To je bil cilj trzinskega planinskega društva ob ustanovitvi in takšna je želja tudi desetletja kasneje. Letos v Planinskem društvu Onger Trzin obeležujejo častitljivih 40 let delovanja. Pomemben mejnik so v proslavili z dvema zanimivima dogodkoma: uradnim odprtjem razstave, dva dni pozneje pa še s predavanjem Vikija Grošlja. Odprtju razstave je sledila videoprojekcija, kjer smo si obiskovalci lahko ogledali fotografije in videoposnetke planinskih odprav društva, za spremno besedo pa je poskrbela dolgoletna dejavna članica Biserka Čičerov.
V vseh letih delovanja društva so članice in člani ustvarili kopico nepozabnih spominov. Njihovo spletno stran krasi lep zapis: Društvo je poskrbelo, da je planinstvo v Trzinu končno dobilo domovinsko pravico. »Pobudo za ustanovitev Društva je dal Peter Levec, ki je bil tedaj zelo zagnan predsednik Športnega društva Trzin. Želel je, da bi imelo društvo tudi planinsko sekcijo, saj se je takrat v Trzin priseljevalo vse več ljudi, ki so prej delovali po različnih planinskih društvih po Sloveniji,« je skozi pogovor izpostavil aktualni društveni predsednik Miro Štebe, »Peter Levec me je seznanil z Lojzetom Šircljem, Sandijem Čičerovom in Živkom Savičem. Vsi trije so bili hudo zagreti za ustanovitev planinske sekcije, sam pa sem bil tedaj še podpredsednik Planinskega društva Janez Trdina Mengeš, v katerem je dotlej delovalo tudi precejšnje število Trzincev. Nisem želel, da bi mengeško društvo usahnilo, če se Trzinci “preselimo” v svoje društvo.«
Nazadnje so sklenili, da bodo eno leto delovali kot sekcija tako v mengeškem planinskem kot trzinskem športnem društvu. V Trzinu se je kaj hitro pokazalo zanimanje za tovrstno udejstvovanje. »Posebej zavzeti so bili prebivalci Bergantove ulice v novem naselju. Za prvi planinski cilj sekcije smo izbrali Polhograjsko Grmado in obisk je bil večji od vseh pričakovanj. Mengšani pa so se z našo pomočjo tudi postavljali na lastne noge. Skupaj smo pripravili nekaj izletov in tudi mladinski planinski tabor v Bohinju. Ni kazalo drugega, kot da ustanovimo svoje, trzinsko društvo.«
Na ustanovnem sestanku društva kar 156 udeležencev
Sama ustanovitev Planinskega društva Onger je, kot pravi Miro, predstavljala pravo senzacijo. Tedaj je zakonodaja predvidevala, da je treba za ustanovitev društva zbrati deset podpisnikov ustanovne listine, kar za Trzin ni predstavljalo izziva. Nazadnje se jih je na upravno enoto v Domžale podalo kar 21. »V Domžalah so se temu čudili, saj so druga društva le s težavo zbrala tistih deset podpisov. Nekaj dni pozneje, 10. februarja 1983, smo imeli že prvi, ustanovni sestanek društva, na katerem je bilo kar 156 udeležencev. Za prvega predsednika sem bil izbran, ker sem že prej vodil sekcijo, kot alpinist in gorski reševalec pa sem imel tudi največ planinskega znanja.«
Sogovornik se je dotaknil tudi začetkov delovanja. »Tisto prvo obdobje društva je bilo res neverjetno. Nismo imeli denarja ne svojih prostorov, smo pa imeli veliko mero zagnanosti, energije in idej. Odločili smo se, da bomo društvo poimenovali kar Onger, po bližnjem hribu, ki se dviguje nad Trzinom, in “po planinsko” povezuje stari in novi del Trzina.« Prirejali so piknike, za novo leto pa tako rekoč sami izdelovali društvene stenske koledarje. »Koledarje smo potem raznašali po Trzinu in tako zbirali tudi prostovoljne prispevke, zato je društvo potem tudi lažje zadihalo.«
Člani društva so razvili tudi tradicijo čistilnih akcij. Te akcije so pozneje prerasle v vseobčinsko (so-)delovanje, ki se mu vsako leto pridruži večina trzinskih društev. »Seveda smo pripravljali tudi izlete. Zanimanje zanje je bilo izredno veliko. Mladinci so se tedaj udeležili tudi planinskega tabora v Logarski dolini, kjer so bili glavni organizatorji Mengšani, Sandi Čičerov pa je vodil tudi prvi članski tabor planinskega društva, in sicer v Durmitor v Črni gori.« Zaradi zavzetega delovanja je Planinsko društvo Onger ob pomoči takratne krajevne skupnosti prišlo tudi do več denarja in naposled tudi do svojih prostorov.
Od mlajših do starejših, vsi so osvajali vrhove
»Odprave so bile bolj ali manj članski tabori, ki jih je večinoma vodil Sandi Čičerov,« je, ko je beseda nanesla na odprave, pojasnil Miro. »Prirejali smo mladinske in članske planinske tabore. Sandi je starejše člane in tudi njihove družine najprej popeljal v Durmitor, kjer smo se povzpeli na večino zanimivejših vrhov. Zatem smo bili še v Prokletijah, na Češkem, v Grčiji, na Korziki, v Pirenejih, nekakšen vrhunec pa je predstavljala odprava na najvišji vrh Afrike, Kilimandžaro.« Tedaj se je vseh trinajst članov odprave za prilagoditev višinskim razmeram najprej povzpelo na najvišji vrh Kenije, nato pa je sledila odprava na “Kili”, kot zahtevnemu vrhu pravi Miro. »Desetim članom odprave je uspelo priti na rob kraterja Guilmans Point, dva pa sta stopila tudi na najvišji vrh vulkana, na Uhuru Peak (5.895 metrov), kar je še vedno višinski rekord društva. Pozneje so nekateri člani še naprej osvajali zanimive vrhove v tujini. Med drugim so bili v baznem taboru pod Everestom, na Elbrusu, Demavendu, Araratu, Toubkalu, bili pa so tudi po gorah Etiopije, Avstralije, Nove Zelandije in seveda tudi po številnih vrhovih v Alpah, Karpatih in Tatrah.«
Niso pa bili le starejši člani društva tisti, ki so osvajali evropske ali svetovne vrhove. Tudi mladinci so hodili na zahtevnejše izlete v tujino. Med drugim so bili za nagrado, ker so zmagovali na tekmovanjih Mladina in gore, tudi na odpravah v romunskem in italijanskem gorovju. »Že od vsega začetka v društvu posebno skrb namenjamo delu z mladimi. V osnovni šoli je zelo dobro deloval planinski krožek, uspešno pa smo sodelovali tudi z najmlajšimi v vrtcu. Še zlasti v začetnem obdobju smo vsako leto organizirali odmevne mladinske planinske tabore. Skupine mladih planincev iz našega mladinskega odseka so tudi zelo uspešno sodelovale na državnih tekmovanjih Mladina in gore, kot že omenjeno, za kar so bile tudi nagrajene z odpravami v tujino.« Kar štirikrat so bili državni prvaki, dvakrat so bili drugi, po enkrat pa tretji in četrti. Ker so zmagovali, so morali tudi v Trzinu kar trikrat pripraviti državna tekmovanja mladih planincev. »Zanje smo pripravljali tudi zimovanja, izvedli smo štiri mini dijaške tabore ter akcijo Prihodi si majico. Udeleženci taborov so ob taborih izdajali tudi taborni časopis Brezmejna navkreberlazenja.« V sklopu društva deluje tudi Mladinski planinski odsek na OŠ Danile Kumar v Ljubljani, nekaj časa pa so društveniki dobro sodelovali tudi z vrtcem Jelka. »Omeniti moram tudi uspešno delovanje Odseka za športno plezanje, ki že več let zapored privablja kar nekaj učencev, ki tekmujejo tudi v zahodni športnoplezalni ligi.
Društvo je v krizi, a trzinski planinci se ne dajo zlahka
A kot v življenju posameznika, prav tako tudi v življenju društev prihaja do vzponov in padcev,« je v nadaljevanju dodal moj sogovornik. »Zamenjava generacij, kriza zaradi nedavne pandemije, tudi letošnje poplave in še marsikateri drugi vzroki so pripeljali do tega, da je zdaj naše društvo v precej globoki krizi. Ko sem se na začetku pričujočega leta upokojil, so se društveni prijatelji obrnili name s prošnjo, naj spet prevzamem vodenje društva, saj že slovim kot nekakšen krizni predsednik – že pred leti sem vskočil, ko se je društvo znašlo v težavah. Mislil sem, da bom na podoben način lahko pomagal tudi tokrat, predvsem z vodenjem izletov.« V Planinskem društvu Onger je trenutno le en planinski vodnik z ustrezno licenco. »Ko sem želel člane popeljati na izlete, sem izvedel, da tega ne morem, ker nimam primerne licence. Bil sem alpinist, deloval sem kot alpinistični inštruktor, gorski reševalec, v mladosti, ko sem deloval še v mengeškem planinskem društvu, sem bil tam tudi načelnik mladinskega odseka, vodil sem številne planinske izlete. Bil sem celo inštruktor na tečajih Planinske zveze Slovenije za alpiniste začetnike na Komni, v dolini Vrat, pod Grossglocknerjem, zdaj pa je licenca tisto, kar mi onemogoča vodenje izletov.« Da bi lahko vodil omenjene izlete, je predpogoj opravljen ustrezen tečaj, ki ga je Miro želel obiskati in opraviti takoj, vendar letos to, žal, ni bilo mogoče. Upa, da mu uspe v prihodnjem letu, saj bi potemtakem lahko nadaljeval z izpiti, ko pa bi opravil slednje, bi lahko pridobil še licenco. Žal pa to pomeni tudi, da društvenih izletov trenutno ne more biti. Oziroma izletov je lahko toliko, kolikor jih je zmožen voditi edini vodnik z licenco. »Lahko se sicer povežemo z vodniki iz sosednjih društev, a tovrstna naveza ni najboljša. Upam, da bo prihodnje leto bolje. Kadrov z licencami nam primanjkuje na vseh področjih, zato naše društvo v tem trenutku bolj kot ne životari. V svoji 40-letni zgodovini smo nanizali kar nekaj lepih uspehov in ne želimo, da ti povsem utonejo v pozabo. Društvo še vedno obstaja, še vedno deluje po svojih zmožnostih. Zdaj imamo urejene prostore, imamo sredstva in močno podporo Občine Trzin. Pogoji za delo so zelo dobri, a zaradi birokratskih zavor v vodstvu planinske organizacije moramo biti potrpežljivi in vztrajni. Trzincem trme ne manjka. Verjamem, da bomo tudi to krizo prebrodili, čeprav bomo pri tem potrošili preveč energije in tudi preveč časa. A trzinski planinci se ne damo tako zlahka. Že zdaj se pogovarjamo, kaj vse bomo pripravili za 50-letnico. Verjamemo, da jo bo Planinsko društvo Onger tudi zares dočakalo,« pravi Miro. Mislim, da o tem nihče, ki pozna člane omenjenega društva, niti malo ne dvomi.
Barbara Kopač
