ponedeljek, 20 maja, 2024
12 C
Kamnik
12 C
Kamnik
ponedeljek, 20 maja, 2024
12 C
Kamnik
ponedeljek, 20 maja, 2024
12 C
Kamnik
ponedeljek, 20 maja, 2024
DomovIzletiBistriški vintgar

Bistriški vintgar

Soteska Bistriški vintgar, ki jo je ustvaril potok Bistrica, je zelo slikovita. Bistriški vintgar je 4-kilometrska soteska v srednjem toku potoka Bistrica, na jugovzhodnem obrobju Pohorja. Tam, kje je se Pohorje konča, se Bistriški vintgar začne. Ponekod je potok zelo miren, a na drugi strani zelo bučen. V soteski lahko vidimo veliko znamenitosti, kot so rimski kamnolom, Bistriški Šum, ruševine številnih mlinov, najdebelejša jelka v Sloveniji, Gozdni rezervat Gradišče, Ačnikovo gradišče. Soteska je še posebej privlačna v jesenskih barvah, zato nikar ne odlašajte z obiskom. Kdo pa je povodni mož Vodovnik?


V starih časih je živel pod največjim izmed pohorskih slapov, Bistriškim Šumom povodni mož, pohorski vodovnik. Le redkokdaj je iz svojega steklenega gradu z dna tolmunske deže priplaval na vrh vode. Vedno je sameval in žalostno premišljeval o svojem podvodnem samskem življenju. Nekoč je že od daleč zagledal mlado in lepo pohorsko pastiričko, kako skače in pleza po strmem bregu navzdol proti Bistriškemu Šumu. Brž se je pognal z vlažne skale v globoko dežo ter prežeče čakal nanjo. Mlada pastirička je dospela prav do Šumovega tolmuna. Zazrla se je na belo peneči se slap, ki je grmel prek črnega skalnatega hrbta v zeleni tolmun pod njim. Stala je na skali, odvezala si je ruto, razpletla svoji črni kiti ter prepustila svoje lase slapovim rosnim meglicam in vetriču. Iz dna tolmunske dežele se je tedaj vanjo zagledal vodovnik: »Ta pohorska vila mora biti moja žena!« si je dejal, se takoj pognal na vrh vodne gladine ter zgrabil prestrašeno pastiričko. Postala je njegova žena, rodila mu je dva sinova, vsako leto enega. Tožilo se ji je po domu in svobodi, po ljubi materi in dragem očetu, po bratih in sestrah, ki gotovo ne vedo, kako je njej, ki od samega hrepenenja gineva. Preteklo je tretje leto in rodil se jima je tretji sinček. Oba sta ga bila silno vesela in bila bi srečna, če bi mati njegovih otrok lahko pozabila na mater, dom in zlato svobodo. Vodovnika pa je srce čedalje huje bolelo, ko je dan in noč gledal in čutil ženino boleče domotožje. Nekega jutra pa ji pravi: »Dobro, pa pojdi svoje obiskat! S seboj ponesi svojega najmlajšega sinčka, starejša dva pa ostaneta pri meni!« »Kako si dober, ljubi vodovnik!« Objela ga je, nato pa postorila vse, kakor ji je rekel in je bilo treba. Že je imela poln predpasnik smeti in najmlajšega sinčka v naročju. S poljubom se je poslovila od starejših dveh in hotela oditi. Tedaj pa je vodovnik privlekel dolgo vrv, jo z njo prepasal in jo nanjo privezal. »Tako, zdaj pa pojdi! A pomni dobro: ko potegnem prvič za vrv, moraš doma jemati slovo; ko potegnem drugič, moraš že od doma iti, k tretjemu pa že tukaj biti. Očeta in mater pa lepo pozdravi!« Odšla je. »Ne, ne bo me! Ne sme me več potegniti nazaj v stekleni grad!« ji je šinilo v glavo. Odvozljala je vozel, ki ga je spletel njen mož, odmotala vrv s sebe in jo brž ovila okrog hrastovega debla ter jo zopet zadrgnila. Odhitela je k svojim domačim in jim hitela razlagati, kje je bila vsa tri leta. Tedaj je zagledala, kako se je hrast zatresel, kajti povodni mož je prvič potegnil za vrv in zdaj bi morala že jemati slovo. »Iti moram!« je zajecljala. »Moj mož ima otroke in mene tako rad, da bi brez nas ne mogel več živeti! Tudi drugače je tako dober z menoj. To vam pošilja v dar!« Vstala je, razvezala predpasnik in vsula smeti na tla; tedaj pa so se po tleh zakotalili sami zlatniki, da je vse ostrmelo. Tedaj se je hrast že drugič silno zamajal. »To so pa zlate, te tvoje smeti!« je vzkliknil oče veselo. »Zdaj pa moram iti, drugače se zgodi še kakšna nesreča!« Domači so jo zadrževali. Tedaj pa je planil vodovnik skozi vrata in prek dvorišča in gorice naravnost proti Šumu in v dežo. Tam je raztrgal oba sinčka in se zopet vrnil po ženo, ki se je zgrudila na tla. Pograbil je še tretjega sinčka in ga ugonobil. Treščil je z vrati, da se je vsa hiša stresla ter izginil. Za njim je divjala taka nevihta, da so strele česale drevesa in je vihar lomil veje. (Vir: povzeto po Živa coprnija – Vodovnik ugrabi pastiričko)

Peljemo se po avtocesti proti Mariboru do izvoza za Slovensko Bistrico, nadaljujemo vse do centra mesta, kjer nas table usmerijo k tovarni Impol. Nadaljujemo kakšen kilometer in že zagledamo veliko parkirišče pri tovarni Impol in parkiramo. Table nas usmerijo za Bistriški vintgar, približno 2 kilometra peš po asfaltirani cesti do vhoda v sotesko. Pot v soteski je dobro označena z markacijami. Priporočljiva je primerna obutev, saj je pot zaradi vlage ponekod tudi spolzka, saj poteka ob Bistrici. Do rimskega kamnoloma bomo ob zložnem vzponu od vhoda v sotesko potrebovali približno 30 minut, do slapa Šum 45 minut, do Ančnikovega gradišča pa 1 uro. Vrnemo se po isti poti, odločimo se lahko tudi za krožno pot, ki traja ca 5 ur.

— Oglas —

Foto in besedilo: Bogomira Skvarča Jesenšek

SORODNI ČLANKI

VREME

Kamnik
clear sky
12 ° C
13.7 °
10.3 °
91 %
0.5kmh
0 %
pon
24 °
tor
18 °
sre
18 °
čet
22 °
pet
19 °

SLEDITE NAM NA

Najbolj brano

DomovIzletiBistriški vintgar

Bistriški vintgar

Soteska Bistriški vintgar, ki jo je ustvaril potok Bistrica, je zelo slikovita. Bistriški vintgar je 4-kilometrska soteska v srednjem toku potoka Bistrica, na jugovzhodnem obrobju Pohorja. Tam, kje je se Pohorje konča, se Bistriški vintgar začne. Ponekod je potok zelo miren, a na drugi strani zelo bučen. V soteski lahko vidimo veliko znamenitosti, kot so rimski kamnolom, Bistriški Šum, ruševine številnih mlinov, najdebelejša jelka v Sloveniji, Gozdni rezervat Gradišče, Ačnikovo gradišče. Soteska je še posebej privlačna v jesenskih barvah, zato nikar ne odlašajte z obiskom. Kdo pa je povodni mož Vodovnik?


V starih časih je živel pod največjim izmed pohorskih slapov, Bistriškim Šumom povodni mož, pohorski vodovnik. Le redkokdaj je iz svojega steklenega gradu z dna tolmunske deže priplaval na vrh vode. Vedno je sameval in žalostno premišljeval o svojem podvodnem samskem življenju. Nekoč je že od daleč zagledal mlado in lepo pohorsko pastiričko, kako skače in pleza po strmem bregu navzdol proti Bistriškemu Šumu. Brž se je pognal z vlažne skale v globoko dežo ter prežeče čakal nanjo. Mlada pastirička je dospela prav do Šumovega tolmuna. Zazrla se je na belo peneči se slap, ki je grmel prek črnega skalnatega hrbta v zeleni tolmun pod njim. Stala je na skali, odvezala si je ruto, razpletla svoji črni kiti ter prepustila svoje lase slapovim rosnim meglicam in vetriču. Iz dna tolmunske dežele se je tedaj vanjo zagledal vodovnik: »Ta pohorska vila mora biti moja žena!« si je dejal, se takoj pognal na vrh vodne gladine ter zgrabil prestrašeno pastiričko. Postala je njegova žena, rodila mu je dva sinova, vsako leto enega. Tožilo se ji je po domu in svobodi, po ljubi materi in dragem očetu, po bratih in sestrah, ki gotovo ne vedo, kako je njej, ki od samega hrepenenja gineva. Preteklo je tretje leto in rodil se jima je tretji sinček. Oba sta ga bila silno vesela in bila bi srečna, če bi mati njegovih otrok lahko pozabila na mater, dom in zlato svobodo. Vodovnika pa je srce čedalje huje bolelo, ko je dan in noč gledal in čutil ženino boleče domotožje. Nekega jutra pa ji pravi: »Dobro, pa pojdi svoje obiskat! S seboj ponesi svojega najmlajšega sinčka, starejša dva pa ostaneta pri meni!« »Kako si dober, ljubi vodovnik!« Objela ga je, nato pa postorila vse, kakor ji je rekel in je bilo treba. Že je imela poln predpasnik smeti in najmlajšega sinčka v naročju. S poljubom se je poslovila od starejših dveh in hotela oditi. Tedaj pa je vodovnik privlekel dolgo vrv, jo z njo prepasal in jo nanjo privezal. »Tako, zdaj pa pojdi! A pomni dobro: ko potegnem prvič za vrv, moraš doma jemati slovo; ko potegnem drugič, moraš že od doma iti, k tretjemu pa že tukaj biti. Očeta in mater pa lepo pozdravi!« Odšla je. »Ne, ne bo me! Ne sme me več potegniti nazaj v stekleni grad!« ji je šinilo v glavo. Odvozljala je vozel, ki ga je spletel njen mož, odmotala vrv s sebe in jo brž ovila okrog hrastovega debla ter jo zopet zadrgnila. Odhitela je k svojim domačim in jim hitela razlagati, kje je bila vsa tri leta. Tedaj je zagledala, kako se je hrast zatresel, kajti povodni mož je prvič potegnil za vrv in zdaj bi morala že jemati slovo. »Iti moram!« je zajecljala. »Moj mož ima otroke in mene tako rad, da bi brez nas ne mogel več živeti! Tudi drugače je tako dober z menoj. To vam pošilja v dar!« Vstala je, razvezala predpasnik in vsula smeti na tla; tedaj pa so se po tleh zakotalili sami zlatniki, da je vse ostrmelo. Tedaj se je hrast že drugič silno zamajal. »To so pa zlate, te tvoje smeti!« je vzkliknil oče veselo. »Zdaj pa moram iti, drugače se zgodi še kakšna nesreča!« Domači so jo zadrževali. Tedaj pa je planil vodovnik skozi vrata in prek dvorišča in gorice naravnost proti Šumu in v dežo. Tam je raztrgal oba sinčka in se zopet vrnil po ženo, ki se je zgrudila na tla. Pograbil je še tretjega sinčka in ga ugonobil. Treščil je z vrati, da se je vsa hiša stresla ter izginil. Za njim je divjala taka nevihta, da so strele česale drevesa in je vihar lomil veje. (Vir: povzeto po Živa coprnija – Vodovnik ugrabi pastiričko)

Peljemo se po avtocesti proti Mariboru do izvoza za Slovensko Bistrico, nadaljujemo vse do centra mesta, kjer nas table usmerijo k tovarni Impol. Nadaljujemo kakšen kilometer in že zagledamo veliko parkirišče pri tovarni Impol in parkiramo. Table nas usmerijo za Bistriški vintgar, približno 2 kilometra peš po asfaltirani cesti do vhoda v sotesko. Pot v soteski je dobro označena z markacijami. Priporočljiva je primerna obutev, saj je pot zaradi vlage ponekod tudi spolzka, saj poteka ob Bistrici. Do rimskega kamnoloma bomo ob zložnem vzponu od vhoda v sotesko potrebovali približno 30 minut, do slapa Šum 45 minut, do Ančnikovega gradišča pa 1 uro. Vrnemo se po isti poti, odločimo se lahko tudi za krožno pot, ki traja ca 5 ur.

— Oglas —

Foto in besedilo: Bogomira Skvarča Jesenšek

SORODNI ČLANKI

VREME

Kamnik
clear sky
12 ° C
13.7 °
10.3 °
91 %
0.5kmh
0 %
pon
24 °
tor
18 °
sre
18 °
čet
22 °
pet
19 °

SLEDITE NAM NA

Najbolj brano