Alenka Mihorič, sicer rojena Mariborčanka, piše pesmi že od osnovne šole. Pesnica, po osnovni izobrazbi diplomirana inženirka računalništva, ki danes biva v Dobu pri Domžalah, nam je v začetku decembra v Knjižnici Domžale predstavila že svojo tretjo pesniško zbirko, naslovljeno Glas izpod skorje. Slednja sestoji iz treh poglavij: prvo nosi naslov Zunaj in pooseblja nekakšen obod oziroma okvir, skozi katerega se s prebiranjem pesmi počasi prebijamo v tako imenovan Medprostor, kot je avtorica naslovila osrednje poglavje. Nazadnje pa skozi čuteče avtoričine pesmi dosežemo še poglavje Znotraj, ki skrbno čuva srčico Alenkine poezije. Vendar pa je skorja vseskozi tudi tista zaščitna plast, ki odloča, kaj oziroma koga spusti v osrednji in nazadnje v najbolj notranji prostor.
Pesniško delo sledi svojima predhodnicama, Preprosto roža (2010) in Kodeljice (2014), ju pa slogovno nedvomno še presega. O tem je z avtorico pravkar izdane pesniške zbirke spregovorila Ana Porenta, urednica omenjenega dela. Čudovite ilustracije v zbirki je ustvarila avtorica sama, za oblikovno plat pa je poskrbela Gaja Grešak, študentka grafičnega oblikovanja, ki se je prav tako udeležila prijetnega pesniškega večera.
Kot omenjeno, gre za avtoričino tretjo pesniško zbirko. Tudi poglavja, iz katerih slednja sestoji, so tri. Očitno število tri pesnici predstavlja pomembno iztočnico, saj ga pogosto opeva, izpostavlja oziroma se k njemu vrača. »Pregovor pravi, da so najboljše stvari v življenju vedno tri,« dodaja Alenka. »V Dobu, kjer bivam, hiša nosi številko tri. Imam tudi tri sinove, res je, tudi pesniška zbirka je tretja po vrsti.« Predstavljena zbirka ponekod spominja na svojo predhodnico, Kodeljice, saj se avtorica tudi tokrat ne podreja klasičnemu liričnemu zapisu v rimah. Slednje je uporabila le v prvi pesniški zbirki, druga in pravkar izdana zbirka pa sledita posebnim, lahko bi rekli, da celo svojstvenim načelom.
»Moja pesniška pot traja že od osnovne šole. Nikdar ni bila ravna, temveč je bila večkrat prekinjena. Objavljala sem v šolskih zbornikih, pozneje, v poznih dvajsetih letih, pa sem nabor svojih pesmi odnesla založniku, z namenom, da bi jih izdala. Dobila sem pripombo, da so moje pesmi premalo družbenokritične.« Govora je o socialističnem obdobju, ko je še veljalo nenapisano pravilo, da morajo pesmi stremeti k politično obarvanim vsebinam. Zaradi omenjenega se je Alenka za nekaj časa odmaknila od “pesnikovanja”, se je pa začela intenzivneje ukvarjati z gorništvom, kjer se je podrobneje seznanila tudi z gorskim cvetjem. To jo je zares navdihnilo, rezultat česar so posebne pesmi, posvečene prav omenjenim gorskim cvetlicam.
Nekaj pesmi je gostja večera zatem objavila v Planinskem vestniku, rodila se je tudi njena prva pesniška zbirka, Preprosto roža, postopoma pa je začela tudi z objavami na spletnem portalu Pesem.si, kjer objavlja še danes. Štiri leta pozneje je izdala še Kodeljice, vmes se je z objavami na spletnem portalu priučila tudi določenih veščin liričnega pisanja, spoznala je sorodne duše, s katerimi si je lahko izmenjala mnenja in izkušnje ter tako rasla – kot oseba in kot pesnica.
Alenka se poleg poeziji posveča tudi ljubiteljskemu fotografiranju, je navdušena botaničarka in občudovalka narave, v kateri še danes najde tudi navdih. »Ko grem na sprehod v naravo, telefon pustim doma. Sama raje opazujem in občudujem okolico,« navaja pesnica. »Rada fotografiram naravo, fotografiram tudi na potovanjih, te posnetke pa sem želela vključiti tudi v svojo zbirko.«
Ko je povezovalka dogodka spregovorila o nastajanju predstavljene pesniške zbirke, se je Alenka dotaknila zadnjih nekaj let, kolikor je pač minilo od izida Kodeljic. »Ker je od druge pesniške zbirke minilo že kar nekaj let, sem si rekla, da je dovolj. Pesmi so se mi osem let kopičile v predalu, četudi sem jih redno objavljala na spletnem portalu Pesem.si. Čas je bil, da izdam tretjo pesniško zbirko. In to danes gledate tukaj.« Avtorica je bila izredno dejavna tudi med obdobjem zaprtja družbe, ko je med drugim sodelovala tudi na natečaju Knjižnice Domžale, Poezija zdravi, in s svojo pesmijo Pandemija osvojila tudi nagrado. Zmagovalna pesnitev je bila posledično vključena tudi v knjižnično pesniško razstavo.
Sproščeno in literarno obarvano srečanje, kjer smo se pobliže spoznali s pesnico in njenimi deli, sta še ozaljšali citrarki iz Društva Lipa Domžale, Ivanka Hočevar Istenič ter Jožica Ravnikar.
Barbara Kopač
