V tednu splošnih knjižnic je v Knjižnici Domžale potekal festival Kamišibaj pod slamnikom. Kamišibaj je oblika gledališča, pri katerem je predstava zrisana na papir. Slike so vložene v majhen lesen oder, imenovan butaj. Pripovedovalec oziroma kamišibajkar ob menjavi risb pripoveduje zgodbo.
V Knjižnici Domžale je tako potekal pravljični večer, poln zgodb. Dogodek je odprla Barbara Zonta iz Slamnikarskega muzeja Domžale z avtorskim kamišibajem Slamnikarska zgodba. Sledila je Katja Žerovnik s prav tako avtorskima zgodbama Ema si želi kužka in Emin kužkolov. Joža Žuna je predstavila dva nova kamišibaja, Vsak kaj zna (Darja Divjak Jurca) in Čudovito drevo (po motivih C. Matherson). Tudi Mirjam Slanovec iz Knjižnice Medvode je predstavila dve novi zgodbi, bolgarsko ljudsko Lisica in murenček pri mravljicah in slovensko ljudsko Kako je volk ribe lovil. S kamišibajem Mavrični zaplet je Meta Adamič Bahl predstavila svet likov in mešanje barv. Gledalci so si ogledali še kamišibaje Darke Hlaj, Pametni veter (po motivih lužiško-srbske ljudske), in Jasmine Hlaj, Dedek in vnuk (brata Grimm), Pavliha zažge bajto (slovenska ljudska) Katarine Peterc in Legenda o gradiškem jezeru (moravška ljudska) Brigite Kranjec. Za konec je lanska zmagovalka po izboru občinstva Joža Žuna nasmejala gledalce s svojim kamišibajem Kuko je kokoška kuhava čaj, ki ga pripovedovala v narečju Moravške doline.
Za najboljša so gledalci letos izbrali kamišibaja Simona Podborška Lačni lisjak (basen) in Tine Grošelj Kako je grof podaljšal dan (litovska ljudska). Nagrado za najboljša kamišibaja je ustvarila Ana Cajhen, ki ustvarja slamnike iz prave slame, ohranja tradicijo slamnikarstva na Domžalskem in deluje v Slamnikarskem muzeju v Domžalah.
