V sredo, 12. februarja, je v Slamnikarskem muzeju v Domžalah potekalo Srečanje pod slamniki, tokrat je pogovor tekel o ljudskem gledališču. Cveta Zalokar se je pogovarjala z Domžalčanko Ano Vrtovec Beno, doktorico kulturne antropologije in etnologije in kustosinjo Gorenjskega muzeja, ki se je v svoji doktorski disertaciji ukvarjala z ljudskim gledališčem in kulturno dediščino pri nas. Obsežno gradivo večletnega terenskega raziskovanja je objavila tudi v monografiji Od ljudskega gledališča do uprizarjanja dediščine.

Gledališče je zelo staro. Vemo, da je starogrško gledališče doživelo svoj višek že v 4., 5. stoletju pr. n. št., raziskovalci pa se strinjajo, da je gledališče obstajalo že v prazgodovini, saj ima svoj izvor v obredih in ritualih. »V tem pustnem času se lahko navežemo na maske, saj so jih ljudje uporabljali za uprizarjanje in odganjanje duhov prednikov, v skladu s tem, kako so si predstavljali in razlagali pojave v naravi,« je pojasnila Ana Vrtovec Beno. Pravila gledališča, igralci, mimika, besedila, kostumi, scenografija so se kasneje razvili postopoma, tako da danes govorimo o profesionalnem gledališču, ljubiteljskem oziroma amaterskem gledališču ter prav posebni zvrsti, ljudskem gledališču, ki ima čisto svoje lastnosti in zakonitosti.

Ljubiteljsko folklorno gledališče ima svoj izvor v šegah in navadah nekega izročila. Ne gre za uprizarjanje dramskih predlog, ampak za uprizarjanje običajev kulturne dediščine. Če gre za pisano besedilo, so avtorji besedila domačini. Izvajalci in pisci izhajajo iz svoje dediščine, ki se prenaša iz roda v rod. Hkrati pa govorimo tudi o gledališču množic, ki je namenjeno množici, in tudi gledališču, kjer množica sodeluje. Na slovenskem prostoru poznamo veliko primerov ljudskega gledališča, saj gre hkrati tudi za prvo gledališče na naših tleh: koledovanje, obhodi, mirakli, prangerjade, uprizarjanje zgodovinskih povedk, miklavževanje, pasijoni, pustne maske … Za Poletno gledališče Studenec Kulturnega društva Miran Jarc Škocjan pa bi lahko rekli, da spada v prav posebno skupino, nekam vmes, saj so predstave izvedene profesionalno, izvaja se tudi že znano umetno dramsko besedilo, hkrati pa gre za projekt celotne skupnosti, režiser pa posebno v zadnjem času praviloma tudi tujemu dramskemu besedilu doda lokalno noto in ga približa domači publiki.

Pomemben vidik je neprofesionalnost ljudskega gledališča. »Mi smo amaterji, mi to delamo iz ljubezni, to je naše, to imamo za svoje, tega ne prijavljamo na JSKD,« je Ana Vrtovec Beno povedala, kako gledališčniki opisujejo sami sebe in sami naredijo ločnico. Na ljudske igre gledajo, kot na nekaj v prvi vrsti njihovega, kar bodo prenesli naprej na svoje potomce in domačo skupnost. Predstave ljudskega gledališča nastanejo iz lokalnih zgodb polpretekle zgodovine, pogosto se dogodkov ljudje še spomnijo ali pa se spominjajo zgodb, ki so jih poslušali kot otroci. Večinoma dogodki potekajo na odprtem prostoru, le redko se prestavijo v notranjost, pogosto le ob slabem vremenu, saj gre res za pomemben element ljudskega gledališča. Uprizoritve so vezane na točno določene lokalne prostore, če jih prestavimo na drugo lokacijo, pogosto izgubijo svoj pomen. Stroge ločnice med publiko in nastopajočimi ni, celo zaželeno je, da občinstvo sodeluje. Pomembna je tudi nematerialna plat, saj ljubitelji gledališča počnejo to za dušo in povezovanje s skupnostjo, tako igralcev kot širše skupnosti, ki to sprejme. Čisto vsak, ki si to želi, lahko sodeluje. Avtorica je tudi sama delovala v amaterskem gledališču, Šentjakobskem gledališču v Ljubljani, kar pravi, da ji je zelo pomagalo v pogovorih, saj je sogovornike bolje razumela.

»Vidiš, ti že 20 let neke igrice igraš, jaz sem si pa v tem času hišo sezidal,« je rekel eden od avtoričinih sogovornikov svojemu bratrancu. »Jaz imam pa spominov za dve tvoji hiši, pa ne vem, kam naj jih dam,« mu je odvrnil drugi. Pogovor, ki zelo dobro opiše razloge, zakaj ljudje tako radi sodelujejo pri lokalnem ljudskem gledališču ali pa kateri drugi dejavnosti, kot so folklora, godba pevski zbor in podobne kulturne ljubiteljske dejavnosti – druženje, dobri odnosi in spomini.

Eva Grašič

V sredo, 12. februarja, je v Slamnikarskem muzeju v Domžalah potekalo Srečanje pod slamniki, tokrat je pogovor tekel o ljudskem gledališču. Cveta Zalokar se je pogovarjala z Domžalčanko Ano Vrtovec Beno, doktorico kulturne antropologije in etnologije in kustosinjo Gorenjskega muzeja, ki se je v svoji doktorski disertaciji ukvarjala z ljudskim gledališčem in kulturno dediščino pri nas. Obsežno gradivo večletnega terenskega raziskovanja je objavila tudi v monografiji Od ljudskega gledališča do uprizarjanja dediščine.

Gledališče je zelo staro. Vemo, da je starogrško gledališče doživelo svoj višek že v 4., 5. stoletju pr. n. št., raziskovalci pa se strinjajo, da je gledališče obstajalo že v prazgodovini, saj ima svoj izvor v obredih in ritualih. »V tem pustnem času se lahko navežemo na maske, saj so jih ljudje uporabljali za uprizarjanje in odganjanje duhov prednikov, v skladu s tem, kako so si predstavljali in razlagali pojave v naravi,« je pojasnila Ana Vrtovec Beno. Pravila gledališča, igralci, mimika, besedila, kostumi, scenografija so se kasneje razvili postopoma, tako da danes govorimo o profesionalnem gledališču, ljubiteljskem oziroma amaterskem gledališču ter prav posebni zvrsti, ljudskem gledališču, ki ima čisto svoje lastnosti in zakonitosti.

Ljubiteljsko folklorno gledališče ima svoj izvor v šegah in navadah nekega izročila. Ne gre za uprizarjanje dramskih predlog, ampak za uprizarjanje običajev kulturne dediščine. Če gre za pisano besedilo, so avtorji besedila domačini. Izvajalci in pisci izhajajo iz svoje dediščine, ki se prenaša iz roda v rod. Hkrati pa govorimo tudi o gledališču množic, ki je namenjeno množici, in tudi gledališču, kjer množica sodeluje. Na slovenskem prostoru poznamo veliko primerov ljudskega gledališča, saj gre hkrati tudi za prvo gledališče na naših tleh: koledovanje, obhodi, mirakli, prangerjade, uprizarjanje zgodovinskih povedk, miklavževanje, pasijoni, pustne maske … Za Poletno gledališče Studenec Kulturnega društva Miran Jarc Škocjan pa bi lahko rekli, da spada v prav posebno skupino, nekam vmes, saj so predstave izvedene profesionalno, izvaja se tudi že znano umetno dramsko besedilo, hkrati pa gre za projekt celotne skupnosti, režiser pa posebno v zadnjem času praviloma tudi tujemu dramskemu besedilu doda lokalno noto in ga približa domači publiki.

Pomemben vidik je neprofesionalnost ljudskega gledališča. »Mi smo amaterji, mi to delamo iz ljubezni, to je naše, to imamo za svoje, tega ne prijavljamo na JSKD,« je Ana Vrtovec Beno povedala, kako gledališčniki opisujejo sami sebe in sami naredijo ločnico. Na ljudske igre gledajo, kot na nekaj v prvi vrsti njihovega, kar bodo prenesli naprej na svoje potomce in domačo skupnost. Predstave ljudskega gledališča nastanejo iz lokalnih zgodb polpretekle zgodovine, pogosto se dogodkov ljudje še spomnijo ali pa se spominjajo zgodb, ki so jih poslušali kot otroci. Večinoma dogodki potekajo na odprtem prostoru, le redko se prestavijo v notranjost, pogosto le ob slabem vremenu, saj gre res za pomemben element ljudskega gledališča. Uprizoritve so vezane na točno določene lokalne prostore, če jih prestavimo na drugo lokacijo, pogosto izgubijo svoj pomen. Stroge ločnice med publiko in nastopajočimi ni, celo zaželeno je, da občinstvo sodeluje. Pomembna je tudi nematerialna plat, saj ljubitelji gledališča počnejo to za dušo in povezovanje s skupnostjo, tako igralcev kot širše skupnosti, ki to sprejme. Čisto vsak, ki si to želi, lahko sodeluje. Avtorica je tudi sama delovala v amaterskem gledališču, Šentjakobskem gledališču v Ljubljani, kar pravi, da ji je zelo pomagalo v pogovorih, saj je sogovornike bolje razumela.

»Vidiš, ti že 20 let neke igrice igraš, jaz sem si pa v tem času hišo sezidal,« je rekel eden od avtoričinih sogovornikov svojemu bratrancu. »Jaz imam pa spominov za dve tvoji hiši, pa ne vem, kam naj jih dam,« mu je odvrnil drugi. Pogovor, ki zelo dobro opiše razloge, zakaj ljudje tako radi sodelujejo pri lokalnem ljudskem gledališču ali pa kateri drugi dejavnosti, kot so folklora, godba pevski zbor in podobne kulturne ljubiteljske dejavnosti – druženje, dobri odnosi in spomini.

Eva Grašič