Tako Sandi Rutar, ki je letos poleti s kolesom osvojil skrajni sever Evrope, Nordkapp, odgovarja vsem tistim dvomljivcem, ki ga po vrnitvi domov sprašujejo: »Kaj pa, če se ti kaj zgodi?« Seveda je tak odnos lažji zaradi izkušenj, ki jih ima Sandi obilo, predvsem pa se vedno osredotoča na posamezni dan in ne celotno pot, kar je po njegovem mnenju ključ do uspeha. »Kolesarim iz dneva v dan in se ne obremenjujem, kako daleč je cilj, hkrati pa vem, da bom ne glede na težave vedno našel rešitev. Kar te ne ubije, te okrepi. Navsezadnje lahko kolo nekomu podarim, se usedem na letalo in pridem domov. Tako preprosto je,« meni 56-letni Kamničan, ki svojih dosežkov ne poveličuje, prav tako mu niso pomembni doseženi kilometri, časi ali povprečne hitrosti, temveč predvsem užitek na kolesu in v naravi, »potem je tudi cilj lažje dosegljiv.«
»Odločil sem se, da grem s kolesom na Nordkapp, potrebujem en mesec dopusta,« je Sandi svojega šefa, zaposlen je v Ljubljani na recepciji, z danes na jutri obvestil, da odhaja na skrajni sever Evrope. Ker letošnje kolesarjenje ni bilo njegovo prvo, so ga v podjetju tudi tokrat podprli, priskrbeli so mu še dres in prenosno baterijo za polnjenje mobilnega telefona. Ko si je Sandi začrtal pot, ta ga je vodila iz Kamnika preko Madžarske, Slovaške, Češke, Poljske, Litve, Latvije, Estonije do Finske in Norveške, vračal se je skozi Dansko, Nemčijo in Avstrijo, je kaj hitro ugotovil, da en mesec ne bo dovolj. Pot je bila namreč dolga 7700 kilometrov, zanjo je potreboval 45 dni, kolesaril je od 23. maja do 6. julija. A to so statistični podatki, ki Sandija ne zanimajo preveč. Bolj kot prevožena razdalja, čas, ki ga je za to potreboval, in povprečna hitrost mu je pomemben užitek na poti. »To je moj dopust. Nekateri gredo na morje, drugi v hribe, jaz pa svoj dopust preživim na kolesu,« pravi Sandi, ki svojih dosežkov ne poveličuje, zato tudi ne doživlja posebnih občutkov zmagoslavja ob doseženem cilju ali vrnitvi domov, »nič posebnega, nobenih občutkov vzhičenosti ne čutim, kot da sploh ne bi bil tam ali pa bi vse le sanjal.« Morda tudi zaradi tega, ker ima Sandi s to najbolj severno točko neporavnane račune. Ob njegovem prihodu na Nordkapp je bila namreč tam taka megla, da ni videl ničesar okoli sebe. Tudi sicer je potovanje razen nekaj lepih in sončnih dni spremljalo deževno vreme. »Še se bom vrnil,« obljublja Sandi.
Prvič s kolesom v Savudrijo
Sandijeva ljubezen do kolesarskih potovanj se je začela natanko pred 40 leti. Takrat 16-letnik je videl kolesarja s potovalno opremo in se odločil, da bi to rad počel tudi sam. »Že takrat, in to se do danes ni spremenilo, mi je tak način potovanja predstavljal svobodo. Nisem preveč družaben človek, rad sem sam, v naravi,« pove Sandi, ki se je že kmalu po tem s prijateljem, v kavbojkah in s starim železnim kolesom s spalno vrečo na krmilu odpravil v Savudrijo. Potem se je zgodilo življenje … Sandi je imel težave s hrbtenico, dvakrat tudi operacijo, tako da je tovrstno kolesarjenje za nekaj časa postavil na stranski tir. Po preizkušnji z motnjo kompulzivnega prenajedanja, zaradi katere je nekaj časa preživel tudi v bolnišnici, je spet začel trenirati. Njegov prvi cilj je bila Grčija, ki jo je s kolesom prevozil leta 2013, sledila je Korzika leta 2014. »Ker človek hrepeni po čedalje več, sem si letos za cilj zadal Nordkapp,« pravi Sandi, ki kolesarskih izkušenj ne opisuje kot fizično, temveč psihično preizkušnjo. »Zjutraj vstaneš, se usedeš na kolo, kolesariš cel ljubi dan in potem greš spat. In tako dan za dnem. Ponekod so ceste zelo nevarne, zato je treba biti ves čas popolnoma osredotočen, se izogibati tovornjakom, da preživiš, in ni časa, da bi opazoval okolico. Tako je bilo v Litvi, Latviji, Poljski in Estoniji, kjer sem vozil po hitrih cestah, na katerih so vladale nore razmere. Finska pa je drug svet, narava, jezera, divjina, tam odklopiš misli, se pogovarjaš sam s sabo, odideš v svoj svet, meditiraš,« razlaga Sandi, ki je en dan na kolesu celo zakinkal in se zadnji trenutek predramil ter tako izognil hujšemu padcu in poškodbi – sebe ali kolesa, »200 kilometrov ravne ceste, to človeka ubije. Pa tropi komarjev, da si ves črn od njih, ko se ustaviš.«
Prijazni domačini so mu dali dodatno motivacijo
Še najbolj je bil na psihični preizkušnji na Švedskem, kjer se je kljub navigaciji izgubljal v labirintu hitrih in makadamskih cest, še domačini mu niso znali pokazati prave smeri. »Po prevoženih 6000 kilometrih se je v teh trenutkih nekoliko načela tudi moja umirjenost,« prizna Sandi. Kljub vsemu mu je uspelo priti do Stockholma, kjer se je razveselil družbe kolesarskega kolega, ki mu je pokazal aplikacijo, s katero si je lahko pomagal pri navigaciji po švedskih cestah. »Tistih 400 kilometrov do Göteborga sem se potem vozil po nacionalnih parkih in res užival,« pravi Sandi, na katerega so dober vtis naredili tudi izredno prijazni domačini v vseh državah, kar mu je ves čas dajalo dodatno motivacijo. Še največ sivih las so mu povzročale prazne baterije mobilnih telefonov, čeprav je imel s sabo za vsak primer kar štiri. »Nekajkrat sem moral zaradi tega prenočiti v sobah ali kampih, zato si bom za naslednjo pot na kolo namestil osni polnilec,« načrtuje Sandi.
Ko se je vrnil v Kamnik, posebnega praznovanja ni bilo, je pa Sandi sam sebi kupil pokal, ki ga bo spominjal na nepozaben dosežek letošnjega leta. Prav dolgo pa pri miru ne bo ostal, saj za april ali maj prihodnje leto že načrtuje kolesarjenje po Španiji, Portugalski in Franciji, kjer želi kolesariti po Jakobovih poteh.
