Velika planina ni samo največja slovenska planina, ampak tudi ena izmed najbolj obiskanih. Njena privlačnost leži v lahki dostopnosti, predvsem pa v pastirskem naselju v Velikem stanu, ki je danes eno redkih še delujočih visokogorskih naselij v Evropi. Nekoč je bil tu strnjen gozd. Še ne dolgo nazaj je na planini paslo 30 pastirjev, leta 2017 jih je bilo še 17, danes jih je samo še 11. Pastirji se starajo, mladih ni na vidiku. Pastirska tradicija se večinoma prenaša iz roda v rod, saj se tako deduje pašna pravica, a življenje na planini za današnje generacije izgublja svoj čar.
A, če se za trenutek ustavimo sredi pašnika v Velikem stanu in prisluhnimo mukanju krav, se lahko prestavimo v preteklost. Po zaslugi raziskav, ki sta jih na Veliki planini opravila etnolog Tone Cevc in arhitekt Vlasto Kopač, si lahko predstavljamo, kako je bilo v preteklosti. Zgodovina Velike planine sega že v daljne čase Marije Tereze, ki je takratnim kmetom iz okolice Stahovica, Zakala, Bistričice, Črne pri Kamniku, Gozda podelila pašne pravice (1 pašna pravica = 1 krava na planini). Nekoč so pasli konje, nato ovce in krave, a so ugotovili, da se ne marajo, zato sedaj na planini prevladuje govedo. Med 2. svetovno vojno so nemški vojaki požgali naselje, zato so po vojni pastirji začeli graditi modernejše lesene koče, kot jih lahko vidimo še danes. Tradicionalno obliko ima le ena koča, ki pa je danes muzej, in sicer ovalna Preskarjeva koča, ki jo je Preskarjev Andrej postavil na tradicionalni način.
Trnič je posebnost Velike planine
V Preskarjev muzej se lahko podate še dandanes. Odprt je vsak sončni dan, med 10. in 15. uro. Če boste imeli srečo, vas bodo po njem vodili mladi pastirji v tradicionalnih oblekah. Sama bajta ima dva prostora. V njenem jedru je pastirjevo bivališče, okoli njega pa lopa za živino, vse pa prekriva skodlasta streha. Krave, ki so spale v lopi, so pomenile odlično naravno izolacijo. V koči si lahko še ogledate ognjišče, še izpred vojne. V samem prostoru je zelo temno, saj pastir ni imel okn, le lopo. V muzeju opazimo lahko tudi trinožnik, na katerega se je pastir usedel med molžo krav. Ima tri noge, zato se na njem ne da zaspati. Nad ognjiščem je pastir sušil trniče, ki so velika posebnost teh krajev. Za izdelavo trniča se porabi od en do dva litra mleka. Za tem sirom pa je bogata zgodba. Trnič je sušen sir (lahko bi rekli kot parmezan), narejen iz skute. Nekateri pravijo, da so v obliki ženskih prsi, spet drugi, da so v obliki turna. Nekoč so jih pastirji izročili svojim srčnim izbrankam.
Danes lahko kupite trnič še pri nekaterih pastirjev, čeprav je pastirica Rezka Mali, ki je še pred nekaj leti bila ena redkih, ki je znala narediti trniče, umrla. A znanje je uspešno prinesla na Zabreško Fani, čeprav pastirica, ki je stara že 80 let, pove, da ji ni zaupala vseh skrivnosti. Fani na Veliki planini pase že 25 let, vsako leto kot tudi ostali pastirji, vstaja pred peto zjutraj, ko se začenja molža krav. Letos ji pomagata Dragi in njen vnuk, ki je pri 12. letih že pravi pastir, ki žene krave na pašo. Potem pastirji očistijo hlev, ob osmih pa se zberejo pred parlamentom in odidejo na tlako, ki zajema popravilo poti, ograj, čiščenje lokev in planine, gnojenje pašnikov in morebitna popravila vodnih izvirov. Po dogovoru mora vsak pašni upravičenec opraviti toliko dni tlake, kolikor glav živine pase na planini. Ob petih popoldne se živina vrne in že je treba poskrbeti zanjo. V današnjih časih imajo nekateri čez dan opravka s kuhanjem prave domače hrane in prodaje mlečnih izdelkov turistom, tudi tujcem, ki raje kot tradicionalne jedi, kot so žganci in kislo mleko, kupijo domači sir.
Domače izdelke lahko dobite tudi v Ukanovi bajti, kjer je pastirska tradicija doma že od leta 1706. Pastir Jani je na planini pomagal že kot mlad fantič, danes pa gostom ponuja številne domače jedi. Dela tudi trnič. »Sire delam dvakrat na dan, že čez 14 dni pričakujem, da jih bom lahko delal samo enkrat na dan, saj bo kravam začelo zmanjkovati mleka in tako pastirji po planini ne bomo imeli več dovolj sira za vse goste,« je povedal pastir. Letos je paša zaradi dežja obilnejša kot lani, ko je bila velika suša. Ni pa na planini prav nič lepo, ko bobnijo strele, ki pogosto udarijo v katero izmed skal. Velika težava je tudi veter, ki kar vije okoli pastirskih bajt. In tudi v takem vremenu se najdejo na planini turisti, ki so se v najhujšem vremenu poskrili kar pri pastirjih. Kaj pa naredijo krave, ko pride nevihta? Stečejo v gozd.
Veliko se na Veliki planini dogaja tudi pred Zelenim robom. Tu že 25 let Andrej Prešeren, ki svoje delo opravlja prostovoljno, v tradicionalnih pastirskih oblačil prodaja razglednice, govori zgodbe o planini in obiskovalce poučuje o zdravilnih rožicah. Nosi pvajš, ki pastirje veruje pred dežjem, pastirsko srajco, lesene cokle in in širok klobuk. Ponosno tudi občasno zatrobi na pastirski rog. »Pastir brez črede sem postal, ker je pred več kot 20 leti fotografija, na kateri sem bil v pastirski opravi zmagala na fotografskem natečaju v Avstriji in tako je moja slika obkrožila svet. Zato sem se odločil, da bom s svojo pastirsko opravo navduševal obiskovalce,« je povedal o spremembi svojega pastirskega statusa pastir, ki se pod vznožje planine iz Godiča vsak dan pripelje z javnim prevozom.
Pastirje lahko na planini obiščete še vse do začetka septembra, ko se konča pašna sezona, ki se je letos začela 9. junija. Pot iz Stahovice do Gojške, Male in Velike planine traja od 4 do 5 ur, danes večina krav na planino prispe s traktorjem.
Več o tem, kako poteka življenje na Veliki planini danes, si poglejte v galeriji.
