Rezbarstvo je ena najstarejših disciplin, saj njegove korenine segajo že v obdobje Starega Egipta, ko so se iz lesa klesale različne skulpture. Je tudi tista veja umetnosti, ki je že od nekdaj globoko cenjena, saj izdelava umetnin terja potrpežljivost, natančnost in popolno predanost delu, kar vseskozi dokazujejo tudi trzinski rezbarji, ki pod okriljem Turističnega društva Kanja Trzin delujejo že od leta 2001, pri čemer so v tem zavidljivem obdobju predstavili številna raznolika dela, pripravili mnoge edinstvene razstave, se predstavili tudi izven meja trzinske občine, pogosto sodelovali in razstavljali skupaj z trzinskimi veziljami, ki prav tako delujejo pod okriljem Turističnega društva Kanja Trzin.
Pobudo za ustanovitev rezbarske skupine je že pred časom podala Jožica Valenčak, nekdanja predsednica turističnega društva, še danes izredno dejavna članica, saj je želela, da se rezbarska umetnost širi in ne zamre. Zanimanja je bilo veliko, saj so Trzinci od nekdaj verjeli, da rezbarjenje krepi tako um kot duha, ne nazadnje pa tudi telo. »Rezbarstvo je umetniško oblikovanje lesa z vrezovanjem in izrezovanjem. Ko umetnik rezlja, odstranjuje dele surovine, ki niso potrebni za določeno umetnino, in tako se mu počasi lušči podoba,« je v uvodniku k zborniku Pogovor z lesom zapisala nekdanja predsednica TD Kanja Trzin. »Za začetnika je tu ključno, da ve, kakšen les bo vzel v roke. Z ozirom na njegova vedenja mu bo dovolil pogovor,« je dodal tudi nekdanji mentor rezbarske skupine Marijan Vodnik.
Tako so torki postali njihovi, rezbarski. Že 22 let se rezbarji srečujejo v učilnici tehničnega pouka na osnovni šoli Trzin, vsak torek po šoli odzvanja smeh, čutiti je ustvarjalnost, ki veje iz učilnice. Ustvarjalci vseskozi izkazujejo željo po druženju in izobraževanju, rezbarjenje je njihova strast, v resnici gre za slog življenja. Stvaritve rezbarje povezujejo in združujejo, med njimi se prav zaradi skupne strasti do tovrstnega ustvarjanja odnosi le še krepijo. Ne nazadnje so skupaj prestali že marsikaj. Seveda je obdobje pandemije naredilo svoje, časi so se spremenili, nekatere člane je, žal, vzela tudi bolezen, pa vendar njihova ljubezen do rezbarjenja živi naprej.
Drage ljubiteljice, cenjeni ljubitelji rezbarskih umetnosti,
trzinski rezbarji v svoje vrste vabijo nove članice in člane, s katerimi bi soustvarjali rezbarsko zgodovino. Če ste mojstrski rezbarji ali šele začetniki, ni pomembno – dobrodošli vsi. Za več informacij o rezbarskem krožku se lahko obrnete na mentorja trzinskih rezbarjev Jožeta Močnika, ki ga dobite na telefonski številki 040 727 704 ali elektronskem naslovu joze.jelka@gmail.com.
Ko je skupina delovala še pod mentorstvom Marijana Vodnika, so članice in člani rezbarske skupine večkrat obiskali slikovito italijansko mestece Sutrio, umeščeno na sever države, v bližino avstrijske meje, kjer je prav rezbarstvo ena najdaljših in najbolj poznanih tradicij. Obisk rebzarske prestolnice je za Trzince dolgo časa predstavljal nekakšno tradicijo, saj so se tam lahko pobliže spoznali z različnimi tradicionalnimi načini obdelave lesa, od klasičnega rezbarstva, klesanja kipov, plitkega in globokega reliefa vse do sestavljanja motivov, intarzije in pirografije. Prav slednja, torej tehnika vžiganja v les, je tista, ki se je pri nas v zadnjih letih morda najbolj razvila.
So pa trzinski rezbarji na tovrstnih izobraževanjih in obiskih v tujini večkrat podali “kritiko”, češ, prepogosta je uporaba strojnega in električnega orodja, različnih žag in brusilnih strojev, tudi stružnic, kar sicer poraja razgibane izdelke, vendar pa po njihovem mnenju to ni več tista prava, surova rezbarska disciplina, ki je, pa ne le pri nas, tako zelo cenjena. So se pa ob vsakem obisku navdušili nad novimi pristopi, ki so si jih tam ogledali, predvsem, ker je šlo pogosto za načine, ki jih doma ne morejo uporabljati, saj so njihove stvaritve načeloma manjšega formata.
Danes rezbarje vodi Jože Močnik, ki verjame, da je tovrstna umetnost primerna za vsakogar. Tradicija rezbarskih torkov se nadaljuje, skupina umetnikov, ki jih druži ljubezen do ustvarjanja novih oblik iz lesa, ustvarja v varnem zavetju trzinske šole, v preteklosti pa so svoje stvaritve ustvarjali že tudi neposredno pred očmi javnosti, kar je vsekakor edinstvena izkušnja. Ko na razstavi uzremo kateregakoli izmed njihovih izdelkov, si lahko le zamišljamo, kako je potekal postopek ustvarjanja, ko pa umetnina nastajajo neposredno pred našimi očmi, pa na samo stvaritev gledamo drugače – še bolj jo cenimo in ji izkazujemo še večje spoštovanje, saj smo priča miselnemu toku, ki se preliva v rezbarjevo ustvarjanje, ki ga lahko vseskozi spremljamo.
Zanimivo je tudi dejstvo, da marsikdo izmed članov trzinske rezbarske sekcije, ki danes šteje več deset članov, pred pridružitvijo skupini ni poznal niti osnov rezbarstva, kaj šele, da bi se kdajkoli dotlej ukvarjal z izdelavo tovrstnih izdelkov. Hkrati pa ni presenetljivo, da so medsebojno povezovanje znotraj skupine, druženje tudi izven krožka ter vzajemna pomoč botrovali temu, da lahko na sleherni razstavi omenjenih umetnikov občudujemo vrhunske stvaritve, ki jih redkokaj prekaša.
Da bi svoje znanje in izkušnje podelili tudi s posamezniki izven rezbarske sekcije, vsako leto pripravijo tudi čudovite rezbarske delavnice, ki potekajo na gradu Jable, stvaritve pa najpogosteje razstavljajo kar v preddverju Centra Ivana Hribarja, v nadvse prijetnem in sproščenem okolju, kjer si umetnine lahko ogleda večje število ljudi – seveda so na prvem mestu tisti, ki tudi sami gojijo ljubezen do tovrstne umetnosti in se udeležijo sleherne razstave, k izdelkom pa radi pogledujejo tudi obiskovalci Glasbene šole Lartko ali bralci Krajevne knjižnice Tineta Orla Trzin, ki se nahajata v prvem nadstropju centra.
BARBARA KOPAČ
