Že od malih nog je Janez Pavel Šuštar vedel, da bo duhovnik, dokončno pa se je odločil v zadnjem letniku srednje šole na duhovnih vajah v Assisiju. Šest let se je na Teološki fakulteti pripravljal za ta veliki korak. Bival je v bogoslovnem semenišču, kjer je še dodatno rastel v osebnostnem in duhovnem smislu. Mašniško posvečenje je skupaj še s tremi drugimi diakoni, prejel 29. junija, na praznik Petra in Pavla, v ljubljanski stolnici. Drugi julijski vikend je potekalo slavnostno praznovanje v domači župniji.
Kot se za veliki verski dogodek spodobi, je predhodno potekala devetdnevnica, kjer je vsak dan maševal drugi duhovnik. 9. julija se je po slovesu od doma s kočijo odpeljal na Homški hrib, kjer je bil sprejem. Novo mašo je obhajal naslednji dan. Župljani so za praznik pletli vence, postavljali mlaje in pekli pecivo.
»Praznovanje nove maše je praznovanje skupaj z vsemi domačimi in prijatelji ter z domačo župnijo, z občestvom, kjer je novomašnik zrasel. Danes je dan praznovanja in veselja vseh tukaj zbranih in priložnost, da se Bogu zahvalimo za dar duhovništva ter dar svete maše, ki po duhovnikih prihaja med nas. Duhovništvo temelji na veri in na zelo osebnem odnosu do ljudi, kar je samoumevno, saj če se ne bi naslanjali na Jezusa, bi bilo življenje brezpredmetno,« je uvodne misli vsem zbranim namenil novomašnikov stric, pomožni ljubljanski škof Franc Šuštar.
Za novomašniško geslo si je 24-letni novomašnik izbral besede: »Ne boj se, samo veruj« (Mr 5,.36), ki jih je Jezus izreče Jairu in njegovi ženi, ko jima umre hči, ki jo je Jezus kasneje obudil od mrtvih. Ta čudež je postal znamenje vere. »Ta stavek me je nagovoril na zadnjih duhovnih vajah v petem letniku in mi je bil spodbuda, naj se ne bojim. Strah je avtomatska reakcija, da se prestrašimo in takrat pomislimo, kako bomo vse izvedli, kaj vse nas čaka. Takrat je potrebna le vera, da je z nami Gospod, ki nas bo vodil skozi vse preizkušnje. Sam ne vidim drugega izhoda kot to, da verujemo, da nam Jezus vedno pomaga,« je pojasnil izbor gesla.
»Zahvaljujem se vsemogočnemu Bogu, da me je poklical in povabil v družino svojih otrok. Bil z menoj potrpežljiv in ni obupal nad menoj. Hvala mami in ati, da sta me spremljala na poti življenja, potrpežljivo prenašala vse trenutke moje trmoglavosti. Hvala sestram, saj sem se od njih učil, kaj pomeni živeti v veliki družini in kaj se pomeni prilagajati,« se je za konec vsem zahvalil Šuštar, ki je odraščal v Preserjah, skupaj s svojimi sedmimi sestrami. Že od malih nog sta jih starša navajala na medsebojno sodelovanje in pomoč. Prve korake v svet vere je tako naredil v varnem domačem okolju, kjer je vedno dobil podporo in razumevanje. V župniji je redno pomagal župniku in se skupaj s sestrami udeleževal ministrantskih kvizov. Pred prejemom zakramenta svete birme se je odločil, da bo vsak dan hodil k sveti maši in tega se drži še danes. Duhovniški zgled je našel v homških duhovnikih in v svojem stricu.
Na novi maši so prepevali člani Komornega zbora Limbar iz Moravč, na inštrumente so igrali člani Simfoničnega orkestra Domžale – Kamnik. Dirigiral je Tomaž Pirnat, na orglah je vse skupaj spremljal Uroš Pele. Novo mašo je homški novomašnik ponovil to nedeljo v domžalski župniji, kjer je bil na praksi v četrtem letniku. Sedaj pa odhaja v Župnijo Ig.











