Vedno si je želela postati zdravnica, saj jo je navduševalo človeško telo. A kmalu po zaključku študija medicine je Nataša Berk začutila, da jo vleče drugam. V nasprotju z večino sošolcev na fakulteti se je spraševala o vzrokih obolenj, iskala psihološke dejavnike, se poglabljala v psihologijo in duhovnost. Sprva se je zaposlila v ambulanti družinske medicine, se vmes predano posvečala materinstvu, obenem pa ves čas raziskovala in iskala svoje poslanstvo. Desetletje je trajalo, a našla ga je – v ušesni akupunkturi, ki je del integrativne medicine. »Največja vrednost integrativne medicine je v komplementarnosti. Sodelovanje med različnimi strokami omogoča, da se ugotovi vzrok težave in se zdravljenje osredotoči nanj,« pravi Kamničanka, ki je pred kratkim stopila na svojo poslovno pot.
Nataša od 1. septembra nudi posvete in avrikuloterapijo (ušesno akupunkturo). Utemeljitelj slednje je francoski nevrolog Nogier, zato se terapija, ki jo je uradno priznala tudi Svetovna zdravstvena organizacija, imenuje avrikuloterapija po Nogieru. Nataša, ki zdaj svoje znanje nadgrajuje še s telesno akupunkturo, se je o avrikuloterapiji in prehrani po tradicionalni kitajski medicini izobraževala pri utemeljitelju te medicine pri nas prof. dr. Edvinu Derviševiću, predavatelju na Fakulteti za šport, zdravniku in specialistu športne medicine.
Skorajda polovica akupunkturnih točk je na ušesu
»Na telesu je približno 365 akupunkturnih točk, na ušesu pa okoli 120–190. Če pomislimo, kako majhno področje je uho, je neverjetno, kako koncentrirane so točke,« razloži Nataša in doda, da je ušesna akupunktura primerna za skorajda vsa obolenja oz. lajšanje vseh vrst bolečin – tudi za otroke! – z le nekaj omejitvami, »ni priporočljiva v nosečnosti, čeprav veliko nosečnic obiskuje akupunkturo, vendar mora biti izvajalec zelo izkušen, ker obstajajo nevarne točke, ki lahko povzročijo prezgodnji porod. Previdnost je potrebna tudi pri bolnikih s srčnimi boleznimi oz. pri osebah s srčnim spodbujevalnikom in pri izjemni utrujenosti (npr. po maratonu). Odsvetuje se pri turih na ušesu in hudih okužbah, ko je močno povišana vrednost CRP (marker vnetja v krvi) v telesu.«
Nataša ponuja dvoje obravnav: krajši obisk, ki traja eno uro in zajema osnovni posvet ter akupunkturo, in celostni obisk, ki traja dve uri, od tega je ena ura in pol posveta, ostalo pa akupunktura. Ob obisku Nataša stranko povpraša o otroških boleznih, cepljenjih, operacijah, alergijah, preteklih in sedanjih boleznih. Na daljšem posvetu se dotakne še globljih tem: stiske, zadovoljstvo, odnosi, obremenitve itd. Da se Nataša dobro pripravi, je priporočljivo, da ji oseba še pred obiskom pošlje nekaj informacij o svojih težavah. Posvetu sledi terapija ušesne akupunkture, kjer sta dve možnosti. Za tiste, ki se bojijo igel, uporabi nalepke z zrni prosa. To so majhni obliži z drobnimi semeni, ki delujejo kot nežna stimulacija točke. Ljudi, ki teh strahov nimajo, obravnava klasično z iglicami. »Če gre za ciljno težavo, priporočamo 30 minut akupunkture dvakrat na teden, dokler se stanje ne izboljša,« pojasni Nataša, ki želi pridobljeno znanje tudi deliti, zato v prihodnje načrtuje organizacijo delavnic ušesne akupunkture za domačo rabo, »tako bi se ljudje lahko naučili pomagati družinskim članom ali prijateljem ob določenih pogostih osnovnih težavah, kot so glavoboli ipd.«
Želi delati stvari, ki jo osrečujejo
Akupunktura, tudi avrikuloterapija, je ponekod uradno priznana veja medicine. »Na področju alternativne medicine, ki mi je sicer prinesla mnogo spoznanj, je premalo reda ter nadzora, in zaradi tega veliko manipulacij ter zlorab. Ker sem zdravnica, mi je zelo pomembno delovati v urejenem sistemu, kjer se medicina dopolnjuje,« pravi Nataša in doda, da je bilo poleg nje na izobraževanju o tradicionalni kitajski medicini tudi nekaj zdravnikov, ki tako kot ona o človeku razmišljajo celostno. Avrikuloterapija je namreč del integrativne medicine, ki je vključujoča in združuje različne pristope – klasično, zahodno, sodobno medicino s komplementarnimi, znanstveno dokazanimi in tradicionalnimi tehnikami. Ne gre je mešati s holistično medicino, ki se osredotoča predvsem na celostno doživljanje človeka, manj pa na sodelovanje z drugimi vejami medicine. »Vrednost integrativne medicine je ravno v vključevanju vseh znanj v celoto,« pojasni Nataša, ki so jo v iskanju svojega poslanstva in podajanju na samostojno pot vodile tudi osebne izkušnje – od partnerskega odnosa do bolezni otrok in tudi lastne, »zaradi razlitega slepiča sem pristala v bolnišnici. Moje življenje je viselo na nitki, imela sem peklenske bolečine. Po tem obdobju sem začela drugače gledati na življenje. Zavedela sem se, kako kratko je, in danes želim delati stvari, ki me veselijo in izpolnjujejo.«
Nataša s strankami dela individualno. Ko pridejo k njej, jim svetuje o načrtu zdravljenja. »Pri nekaterih ljudeh je dovolj že pogovor. V družinski medicini sem videla, kako pomembno je, da si slišan in imaš podporo. Pogosto predlagam ušesno akupunkturo, lahko pa jih tudi usmerim k drugim strokovnjakom,« razlaga Kamničanka. Nataša kot zdravnica lahko poda kritično in strokovno razlago ter svetuje, na koga se obrniti, s čimer se izogne napačnemu ukrepanju. »Če ima kdo hudo bolezen, seveda potrebuje ustrezno medicinsko oskrbo. Terapevt je lahko pomembna podpora.«
Cilj vseh je zdrav človek
Natašo je vedno gnalo iskanje ter raziskovanje vzrokov, in niso je zadovoljile klasične diagnoze ter ukvarjanje s posledicami, kar je pogosta praksa v zdravniški stroki. Prepričana je, da bo tudi v Sloveniji integrativna medicina nekoč postala del uradno priznane medicine. »V desetih letih se je veliko spremenilo. Tudi v Sloveniji lovimo korak za državami, kot so Švica, Nemčija, Avstrija, kjer določene prakse (akupunktura, kraniosakralna terapija, fitoterapija, homeopatija) sicer niso del uradne medicine, vendar so družbeno sprejete in za določene težave delno krite iz zdravstvenega zavarovanja. Pri nas smo dolgo ostajali znotraj znanstvenih okvirov. Vesela sem, da se to področje počasi odpira, saj sem na svoji poti spoznala veliko podobno mislečih ljudi,« meni Nataša in ob tem poudarja, da imajo vse prakse isti cilj, »cilj vseh nas je zdrav človek. Zakaj bi si metali polena pod noge?«
