Februarja so v Menačenkovi domačiji v Domžalah odprli razstavo vezenin domžalskih vezilj, naslovljeno Vez(enine) ljubezni. Večer je povezovala višja kustosinja Katarina Rus Krušelj, ki je skupaj z Romanom Kosom razstavo, bo za ogled na voljo do vključno 16. marca, tudi postavila.
Ogledali smo si kar 71 edinstvenih izdelkov, ustvarjenih s tehniko belega veza (rišeljeja), ki jih je ustvarilo 23 vezilj. Te so razstavo pospremile z besedami, da le tisti, ki tudi sam ustvarja z rokami, resnično ve, koliko truda in ljubezni je treba vložiti v sleherni gib, da je na koncu moč pokazati tako posebno stvaritev.
Umetnice so nam s svojimi izdelki predstavile motive, ki so značilni za tovrstno tehniko – srčke, nageljne in še nekatere druge cvetlice, ki sodijo v tipično ornamentiko rišeljeja. Povezovalka programa je omenila, da so bili vezeni izdelki v teh prostorih nazadnje razstavljeni pred 12 leti, odtlej pa se je skupina ročnih ustvarjalk precej povečala. Danes tako delujeta dve večji skupini, v katerih dame izdelujejo raznolike umetnine, od prtičkov, prtov, nadprtov do zaves in celo vezenih miniatur. Ne le, da umetnice s svojim delom izkazujejo izredne ročne spretnosti, temveč naslednjim generacijam hkrati predajajo izjemno kulturno dediščino, zapuščino svojih mam, babic, prababic.
Med samo predstavitvijo izvezenih izdelkov smo se poslušalci naužili tudi zvena prelesnih melodij, ki so jih ob spremljavi klaviatur, na katere je zaigrala prof. Neža Zupan, odpeli učenci Glasbene šole Domžale, Lena Oberwalder Zupanc, Tjaša Klopčič in Rok Štefan. Med drugim smo slišali tudi uglasbeno Prešernovo Nezakonsko mater.
Ob zaključku uradnega dela so bile k mikrofonu povabljene še tri vešče vezilje, Vida Burnik, Marija Kokalj ter nekdanja mentorica krožka, Sonja Skvarča, ki so se zedinile v ljubezni do predstavljenih ročnih spretnosti, hkrati pa so izrazile tudi žalost, da mlajših generacij dandanes tovrstna umetnost ne zanima oziroma so z njo premalo seznanjeni. Ko bi se nekajkrat udeležili krožka, pa verjamem, da bi tudi mladi dobili popolnoma drugačen uvid v umetnost vezenja, predvsem pa bi doumeli, zakaj to predstavlja kulturno in etnološko zapuščino, ki je ne gre zavreči.
Barbara Kopač



