Vsi prebivalci Mesta komunikacij, kjer je svoj dom našlo tudi Uredništvo Modrih novic, se vsako leto veselijo sindikalnega izleta. Odločitev glede destinacije letošnjega je padla že v zgodnji pomladi: Gremo v Poreč!
Navkljub številnim obveznostim smo vsi prebivalci nestrpno odštevali in čakali na četrtek, 26. maja. Po napornem delovnem dnevu smo v popoldanskih urah vendarle krenili proti morju. Našega prešernega razpoloženja ni mogla uničiti niti gneča na avtocesti in proti večeru (ter krajšem postanku v Kopru) smo prispeli do prekrasne Ville Francesche, postojanke za čas našega bivanja v Poreču. Lakota je bila huda in z lačnimi ljudmi res ni češenj zobati, zato smo hitro združili moči in se lotili priprave večerje, ki je teknila kot že dolgo ne. Prijetno siti smo v večer vstopili v sproščenem vzdušju. Tisti, najbolj vztrajni in vzdržljivi, so bedeli vse do jutra in si za nameček privoščili tudi nočni skok v bazen.
Vedno za akcijo
Vedeli smo, da je pred nami aktiven dan, zato smo morali poskrbeti za veliko dozo energije. Krepčilen zajtrk in močna kava (!) sta bila zmagovalna kombinacija, ki je prebudila tudi tiste najbolj utrujene od prejšnjega večera. Naposled smo le bili pripravljeni na nov dan. In tudi vreme je bilo kot naročeno.
Prvi izziv aktivno obarvanega dne je bil skilift. Takoj nam je postalo jasno, da zadeva le ni tako preprosta, kot se zdi na prvi pogled, a po nekaj poskusih (in padcih v sicer prijetno toplo morje), so tisti najbolj vztrajni uspešno ostali na vodni gladini.
Ker nas skilift ni utrudil dovolj, smo za piko na i odigrali še partijo ali dve odbojke na mivki. Čeprav smo se borili do konca, sta žgoče sonce in razgreta mivka naposled terjala svoj davek: Polastila se nas je nepopisna lakota. In takoj je bilo treba ukrepati.
Po okusnem kosilu smo se prijetno siti vrnili v našo vilo ter si privoščili krepčilen počitek in si vsaj malo napolnili precej izpraznjene baterije, nekateri pa so ležerno popoldne izkoristili za igro biljarda.
V slogi je moč
Naša Tjaša, ki se je izkazala kot imenitna organizatorka, je z igrami brez meja želela preizkusiti tudi naš sodelovalni duh. Igre so bile zabavne in temperatura je iz igre v igro naraščala. Če bi nas opazoval kdo od zunaj, bi zagotovo dobil občutek, da smo na prav posebni misiji, tako resno smo vzeli vsako dano nalogo.
Obe ekipi sta se borili do konca, a kaj, ko je v življenju tako, da je zmagovalec na koncu le eden. In poraženci so se »veselili« pomivanja posode po večerji. A priznati je treba, da so poraz prenesli z dvignjeno glavo in prav je tako.
Zadnja večerja je minila v sproščeni atmosferi, ki je vztrajala tudi v pozen večer, ki smo ga preživeli ob druženju in igranju družabnih iger. Lahko rečemo samo, da smeha ni manjkalo.
Po zajtrku naslednje jutro smo Poreču pomahali v slovo in se odpeljali proti Kamniku. In nekaj lahko potrdimo: Imeli smo se odlično. In že zdaj razmišljamo, kam nas bo pot vodila naslednje leto.
