Ko se Kamničan Vladimir Habjan ne potika po hribih, o njih piše. Ko o njih ne piše, bere knjige in prispevke v zvezi z njimi. Ko ne bere, s hribov rešuje. Ne, to ni njegova služba, temveč ljubezen, ki ga spremlja od otroštva. Še posebej ga je vedno privlačil skrivnostni svet brezpotij: »V brezpotjih boste gotovo še začutili utrip nekdanjih gora, nekdanjih časov, ko je bila narava še prvobitna. Danes se nezadržno spreminja, žal na slabše.« Terenom brez poti se je posvetil tudi v vodniku Brezpotja: od Grintovcev do Zahodnih Julijcev, ki je izšel junija letos.
Vladimirja, ki je danes izkušen planinec, alpinist in gorski reševalec, brezpotja mamijo že od mladih nog: »Po smrti očeta mi je ostala zbirka planinskih vodnikov, ki sem jih naštudiral, še preden sem se sploh kdaj odpravil v gore. V vodnikih me je še posebej privlačil drobni tisk, ki se mi je zdel zelo skrivnosten. Tam so bila opisana brezpotja,« se spominja. Seveda je najprej začel s hojo po markiranih poteh, kasneje se je pridružil tabornikom. Iz teh časov izhaja zanimiva zgodba, ko so se s taborniškim vodom odpravili na Kamniško sedlo in jih je ob sestopu čez Planjavo na Korošici ujela noč, naslednji dan pa so 16-letnike že iskali kamniški gorski reševalci. »Cene Griljc je bil glavni,« se spominja Vladimir, »na cesti nas je našla policija, našega vodnika so precej ošteli, mi pa smo bili veliki frajerji, ko smo naslednji dan prišli v šolo.«
V vodnik je vključil najljubše ture
Kasneje se je lotil vsega “planinskega”, razen markiranja – bil je naravovarstvenik v planinskem odseku, gorski stražar, planinski vodnik, opravil je alpinistično šolo in izpit za gorskega reševalca. »Ampak prav zares sem se najbolj našel v publicistiki,« prizna, kar niti ne čudi, saj je med drugim že 22. leto urednik Planinskega vestnika, revije za ljubitelje gora, ki velja za najstarejšo slovensko revijo, ki še izhaja, obenem pa je tudi urednik Planinske založbe. Poleg tega je tudi avtor treh leposlovnih knjig in številnih vodnikov. Njegov zadnji, ki je izšel letos junija pri založbi Sidarta, nosi naslov Brezpotja. Pravzaprav gre za prenovljeno izdajo vodnika Manj znane poti slovenskih gora, ki je izšel leta 1999. V 23 letih se je marsikaj spremenilo, meni Vladimir. »Knjiga iz leta 1999 je orala ledino na tem področju. Brezpotja so bila takrat kočljiva tema. Problem je bila narava, možne nesreče, zato se je porajalo vprašanje, kdo bo ta vodnik kupil. A prva knjiga je bila uspešna že v prednaročilu in takrat so se mi odprla vrata na tem področju. V tistem času je bilo že veliko vodnikov in tudi opisanih brezpotij, zato sem moral sam, če se nisem želel ponavljati, svoje ture zastaviti drugače, kar ni bilo nujno boljše. Ko mi je lani založnik ponudil novo izdajo, sem temeljito prečesal stvari. Veliko vodnikov ni več na tržišču, nekaj avtorjev se je poslovilo in njihovi vodniki ne živijo več. Tako sem dobil priložnost, da izdam tak vodnik, kot sem si ga želel ustvariti že pred 23 leti!« razlaga Vladimir.
Novi vodnik brezpotij prinaša 70 tur, od tega je 26 popolnoma novih, saj se je avtor odpravil tudi čez mejo v Zahodne Julijce in Julijske Predalpe. Štirinajst brezpotij je v Kamniško-Savinjskih Alpah, od tega so štiri nova: Krofička čez Ute in Črni hriber, Rzenik čez Martinj stezo, Planjava skozi Repov Kot, Turska gora čez Gamsov skret. »V vodniku so moje najljubše ture, izbor je subjektiven,« izpostavlja Vladimir in dodaja, da novi vodnik prinaša težje ture, »ljudje so napredovali, oprema je boljša, po brezpotjih vodijo v okviru planinskih društev pa tudi gorski vodniki, zato je bilo treba tržišču ponuditi nekaj več.« Ob tem velja posebej poudariti, da vodnik ni namenjen običajnim planincem, temveč le tistim z obilo izkušnjami: »Tistim, ki imajo dovolj kondicije ali veliko hodijo po markiranih poteh in se na splošno znajdejo v gorskem svetu. Izkušnje morajo imeti z lepim in slabim vremenom ter hojo v različnih letnih časih, tudi pozimi. Pomembna je tehnika gibanja in hoje po različnih terenih, od strmih trav do grušča in skrotja. Seveda je nujen tudi smisel za orientacijo.«
V pomoč pri iskanju poti in gibanju po brezpotjih je v uvodu vodnika dodanih nekaj napotkov. Pri vsaki turi je dodana oznaka zahtevnosti, opisno pa še težavnost, ki nam pove, na kakšne ovire bomo naleteli na poti (oteženo gibanje, plezalni odseki, izpostavljenost itd.). »Vsak teren brez poti, pa čeprav nezahteven, terja od nas več gorniškega znanja, sposobnosti in izkušenj kot hoja po označenih poteh. Ta svet skriva veliko pasti in nevarnosti, ki jih moramo poznati in obvladati, preden se odpravimo na pot. Če turi niste dorasli, če ste v dvomih, se nanjo raje odpravite z vodnikom,« poudarja Vladimir.
Tipanje v neznanem
»Brezpotja so iskanje, izgubljanje, pričakovanje, razreševanje nejasnosti, raziskovanje in tipanje v neznanem,« opisuje Vladimir. In ravno tipanje v neznanem je tudi naslov Vladimirjeve leposlovne knjige, ki je izšla že pred dvema letoma, a jo zaradi epidemije koronavirusa predstavlja šele sedaj. V njej je šestnajst zgodb o dogodivščinah in prigodah, ki so se mu zgodile na brezpotjih v gorskem svetu. »Nekaj zgodb je bilo objavljenih v Planinskem vestniku, a sem jih precej dopolnil. Knjiga je napisana tako, da je berljiva, z dialogi, dodane so moje refleksije in razmišljanja. V gorah ne iščem dosežkov, pač pa doživetja,« pravi Vladimir in doda, da je knjiga Tipanje v neznanem prikaz njegovega načina gorništva.
Ker je planinski romantik (ali romantičen planinec?), mu gore ne predstavljajo le podvigov in raziskovanja, temveč predvsem kulturno plat, ki jo išče v knjigah in o njej tudi sam piše. Tudi zato že kuje nove načrte. Med prvimi bo spomladi prihodnje leto izšel vodnik po Karnijskih Alpah, ki ga ustvarja skupaj z ženo Ireno Mušič Habjan. Nato kani vodnike postaviti na stran in se posvetiti leposlovju. Seveda se bosta tako njegova pisana beseda kot življenje še vedno vrtela okrog hribov. »V hribih je lepo, pojdite v hribe,« za konec kliče Vladimir, a ob tem polaga na srce, »v gorah smo zgolj gostje, obnašajmo se kulturno in spoštujmo naravo.«
