Kamnik skriva številne zanimive zgodbe in ena izmed njih se piše v hiši na Perovem, kjer s svojo družino živita Urška in Aleš Dovč. Pred sedmimi leti sta v neprespanih nočeh, za katere je poskrbel njun drugi sin (tedaj dojenček) Oliver, razmišljala o svoji prihodnosti. In se odločila za pogumen korak.
Včasih se dobre ideje in priložnosti rodijo v napornih situacijah. To zagotovo drži pri zgodbi zakoncev Dovč, ki je dobila ime D’Cekar. V tistih dolgih neprespanih nočeh nista tarnala, pač pa sta razmišljala o dodatnem popoldanskem delu in poslovni priložnosti. Predvsem Aleša, ki je že dolga leta zaposlen v domačem računovodskem podjetju, je vedno bolj vleklo v ročno delo, k unikatnim izdelkom. Tudi sicer je tip človeka, ki se rad sam loti popravljanja in prenavljanja, ne boji se prijeti za kakršnokoli delo. Ko sta nekoč z Urško hodila po enem izmed sejmov, sta se navdušila nad laserskim strojem, katerega uporaba se jima je tedaj zdela izjemno preprosta. O njem sta vedno bolj naglas in vedno resneje razmišljala, čeprav nista imela ne znanja in ne denarja zanj. Imela pa sta pogum in voljo.
»Torbice bova delala!«
Leta 2017 sta vzela posojilo in domov pripeljala laserski stroj. Kaj pa sedaj? Sledilo je obdobje učenja, testiranja, preizkušanja, obdobje neuspelih izdelkov, sem ter tja pa je iz stroja prišel kakšen, ki je vlil dodatne volje. »Sprva sva delala obeske, male okraske, darilne škatlice. Lepe stvari, ampak trg je z njimi že nasičen. Po naravi sem perfekcionistka in vedela sem, da to še zdaleč ni najina pot,« se spominja Urška njunih začetkov. Ker ima tudi sama rada unikatne, malce drugačne, izstopajoče stvari, je razmišljala naprej, sprva o posebnih lučeh, nato pa je padla ideja – torbice bova delala. Kaj torbice, prave cekarje, D’Cekarje, lesene, usnjene in povsem drugačne od vsega, kar je na trgu. Z leseno mrežo in barvnim usnjem pod njo.
»Pri nama je tako, da se Urška nečesa domisli, jaz moram pa to spraviti v prakso,« v smehu, malo za šalo, malo pa zares, pravi Aleš Dovč, ki je tudi sam v torbicah videl dobro priložnost. Pričela sta iskati materiale in ljudi, s katerimi bosta sodelovala. Rdeča nit je bila jasna – to je les. Po veliko testiranjih se je kot najboljša izbira izkazal bukov les. Spodnji del torbic je iz naravnega usnja. Dolga sta Urška in Aleš iskala usnjarja, ki bi znal brezhibno narediti izdelek po njunih željah. Našla sta ga – kot tudi šiviljo – v Domžalah in tako je danes D’Cekar (čeprav se dame z njimi v rokah sprehajajo po različnih delih sveta) zelo lokalen izdelek.
Prva prodana je šla v Kamnik
Medtem pa so imena torbic zelo mednarodna. Sophia, Georgina in Leonora so trije različni modeli, med njimi je najbolj priljubljena najmanjša (Leonora). Vsaka je na voljo v več različnih barvah usnja, ki pronica skozi leseno mrežo – od nežnih do neon odtenkov. Najbolj priljubljeni barvi od vsega začetka ostajata bela in rumena. Vse tri torbice imajo lesen ročaj, svilnato podlogo, zapirajo se z magneti, notranji žep pa z zadrgo. Nosijo se lahko na več načinov, v roki, čez telo ali na rami. Kakorkoli se D’Cekar že nosi, vedno in povsod privlači poglede. Je daleč od običajne torbice in to lahko iz prve roke pove njihova najbolj iskrena promotorka, Urška Dovč: »Velikokrat se mi zgodi, da me v trgovini kakšna gospa pocuka za rokav, zadnjič pa je torbico pohvalil celo sadjar,« pove v smehu. Še zelo dobro se spominja, kam je šla prva prodana torbica. V Kamnik! V starem mestnem jedru sta imela na nekem dogodku svojo stojnico, na kateri se je ustavila domačinka, navdušena nad videnim. Ker sama ni mogla sprejeti odločitve, je za nasvet poklicala tri prijateljice in skupaj so se odločile, da bo prava izbira zelena. Gospa je domov odnesla novo torbico, Urška pa prvo potrditev, da je na pravi poti.
Butična zgodba, ki postaja vse bolj družinska
Kako pa se bukova vezana plošča in les, ki je hkrati trpežen, a tudi občutljiv material, obnese na torbicah? Do sedaj odlično, večjih reklamacij niso imeli. Zgodilo se je tudi že, da so Urškino torbico povsem polili s pijačo, ampak je preživela brez posledic. »Je pa res, da les močno naoljim, zato so torbice povsem primerne tudi za deževno vreme. Torbica se lahko uniči edinole, če bi nekdo po nesreči stopil nanjo in bi les počil,« pravi Aleš Dovč. Prav vsak izdelek je ročno delo in unikat. To so prepoznali tudi v Razvojnem centru Srce Slovenije, vse tri torbice nosijo njihov znak kakovosti, ki Urški in Alešu pomeni predvsem potrditev. Torbicam se je pridružil tudi nahrbtnik, ki nosi ime Clohe, a zaenkrat še ne dosega njihove priljubljenosti, čeprav uporabnice poročajo o izjemni praktičnosti.
Kako pa naprej? »Pogumno,« pravita naša sogovornika. Počasi bo luč sveta ugledala kakšna izmed idejnih zasnov za malo manjše torbice, tako za čez ramo, okoli pasu ali v roko. A šele takrat, ko bo ”prototip” dosegel Urškino raven popolnosti. Ker je D’Cekar (zaenkrat) njuna popoldanska dejavnost, se mu posvečata včasih malo več in drugič manj. Delata po naročilu, trenutno pa tudi na tem, da si naredita vsaj nekaj kosov zaloge. »Želiva si prodreti v tujino, na skandinavski trg,« o željah razmišlja Urška, a hitro doda, da bo D’Cekar ostal butična zgodba, masovna proizvodnja ju ne zanima. Pa ne samo butična, D’Cekar je tudi družinska zgodba. V delavnici z veseljem pomagata tudi 7-letni Oliver in 10-letni Oskar, ki sedaj že dobro razumeta, da sta mami in oči v službi – čeprav doma. Bolj kot pri torbicah sodelujeta pri manjših izdelkih, ki prihajajo izpod rok družine Dovč – to so rože in drugi elementi za mlaje, ”topperji” za na torte in podobno. »Vedno jima povem: če bomo skupaj poprijeli za delo, se bomo lahko kasneje tudi vsi skupaj imeli lepo,« pravi Aleš Dovč. Idej jim ne bo zmanjkalo, včasih pa jim zmanjkuje časa. »Mislim, da bova zopet morala uvesti delovne večere,« se pošali Urška in se spomni njunih začetkov, ki s časovne distance niso več tako zelo naporni, pač pa lepi in opogumljajoči.
ŠPELA ŠIMENC
