Pri Založbi Malinc je izšla zbirka Čudežna drevesa avtoric Brede Podbrežnik Vukmir in Klarise Jovanović, ki prinaša izbor pravljic, povedk, bajk in legend o drevesih z vseh celin in iz različnih kultur. »Skušala sem najti čim več dreves iz čim več različnih kulturnih okolij. Preplet različnih kultur in dreves, še posebej slovenske pravljične nesnovne dediščine, naj spodbuja tudi kulturno radovednost in spoznanje, da imamo vsi ljudje na tem svetu več skupnega kot različnega,« je za Modre novice povedala Kamničanka Breda Podbrežnik Vukmir.
Pred slabima dvema letoma je že izšla zbirka obeh avtoric z naslovom Kako so rože prišle na svet. Ali so Čudežna drevesa ”nadaljevanje” naravoslovnih oz. naravovarstvenih tem, predstavljenih skozi različne svetovne kulture? »Pravljice, tako kot književnost, odsevajo svet, ki nas obkroža, predvsem pa naš odnos do tega sveta. Del tega sveta so tudi rastline, tako rože kot drevesa. Rože niso le okras, ampak pomemben del ekosistema. Sedeti pod zeleno krošnjo mogočnega hrasta ali pod krošnjo trepetlike in prisluhniti šelestenju njenih listov, vonjati smolo, ki polzi po deblu v viharju preizkušenega bora, obirati dišeča jabolka z domače jablane so doživetja, iz katerih raste naše spoštovanje do dreves. Le kakšen bi bil svet brez dreves, ki najbolj očitno zaznamujejo podobo narave, in lahko si želimo, da bi zaznamovala tudi podobe velikih mest. Prav zato je drevo od nekdaj pomemben del ekosistema in del našega doživljanja narave, tudi kot svetega prostora. Drevo naj bi povezovalo različne svetove. Drevo življenja ali sveto drevo s koreninami sega v podzemlje, s krošnjo pa sega v višji svet, na njem rastejo zlati sadeži ali sadeži celega sveta. Ljudje so drevesa častili, pod njimi so se družili, izvajali obrede, verjeli so, da v njih domujejo nadnaravne sile in da drevesa povezujejo spodnje, tuzemske in nebeške svetove,« pravi Breda Podbrežnik Vukmir, ki je za novo zbirko izbrala in priredila nekatera besedila, medtem ko je Klarisa Jovanović vse pravljice obrusila in stilno poenotila. »Nekatere pravljice so bile v izvirniku kratke kot kakšno poročilce, druge pa so bile literarizirane in vanje so zapisovalci močno, če ne že premočno posegali. Klarisa je s svojim izjemnim smislom za jezik in slog tankočutno preuredila, poenotila, poživila in oplemenitila ter uredila besedila,« pove Podbrežnik Vukmir, neutrudna iskalka in zbirateljica pravljic, ki že snuje nove teme, okoli katerih bi nanizala pravljice. »Želim si, da bi s pravljicami in dobrimi zgodbami lahko premagali kakšen predsodek, na primer do starih ljudi, in se tako soočili s starizmom. Zbiram in iščem tudi pravljice o otrocih z vsega sveta, ampak te so precej strašne, otroštvo je bilo včasih precej drugačno od današnjega. Še nekaj načrtov imam na zalogi,« razkrije Podbrežnik Vukmir, ki meni, da s tovrstnimi zbirkami pravljic z vsega sveta o eni tematiki spodbujamo spoznavanje sveta z različnih vidikov. »Pravljice spodbujajo domišljijo, zanimanje za književnost, ustvarjanje, poleg tega pa tudi empatijo do sočloveka, zavedanje o naravnem ravnovesju in naši odgovornosti, kako ravnamo z drevesi. Zgodbe so tiste, ki prinašajo modrost, in ne le znanje. Knjiga prinaša veliko čudežnih zgodb. O drevesih, v katerih domujejo vile, o svetih gajih, zlatih jabolkih in hruškah, o zdravilnem kostanju, čudežnih figah in češnjah, o drevesu, ki je bilo tako visoko, da je pravljični junak po deblu do vrha plezal skoraj dva meseca. Le kako se ne bi čudili svetu dreves in zgodbah o njih? Tako spodbujamo spoznavanje sveta z različnih vidikov. Tako je tudi z drugimi temami – različnost nas lahko le bogati. Brez čudenja in spoštovanja različnosti bi svet padel s tečajev,« zaključuje.