina precej terapevtska.

Glede prenosa znanja naj povem še to, da se že nekaj časa trudim, da bi izobrazila kake mlade kadre, a začetno navdušenje pri nadobudnežih kmalu izplahni, saj smo danes navajeni na hitre recepte in bližnjice, pri slamnikarstvu pa žal ne moremo zaobiti prakse, ki lahko traja tudi leta. Glede na dejavnosti in pozornostjo, ki ga slamnikarstvo dandanes žanje, pa verjamem, da bom lahko svoje znanje uspešno prenesla in da bo slamnikarstvo zaživelo v našem kraju, ravno tako kot je živelo nekoč.

Kakšne izdelke še izdelujete iz slame?

Izdelujem še razne šatulje za nakit, hranilnike v obliki živali, pujske in lisičke, torbice in torbe, senčnike za svetila v sodelovanju z Jugošik Nino Savič in Lui kolekcijo torbic in cekarjev v kombinaciji z usnjem in v sodelovanju z Barbaro Izda – Bubalina design studio. Naj ne pozabim še nakita, verižic, prstanov, zapestnic in uhanov,  kjer v epoksi smolo ujamem drobce slame in slamnate kite.

Radi se tudi povezujete s slovenskimi oblikovalci in z njimi ustvarjate raznolike izdelke ter modne kolekcije.  Ali bi kakšna sodelovanja posebej izpostavila in zakaj se vam zdijo taka sodelovanja pomembna?

Zdi se mi zelo pomembno, da ljudje sodelujemo, in ne samo v poslu, tudi na osebnih relacijah, v politiki in na vseh segmentih življenja, le tako se bomo oddaljili od egocentrično  tekmovalnih teženj in suvereno šli naprej v prihodnost. Sodelovanje z modnimi oblikovalci in ljudmi, ki se trudijo v kreativnem sektorju mi je prineslo velike uspehe in prava pristna prijateljstva. Rada bi izpostavila sodelovanje z JKH identity, Julio Kajo Hrovat, lansko pomlad sva se udeležili ljubljanskega tedna mode in osvojili WOW nagrado za trajnostni razvoj. Pri srcu mi je tudi Vili van style projekt, ki je kombi, ki ga dobesedno vozita JKH identity in David Bacali in ki združuje slovenske modne oblikovalce, izpostavila bi tudi  že omenjeno sodelovanje z Bubalino design studio in »slamtenec« z Jugošik Nino, ki je tudi Domžalčanka. Dobro  sodelujem tudi z Obrtno zbornico Slovenije, rokodelskimi centri, Slovenskim etnografskim muzejem, kjer skupaj ozaveščamo, kako pomembno je, da družbeno ne prezremo rokodelcev, malih obrtnikov in ljudi s posebnim, skoraj izumrlim znanjem in veščinami.

Ali se vam zdi, da v občini Domžale naredijo dovolj za ohranjene tradicije in kaj bi vi naredili, da bi se ta tradicija  še bolj ohranjala?

To je relativno vprašanje in težko opredelim, če je dovolj, a sem mnenja, da moramo goreče gojiti tisto, kar nas razlikuje od drugih mladih mest in to je slamnikarstvo, ki je krivo za za razvoj mesta iz štirih malih vasic. Zgodba je močna, kar lahko zagotovim, saj redno videvam navdušene turiste, odzive novinarjev in medijev, ki me poprosijo za intervju in odzive srečnih strank, ki uživajo na soncu pod senco slamnika. Želela bi, da bi Občina Domžale finančno okrepila sredstva za Slamnikarski sejem, ki ga tradicionalno organiziramo prvo soboto v juniju. Sejem je že danes dobro organiziran in obiskan, vendar ima resnično potencial, da postane pomemben sejem ne le na državni, temveč mednarodni ravni in tako v Domžale privede butične turiste.  Prav tako bi si želela, da bi v protokolarne namene Občine Domžale vključila obisk muzeja raznih obiskujočih delegacij in nenazadnje, da bi gostje prejeli nekaj pravega, slamnatega, ko odidejo iz našega mesta.

Letos ste prevzeli organizacijo modne revije na Slamnikarskem sejmu. Kako vam je všeč to delo?

Idejni vodji modne revije na Slamnikarskem sejmu sta sodelavec Roman Kos in Mateja Kozina, ki sta vsa leta pridno vodila in kreirala celotni projekt. Letos pa je prišla priložnost, da sem organizacijo prevzela jaz in postavila nov koncept, ko sem povabila k sodelovanju različne  oblikovalce oblačil in zastavila novo zgodbo o povezovanju.

Zdi se mi pomembno, da predstavimo dobre lokalne zgodbe, zato sem na prvi izhod povabila Lup.jeans Društva verjamem vate in Elviro Rošič Ključanin z blagovno znamko Odbita babita, Fakulteto za dizajn, ki je sodelovala s študenti drugega in tretjega letnika in v zadnjem delu priznane modne oblikovalce JKH identity, Davida Bacalija in Bubabina design studio. Rdeča nit vseh izhodov so bili moji slamniki in ideja, da pravi slamnik paše povsod. Delo organizacije mi leži še iz časov, ko sem vodila hostesno službo KDFB in mi je bilo prav prijetno, kako se je na koncu sinhrono zvrstilo preko 50 akterjev v 45ih minutah in kako smo iz kaosa v zaodrju naredili krasno revijo. Posebna hvala tudi dekletom, ki povečini niso profesionalni modeli, kako dobro in ponosno so predstavile kreacije!

Vaši slamniki so primerni tako za modne revije kot tudi za delo na soncu. Dobro se podajo vsakemu oblačilu. Imate kakšen nasvet za naše bralke in bralce, kako naj si izberejo pravi slamnik?

Preprosto je, dajte si slamnik na glavo in če vam občutek pravi, da je pravi, potem verjetno je. Oblikovno morda le nasvet o sorazmernem izboru širine krajcev s telesno višino, višji si, večji krajec si lahko privoščiš.

Kakšna pa je razlika med slamnikom, ki ga naredite vi, in tistim iz drugih materialov, ki jih za par evrov dobimo v trgovini?

V veliki večini ponudniki naglavnih pokrival ponujajo izdelke iz celuloze ali po domače papirja, ki ni obstojen in ga ne moremo primerno umiti z vodo, saj se stopi in je začasna, sezonska rešitev. Pod njim nam je tudi lahko zelo vroče, kar nam pod pravim slamnikom ni nikoli.

Drug segment so običajno umetne mase, ki ustvarjajo efekt plastične vrečke in potem tretji  – poletna pokrivala iz naravnih materialov.

Slama pa je za naše podnebje ultimativen material, saj veže vlago nase, je trajnosten material, saj zdrži leta in ne nazadnje ga lahko umijemo pod vodo in celo likamo z likalnikom, če se nam oblika kakor koli deformira.

Foto: arhiv Ane Cajhen

Slamnike Ane Cajhen lahko kupite v Slamnikarskem muzeju.