Železno poroko, 65 let skupnega življenja, sta letos obeležila Marija in Stane Špende, ki živita v Kamniku. Njuna zgodba je preplet dela, vztrajnosti, topline in humorja, s katerim tudi danes lažje premagujeta izzive let in zdravja.
Spoznala sta se ob Avsenikih
Spoznala sta se v Ljubljani, na Šternu, ko so igrali Avseniki. »Povabil me je na ples; mislila sem si: s kakšnim štorom jaz to plešem,« se v smehu spominja Marija. A prav tam se je začela njuna skupna pot, ki se ni takoj končala s poroko.
Hiša na Dobrni
V Ljubljani je bilo takrat težko dobiti stanovanje, saj nista bila člana partije. Na domači Dobrni je Marija dobila doto – nekaj zemlje in hiško – in tam sta ob koncih tedna gradila svojo hišo. Pri delu so pomagali sorodniki in prijatelji, zvečer pa so se znali tudi poveseliti. »Ko smo bili mladi, smo veliko peli,« pravita. V Kamnik sta se preselila pred šestimi, sedmimi leti in danes živita v oskrbovanem stanovanju. Vsak dan na obisk pride 72-letni sin, med drugim pa se oglasijo tudi vnuki in pravnuki.
Preveč dela, a tudi veliko ponosa
Oba brez olepševanja povesta, da sta v življenju preveč delala. Stane je najprej delal kot kovinostrugar nato pa kot izdelovalec zavornih gumic za avtomobile. Posledice čuti še danes. Upokojil se je po štiridesetih letih dela, čeprav bi lahko šel v invalidsko upokojitev že prej. »Užival sem v delu,« pravi in doda, da nikoli ni delal po načrtih – vse je imel v glavi. Prestal je pljučno embolijo, ima astmo in prebolel je raka na prostati. Tudi Marija, nekdanja administratorka iz Soče, ima za seboj številne zdravstvene težave, a oba poudarjata, da ju je humor velikokrat držal pokonci.
Poroka maja leta 1960 je bila skromna: civilni obred v Ljubljani, kosilo doma na Dobrni, zvečer pa kavarna. Že v ponedeljek sta bila nazaj v službi, kjer sploh niso vedeli, da sta se poročila. Šele časopisna objava je razkrila novico, Marija pa je dobila tri dni dopusta. Najbolj pa sta ponosna na to, kar sta ustvarila – hišo in dom.
Pozneje sta vendarle videla del sveta – Finsko, Rusijo in Španijo. »Videla sva tudi Lenina, ampak mrtvega,« se Stane še danes rad pošali. Najlepše spomine imata na Moravske Toplice, kjer je bila vedno dobra družba. Rojstni dan imata na isti dan, 26. avgusta – Marija se je rodila leta 1932, Stane pa leto pozneje.
Temelj zakona in modrost let
Ko Marija, ki je letos za božič spekla dve potici in več pladnjev piškotov, govori o zakonu, poudarja, da so ključni pogovor, potrpežljivost in spoštovanje. »Ne smeš biti trmast. Midva sva se znala pogovarjati tudi ponoči. Danes se pogovarjava težje, ker slabše slišiva,« pove.
S starostjo, pravita, pride tudi samota. »Počasi vsi odhajajo in ostaneš sam. Za pogovor o tem, kaj se dogaja po svetu, pogosto ni več pravega sogovornika,« pove. Z mlajšimi se sicer slišijo po telefonu, a to ni isto. »Ko si v teh letih, si moraš pomagati sam – namesto tarnanja je bolje, da se malo pohecaš. Veliko starejših samo našteva, kaj jih boli, a treba je ostati pozitiven.«
Kljub vsemu ostajata pozitivna. Veliko bereta, rešujeta križanke in gledata televizijo. Marija kuha tako, da je hrane za več dni. Ko je zbolela, sta nekaj časa dobivala hrano iz doma starejših občanov, a jima ni ustrezala.
Na vprašanje, kaj pri drugem najbolj cenita, odgovorita brez oklevanja: spoštovanje, potrpežljivost in umirjenost. Prav te vrednote so, kot pravita, nosile njun zakon skozi desetletja – skozi delo, selitve, bolezni in vse spremembe, ki jih prinese življenje.
