Miklavževanje je praznik, ki ga z veseljem pričakuje veliko otrok. Ampak kdo sploh je Miklavž in kako praznujemo ta praznik v Sloveniji? Miklavževanje je stara zimska šega, 5. decembra na god Sv. Nikolaja.
Ime Nikolaj pomeni zmaga v boju za ljudstvo. Poročila o njem so vezana na legende. Rodil se je med letoma 280 in 286 v grškem Pataru bogatemu in zelo pobožnemu očetu Evfemiju in materi Ani. V duhovnika ga je posvetil njegov stric, svoje premoženje je razdelil med reveže. Med preganjanjem kristjanov so ga vrgli v ječo.
Miklavževanje ima začetke v poganski preteklosti. Iz takrat prihajajo parklji in iz takrat prihaja praznovanje praznika pozimi. Ljudje so verjeli, da se največ duhov vrača na Zemljo prav v zimskem času, ko se odprejo vrata med našim in onim svetom.
Čaščenje Miklavža se v Alpskem prostoru pojavilo v 12. stoletju. Našemljenci, ki so prej predstavljali rajnike in druge demone (htonske ali vegetativne), so se po krščanskem pojmovanju spremenili v hudobne demone, ki jih staroverci v taki obliki niso poznali. Cerkev jih ni mogla iztrebiti, zato jih je skušala prekriti s krščansko vsebino.
Na priljubljenost Miklavž kaže tudi to, da mu je posvečenih več kot 200 cerkev. Pogost je bil tudi Miklavžev semenj, o čemer nam pričajo različni zgodovinski viri. O Miklavževem semnju v Ljubljani pišejo že leta 1859.
Najstarejše pričevanje o Miklavževem obhodu po naših vaseh imamo iz leta 1839. Ponekod je Miklavž prihajal na konju, ob tem pa so močno rožljale verige, saj so Miklavža spremljali parkeljni (imenovani tudi zlodeji ali »ta črni«) in angelčki. Po nekaterih krajih so Miklavža spremljali še župnik, kaplan in sv. Anton, ki je delil podobice.
