Dolenjska, hribovita in sončna pokrajina, brez visokega hriba ali gore, kot smo jih vajeni na Gorenjskem. Imajo pa “goro cvička”, Trško goro, eno najbolj znanih slovenskih vinskih goric. Prav na vrhu stoji cerkev Marijinega rojstva, že stoletja rastejo tudi lipe. Za najstarejšo in najmogočnejšo ocenjujejo, da je stara preko štiristo let in da je najdebelejša dolenjska lipa. Prav na vrhu je sanjski razgled na Novo mesto, Trdinov vrh, zeleno reko Krko ter na neskončne vrste trt, med katerimi so posejane zidanice. Slednje so se odprle in porodila se mi je odlična ideja: »Grem na Trško goro!« Verjemite, ne bo vam žal, če se tudi sami podate nanjo in si ob prečudovitih razgledih privoščite kozarček odličnega cvička.

Stari grad

Že ime pove, da sodi med najstarejše pri nas, zato ni čudno, da se je okrog njega spletlo mnogo zgodb. Ena izmed njih pripoveduje, da je grad sezidal že Samson. V štirinajstih dneh naj bi po bližnjih njivah pobral toliko kamenja, kolikor ga je potreboval za zidanje. Še konec 19. stoletja je bil pri vhodu v grad naslikan orjak, ki je držal na rami vogal gradu. To naj bi bil Samson. Po drugi zgodbi naj bi Stari grad zidali zidarji – velikani, ki so bili tako veliki, da so si z delavci v kamnolomu podajali kamenje kar iz rok v roke. Za zidanje naj bi uporabljali morsko vodo, zato je bil zid trden in močan, da se je upiral vsem sovražnikom. Pred Turki so po ljudskem izročilu, katerega zapis je v Bajkah in povestih o Gorjancih ohranil Janeza Trdina, grad rešili čebelji panji. Niso pa bili močni samo mitološki velikani, ampak tudi Starograjski gospodje. Eden od njih je bil velik in težak, da ga ni mogel nesti en sam konj. Ta je pri Gorici jahal na dveh konjih, sam pregnal vsako hunsko vojsko in prebodel silnega Atilo, pred katerim je trepetal ves svet. Druga zgodba pa govori, da je v dolini pod gradom zakopano zlato tele, ki je imelo posebno sobo, imenovano hudičeva kamra. (Vir: Obvestilna tabla pri Starem gradu; Ivan Stopar, Grajske stavbe v osrednji Sloveniji (v porečju Krke).

Naše izhodišče je naselje Otočec, kjer parkiramo pri pokopališču. Odpravimo se mimo cerkve, v smeri Novega mesta, pri obeležju NOB zavijemo desno, nato nadaljujemo skozi podvoz in se usmerimo levo, nato v križišču desno. Ob koncu naselja Otočec nas markacije usmerijo skozi podvoz pod avtocesto, nato nadaljujemo desno v smeri Starega gradu, ki ga že vidimo, kako mogočno stoji pred nami. Tu se naša pot po asfaltu konča in nadaljujemo po gozdni poti do Starega gradu, nato zopet nekaj časa po asfaltu, kjer nas oznake usmerijo levo čez potok, v gozd proti vrhu Trške gore. Pot je nezahtevna, ves čas zelo dobro označena, zgolj v naselju Otočec potrebujemo nekoliko orientacije, da poiščemo pravo smer.

Izhodišče: Otočec (194 m)

Zahtevnost: lahka

Čas hoje: 2–3 ure   

Najprimernejši čas: vsi letni časi Časa vožnje: 60 minut v eno smer

Foto in besedilo: Bogomira Skvarča Jesenšek

Dolenjska, hribovita in sončna pokrajina, brez visokega hriba ali gore, kot smo jih vajeni na Gorenjskem. Imajo pa “goro cvička”, Trško goro, eno najbolj znanih slovenskih vinskih goric. Prav na vrhu stoji cerkev Marijinega rojstva, že stoletja rastejo tudi lipe. Za najstarejšo in najmogočnejšo ocenjujejo, da je stara preko štiristo let in da je najdebelejša dolenjska lipa. Prav na vrhu je sanjski razgled na Novo mesto, Trdinov vrh, zeleno reko Krko ter na neskončne vrste trt, med katerimi so posejane zidanice. Slednje so se odprle in porodila se mi je odlična ideja: »Grem na Trško goro!« Verjemite, ne bo vam žal, če se tudi sami podate nanjo in si ob prečudovitih razgledih privoščite kozarček odličnega cvička.

Stari grad

Že ime pove, da sodi med najstarejše pri nas, zato ni čudno, da se je okrog njega spletlo mnogo zgodb. Ena izmed njih pripoveduje, da je grad sezidal že Samson. V štirinajstih dneh naj bi po bližnjih njivah pobral toliko kamenja, kolikor ga je potreboval za zidanje. Še konec 19. stoletja je bil pri vhodu v grad naslikan orjak, ki je držal na rami vogal gradu. To naj bi bil Samson. Po drugi zgodbi naj bi Stari grad zidali zidarji – velikani, ki so bili tako veliki, da so si z delavci v kamnolomu podajali kamenje kar iz rok v roke. Za zidanje naj bi uporabljali morsko vodo, zato je bil zid trden in močan, da se je upiral vsem sovražnikom. Pred Turki so po ljudskem izročilu, katerega zapis je v Bajkah in povestih o Gorjancih ohranil Janeza Trdina, grad rešili čebelji panji. Niso pa bili močni samo mitološki velikani, ampak tudi Starograjski gospodje. Eden od njih je bil velik in težak, da ga ni mogel nesti en sam konj. Ta je pri Gorici jahal na dveh konjih, sam pregnal vsako hunsko vojsko in prebodel silnega Atilo, pred katerim je trepetal ves svet. Druga zgodba pa govori, da je v dolini pod gradom zakopano zlato tele, ki je imelo posebno sobo, imenovano hudičeva kamra. (Vir: Obvestilna tabla pri Starem gradu; Ivan Stopar, Grajske stavbe v osrednji Sloveniji (v porečju Krke).

Naše izhodišče je naselje Otočec, kjer parkiramo pri pokopališču. Odpravimo se mimo cerkve, v smeri Novega mesta, pri obeležju NOB zavijemo desno, nato nadaljujemo skozi podvoz in se usmerimo levo, nato v križišču desno. Ob koncu naselja Otočec nas markacije usmerijo skozi podvoz pod avtocesto, nato nadaljujemo desno v smeri Starega gradu, ki ga že vidimo, kako mogočno stoji pred nami. Tu se naša pot po asfaltu konča in nadaljujemo po gozdni poti do Starega gradu, nato zopet nekaj časa po asfaltu, kjer nas oznake usmerijo levo čez potok, v gozd proti vrhu Trške gore. Pot je nezahtevna, ves čas zelo dobro označena, zgolj v naselju Otočec potrebujemo nekoliko orientacije, da poiščemo pravo smer.

Izhodišče: Otočec (194 m)

Zahtevnost: lahka

Čas hoje: 2–3 ure   

Najprimernejši čas: vsi letni časi Časa vožnje: 60 minut v eno smer

Foto in besedilo: Bogomira Skvarča Jesenšek