Lasten vrtiček ni le vir hrane, ampak tudi življenjske energije, zdravja in stika z naravo, ki ga sodobni človek vedno bolj pogreša. Tega se še kako zavedajo v Trzinu, kjer tako domačini kot prebivalci sosednjih krajev že več kot desetletje vrtnarijo na skupnostnem vrtičku. Pomen slednjega pa ni zgolj v doma pridelani hrani, ampak predvsem v druženju in gradnji zdrave skupnosti, je prepričana Barbara Ahčin, koordinatorica skupnostnega vrtička pod okriljem Društva Florijan iz Trzina.
Pomen samooskrbe in lastnega vrta je izjemno širok. Poleg nadzora nad kakovostjo hrane, ki je zaradi principa ”z njive na krožnik” zdrava in polnega okusa, ima delo z zemljo antistresne učinke in predstavlja tudi zmerno telesno aktivnost na svežem zraku, hkrati pa pridelek, ki ga človek vzgoji sam, prinaša obilo zadovoljstva. Tega se Slovenci dobro zavedajo, saj skorajda ni hiše, ki ne bi imela takšnega ali drugačnega vrta. Po ocenah smo Slovenci v vrhu evropskega vrtičkanja, podatki pa kažejo, da ima skoraj dve tretjini Slovencev stik z lastno pridelavo hrane.
Medgeneracijski skupnostni vrt v Trzinu
Toda stanovalci gosto naseljenih stanovanjskih sosesk lahko o lastnem vrtičku le sanjajo. Tudi v Trzinu velik delež prebivalcev živi v večstanovanjskih stavbah oziroma blokih in nima te možnosti. Tako je pred leti nastala pobuda za skupnostni vrt. »Pobudniki so se povezali s kmetom, najeli zemljišče, postavili lopo – in tako se je začelo. Vrtički so bili hitro oddani,« o začetkih leta 2014 pove Trzinka Barbara Ahčin, ki je že kmalu po začetku projekta pristopila k najemu zemlje na skupnostnem vrtu. »Doma imam zelo majhen vrt. Živim v vrstni hiši, vendar je vrt na severni strani in popolnoma senčen. Potrebovala sem stik z zemljo, saj sem bila tega navajena iz otroštva. To mi predstavlja sprostitev in terapijo. Vožnja s kolesom tja in nazaj ter pridobivanje novega znanja mi je v veselje. Zdaj že gradim na osnovah in se izpopolnjujem,« pravi in dodaja, da je še bolj kot na domači vrt navezana na skupnostnega. Slednji uradno sicer sodi pod okrilje Društva Florijan, njegovi člani pa skrbijo še za zeliščni nasad pri Tomšelnovem toplarju v Trzinu.
Na zemljišču med Trzinom in Mengšem je približno 40 vrtičkov. Za zdaj to zadostuje potrebam Trzina, hkrati pa možnosti širitve zemljišča niti ni. Vsak vrtiček meri okoli 50 kvadratnih metrov. Vrtičkarji imajo lahko v najemu tudi več vrtičkov. Vsako leto se plača članarina Društvu Florijan in najemnina, ki pokrije stroške najema pri kmetu. »Vrtičke najema zelo raznolika skupina ljudi. Od mladih družin, ki prihajajo z otroki, do tistih v srednjih letih, ki jim to predstavlja telovadbo, sprostitev in veselje do sveže zelenjave za družino, pa vse do upokojencev,« pove Barbara in doda, da je ob vrtu tudi travnik, kjer imajo otroci dovolj prostora za varno igro v naravi.
Bolj kot slaba letina jih žalostijo tatvine
Čeprav so nekateri že posadili prve sadike, bo na trzinskem vrtu še bolj živahno čez teden ali dva, ko se bo začela priprava gredic in prva setev. Vrtnarjenje je ekološko, torej brez pesticidov in umetnih gnojil. Povezali so se tudi s Kmetijskim inštitutom Jable za analizo tal, od njih kupujejo tudi slamo in gnoj. »Ker smo zavezani ekološkemu vrtnarjenju, je pomembno, da imamo neoporečen gnoj,« pravi Barbara.
Nekateri na vrtu pridelujejo klasično zelenjavo – solato, paradižnik, fižol, zelje ipd. Veliko jih vzgaja jagodičevje, saj je v trgovinah drago, hkrati pa najboljše, ko je sveže. Drugi poskusijo pridelati kaj bolj eksotičnega, kot je čičerika. »Nekaj časa poskušaš. Če ne gre, poskusiš kaj drugega,« pravi Barbara in dodaja, da jih ne jezi toliko, ko pridelek ne uspeva, so pa toliko bolj razočarani zaradi pogostih tatvin. »Poleti si nekateri žal dajo duška s krajo pridelkov, kar nas žalosti. A to je težava tudi po drugih vrtovih v Sloveniji,« pojasni.
Ob vrtu je lopa, kjer je na voljo vrtno orodje, ki si ga lahko vrtičkarji izposodijo. Z leti so s sredstvi iz občinskih razpisov za društva kupili tudi kosilnico in kultivator, tako da vrt preorjejo sami. »Oskrbnik Janez Stare iz Domžal skrbi za urejenost celotnega vrta in okolice. Vrtičkarjem pomaga pri kultiviranju zemlje, čeprav to lahko po želji stori tudi vsak sam. Poleg tega koordinira dobavo vode, s katero nas oskrbujejo trzinski gasilci, saj nimamo cistern,« pojasni Barbara.
Skupnostni vrt je prijetna družabna točka
Pomen samooskrbe s hrano se je posebej pokazal med epidemijo covida-19, ko so se prehranske verige zamajale. To je bilo obdobje, ko je zrasel pomen doma pridelane hrane, obenem pa je postalo jasno, kako pomembno je imeti možnost lastne pridelave hrane. Tudi v Trzinu se je takrat povpraševanje po vrtičkih nenadoma povečalo. »Imeli smo celo čakalne vrste,« se spominja Barbara in pove, da sicer večino vrtičkov oddajo po načelu od ust do ust. Hkrati dodaja, da sta trenutno na voljo dva – vse informacije o najemu so na voljo po elektronski pošti na naslovu drustvo.florijan@gmail.com.
Še bolj kot domača hrana pa se pravi pomen trzinskega vrtička skriva v gradnji zdrave skupnosti. Vrtičkarji so postali pravi prijatelji, radi se družijo, izmenjujejo si znanje, mnenja in izkušnje, nekajkrat letno organizirajo predavanja – teme prilagodijo željam vrtičkarjev. »Za marsikoga je skupnostni vrt prijetna družabna točka, ki daje občutek pripadnosti skupnosti. To je največja vrednost. Upamo, da se bo naša pozitivna zgodba nadaljevala tudi v prihodnje,« poudarja Barbara in ob tem omeni tudi neprecenljivo vlogo predsednice Društva Florijan, Katje Rebolj, ki je ključna za vodenje upravno finančnih poslov, stikov in povezovanja z ostalimi društvi in občino, organizacijo dogodkov in predavanj.
Na trzinskem vrtičku se družijo ljudje različnih generacij. Vrtičkarji se radi povezujejo tudi s širšo skupnostjo – udeležujejo se čistilnih akcij, sodelujejo pri odstranjevanju invazivnih rastlin ter so dejavni tudi v drugih trzinskih društvih in pobudah. Skupnostni vrtiček tako ni le prostor za pridelavo hrane, temveč tudi prostor povezovanja ljudi.
