Godbeniki Mestne godbe Kamnik so na svojem tradicionalnem decembrskem koncertu polno dvorano poslušalcev popeljali na elegantno in vsebinsko bogato glasbeno potovanje skozi različna zgodovinska obdobja in različne stile. Z izvedbo raznolikih skladb – od valčkov do zahtevnejših koncertnih del – so navdušili obiskovalce v polni dvorani Doma kulture v Kamniku.
Zadnji koncert pod vodstvom Anite Suhodolčan Kiralj
Tokratni slavnostni koncert je bil hkrati zadnji pod dirigentsko palico Anite Suhodolčan Kiralj, saj ji druge obveznosti ne dopuščajo, da bi ostala umetniška vodja. Ob slovesu se ji je predsednik Mestne godbe Kamnik Matevž Vašek zahvalil z besedami: »Težko je z besedami zajeti vse, kar si pomenila našemu društvu. Na vsako vajo in vsak koncert si prinesla sproščeno in toplo energijo ter znamenita nemška navodila: Alles zusammen, brez katerih si vaj ne znamo več predstavljati. Z nami si ustvarila ogromno lepih spominov – od igranja na vasi do vsakdanjih trenutkov. Godbenike si spodbujala k več vaje in igranja, vztrajnosti in pogumu. Zaradi tebe so nekateri prvič verjeli vase, v svoje igranje in svoj napredek. Nikoli nisi obupala nad nami – v vsakem izmed nas si videla potencial, ki ga sami nismo opazili.«
Ganljiv je bil tudi zadnji nagovor dirigentke: »Zelo rada imam orkester. Vsak je fenomenalno nadarjen, zavzet. Ko sem prišla prvič, sem videla, da so del orkestra popolnoma različni ljudje z različnimi poklici in karakterji. In ko smo v orkestru vsi delali eno stvar – glasbo – mi je res postalo jasno, da je glasba univerzalni jezik in da je vseeno, od kod si in kdo si.«
Raznoliki program koncerta
Koncert so godbeniki odprli s skladbo Palladio, ki je nastala leta 1995, napisal pa jo je valižanski skladatelj Karl Jenkins. Povezovalec večera Marjan Bunič je skladbo predstavil z naslednjimi besedami: »Naslov je poklon renesančnemu arhitektu Andrei Palladiu, ki je svoje palače in vile zasnoval po strogih matematičnih razmerjih. Ob poslušanju Palladia si lahko predstavljamo arhitekta iz 16. stoletja, ki riše čiste linije, in skladatelja iz 20. stoletja, ki iz teh linij ustvarja glasbo.«
Za naslednjo skladbo Zlatorog je Vinko Štrucelj dobil navdih v zgodbi o mitološkem bitju iz alpskih pokrajin, ki ponazarja posvečujočo moč narave, ki je človek ne sme prestopiti. Bitje je simbol veličine in neukročenosti narave ter simbol piva Zlatorog, skladba pa sodi med najbolj prepoznavne koračnice.
Tretja in četrta skladba sta navdušeno občinstvo, ki je vsako skladbo pospremilo z aplavzom, popeljali v Združene države Amerike. Prva je polno dvorano ponesla v leto 1936, v čas gospodarske krize, ko so mnogi upanje iskali v glasbi in v zlato dobo big bandov, velikih plesnih dvoran in swinga. V skladbi Louisa Prima Sing, Sing, Sing se je začutilo veselo razpoloženje generacije, ki je iskala pozabo v plesu.
Naslednja skladba je opisovala resnični dogodek iz leta 1862: skupina vojakov je ukradla parno lokomotivo in po železnici med Atlanto in Chattanoogo poskušala uničiti mostove, da bi prekinila oskrbo vojske. Dogodek je bil tako vratolomen, da so udeleženci prejeli prve medalje časti v zgodovini ZDA. Skoraj 140 let kasneje se je te zgodbe lotil Robert W. Smith in jo ujel v skladbo The Locomotive Chase, ki jo izvajajo orkestri po vsem svetu. V glasbi se zasliši žvižg lokomotive in začuti pogum vojakov.
Naslednja skladba je pripovedovala zgodbo o ladji SS American Star, ki so jo splavili leta 1939 in je pod različnimi imeni plula vse do leta 1994, ko je nasedla pri Kanarskih otokih in postala ena najbolj znanih razbitin. Španski skladatelj José Alberto Pina je leta 2017 njeno zgodovinsko usodo preoblikoval v skladbo The Ghost Ship.
Sledila je ena najbolj znanih skladb adventnega časa, Sveta noč, ki so jo prvič izvedli v majhni avstrijski vasici Oberndorf leta 1818. Besedilo zanjo je napisal Joseph Mohr, glasbo pa Franz Xaver Gruber. »Pesem pojejo delavni kmetje po cerkvah; pojejo jo žalostni in osamljeni, ki ob petju pozabijo na bolečino, in ljudje, ki so brez posluha,« je moč pesmi predstavil Bunič.
Julius Fučík je s koračnico Florentiner March ponudil zveneče, optimistično razpoloženje iz leta 1907, ko so Evropejci živeli v iluziji stabilnosti, ne sluteč, kaj prinaša novo stoletje. Gre za eno najbolj igranih koračnic na svetu.
Nato so poslušalci stopili v leto 1969, ko sta brata Vinko in Slavko Avsenik ustvarila melodijo Veter nosi pesem mojo, ki že desetletja navdihuje in mehča srca. Melodijo je Slavko posvetil svoji družini, saj je bil kot glasbenik veliko od doma – zato je naslov za skladbo našla njegova žena Brigita. Kot solist je nastopil klarinetist Svit Resnik, glasbi predan devetošolec, ki je že tri leta godbenik, sicer pa igra tudi v šolskem pihalnem in Orffovem orkestru.
Godbeniki so koncert zaključili s pesmijo Veselo v Kamnik, ki velja za neuradno kamniško himno – tako jo opisuje tudi Medobčinski muzej Kamnik. Avtor besedila in glasbe Andrej Blumauer je pogosto hodil z vlakom do Kamnika in nato naprej s kolesom; prav takrat je dobil idejo za kamniško polko. Prvi znani posnetek je nastal leta 1965 v izvedbi ansambla Borisa Kovačiča. Skladba je nastala v času, ko sta se Kamnik in planine začela odpirati kot pohodniški cilj. To zadnjo skladbo je dirigiral novi dirigent kamniške godbe Karim Zajec.
Na koncertu so medse slavnostno sprejeli tudi dve novi članici, in sicer flavtistki Lariso Capuder in Tijo Troho. Ob nekaterih skladbah so se godbenikom pridružile tudi mažoretke iz Društva kamniških mažoretk Veronika, ki so s svojim gibanjem navdušile vse prisotne.
